##### Nekoč sem bil fant neki punci. Slovenki iz Italije. Študirala je za prevajalko. Perspektiva: delati v šolstvu. Ob eni priliki mi je rekla - bilo je tam v 90-ih prejšnjega stoletja, še v prejšnjem režimu, prejšnji državi itd., saj se razumemo: Če nimaš tessere, ne moreš dobiti službe v državni firmi. Kaj pomeni tessera? Članska izkaznica. Pa ne samo to. Pomenilo je tudi: imeti stankarsko izkaznico. "In" je bila takrat Andreottijeva socialna demokracija. Ali pa Partita communista Italiana. (Če si bil prvo, si gledal dnevnik na Telegiornale 1. Če si bil drugo, si gledal poročila na Italia 3. Če si bil kaj drugega, si gledal Italia duo.) Sanjalo se mi ni, takrat, kaj mi hoče povedati. Mi smo se lepo končno losali partije, delovno ljudstvo (ki sem počasi postajal), je pač šlo delat, kar si znal, noben te ni vprašal po tesseri. Dobro, neke makaronarske finte pač. Briga me. In sem šel delat, kar sem šel delat. Noben klinc me ni vprašal po tesseri. Zadnja, ki sem jo morda imel, je bila knjižica mladinske organizacije, ampak iz nje smo protestno izstopili. Deklarativno in z veliko pompa. Nek petek pri Roziki, ko smo se ga nažgali in udrihali po gnilem socializmu, ki končno razpada. Da bo še toliko časa potem smrdelo, si nisem mislil. Zdaj pa preskok v zdanje čase. Rad bi pisal o tesseri, ki je nimam. Vem, da boste razumeli, da bom imena in konkretnosti izpustil. Ono, ko na TV pač zameglijjo obraz, da se ne vidi. Ali pa človek govori v kamero obnrjen s hrbtom. Ali pa mu popačijo glas. Da vidiš žensko z dolgimi lasmi, ki govori z globokim basom. (In pri tem zagledam kocine na njeni bradi. Včasih potem res tudi pove kaj takega, da ti gredo kocine pokonci.) Prijavil sem se za delovodjo v neko javno mestno institucijo. Žena me je pametno vprašala: "A te je kdo povabil?" - Ne, sam sem se. Videl sem njihovo vabilo, razpis, iščejo delovodjo. - Joj ..., zavije z očmi. Kaj se nekam siliš, kjer te noben ni nič vprašal. Verjento v celi ... miljonski državi župan že ima koga, ki bi znal voditi ta zavod. Klinc, tak pač sem. Kar preberem, vzamem resno. Verjamem, da misli resno. Resna inštitucija, resno mesto. Potem se sprožijo demokratični procesi izbiranja: svet zavoda, strokovni svet, komisija ustanovitelja ... In svet zavoda na koncu odda svoje menje. Da bi bili oni za kandidata X. Ko to pošljejo županu, ustanovitelju zavoda, tistemu, ki bo dal predlog na mestni svet, jim on odpiše, če ne bi še enkrat premislili, ker da bi bilo mogoče bolje, če bi vzeli osebo Y, ker je tudi vredu. Potem še mogoče kak ping-pong in nekega dne dobim sklep, da je izbrana oseba Y. Potem so mi povedali, da je Y iz kroga župana Z. Mislim kroga po tesserastični pripadnosti. Nekoč drugič sem kandidiral v neki drugi inštituciji. So mi rekli, da naj ne, ker da se ve, kdo bo. Pa sem. Ker so znova bili zanimivi demokratični postopki in druženja z vsemi temi izpraševalci so svojevrten trening komuniciranja (kar včasih tudi sam predavam in bi naj to znal. In eno je teorija, drugo pa je praksa. In tako, na lastni koži, se največ naučiš o tem, kako se ti zatrese glas, kdaj, v kakšni situaciji, kako postanejo roke potne, kako te od zadaj posiljujejo ene nekoristne misli itd. ipd.) V tretji situaciji sem zgubil v tekmi s protikandidatom petnulanadomačem terenu. Pet opcij je sedelo tam in ena mi je potem nekoč rekla: ja, še tvoj ni glasoval zate, tako da ... Nisem pojasnjeval: da moj ne obstaja. Da nisem ne član stranke, nekoč, neka lista občanov, pri kateri sem sodeloval, da je nastala, pa je že dolgo od tega šla po svoje. Brez mene. (Pa ni bila nič kriva. Sam nisem več hotel naprej po tej poti na tak način. Da bi pa pot in način spremenil, pa nisem zmogel, znal, hotel. Čisto veeno, kaj od tega.) V tretji situaciji - potegovanju za poslovodjo - sem bil izločen. Ampak to sem zvedel, ko je že bil postopek končan. Z razlago: nisem oddal dokazila, da znam pasivno (!) drugi (!!) tuji jezik. In podukom: kdor želi biti poslovodja take firme pa že mora znati kak tudi jezik. Čudilo me je, da me niso pozvali, da dopolnim prijavo. Potem mi je nekdo poučen in strokoven povedal: postopek se lahko vodi po dveh postopkih. Eden je tak, da je treba pozvati k dopolnitvi vloge, drugi tak, da ni treba. Postopek so vodili po drugem. Vse legalno, vse po črki zakona, valjda. V četrti primer. Močan delodajalec A, je vpliven, s precej polno mošnjo in še več siceršnjega vpliva. A je nekoč B-ju, pri katerem smo kandidirali C, Č, D, E, F in G, nekaj omogočil, mu odobril ene reči, dal zeleno luč za nek projekt, kot se reče. B bo pa zdaj odločal. A in B imata tessero enake barve. Kandidat G pa je v sužbi pri A. Naloga zate, bralec/ka: koga bo izbral A: C, Č, D, E, F, G? (Odgovor na zadnji strani. Se spomniš, v Pionirskem listu ali Mladem tehniku ali v reviji Bravo.) Peti primer? Mah, ne bovav več. Saj je poanta domnevam jasna. Pa mi reče, mlado bitje, ki me ima rado, jaz pa njo: Samo, a ne vidiš, da moraš biti ali zelo levo ali zelo desno. Vse vmes je nezanimivo. Ujuj. (Ne samo, da nimam tessere, nobene, kaj šele prave barve, tudi sicer, priznam, sem svoj glas - ampak vedno grem volit - podaril nekim