Nekega vročega junijskega dne sem zavil v ptujsko proštijsko cerkev. Sredi dneva je bilo. Notri me bo gotovo prijetno ohladilo, si rečem. Sploh pa že dolgo nisem bil v cerki.

Pravzaprav, ni res: 
Šel sem na Borštnikovo, prišel prezgodaj, pa sem zavil v Slomškovo cerkev, da se spomnim, kako izgleda od znotraj. Tam pa res že zelo dolgo nisem bil. Ampak nisem mogel noter; bilo je že pozno in cerkev (seveda) zaklenjena.

No, ptujska proštija bo pa sredi dne že odprta, si mislim.
In res je bila.

Glavna vrata so bila oddrznjena. Notri pa še ena, lepa, železna, kovana. Zakljenjena.
Ampak ni problema: na desni strani je nekaj lesenih klopc in svečke - lahko jih kupiš in vržeš kovanček v dve lepi, kovani posodi, ter jih postaviš pod podobo soimenjakinje.
Bila je negibna; kot se za kip spodobi.
Ker ni bilo nikogar, sem se kar lepo (priznam) nemarno razkomotil čez celo klop. Zagotovo preveč po domače. Ampak, sama sva bila in zdelo se mi je, da tale Marička ni ravno neka huda formalistka in mi ne bo zamerila. Pa sva se nekako strinjala, da položaj niti ni tako pomemben in če kdo pride, bom nemudoma sédel, kakor se za v cerkev spodobi.

Užival sem v debeli tišini. In prijetnem hladu. Dokler niso vstopili turisti in me hitro "posedli, kakor se spodobi".
Najprej sta vstopila foter in mati, potem še dva pubeca. Šoloobvezna.
Pa kaj majo v začetku junija deca hodit naokoli?!, si mislim. V šoli majo za bit.
Niso govorili po naše.

"Šade," je rekel najprej oče, ko ni mogel naprej. "Eht šade," je kratko pridodala mati. Bi pa rekel, da jima je pogled po glavni cerkveni ladji - četudi samo od daleč, izza rešetk - bil kljub vsemu všeč.
Sinova nista rekla nič.

Pomislim: Zakaj se bogec zaklepa? Ga je strah, da bi ga ukradli in se je raje zaklenil pred nami? Ali nas ne spusti k sebi, ker smo prišli, ko ni uradnih ur? Nas zato spusti samo na pol v svoje preddverje? Mogoče bo pa kdaj v cerkvi tako kot na upravni enoti: potegneš listek s številko in lepo počakaš, da si na vrsti.

Še dobro, da je bil Luther in da se od takrat naprej da pomeniti z bogecom na štiri oči; od kjerkoli in v kakršnem koli stavu (kot bi rekli nekoč v JLA); stoje, kleče, leže.

Jah ... vse se razvija, vse se spreminja, nič več ni, kot je bilo nekoč. Nekoč bo, kot še nikoli ni bilo.
(Kdaj bo končno spet tako, kot ni bilo nikoli - to je naslov super romana, nemškega igralca Joachima Meyeroffa (Wann wird es endlich wieder so, wie es nie war.) Po njem so posneli tudi film. Mimogrede: nekoč bom režiral njegovo igro Ah, ta luknja, ta presneta luknja. Govori o tem, kako je on, Joachim, na sprejemnih izpitih na igralsko akademijo imel totalno luknjo, blackout ... Ena taka igra o zakulisju tega, kako postajajo iz "kandidatov" bodoči, mladi igralci.)

No, bomo videli, če ne bomo do takrat že slepi.
V stari zavezi so stari živeli sto dvajset let po tamalem, zato se ne hecat; čuvajmo vid. Še najbolj notranji. 

Tak je torej moj u/vid po junijskem obisku pri soimenjakinji: (Enio Moriccone ji je posvetil tole.)

Uživajmo; ko uživamo, smo najbolj živi.
U, kaj pa, če smo bili ustvarjeni pravzaprav še najbolj prav za to, za uživanje?!

***

Fotka je sicer decembrska, ne junijska.