V gledališče je pisal mladenič - končal je drugi letnik klasične gimnazije - in prosil, če bi lahko med počitnicami bil asistent pri nastajanju kakšne uprizoritve. Ker da bi mogoče po srednji šoli vpisal režijo.

Seveda sem rekel: "Seveda lahko."

Kaj bi odgovoril simpatičnemu Jakovu, če bi me vprašal, kaj je pri vsem skupaj najbolj pomembno?

- Sanjaj, bi mu rekel.

***

Pred pol leta, ko smo se z upravo dokončno odločili, kaj bomo letos poleti delali v Splitu, sem sanjal, da bi bila kostumografka Bjanka (Adžić Ursulov).
Z Bjanko sva nekoč davno že sodelovala (v MGL). 
Potem sva lani bila zelo zelo zelo blizu še eni premieri v Trstu.
Še najbolj pa sva se povezala, bi rekel, prek Slavka Severa. Slavko je imel Bjanko zelo rad; veliko mi je govoril o njej, njunih neverjetnih pripetljajih okrog dunajske opere itd.

Pa uprava HNK Split in Bjanka tokat niso 'prišli skupaj'. (Sicer pa je Bjanka v HNK Split že delala.)

In tako sem se moral odločiti med dvema splitskima kostumografkama, ki so mi ju ponudili oni.

Izbral sem Sanjo Jureško.
Sanja je po poklicu akademska slkarka.
Poslala mi je svoje prve skice. Pogledal sem še njena likovna dela; zdela so se mi zanimiva.

Na prvo vajo je Sanja dobesedno priletela iz New Yorka.

Pred dnevi je igralski ekipi predstavila svoje prve kostumografske ideje.
Zdaj kmalu bo Sanja stopila v fazo realizacije ... Samo Tosca naj še ima premiero in otvori letošnje Splistko ljeto ..., potem pa še balet ... in potem smo na vrsti mi, Drama.

'Ko bom velik', bom morda lahko delal, s komer bom želel. 

Ampak, vidim, (in to že n-tič), da je nadvse lepo biti tudi 'mali'. Zato namreč, ker:
spoznavaš nove ljudi,
si presenečen (tako ali drugače),
se čudiš (tako dali drugače),
si svoje misliš (to ali ono) in ja:
na ta način je moje delo zmeraj nepredvidljvo in a priori zanimivo.

Sanja me je resnično presenetila; prijetno, pozitivno, obetavno.

Sicer pa upam, da bom z Bjanko lahko delal že v naslednjem projektu ... (potem ko letos jeseni končava tržaška "Nebesa".)

Vse ob svojem času.

Zato pa SANJAJ, Jakov!
Ponoči, predvsem pa podnevi.
Sanjari. Sto na uro. Pogumno imej želje. (Ker zelo verjetno bodo obstajali taki, ki ti bodo govorili: da to pa se tako ne dela, da tako pa že ne, da svet že ni tak, da so stvari čisto drugačne, da to nima smila, da če bi se dalo, bi že bilo ... itd.) Imej svoje želje; mastne, debele, vesele ... kakršnekoli; samo da so tvoje (in ne od drugih).
Potem pa odpri oči in ko boš stal spet na trdnih tleh, nemudoma stori točno to, kar ti je na dosegu roke; ta hip, tu, kjer si, s tem, kar imaš.
Ugotovil boš, da imaš zmeraj čisto dovoj, da lahko kaj narediš; celo vse, kar ta hip lahko.

Sanjari, potem pa stori.
Vse, kar ta hip zmoreš in znaš.
C' est ca.

P.s.:
Hm, mogoče bi tudi ta zapis sodil v okvir "režijski denvnik"; ali "iz režijskega dnevnika". (Ker vse se pa vendarle ne pove.)