Zakaj bi imel veliko denarja?
Da bi plačal mentorja dijaške gledališke skupine.
Ki bi se z dijaki srečeval vsaj dva krat na teden po pouku. Vsakič po tri ure. Z delom bi začeli v začetku šolskega leta, maja pa bi pokazali, kaj so počeli. Generalka bi bila v kulturni dvorani gimnazije, premiera v mestnem gledališču.
Poleg mentorja skupine za igro, bi plačal tudi mentorje za kostumografijo, scenografijo, oblikovanje svetlobe (evo, tega že imam nagledanega) ... in tako dalje. Za vse, kar se je pač potrebno, da nastane gledališka uprizoritev. Ne, ne: ne zato, da bi mentorji naredili ... Pač pa zato, da bi usmerjali mlade, ko bi delali oni. Dijak dela, mentor pa "drži štango".
Gledališka skupina - naj se ta hip imenuje Mlado gledališče Ptuj (mgp) - bi bila odprta za vse ptujske dijake. Katere koli šole, katere koli smeri. Za vse, ki jih gledališko ustvarjanje - in vse, kar lahko sodi zraven - zanima. Gledališče je vendarle Gesamtkunstwerk.
Dijaki mehatronike bi tako denimo hoteli v uprizoritev uvajati elemente virtulane in/ali razširjene resničnosti. Kdo ve, kako bi se hoteli poigrati z umetno iteligenco. Potrebovali bi mentorja. Dobili bi ga. In seveda opremo. No problemo.
Likovniki bi narisali kostume in si zamislili scenografijo. Noben problem - imeli bi denar, da bi poiskali mojstre in dali zašiti kostume ter izdelali scenografijo. Svoje prve učitelje že imajo na gimnaziji: Dušan Fišer, Tomaž Plavec, Andrej Šmid ...
Nekatere dijakinje, vidim, da se (evidentno) zanimajo za make up. Izvolite, mlade dame: mentorja - maskerja, profesionalno kozmetiko ... Še več: čez leta bi dijaki osnovali svoje podjetje in povabili prijatelje iz različnih poklicnih šol; mizarje, elektrikarje, klučavničarje ... Pretežno bi delali za mgp, ki bi jim zagotavljalo osnovno plačo. Ker pa dela z mgp ne bi imeli za osem ur, bi svoje storitve uspešno ponudili na trgu. Nekdanji odrski mojster Darko je še vedno pri močeh - on bo vodil tako delavnico, dokler ne bi shodili sami.
Verjetno bi veliko tega hoteli mladi v svoji uprizoritvi "rešiti" z videom. Ni težave: tukaj je profesionalec - mentor in tukaj denar: za kamere, mikrofone, reflektorje ...
Kdo ve, kaj bi uprizarjali. Mogoče bi pri tujih jezikih celo prevedli kakšen še neuprizorjen tuji tekst. Potrebovali bi torej tudi mentorja - prevajalca. Noben problem. Spodoben honorar in pride na Ptuj. Tolikokrat kot je treba. In tekst je nekega dne preveden ... Aha, zdaj bi ga radi še objavili v gledališkem listu. Kot so to videli v "pravih gledališčih". Nobene težave. Imamo likovnike, ki obvladajo grafične progame ... tiskarn je dovolj in na speltu je vse blizu.
Gledališka fotografija je lepa reč. (To bi sfinanciral že zaradi egoizma.) Povabimo mojstre fotografije, delajo z mladimi fotografi, vse leto spremljajo nastajanje uprizoritve, fotografirajo vaje, generalko ... in rezultat je fotografska razstava. Z leti bi prihajalo na Ptuj vse več mojstrov, z različnimi "roko/fotopisi" in najboljša dela dijakov razstavimo v mestni galeriji. Denar: ni problem. Plačamo za čas in prostor in katalog in vse, kar je za razstavo potrebno. Bienalno, izmenjaje se: fotografska in nakar razstava plakatov. Mednarodna, jasno. HNK Varaždin je blizu in tam imajo s tem tradicijo. Sony se zanima, da bi bil pokroviltelj projekta; dajo svojo opremo ... Ne vem, denar nam ni problem; bom videli, kako si to predstavljajo pri Sonnyju ...
Mladi bi hitro ugotovili, da vsaka uspešna uprizoritev pljuskne (ptujskne!) čez okvirje črne škatle. Aha, potrebujejo še mentorja - dramaturga/teatrologa. Okoli njega se bodo zbirali bodoči sociologi, kulturologi, filozofi, psihologi, antropologi, novinarji, komparativisti, kritiki ... kajti svet, ki ga kaže najnovejša uprizoritev, je svet, o katerem je treba še kaj reči. Ne le na odrskih deskah.
Vse več mladih prihaja študirat v umetniško gimanazijo na Ptuj. Ker tukaj lahko v gledališki skupini v praksi povežejo vse, kar se učijo v razredu. Ker imam denarja res veliko, v starem mestnem jedru kupim in obnovim par hiš. Nastane skoraj nekakšna umetniška četrt.
