Še naprej snemam filme zato, ker sovražim zadnjo stvar, ki sem jo naredil. Poskušam popraviti svoje napake.

Narisal: Milenko Kovačević

Naša publika ni konzument, temveč partner in akter. Naš ansambel ni masa za igračkanje režiserjev, ampak je prav tako umetniško pomemben. Mi kot gledališče ne emitiramo v mesto, ampak v najboljšem primeru resoniramo z njim.
Julia Wissert

***

Fotografija: Pročelje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu

Včasih slišimo, da je gledališče luksuz. Potemtakem je tudi vlada luksuz. Kdaj pa kdaj se sprašujemo, kateri luksuz bi lahko lažje pogrešali. Jaz seveda nisem proti vladam, temveč sem za luksuz. Ni nepredstavljivo, da bi gledališče ustvarjalo dobiček. Ampak načeloma ni naravnano k temu. Donosnost in sposobnost preživeti samega sebe nista odločilna kriterija umetnosti. Gledališče je nujna in nenadomestljiva dimenzija našega življenja, našega sobivanja, naše kulture. Cela regija, večje ali manjše mesto bi lahko izgubilo svoj identiteto, če bi bili prisiljeni zapreti svoje gledališče. Če bi hoteli opustiti tradicije in regije naše raznolike, žive gledališke krajine, če bi hoteli opustiti načelo javnega financiranja naše kulture, potem bi bili s svojo kulturo in s svojim pojmovanjem, kaj je biti človek, na koncu.

(Richard von Weizsäcker je bil od 1984-1994 nemški predsednik.. Nekega večera, ko sem kot študent čakal pred Schaubuehne, če bom dobil kakšno poceni "restkarte", se je pripeljal z ženo v črnem mercedesu. ... Prizor se je ponovil, letos junija, pred Deutsches Theatrom, a tokrat ...- o tem kdaj drugič.)

***

Fotografija: dvorana Hrvatskega narodnega gledališča v Splitu

Dobiš dober scenarij ali dobro priložnost in to določa izbiro, kaj boš počel. Že zgodaj sem spoznal, da ni nobene možnosti, da bi izčrpal vse možnosti tega, kar lahko raziščeš. To je tisto, kar mi je pri igralstvu všeč. Ne obstaja ne preteklost ne prihodnost. Za svoj pretekli dosežek ne boš dobil priznanja. Ni nujno, da vam pomaga najti naslednje delo. Nemogoče je izčpati raznolikost človeškega vedenja. In to je to, kar mi je pri tem delu najbolj zabavno. Če študiraš igralstvo, je to v resnici študij življenja.

V združenje filmskih igralcev sem bil sprejet v zgodnjih 50. letih. Walter Pidgeon je bil takrat predsednik. ... Spomnim se, da sem poklical starša in jima rekel, da sem zdaj v istem združenju z Walterjem Pidgeonom, Cagneyjem in Cooperjem ter Barbaro Stanwyck in Bette Davis – vsemi temi čudovitimi igralci, s katerimi sem - ko sem jih gledal - odraščal.
In mislil sem si, da sem ...'vroča roba', dokler nisem začel trkati na vrata in prejemati odpovedi.
Zato cenim vse, kar so vsi igralci v združenju morali kdaj dati skoz v življenju.

Igranje je nekaj, za kar večina ljudi misli, da niso sposobni, vendar to počnejo od jutra do večera.

Aleš (Likar) mi je postavil tole spletno stran, ki jo ravnokar bereš.
Aleš je med drugim tudi ljubiteljski likovni ustvarjalec. (Med drugim pravim zato, ker - med drugim - dela tudi luč in je tehnični, odrski mojster v ljubiteljski gledališki skupini na Rogoznici.)

Word Press sem znal; na njem laufa spletna stran šole, na njem sva z Darkom delala Ptujcan.si
Administrirati tole mojo stran, ki je narejena v grav-u, pa je še lažje. Zato sva se morala kar nekajkrat dobiti na kafetu, da mi je pokazal, kako to gre, he, he.

Na kafe sva šla v Kavoteko med novimi bloki. Tam zgoraj, pri rdečem bloku. (Priporočam; kafe in ogled razstave.)

No, in ko sem že nekaj časa objavljal citate o igralstvu, sem se spomnil, da je v Kavoteki vendar Aleševa razstava karikatur nekaterih znanih filmskih igralcev!

Eto, in če bom našel od "razstavljenih igralcev" tudi citate, boste lahko občudovali Aleševo karikaturo in misel o igralstvu dotičnega ali dotične.

A ni fajn, ko se stvari nehote poklopijo, sestavijo, zlijejo v večjo celoto; še lepše kot smo si predstavljali?

Igralstvo pomeni osvoboditev od tega, da ti je to delo in da moraš biti avtentičen. Gre za to, da presežeš življenje, se svobono igraš z materialom. Da zadeve postaviš v nek drug red stvari. Gre za zgostitev, pretiravanje, lepoto, hitrost, sijaj in sex-appeal.

Sophie Rois

Velik blagoslov ljudi je, da imamo empatijo. Vsi lahko jočemo drug za drugim in čutimo skrivnostno povezanost med nami.
Če je v čem upanje za našo prihodnost, je v tem. In zgodi se, da jo igralci prikličejo v srca ljudi. Zaradi njih se lahko počutimo bolj močne. Med občinstvom lahko pozabim nase, se vživim v življenje nekoga drugega, in se sama počutim nenadoma bolj živo! Iz tega, kar delam vsak dan, me potegne v nekaj večjega in trajnejšega, v človečnost. To je tisto, kar zmore igralec.

Londonski škof je nekoč vprašal igralca Bettertona:
»Kako pravzaprav to, da vi igralcu na odru s stvarmi, za katere ve vsak, da so izmišljene, lahko ganete občinstvo tako, kakor da bi bile resnične, medtem ko mi v cerkvi govorimo o pravih in resničnih stvareh, in vendar nam ne verjamejo bolj, kot če bi bile izmišljene?«
»Mylord«, je dovrnil Betterton, »nič ni bolj naravno kot to. Mi igralci govorimo o izmišljenih stvareh, kakor da bi bile resnične. Vi pa s prižnice govorite o resničnih stvareh, kakor da bi bile izmišljene.«

Igralstvo je pol občutek sramu, pol občutek slave. Sramu, ker razkazuješ sebe, slave, ker znaš pozabiti na sebe.