Nekaj časa smo že delali novo predstavo, potem pa mi je nekega jutra kolega igralec poslal esemes: "Imava problem. Dajva se dobit na samem".
Dobila sva se pred Evropo (ki sicer ni več kot nekoč Evorpa, ampak Ptujčani veste, kje je. Je pa bilo res skoraj na samem, vsaj tisti hip. In povedal mi je, da odstopa. Da odhaja iz projekta. Kolegom je napisal razlog: ker se ni našel oz. ujel z režisrejem.

Tako je to pri našem delu.
Delamo z ljudmi. Živimi ljudmi. Zelo živimi.
Ne s številkami. Igralec ni le izvajalec storitve. Pa četudi je res, da na koncu za to dobi denar, čeprav gledalci za to, kar gledate, kupite vstopnico in kjub temu, da lahko igralčev nastop na koncu odkljukamo kot "storitev opravljena", pošljemo poročilo financerju in damo stvar ad acta.

Ja, najti se moramo, medtem ko mi to delamo. Ne prej, ne potem, točno med tem. Od 10. - 14. ure in od 19. - 22. Točno takrat.
Najti se moramo; kakor da bi bili najprej zgubljeni.
Najti pri naših razmislekih, naših občutjih, razumevanjih in interpretacijah vsebin, ki jih uprizarjamo. Skupni smisel moramo najti. Tisti, na plačilni kuverti ni edini, še zdaleč ne.
Najti se moramo, ker drug od drugega ne pričakujemo, da bo zgolj šel po odru, sedel, vstal, povedal nekaj stavkov malo bolj glasno ali malo bolj potiho.
Drug od drugega pričakujemo vse kaj drugega. 

In ne zgodi se vedeno, da bi se našli. O tem seveda ne govorimo. Ne pišemo. To ne "knjižimo" pod "uspeh". To je naš mali polom.
Razidemo se. Pravzaprav pogosteje, kot to povemo. 
Včasih pa se razidemo, čeprav ostanemo v projektu. Takrat damo "notranjo odpoved". 
Ne damo na pladenj svojih misli, čustev, stališč, ne pokažemo, kar globoko v sebi mislimo, po čem hrepenimo in kar nosimo v sebi.
Že zakaj ne.

Ja, ujeti se moramo.
Da bi se pa lahko ujeli, se moramo loviti.
Na lovu smo. Ves čas. Prežimo na trenutke odrske resničnosti. V zasedi. Vsak dan v upanju, čakanju, kdaj bo. Če bo.
Govoriti igralci znajo, se gibati po odru tudi ... režiserji pa znamo dajati napotke.
A to še zdaaaaaleč ni to.

Najti se želimo in ujeti.
Ujeti tako, da bi se pri tem počutili svobodni.
Najti tako, kakor da nikoli ne bi bili zgubljeni.

Zdaj iščem novega igralca.
Ko se bo našel, se bomo spet začeli iskati. Z novim igralcem. Znova.
Od skušnje, do skušnje.
Od poskusa, do poskusa.
Od neuspešnega poskusa do neuspešnega poskusa.

Ever tried. Ever failed. No matter. Try Again. Fail again. Fail better.
Samuel Beckett

Na koncu najdemo vas, našo publiko. Ali tudi ne.
Imamo polne ali prazne dvorane. (Ali nekaj vmes.)
Veliko ali malo ponovitev. (Ali nekaj vmes.)
Iščemo se. Iščemo vas.

Ja, brez umetnosti nasploh bi bili zgubljeni.
Zdaj bo kmalu kultni kulturni praznik ...
Za prazniiiiike, spet bom domaaaaa ..., mi je švisnila melodija skoz glavo.

Kar je bilo, je bilo.
In kar bo, bo.

To je besedilo iz naše igre v nastajanju, oz. iskanju.