Predstave mgp bi prikazovali kot redni program Mestnega gledališča Ptuj. MGP bi oddajalo prostore mgp in s tem služilo denar, Mlado gledališče Ptuj pa bi imelo svoj pravi oder in odprta vrata v čisto pravo gledališče. Dijaki, ki jih bolj zanimajo film, televizija in video, bi posneli nastajnje uprizoritve in iz tega naredil making off. Posneli bi seveda tudi uprizoritev. S publiko v dvorani in posebej adaptirano za tv format. In ko bi s tem, kar so naredili, bili zadovoljni, bi želeli to pokazati še drugim. V Mestnem kinu bi jim to z veseljem omogočili. Prav lep dogodek bi bil, s pravo premiero, predstavitvijo mlade ekipe, šampanjcem, zabavo ... Tudi rdečo preprogo, če je treba.
"Ni vrag," bi se nekdo nekoč vprašal, "zakaj pa ne bi starih uprizoritev mgp, ki so bile vendar tako fajn, kazali tudi po internetu?" In že bi skupaj razvijali teater-web-kanal. Počasi bi nastajala baza nekdanjih uprizoritev. In ko bi to videlo Mestno gledališče Ptuj, bi reklo: "Zakaj pa ne bi tudi naših nekdanjih uprizoritev pokazali na spletu? Toliko imenitnih nagrad smo prejeli ..., pri nas so delali premnogi najvidnejši slovenski ustvarjalci!? ... Seveda, jasno: splet ni gledališče; ampak, boljše to, kot nič." Noben problem. Znanje, izkušnje, metnorji, oprema, hotenje - vse je tu. Tudi denar. In že bi začeli graditi video bazo slovenksih poklinih uprizoritev. Seveda v sodelovanju s portalom Sigledal in dokumentacijsko-arhivskim centrom RTV Slo.
Vse več mentorjev bi prihajalo občasno učit tudi iz tujine. Vse več partnerstev bi Mlado gledališče Ptuj ustvarilo v tujini. Njihovi sovrstniki po svetu počnejo namreč podobne reči. Mnogi sicer čisto drugačne, na čisto drugačen način. Hm, to bi veljavo videti. No, pa pošljimo tja naše dijake ...
Nekdo iz gledališke dijaške skupine bi šel študirat pedagogiko in ko bi zaključi študij, bi se zanimal za gledališko pedagogijo. Kako gledališče pripeljati v šole? Kako šole pripeljati v gledališče? Kako opero, balet, dramo ... med mladimi narediti za format/medij, ki ga imajo še rajši od telefonov in zaslonov? Nič; naj gre študirat, očitno ga to zanima. Dobi štipendijo za študi v tujini, in ko se vrne, mora za vračilo znoraj mgp vzpostavi novo "sekcijo": gledališka pedagogija. In to tudi stori. O tem piše, raziskuje, objavlja, publicira ... Želja je, hotenje je, znanje je, vse je. Tudi denar.
"Zakaj pretežno igramo samo neke tuje drame?" reče nekoč neka dijakinja. "Zakaj ne bi mladi pisali svojih dram?" - In že dobijo mentorja - dramatika. Povežemo jih z vsemi slovenskimi strokovnjaki s področja dramskega pisanja. Pišejo in sošolci - igralci javno berejo njihove drame, ko so še v zametkih. Končane drame objavijo ... mladi pa sami na spetni anketi izberejo, katero bodo uprizorili prihodnje šolsko leto. Nekega dne ima neka takšna nova drama pri gledalcih in v strokovni javnosti velik uspeh.
"Pa jo prevedimo v angleščino," rečejo mladi. Ni težave. Dobijo mentorja, lektorja - native speakerja, linke do tujih založb ... in že kmalu ustonovijo svojo teatrsko založbo. Ker so uspešni in prodorni, se njihove drame počasi igrajo tudi po odrih po svetu. Nedavno so se menda že dogovorili, da bodo novo slovensko dramo .... igrali na Finskem; delo mladega finskega pisca Mateja Dramenjajneja pa na Ptuju ... Ah, kako so hitri in komunikativni; in iznajdljivi.
Nekega dne bo treba na premiero celo v Fu šu Min. Mesto na Kitajskem, kjer so pred leti odprli institut za zahodnoevropsko dramatiko. Posvečeajo se sicer Shakespearu, Čehovu in Brechtu, ampak imajo tudi mladinsko sekcijo ... in povabili so naše mlade gledališčnike, da predstavijo ptujski mgp pristop ... Sploh ni problem. Povejte - kdaj, kdo, in koliko stane. Plačam.
