Brez brezobzirnega poguma igralcev, vedno znova tvegati vse, bi ne imeli mi, kritiki, več česa reči.

Foto: Jaka Varmuž. Gledališče Koper, sezona 2023/24. Karsten Dusse - Bernd Schmidt: "Moriti čuječe".
Na fotografiji: Luka Cimprič, Anja Drnovšek in Igor Štamulak.

Politika in gledališče sta si zato tako blizu, ker gre za dve različni obliki teatralnosti. 

Foto: Jaka Varmuž. Gledališče Koper, sezona 2023/24. Karsten Dusse - Bernd Schmidt: "Moriti čuječe".
Na fotografiji: Igor Štamulak in Luka Cimprič.

Igralska kariero je moč razdeliti v tri poglavja:

»Kdo pa je ta?«,

»To je ta!« in

»Madonca, a ta je še živ?« 

Foto: Jaka Varmuž. Gledališče Koper, sezona 2023/24. Karsten Dusse - Bern Schmidt: "Moriti čuječe".
Na fotografiji: Anja Drnovšek in Luka Cimprič.

Predstava, ki ne funkcionira tudi v poskusni dvorani, nima smisla.
Vse drugo so samo prodajni triki.

***

(Johanes Schuetz je nemški gledališki scenograf in režiser.)

Foto: Jaka Varmuž. Gledališče Koper, sezona 2023/24. Karsten Dusse - Bernd Schmidt: "Moriti čuječe".
Na fotografiji: Anja Drnovšek in Luka Cimprič.

Če gledališča ne zapustimo drugačni, kot smo stopili vanj, smo vrgli denar stran.

Edward Albee na Wikipediji.

Imam samo to pravico, da se z besedili ukvarjam izključno, če se je svet v letih, ki sem jih preživel, naložil vame. O tem svetu mislim, da je edino, kar imam na voljo, za moje srečanje s tekstom. In v uprizoritvah se mora odražati kaj od tega sveta. Hkrati od sveta, ki ga nosijo v sebi igralci.

***

Juergen Gosch je bil ex-vzhodnonemški režiser, ki je v 70-ih letih vodil Schaubuehne am Lehniner Plazt v Berlinu. Potem pa se je za dolga desetletja umaknil in se samo še igral z vnukom na otroškem igrišču (je nekoč nekje zapisal). Okoli 2010 je spet intenzivno režiral. Pislal sem mu, če mu lahko pridem volontersko asistirat (ravnokar je delal v DT v Berlinu). Bil bi mu z veseljem medhen-fur-ales kot se reče. Dobil sem odgovor gledališča: "Gospod Gosch je večraj umrl. Vaše pismo bomo predali svojcem."

Foto: Še ena maska slovenskega ak. slikarja Jirija Bezlaja (z razstave ob avtorjevi pregledni razstavi v Mestni galeriji v LJ.)

Da bi gledališče bilo usidrano pri ljudeh mesta, potrebuje ansambel: potrebuje umetnike, ki živijo v tem mestu, ki sodelujejo pri mladinskem gledališkem klubu, ki lahko gledališče ponesejo v šolo, ki so ukoreninjeni v socialnem okolju, ki so občinstvu na razpolago. In da gledališče razen ob premieri ni mrtvo, potrebuje repertoar, ki je sposoben ponuditi raznovrstnemu občinstvu program različnih dimenzij. Potem gledališče ni "event", temveč šola zaznavanja, svobodno polje zametkov svetovja, laboratorij medčlovškega eksperimentiranja s čisto konkretnim referiranjem na konkretno okolje, forum družbenega skupnostvovanja. Takšno gledališče od občinstva zahteva tudi poznavanje umetniških zakonitosti igre, vajo v uporabi inštrumentov gledališkega laboratorija, kar je v komercialnih "event-produkcijah" le redko. Zato je gledališče brez ansambla in repertoarja komaj v stanju izpolniti tisto družbeno funkcijo, ki jo gledališče v Nemčiji še zmeraj čuti.

Detlef Brandenburg

D. Brandenburg (1964 - 2022) je bil dolga leta urednik revije "Nemški oder", ki jo izdaja Združenje nemških gledališč. Vsebina je iz leta 2010, ko je v Nemčiji potekala živa debata o tem, ali so gledališča z ansambli potrebna, ali bi bili dovolj samo projektni teatri, z nestalnimi igralci (najetimi za eno "storitev"), ali je smiselno zlivanje in združevanje ansamblov in gledališč različnih mest ipd. D. Brandenburg je odločno posegel v debato z zgornjo mislijo. 

.**
Fotko sem naredil leta 2020 na pregledni razstavi akademskega slikarja Jirija Bezlaja v Mestni galeriji Ljubljana ob njegovi sedemdestletnici.

Lakota, nasilje, samovoljna grozodjestva, posilstva, zločini – to so stalni spremljevalci sedanjosti. Gledališče lahko vdre v najtemnejše cone grozot in obupa in sicer iz enega samega razloga: da bi lahko (za)trdilo – niti prej niti potem, pač pa natančno v istem trenutku – da obstaja luč v temi.

Peter Brook: Threads of Time

Dokler človeška bitja kričijo v nebo, kar počnejo pač žal tako, da tega ne moremo preslišati, nima oder nobene druge naloge, kakor da daje odzven temu kriku.

Fotografija: gledališče na Hvaru. Ena najstarejših "škatel" v Evropi: izvorno iz leta 1615, lože zgrajene 1803, freska na zidu zadaj iz 1819.
Pred leti so ga obnovili in ko boste prihodnjič rajžali po Dalmaciji in otokih: obvezen ogled!
Manjšega "pravega" gledališča še nisem videl. Še ptujsko je večje; ki je najmanjše (v SLO).

Ob dobrem igralcu kmalu pozabimo na uborno, klavrno dekoracijo, zato pa tudi najlepše kulise le še glasneje vpijejo po dobrih igralcih.

Johann Wolfgang von Goethe: Učna leta Wilhelma Meistra