Stojim kot mnogi drugi ob hladnih grobovih; vsako leto prvega novmebra, že vse tam od leta 1988.

"Hladni grobovi" - to besedno zvezo leto za letom uporabi gospod župnik v svoji pridigi na pokopališču.
Čeprav je zadnje čase že velikokrat bilo zelo toplo. Letos recimo, so bili nekateri celo v kratkih rokavih. Opazil sem pa tudi gospoda, ki je bil v zimskem plašču. Tistem težkem, črnem, dolgem, čigar kroju se poznajo leta. Verjetno Murinem.
Je že tako: za prvi november potegnemo ven zimske plašče. Nekati se pokažejo takrat celo prvič v svojem novem.
Če je hladno.

Vsem je že kdaj kdo.
Če pa še ne, mu bo.
Umrl. Nekdo.
Tako je to. Tako je bilo. Tako bo.
Nakar bo še na koncu vsak.
Umrl. Sebi, drugim, svetu.

Svetu se za vse to prav naravnost gladko žvižga.
(Na tem mestu sem hotel uprabiti sicer nek drug glagol na j. Ampak se mi ne zdi na mestu.)

Kako prelepo je in vso prepišno to neslišno žvižganje sveta, si mislim.
Slišati se ga ne da. Z ušesi ne, z dušo ja.
Verjetno ne zato, ker to ne gre: žvižgati in se pri tem smejati. (Kar poskusi. Gre? Ne da se, ali ne?)
Ja, svet se smeji, bi rekel. Tako zelo se mu v končni fazi ... živižga.
Edino svet si zna požvižgavati smeje.

Briga ga. Za vse, kar si zmišljujemo ljudje.
Lepo, počasi in nadvse gotovo melje.
Zanesljivo, nezmotljivo in dosledno; vse dokler ne zmelje.
Zmelje vse, kar leze in kar gre, v zemlje prah.

Sedi pet!, dobil bi svet v šoli. Za vso svojo pridnost, prizadevnost, vztrajnost in doslednost.
In spet: pozabljamo, da smo v šoli mi, ne svet.
Ves svet je šola. Ki rima se na šala.

In ko si tako stoletja in stoletja pripovedujemo zgodbe in trdimo, da so naše resnične, druge pa res nične, 
se svetu kot vse kaže gladko in prav sladko ... žvižga.
Ker tak je red sveta: kar je, je tu začasno.

Pravično končno odpokliče, vse, kar leze in kar gre. In on je še. In še in še.
Najbolje se počutim, če na vseh poteh premikam se smeje.
Pa se še ne znam. Ne vedno. Mi ne gre.

Nič hudega, si mislim.
Ker slutim: se bom že.
Do konca, do zadnjega tja dne, ko svet se mi nasmiha s svojim: he, he, he.

***

Takole si mislim danes: Kako živimo, je mogoče najbolj odvisno od tega, kaj si mislimo o smrti.
(Te dni sta umrla starša dveh prijateljev. Mogoče zato ta zapis.)