Pred desetimi leti smo na deskah Hrvatskog narodnog kazališta Split krstili igro mladega hrvaškega pisca Dina Pešuta Pritisci moje generacije. Od takrat Dina nisem vseč videl. (Oni dan sem njegovo ime zagledal na plakatu mariborske Drame.)

Odhajam znova v Split.

Vicko je bil pred desetimi leti v moji zasedbi igralec, zdaj, 1. julija letos postaja intendant HNK Split (generalni direktor opere, baleta, drame, tehnike, skupnih sužb ... skratka glavni.)
Pred slabim letom me je klical producent in dramturg Jasen; če bi prišel režirat, da bi oni igrali poleti '23 na Splitskem ljetu ... nekje zunaj, na prostem ... naj pridem pogledat lokacije ... in izbrat igralce.

Tako se je začelo.
Aprila sem šel na ogled (morebitnega) novega delovišča.

Za glavno žensko vlogo smo takrat, pred destimi leti, na avdiciji izbrali mlado beograjsko igralko Ano Franić. Na avdicijo je prišlo več deset igralk iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine. Ana je prišla, bila izbrana, tu je spoznala Marka in rodila dva sina; živeli so na Visu. (Nekoč jim je prijatelj mornar-Janko s svojo barko šel prijazno prenest moje pozdreve in darlice za dojenčka.) 
Bruna je takrat bila še v igralskem ansamblu, zdaj, slišim, je predvsem profesorica na splitski igalski akademiji.
Žarka (Kragulja iz Kapelskih kresov) vidim, ko preklapljam med TV postajami v neki hrvaški nanizanki; Kumovi?
Bojana sem želel v ekipo, pa je ravnokar dobil službo v Zadru.
Nenada tokrat žal ne potrebujem; bolj mlado ekipo bi rad ...
Josipa ni več med nami; pred par leti sem videl na FB - nesreča na cesti. Upal, sem, da se motim ...
Sem še koga pozabil? Je še kdo igral, takrat?
Ja, seveda: od "stare" zasedbe bo tako v moji novi uprizoritvi edino Pere. In inspicientka; Sonja.

Po čem se spominjam dela v Splitu pred desetimi leti?

Po tem, kako sem nek vikend ostal - v soboto je bila tehnična, v nedeljo pa sem bil fraj - in sem se s katamaranom odpeljal na Vis. Nikoli še nisem bil na katamaranu; nikoli na Visu. Marko in Ana sta me povabila, da bi mi pokazala njihov potapljaški center na robu plaže. Takrat sem prvič tauhal, kot bi rekel Iztok. Čeprav le na šestih metrih podmorske višine.

V Komiži je pokopan Ivica Vidović; grem ga obiskat, sem si rekel; če sem že tu ...
Pokopališče sploh ni bilo tako malo, kot sem mislil, da bo. Obupal sem, ko sem ugotovil, da nima smila in da groba na žalost ne bom našel. Sam sem si sam kriv; lahko bi vprašal Ivičino ženo, si mislim, ko stojim sredi pokopališča in ne vem, kaj bi. 
Obrnem se, da bi stopil na potko med grobovi in nazaj za Split. Pred menoj je stal spomenik z Ivičinim imenom.

To je spomin. Zbledele so celo številne zanimive igralke, ki jih je bilo na avdiciji žal veliko prveč ... Potrebovali smo le eno. Danes nekatere videvam na televiziji ali na FB v reklamah za predsave. Zbledelo je postopanje med vajami po kamnitih tlakih uličic. Zbledela je premiera; in poklon in tudi pot domov.

Nekaj pa je hecno: Vicka se spomnim, in to vsako leto, vedno poleti, ko zakurim žar: "Orada, ako je zaista sviježa, mora dić na gradelama rep," mi je takrat povedal.

***

Kaj bo ostalo v spominu čez deset let? Po letošnjem delu v Splitu?

To me zanima.

Počakati bo treba. 

In do takrat početi, kar počnem najraje.