Decembra so tudi gledališke dvorane polne. Ne le trgovine na črni petek. 

Kako lepo, da polne dvorane pokažejo, da človek ne živi samo od kruha in si ne želi le bleščečih stvari.

No, pa saj Rilke je povedal v bistvu vse. Zato bom poudaril le nekaj njegovih besed:

... čutiti ... pričakovanje ... neomajno pravico ... izpolnjenost ... če le, srce.

Vse te polne decembrske gledališke dvorane na oddelkih "sociološka kirurgija", bodo v bistvu operacija "neizpolnjenosti" na odprtem srcu - odru. Ker v sebi nosimo že tudi ozdravitev, izpolnitev.

Gledališče, ko gremo ven, zapuščamo izpolnjeni. S čim?

Znova in spet in še eknrat začutimo življenje, ki še čaka, da zatrepeče, na polno, do dna, in ne le tako, iz dneva v dan.

Nič ni samo tako, kot je. Lahko je tudi čisto drugače. To smo ravnokar gledali v dobri gledališki zgodbi. Za razlike gre.

Že od nekdaj je tako.

Že od starih Grkov, ko so se množice zgrinjale v amfiteatre. 8, 10, tudi 15 tisoč ljudi na predstavo. Celo zapornike so tiste dni spustili na prosto, da so lahko prisostvovali zgodbi na odru. Generalni pokrovitelj je častil vstopnice. Pomembno je bilo - priti, videti, začutiti, doživeti.
Potem so izpolnjeni odšli. Vsak po svoje. V svoja domovanja. Tudi za zapahe. Takšne in drugačne.

Že stari so vedeli, kar je ukrajinski oligarh in biznismen Victor Pinchuk povedal nedavno:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.

***

Zgoranja slika ni simbolna.
Tako bo s predstavo ČUDEŽ čez par dni v Soboti. In potem v Domžalah.
In s skoraj komedijo PIVO enajstega na Ptuju. In v Ljubljani. 
Za dan nekdanje repulblike, pravi Gojc, je bil Sveti Duh (pri Škofji Loki) razprodan.
Duh veje, kjer in ko mu je; jeeeee!