Samo M. Strelec

O meni

Tisti M. v sredini je za spomin na mamo. Na osebni izkaznici mi tako piše: Samo Marija Strelec.
Navihani prijatelji me kličejo Samomarija, nekateri, ki so še bolj, samo Marija. Sicer sem pa bil že vsemogoče: Strela, Samostrelec, Samostrel, v vojski Nišanđija, Strelac, tudi Schütze in Only Shutter. Poleg tega še Samec, Samička in že dolgo nazaj Samek. Najlepše je Samek seveda rekla mama, potem pa mnogo kasneje neka Nataša. 

Za službo režiram, soupravljam portal Sigledal in honorarno poučujem na Gimnaziji Ptuj. Včasih učim javno nastopanje.
Za hobi fotografiram, pišem, rišem, brišem ... prah s knjig menda preporedko. Najraje pa samo sedim in gledam v zrak. No, še raje od najraje se pogovarjam s sinom. Več ve od mene, boljše in hitreje razmišlja ter me uči me o novotarijah. Potem pa z njegovo mamo, mojo ženo. Zaradi nje vidim stvari, ki jih sam nikoli ne bi u/videl.

O igri in gledališču

Kot otrok sem zbiral modelčke avtomobilov. Kasneje značke, znamke, kovance in cigaretne škatlice. Danes zbiram misli o igri, gledališču, dramatiki, režiji itd. Počasi jih bom prepisoval iz nekih satarih fajlov in delil tukaj. 

Zdaj

Včasih pri tem, kar pač ravnokar počnem, tako uživam, da želim to povedati naprej. O tem tukaj. 

Knjige

Kar sem napisal in objavil, najdeš tukaj.

Neuspehi

Vpisal sem slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V ponedeljek smo začeli pri prof. Jožetu Koruzi s starocerkveno slovanščino. V petek sem šel na referat in se izpisal. Naslednji ponedeljek sem bil že vpisan na Pedagoško fakulteto v Mariboru. Bom pa študiral slovenski in nemški jezik. Srednješolska prof. Darinka Čretnik mi je pri prof. Majdi Potrati "zrihtala", da so me vpisali, čeprav sem zamudil že vse roke. Po treh tednih pri prof. Mirku Križmanu - Goethe, Faust, Der Tragödie erster Teil -  sem s študijem pristal do grla v vodi: hodil sem samo še k telovadbi na Pristan, plavat. Vsega v pol leta: kar tri študjske smeri, vse tri neuspešno.

Časovni preskok. Poskušal sem najprej skupinsko kupiti in nato oživiti dvorec Turnišče pri Ptuju. Z idejo, da bi bil nekoč v njem MUS - muzej uspehov Slovenije. Ko sem ugotovil, da se brez lokalne politike ne bo dalo nič, sem sestavil listo Prihodnost je! in kandidiral za župana Ptuja. Neuspešno, jasno. 
Po desetih letih sem zgodbo o MUS-u zaključil v kabinetu nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, ki sta mu bila vsebina muzeja uspehov Slovenije in predvsem način, kako priti do muzeja, všeč. 
Da bi nazorno pokazal, pa četudi le za vzorec, kaj bi v muzeju lahko bilo, sem namesto v novega starega passata vložil 11.000 EUR v rov pod ptujskim gradom. (Ja, takrat si dobil za 11 K EUR dve leti starega VW-ja s 120 K prevoženih km.) Moj vložek se je končal res vlažno; kaj vlažno, mokro: vlaga je lepo počasi popapcala "eksponate". (Zdaj občasno v rovu v temi - drugi hvala bogu uspešno - pokušajo vino.)

Ta hip, ko to pišem, mi prihajajo na misel novi in novi neuspehi. Projekti, ki so se končali slabo za moje zasebno in/ali obče dobro :-) Le nekateri:

