Slikar se je zadel!
Brez vsake droge, z le nekaj barve in vode,
naslikal se je, kar sedé.

Milenko se poklicno ukvarja s poslušanjem.
Rad se pogovarjam z njim, ker je tudi velik del mojega dela gledanje in poslušanje.

O "zadeti" ali "ujeti dušo" pri slikanju, pa zgodbica, ki me zmeraj znova navduši, ko je govora o tem, ali je nekaj na sliki takšno, kot je v resnici. Ali pa, ko poslušam, zakaj je na odru nekaj; ker pa v življenju že ni tako itd. (Vprašanje 'imatatio' pač.):

Nekoč se je Pablo Picasso peljal z vlakom v Pariz.
Sopotnica v kupeju ga spozna, in ga "napade" v smislu:
- Tele vaše gospe na slikah, gospod Picasso, so pa čisto neprepoznavne; nos levo, nos desno, oko na čelu ... nihče ne zgleda v življenju takó, ... to ja ni ničemur podobno, kako vi slikate!

Pa ji odgovori Picasso:
- Gospa, kako pa izgleda vaš mož? 
Gospa vehementno odpre torbico in izvleče majno fotografijo svojega moža.
- Kar poglejte; to je moj mož, pravi.
- Hm. Zanimivo; nisem še videl človeka, ki bi imel tricentimetrsko glavo, pristavi Picasso.

***

Lepo bodi, Milenko!
Grem zdaj na skušnjo; poskušat, naslikat dušo prizora, igre ... 
Gem/o se zadevat. Pa za to sploh ne rabim/o droge (sem se spomnil, da je enkrat posrečeno rekel Aljoša Bagola.)