Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.