Dekle, ki je končalo prvi letnik gimnazije, ima na radiu svoj podcast.
Dekle, ki je opravilo maturo, mi je omenilo, da bo po študiju - zdi se mi, da gre na Pedagoško - mogoče šla še na režijo.

Šolsko leto se je "predvčerajšnjim" končalo. Odstotki, poprečja itd. so izračunani. Statistika uspeha je znana.
Šolsko leto se bo "pojutrišnjem" začelo. Znova. Še enkrat. Procenti bodo spet na startni nuli. Vse bo spet možno.

Štiri leta sem spremljal umetniško-gledališko smer na ptujski gimnaziji.
Nagovarjal sem dijake, da se spremljajo tudi sami. Zato, da bi opazili: za transfer znanja konec koncev gre. Za prenos znanja v vsakdanje življenje. Za njihov jutrišnji vsakdanji kruh.

Kaj si mislim, zdaj, ko je krog zaključen, ko je prva generacija "umetnikov-gledališčnikov" zunaj?
(Ko je ravnatelj ustvarjal novo smer, sem namreč pisal, v čem vidim smisel umetniške gimnazije v najstarejšem slovenskem mestu.)

Primera obeh deklet se mi zdita zgovorna.

Prvo dekle že v prvem razredu preskuša v praksi, ali je kaj tega, kar je slišala v šoli, uporabno za življenje tam zunaj, v realni džungli. Ker šola je vendarle precej varno, urejeno in strukturirano ter s tem pregledno "zavetišče", kjer v zavetrju gledamo na morje in se pripravljamo, da bomo nekega dne izpluli na odprto morje in to sami. Ali pa vstopili v džunglo. Kjer se nikoli ne vidi dovolj daleč, kjer non-stop lahko tiči nevarnost, kjer smo lahko lahek plen krvoločnih zveri. (Naj mi bo oproščeno: nisem sicer še plul in nisem še bil v džungli. Si pa predstavljam, da ni hec znati, kot zna to prijatelj Janko, sam, brez pomočnika, privezeti barko na bojo; ali pa si utirati pot po nepregledni dužngli. Kot je znal to Tarzan. Pa pri tem še najti svojo Jane.)
Drugo dekle je razmislilo in se odločilo, da bo najprej prišlo do poklica, ki ji bo zagotavljal denar, potem pa se bo morda spogledovala z drugim študijem, za katerega /pravilno/ sluti, da ne zagotavlja /nujno/ denarja; vsaj ne s tako verjetnostjo kot prvi.

Obe dekleti sta dober primer "dobre prakse" - razumevanja, da non sholae sed vitae discimus; ne učimo se za šolo, ampak za življenje. (To sem jim vsakič septembra prvo uro napisal na tablo v spomin na našega profesorja latinščine Rudija Čeha.)

Če je šola uspešna, se zgodi transfer. Prenos znanja: iz varne luke v nevarno džunglo.
V tem zavetrju sem štiri leta opazoval dijake, učitelje in sebe.

Učitelji ne dajejo le znanja (informacij), pač pa se dajejo. Vstopajo v odnose. Ohranjajo živce, ohranjajo fokus, ohranjajo svoj pedagoški optimizem, da se bo nekoč izšlo za dijaka X, Y, Z in itede še vse dobro. (Pa čeprav ta hip mogoče nič tako ne kaže.) Učitelji kažejo, da je to, kar velja, delo. Delo na dolgi rok. Da kdor se nauči delati, si bo znal pridelati - najprej preklemane točke na maturi in potem vse ostalo, kar še pride na poti študija, zaposlovanja, poklicne poti, osebnostne rasti, družine, otrok itd.

Dijaki preskušajo. Kaj je mus, koliko je treba, kje se da po liniji najmanjšega odpora, kaj jih zanima zares in kaj samo zato, ker pač tako je in tako pač očitno mora biti. Ugotavljajo, kaj jih veseli, do česa jim ni in kdo v resnici so in bi radi posta(ja)li. Pri teh poskusih jih neredko boli glava, želodec ali srce. Ali pa kar vse skupaj. (Vsaj tolikokrat in tako močno kot njih nedvmono tudi njihove roditelje). V praksi prihaja do prask. Ampak mlado življenje hitro vse zaceli.

Sam si mislim: koliko so mi dali ti mladi ljudje! Kako sem moral zaradi njih razmisliti, česa vsega jim ne govoriti, ker bi bilo čisto preveč duhamorno in detaljno. Razmisliti, kako zašolati stopnice na poti do znanja tako, da bodo ravno dovolj visoke (da jim bo izziv jih preskakovati) in hkrati ne preveč visoke (da jim spotikanje ob njih ne bo jemalo volje).

Na dan nekdanje Osvobodilne fronte sem se zbudil z mislijo na njihovo vprašanje, ki so mi ga velikokrat postavili v teh štirih letih: "Učitelj, zakaj moramo mi to?"
Vstal sem in jim šel pisat odgovor.
Napisal sem nekaj - upam osvobajajočega - za moje zdaj že ex-dijake.
Ko pride založnik, povem več in povabim, da boste lahko prebrali, na kar so me mladi napeljali.