Dušanove fotografije našega mesta so uporabili na spletni strani slovenske ambasade v Avstraliji.
Mnoge so tudi na FB strani Lepote Slovenije.

Lepoto je treba znati videti.
Potem jo je treba znati zajeti (v nekem mediju, v Dušanovem primeru na fotoaparat) in na koncu pokazati.
To zadnje je zaradi svetovnega spleta dandanes še najlažje.

Dušan je dokaz: Lahko zaznavaš lepoto, ali pa kaj drugega. Od drugega ni kaj dosti drugega kot slaba volja (najbolj nežno povedano). Lepo pa je lepo. Ljudje to prepozajo. Brez velikih besed, brez komentarjev, brez reklamiranja, brez forsiranja.
(Aja, seveda, da ne pozabim: in ni stvar v telefonu/aparatu. Prepričan sem, da ima pol ljudi v svojih žepih boljši aparat od Dušanovega. Stvar je, ni v stvari. Je v srcu.)

Duškov Ptuj ni kičig, je, tak kot je, lep. Zagledan lep.
Če bi večina ljudi videla večinoma lepe reči, bi z enim samim novim pogledom bilo vse novo.
Jasno, zaradi tega luknje na cesti seveda ne bodo nemudoma zasfaltirane.
Bo pa lepo: sesti, se pogovarjati o lepih rečeh, si izmišljati lepe nove reči.

Zdi se mi, da sem nekoč v neki fantazijski knjigi z naslovom 69 pisal o tem, da bi bilo super, če bi gospod Stojan Kerbler imel šolo gledanja.
Šola gledanja ni šala.

Dušan, hvala ti za lepe fotke, bravo, da te "citirajo" drugi in da Ptuj kažeš s tega zornega kota.
Ker od lepote glava ne boli. In lepota ni daleč do dobrote. In potem se jima običajno še rada hitro priduži njuna sestrična, resnica.

Torej predlog: Z Dušanom gori, doli, naokoli ali kako priti do lepega pogleda na Ptuj; šola gledanja.
Jaz se prijavim.