  • S sošolcem s faksa, Igorjem, sva se z vlakom odpravila za nekaj dni v Prago. V Bratislavi sem se na vstopu v ČSR znašel: marke bova zamenjala lepo na črno po tri krat boljšem tečaju od uradnega. Končalo se je v mračni kleti nekega hotela, kjer so nama prevaranti pobrali ves denar. S povratno vozovnico JŽ sva bila že naslednji dan spet doma.
  • Na zagovoru diplomske naloge sem padel. Dušan Jovanović se je režal in nas, komisijo in kandidata, po tem povabil v Kavo na pijačo. Dušan Mlakar je ob šanku iz žepa potegnil ključe novega pegeouta in rekel: "Vid'š, tole je pa umetnost." Marko Marin pa se je samo hihital in muzal: "Samo, za vsako rit šiba raste ..."
  • V Avignonu mi je bila všeč neka Islandka Hagalin; zdelo se mi je, da tudi jaz njej. Govorila je tekoče angleško, jaz niti besede. Govorila je francosko; jaz pa tozadevno tako zavrt, da si še ust nisem upal odpreti.
  • Dvakrat sem skoraj začel učiti na našem faksu. Prvič nisem, ker sem mislil, da za profesionalizacijo ptujskega gledališča moram živeti na Ptuju. Dela na daljavo takrat še ni bilo ;-) Drugič za to niso bili vsi pomembni (potrebni) drugi.
  • S prijatelji smo se nekoč nekje zavzemali za neka drevesa; padla so ko piceki z neba. Pristali smo na betonplato.
  • Trikrat sem se prijavil na neko delovno mesto; isto. Trikrat neuspešno.
  • Generalu (takrat podpolkovniku) Ratku Mladiću sem kuhal Barcaffe in mu v mislih - in upanju, da bom šel čim prej od tam -, j. vse po spisku. Leta kasneje sem se odpravljal k njemu na obisk v zapor v Den Haag.
  • Neuspehi pri dekletih?

O, nabralo se je tega, vidim ... Mogoče bom pa kdaj pisal o svojih neuspehih. Zato, ker so nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Veliko bolje sem spozanal samega sebe (in mimogrede še mnoge druge; z nekaterimi prijateljujem še danes). Predvsem pa sem zaradi neuspehov z leti postal s sabo dokončno na ti; na kar sem resnično ponosen.

Spominki

Ko sem danes na radiu slišal: "Nič drugega nismo kot lasten spomin," - nedeljski gost na Valu 202 Boštjan Videmšek -, sem nemudoma šel zapisat naslednje: tukaj bodo nekoč zapisani spominki na zgoraj omenjene štorije. No, so bile pa tudi uspešne. Recimo, kar prva:

Denar

Po novem bi rad imel res veliko denarja. Zakaj? Za to.
Ugotavljam sicer, da se o tem ne govori: Koliko imaš in kako si (si) to zaslužil. Ta mini tabu - "denar in rit sta za skrit" - me je nedavno začel zanimati. Sicer pa sva bila, denar in jaz, nekoč bolj kot ne na Vi.

Zakaj zato?

Ko sem se po študiju na AGRFT vrnil z enoletnega študija v Berlinu, sem s prijatelji ustanovil gledališče Zato. (S piko, prosim.) 'Zato in pika' smo mu rekli. Cilj je bil profesionalizirati gledališča na Ptuju. Pika - ker tu ni bilo česa dodati. 
Uspelo nam je. Zato sem mnogo let kasneje, ko sem konačal službo v SNG Maribor, ustanovil Novi Zato. 

Zato, ker vsak dan najdem razlog, zakaj vstanem iz postelje.
Zato, ker se vsak dan sprašujem, zakaj nekaj počnem; nekaj drugega, tretjega, četrtega pa ne.
Zato, ker moram vedeti, zakaj sploh početi nekaj tako minljivega, kot je gledališče.
Zato, ker moram vedeti, zakaj brati, prevajati, se ponujati gledališčem, prositi za delo.
Zato, ker hočem vedeti, zakaj delam to, kar delam.
Zato, ker vsak dan potrebujem nov odmerek svojega vsakdanjega zato.-ja. Pa pika. 

Na nek način vse to drži še danes. Nekoč, ko bom velik - smo rekli, ko smo bili mali -, bo moj naslov: samo@zato.si. Če želiš, pa lahko poklepetava že zdaj: samo.strelec@gmail.com.

Čemu?

Da bi ...

Kar tako

Onkraj kaj, zakaj, čemu ... imam najraje: kar tako. Radósti radi.
Odpreti usta, pobožati par črk na tipkalnem stroju, potegniti črto, četudi zgolj po papirju, poslati kak foton vsemirja skoz kamere oko, hoditi bos po mokri travi, kravi gledati v ogromno zblojeno oko in biti tiho. To, predvsem prav to.
Kar, kar; tako naj bo, pa bo.

Nisem glih bogve kaj; ampak še služim svojemu namenu.