Sinoči ob 20. uri je bila v graškem Theater im Keller premiera drame slovenskega avtorja Evalda Flisarja Hamlet in Jaz.
Če okoli 22. ure občinstvo v razprodani dvorani Gledališča v kleti ne bi kmalu nehalo bučno aplavdirati petim igralcem na odru, bi prav lahko Flisarju kar tam voščili za njegovo današnjo 80-letnico.

Flisarjeva štirinajsta igra je to, ki so jo uprizorili v tem gledališču! Menda so se odločili, da bodo igrali kar Flisarjeva zbrana gledališka dela ... ;-)

Gre za najstarejše delujoče neodvisno gledališče v Evropi. Nastalo je leta 1967. (Nemudoma kakopak tu pristavim: neodvisno, avantgardno gledališče - tako je imenoval svoje ptujsko gledališče tudi Fran Žižek; med letoma 1939 - 1941.)

Glede neodvisnosti pa: dvorana ima verjetno ne dosti več kot 60 sedežev. Z vstopnicami se projekt zagovoto ne pokrije. Tudi čez mejo, sem slišal, so subvencije občine in dežele v kulturo vse manjše. Govoril sem z igralko po premieri: "Ah, Sie sind aus Ptuj!? Aus Ptuj kommt mein Kollege ... meine ich, Kollege aus meinem anderen Job." Dopoldne, domnevam, dela gospa nekaj drugega, zvečer igra. Blaženi tisti mi, ki lahko delamo dopoldne isto kot zvečer: gledališče.

Predstava je bila dolga. Brez pavze. Ampak drži napetost. Igralci na odru garajo, igralec, ki igra vlogo "Ich-a", opravi megalomansko delo. In opravi ga sijajno. Zelo mlada igralka, še šolarka, morda dijakinja, je odlična v vlogi "Hčerke". Njen "Oče" (tudi režiser uprizoritve) je duhovito nabrit, "Prostitutka" (najbrž) kot mora biti (nimam ravno nekih izkušenj), "Zvodnik" šarf biznismen. Aja, za kaj gre? Vse se vrti okoli igralca, Bonifacija Jaz-a, ki seveda na izust vključuje v svoja premlevanja o svetu in poslavljanja od njega Willijevega Hamleta. Os življenja pa je, ne več kot pri Mišku Kranjcu zemlja, pač pa denar. Veliiiiko denarja. 
Fajn napisano; tako "staromodno", dialoško. Za igrat dramske like - lilke, ki imajo notranji lok oz. razvoj, odnose, zgodbo, emotivna stanja, odrska vzdušja. Ja, kdor zna, pač zna; Evald je že ta.
(Eto, takšni so moji vtisi, čisto jutranji; resno kritiko bo že najbrž pisal Peter Rak od Dela, ki je bil tudi na premieri.)

Vse najboljše, dragi Evald! 
Včasih se skregava po mailu, ker kakšna reč ni, kot bi si želel ti, ampak, vse še bo in vse se da, če se hoče.
Vesel sem, da bo kmalu na gledališkem portalu ves tvoj dramski opus.

Tvojega Čarovnikovega vajenca sem bral trikrat. Za domače branje sicer ni bil, mogoče pa je bil za popravni izpt. Iz že česa.
Ko sem ga bral nazadnje, sem pomislil, da bi ga bilo zanimivo gledati ona odru.
Užival sem takrat, ko si v Vodinikovi domačiji, 1991, uprizoril Jutri bo lepše. Bojan (Emeršič), Srečo (Špika), Boris (Kerč) in Iztok (Jereb) so bili zelo fajn. Sem pa pozabil, da si režiral kar ti sam ... Po tem te več ni vleklo v režijo? Why not?

Lep dan ti želim danes. Na zdravje!

***

Sicer pa je Hamlet und Ich pričakal mich že v križišču sredi mesta: