Z resnično velikim zanimanjem - in radovednostjo - sem pretekli četrtek šel v gledališče gledat gimnazijske nastope prvega, drugega in tretjega letnika; predmet: dramska igra in govor.
Te "obraze" sem še tudi sam učil, zato me je zanimalo, če so se kaj spremenili.
In so se.
Zdaj so to drugačne barve las, druge pričeske (se mi je zapisalo - niti ne tako narobe - princeske), drugi stili oblačenja. Nekateri pa so ostali pri svojem, kakor sem jih spoznal. Veseli smo se bili, že pred gledališčem in tudi po njihovem nastopu.
K stvari. Se pravi, nastopu.
Zdaj to lahko rečem; prej bi bilo rahlo "kičig", ko sva še bila sodelavca:
Gimnazija Ptuj ima z Ajdo Valcl velikansko srečo. Ajda je talentirana gledališka pedagoginja. V to sem, po vse tem, kar sem videl v zadnjih par letih, prepričan. Zelo dobro zna premisliti, kaj je smiselno delati v prvem, kaj v drugem, kaj v tretjem letniku. (Četrti je malo "poseben": pred maturo so, za maturo imajo določena besedila in verjamem, da bodo zmerja zova "kalkulirali", ali pri dramski igri delati maturitetno temo ali kaj drugega.) Zelo dobro se zna posvetiti posamezniku. Zelo dobro zna videti, kaj potrebuje letnik kot skupina. In pri tem ne pozablja, kakšen je štiriletni "vozni red"; česa naj bi se v štirih letih naučili, kaj poskusili, v čem se preverili in s čim spoprijeli. Ter tisto ključno: kaj od tega imeli za življenje.
Da se v letih srednje šole mlad človek zelo in hitro spreminja, vemo. Ni treba biti za to učitelj. Dovolj je, če imaš svojo deco.
In tako je tudi pri predmetu Dramska igra in govor: nekateri se spreminjajo hitro, nekateri počasi, nekateri nenadoma, drugi neopzano po milimeter. V bistvu je učenje igranja popolnoma individulizirno delo. Ni recepta, kako; vsekakor ne za vse enakega. Vsak človek je drugačen, vemo, in vsak dijak mora poiskati svoje veselje do igranja. In od Wilija Šejkija dalje vemo: "Ves svet je oder ..."
Učitelja učijo njegovi učenci, igralca spodbudi njegovo občinstvo, psihoanalitika zdravi njegov bolnik - s pogojem, da ne obravnavajo drug drugega kot objekte, temveč so povezani pristno in produktivno.
Erich Fromm
Vse to Ajda dobro opaža. Še več: ne le ve, tudi čuti in sluti, kam bi se lahko stvari zapeljale nekoč. Onkraj pouka, onkraj Pokuka, onkraj razreda. Ajda zna misliti gledališko šolo na srednješolskem nivoju. (In to tudi pomeni: znati odmislite vse, kar na tem nivoju ne bi bilo smisleno misliti.)
Zdaj pa k njenim dijakom.
Prvi letniki so nam pokazali seveda prve korake. Pričakovane teme kot: sramežljivost, pre/tihost, kam-bi-z-rokami?!, pogled, usmerjen v tla . ... - vse to se je videlo "na delu", hkrati pa že tudi nakazovalo, kako bodo kmalu s pomočjo ustreznih profesoričinih intervencij to prebrodli, zmogli, premagali.
Drugi letnik se je lotil neverjetno težke naloge: muzikala! Že v polčasu smo lahko videli: Uf, kako se bodo še namučili, da bodo nekoč vsi peli, plesali, igrali ... Tale njihova naloga bo jasno pokazala, kdo je iz kakšnega testa. Bravo za izbor! Prav za ta konkretni letnik. Izjemno fina odločitev. Pa še do t.i. medpredmetnega sodelovanja bo volens-nolens prišlo: glasba (petje), kostumi (likovnost), ples (gib). Ena taka kompleksna naloga, ki se je bodo dijaki za vedno zapomnili. Ne dvomim.
Tretji letnik (naslovna fotka) se je "spopadel" s temo comedia dell arte; ne historično "točno" in "posnemovalno", ampak s comedio dell arte v miselenem nastavku: Kako narediti odrski lik, ki ima ostre, točne karakteristike, značilnosti "tipa", kako zaostriti zgodbo do absurda, kako presenetiti, kako uprabljati svoje telo kot izrazno sredstvo, kako narediti prizor, ki bo imel začetek in smiselni konec.
Igralke so se lahko lepo pokazale in prikazale, do kod seže njihova domišljija, pogum in drznost v "hoji po robu" - situacije, ki je bila precej "absurdna" - bili smo na izmišlenem pogrebu znanega slovenskega igralca, ki je mladim (dekletom še posebej) zelo všeč.
Eto.
Bravo Ajda in bravo vsi dijaki.
Bravo šola, da se odpira navzven, da vzgojno-izobraževalni proces, ki sodi v šolo, pri predmetu igra in govor pokaže tudi tam, kje sta igra in govor izvorno doma: na odrski deskah.
Bravo, MGP, da šolarjem odpira vrata.
Krog je tako sklenjen. Naučeno preizkušate v ril-lajfu, kot se grdo reče. In za to gre. Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, nas je učil pri latinščini nekoč prof. Rudi Čeh.
Čestitam vsem skupaj. Od srca. In ožilja.
Me prav zanima, kakšen bo rezlutat na izteku, na "koncu proge", junija.
Polčas je bil super! Polomite si noge.
Dobro delo vam želim vsem.
(Hvala, da ste me povabili - obvestili. Že kar rezerviram sedež za konec; če bom le na Ptuju.)
Samo, ex učitl
****
Hvala, prof. Renata Furman za krasno fotko 1. letnika