Pred dnevi mi je znanka, ki živi in dela v Švici, poslala tale časopisni izrezek (smo rekli včasih). Očitno rubrika Na današnji dan. Najbrž preživlja te dni na Obali; vem, da ima tam počitniško kapaciteto in ko se le da, švisne iz Švice in pride v očetnjavo.

Pripisala je "bravo!".
Pa sem prebral.
Da vidim, kaj je tu za »bravariti«. (Nisem pa raziskoval: ali je to našla v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo, samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.
Ampak ne piše:
Da sem pri VI-ih križih prvič znova spet (zdaj bo sledilo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:) ____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

 

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.
In je zdaj tu: nimam dogovorjenih režij, rednega dela, sem iskalec _____.

Zaposlitve?
Službe?
Dela?

Prvič v življenju sem razmislil res do konca:
Kaj v resnici potrebujem?
Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.
Menjalništvo pač: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.
Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga odpihnhil. Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.
Če bo sreča, ga nekoč bom.
Koliko?
Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje komu kakšno korist, za katero bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.
Bil sem povabljen na en razgovor.
(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Vprašali so me:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.
Odgovor je bil enostaven.

Najprej jih malo popravim: zrežirati moram (znati) v dveh, ne treh mesecih.
In potem takoj k bistvu:

Šel bi k šefu in mu rekel:
»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo ipd.
Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.
Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam. Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim kot pravite okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje. 2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo tiso obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so inclusive (to se pravi moj problem).

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

 

Tako.
V bistvu brutalno enostavno.
Za denar gre.
Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.
Za denar.

 

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli. Če bi bilo teh pasivnih prihodkov veliko, pa bi se tudi nekako znašel. (Tukaj sem pred leti pisal, kaj bi naredil, če bi imel reeees veliko denarja.)

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.
Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto delovodje, ker so mladi rekli:
»Ah, on je staromoden, zaprašen.« (Če pihaš prah, jasno, postaneš zaprašen.)
Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.
Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.
Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.
Okrogel.
VI križev.
Nič me ne boli.
Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.
Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zanimiva vsebinska izziva, še najbližja delu v gledališču.
Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel. Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka za lastno rabo; sestavljena iz egoizma in ekonomije:
Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.
Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd. Egonomija tu pade.

***

No, hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:
Ne verjemite vsega, kar pišejo.
Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.
Vsa resnica.
In k vsemu temu sodi tudi senca.
O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati v oči.

Kaj šele gledati.

 

 

 

 

 

Pa sem prebral. Da vidim, kaj je tu za »bravaritiž«.

(Nisem pa raziskoval: ali je to našel v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.

Ampak ne piše:

da sem pri VI-ih križih prvič znova spet čisto …

Tole zdaj bo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:

____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.

In je zdaj tu:

da nimam dogovorjenih režij, da nimam rednega dela, da sem iskalec zaposlitve.

Zaposlitve?

Službe?

Dela?

Prvič v življenju sem razmislil red do konca:

Kaj jaz v resnici potrebujem?

Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.

Menjalništvo: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.

Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga pobrisal.

Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.

Če bo sreča, ga nekoč bom.

Koliko?

Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje kakšno korist komu, da bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.

Bil sem povabljen na en razgovor.

(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Bil sem vprašan:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.

Odgovor je bil enostaven.

Najprej: zrežirati moram – znati moram – v dveh, ne treh mesecih.

In naprej:

Šel bi k šefu in rekel:

»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo.

Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.

Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam.

Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim recimo okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje.

2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so tvoj problem.

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

Tako.

V bistvu brutalno enostavno.

Za denar gre.

Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.

Za denar.

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli.

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.

Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto, ker so mladi rekli:

»Ah, on je staromoden, zaprašen.«

Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.

Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.

Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.

Okrogel.

VI križev.

Nič me ne boli.

Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.

Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zelo zanimiva vsebinska (in sploh) izziva, še najbližja delu v gledališču.

Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel.

Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Tako je.

In nekaj bo.

Tako ali tako.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka iz egoizma in ekonomije.

Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.

Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd.

Egonomija tu pade.

No.

Hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:

Ne verjemite vsega, kar pišejo.

Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.

Vsa resnica.

In k vsemu temu sodi tudi senca.

O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati.

Kaj šele gledati ji v oči.