Mladi pisci so od hidiča: izmislijo si Mlade zgodbe starega Ptuja. Bogato ptujsko zgodovino v interdiscplinarnem študiju luščijo in iz nje izluščijo dramske zgodbe iz preteklih dni. Z leti nastajajo uprizoritve o Ptuju in njegovi preteklosti, dediščini, resničnih in izmišljenih dogodkih. Povežejo se z Zgodovinskim arhivom in Pokrajinskim muzejem. Tam vedo, kaj se je res zgodilo. Gledališčniki pa si zmišljujeo, kaj bi se lahko zgodilo in potem to ugledališčijo na odru. Za vse to pa je potreben čas. Veliko časa. In ljudi, ki se temu posvetijo. Ljudje pa, vemo, morajo od nečesa živeti, plačevati račune ... Ni problem, imam denar.
Poleti so počitnice. Ker je po svetu še veliko zanimivih šol za mlade ustvarjalce, ptujska mladina pride na idejo, da bi bilo super, če bi lahko imeli v mestu zunanje poletno gledališče, kjer bi gostili tuje predstave. Jezike - znamo; sisteme za simultano strojno prevajanje - imamo, (no, včasih si sicer res še pomagamo s podnapisi). Nekateri naši nekdanji člani mgp študirajo arihtekturo ... No, pa naredimo natečaj za gledališče na prostem! Sekiju rečem, da vodi izbor arhitekturne rešitve, in na robu mesta zgradimo zunanje prizorišče. Vse skupaj malo celo spominja na rimski amfiteater. Kakšen žur je to poleti! Za mado in staro. Gostinci si manejo roke ... Nočitvenih kapacitet v mestu je skoraj premalo.
Lani se je Nešo dogovoril s svojimi džezerji, da bodo prihodnje leto ustvarili glasbo za novo uprizoritev ...
"Če bo Nešo naredil muziko, potem pa bom jaz otvoril ciklus poletnih mlado-gledaliških prireditev," se je ponudil Tadej. Vojko pa dodal: "Moja hči bo menda igrala in pela v novem projektu ... S padalom bom letel nad prizoriščem in posnel dogodek iz zraka."
Kljub vsem izdatkom imam na računu še kar veliko denarja.
Nič, tole si bom privoščil: mestu bom plačal, da bom lahko na nekdanji tržnici uprizoril Mandragol-A. Neka starinska komedija v osnovi. Machiavelli se mi zdi; malo ga bom predelal, avtorske pravice so mu že potekle, he, he.
Glavni lik bo Magister Porivavšek. Igral ga bo ..., Dr. Immerrecht bo Vlado Novak, Pater Peter Špehonja pa Gojc. Katera igalka bi bila fajn Fukrecija? ...
Postavitev bo imela dve zasedbi. Mojo, "starinsko", in pa zasedbo iz članov mgp - mladega gledališča Ptuj. Starinsko bom na betonplati režiral sam, mladinsko pa dijakinja Tea Teatra Lija v letnem gledališču.
Ko sem dijakom razlagal, kako si to vse skupaj predstavljam - dve uprizoritvi istega besedila v istem poletju, eno za "odhajajoče" in drugo za "prihajajče" občinstvo - so takoj imeli svoje zamisli: "Učitelj, kaj pa če bi vključili Andreja in Špelo, ki sta ravno pred dlplomo na marketingu ... in Saro, ki končuje komunikologijo, ... pa naj oni prevzamejo še PR in vse ostalo ... da se bo to poletje na Ptuju ves čas res trlo ljudi! Sara menda že dela za Postojsko jamo; tisti jumbo plakati od Punata do Lendave so njeni ... Aja, pa lahko bi oglaševali projekt Mandragol-A tudi kot produkt ptujskega turizma in kulture; celodnevni izlet na Ptuj, ogled gradu, obisk Term, zvečer pa teater ..."
Zakaj pa ne? V čem je problem? Imamo vse: zamisli, hotenje, znanje, ljudi z željo. In denar.
Kljub vsemu pa imam problem: direktor uspešne farmacetvsek multinacionalke Željo Inčarič želi biti glavni pokrovitelj in spozor projekta Mandragol-A. Ker noče zamuditi prilžnosti: njihovemu novemu revolucionarnemu zeliščnemu zdravilu bi radi dali ime mandragol-A ... Vsak teden me kliče. Stokrat sem mu povedal, da nočem imeti težav zaradi kršitve zakona o prepovedi oglaševanja zdravil ...
"Ej, učitelj," pravi dijak Anže, član mgp-ja. "A se spominite Kristine, one luštne dijakinje, ki je kakšno genracijo, dve nazaj igrala Justicio v tisi igri, ki ste nam jo kazali na spletu?"
- Ja, seveda se je spomnim. Kaj je z njo?
"Zdaj predava na Haravardu ..."
Poklical bom torej Kristino in jo prosil, da bo uredila zadeve tako, da bo tudi pravno prav. Bomo imeli pač še generalnega pokrovitelja in donatorja iz farmacevtske branže ... Če si že tako zelo želijo ...
Denar je fajn.
Z njim se da početi res fajn stvari; z mnogimi ljudmi za mnoge ljudi.