Pozimi sem letel v Gradec.
Štiri v vrsto smo se nadvse resno šli odrasli; od okna do prehoda na sredini. Let je bil popolnoma poln.
Zreven mene sedita gospod in gospa, ki govorita nemško. Z avstrijskim, mogoče avstro-štajerskim naglasom.

Z gospodom kmalu v (moji) polomljeni angleščini spregovoriva nekaj vljudnostnih besed. Simpatičen tip.
Urno bomo pristali, zato prešaltava na nemščino.
Zdaj beseda da besedo.
On pozna nekoga iz Slovenije ... Ali ga poznam: Aleša Štegerja.
- Ja, ga.
Gospod ga je gostil v svoji oddaji; na radiu Agora ima namreč svojo stalno oddajo.

Prvič slišim za to radijsko postajo, priznam. Kaj šele oddajo. Tako pač je.
Ni prav hudo presenečen. Okej, to se mi zdi pozitivno. (Veliko nas, ki počnemo stvari javno, si nas namreč domišlja, da bi nas morali poznati vsi.)
Ko pridem domov, se klikneva in dodava med fb prijatelje.

Čez nekaj mesecev me povabi v oddajo.
V terminu, ki ga predlaga, nisem doma.
Se pa povabim kar sam na kafe k njemu, v Radgono.

In nedavno ga spijeva. Sredi Bad Radkersburga, na osrednjem trgu. Hauptplatz.

Potem me popelje v Pavelhaus, Pavlovo hišo.
Prijazna gospa Susanne Weitlaner, Obrfrau - predsednica kulturnega društva, ki upravlja s hišo, me na kratko pouči o zgodovini hiše. (Nekaj res malega sem o Pavlovi hišo vedel; Branko Lenart je nekoč tam razstavljal svoje fotografije; včasih sem prejel kakšno web-informacijo o dogajanju pri njih.)
No, pa mi gospa pokaže njihovo trenutno razstavo:

Ej, pa kam me je to pripeljal Christian, (s katerim sva zdaj že na "ti")?!

V Pavlovi hiši je namreč ravnokar fotografska razstava z naslovom: Luigi Kasimir! In na fotkah Ptuj! In to n-krat; okolica, Haloze ...

Pogledi, ki jih še nisem videl.

Kakor da bi se vrnil po dolgem času spet domov!

Tekst z otvorititve:

Zur Eröffnung sprechen | otvoritveni govori
Martina Mehrmann-Schmidt
(Ururenkelin von Alois Kasimir | prapravnukinja Alojza Kasimirja)
Dr. Marjeta Ciglenečki
(Kunsthistorikerin | umetnostna zgodovinarka)
Dr. Dejan Zadravec
(Geschichtsarchiv Ptuj | Zgodovinski arhiv na Ptuju)

Celi svet je ringelšpil ...

Prvič v življenju sem se zares zavedel, kako urno se menjajo države, politični sistemi in politična prepričanja.
Urno se menjujejo mode; zastave in grbi na naših dokumentih. Bankovci v denarnicah.
Živo sem se zavedel, da smo bili "še predvčerajšnjim" sodržavljani, imeli skupno glavno mesto, cesarja ... 
Ob pogledu na ta ringlšpil sem - ne vem, zakaj - pomislil na pesem Kemala Malovčića in skupine Južni vetar. (Velik hih iz leta 1985; mogoče zato, ker sem se takrat na ringelšpilu svojega življenja vrtel ravno po Makedoniji.)

Vse se urno menja. Mogoče celo res vrti v krogu.
Kultura pa je os. Zrak, ki vedno preveva sve. Bolj prepišna (kultura) - bolj svež (zrak)?
Kultura kot vezno tkivo? Kultura kot zrak, brez katerega smo hitro hin?
Prst, iz katere požene (ali ne) vse živo?
Pogosto plodna tla; včasih mrtvo ilo.

Pa še iz njega res pravi ustvarnik zna marsikaj ustvariti.

Obrfrau - predsednica; pa pomislim še na našo Oberfrau Musarjevo ...

*****
Pripips:

Kakšno leto po najinem naključnem srečanju s Christianom, je Christian danes, 7. 11. 2023, objavil pogovor, ki sva ga naredila za radio Agora.
Tako nakljčna srečanja na srečo prečijo naša življenja.