Dragi Gregor,
danes (21. 9. 2023) si me pa presenetil s tistim vprašanjem po vaji! Če ti zamerim, ker si … Ljubi bog!
Prav te dni sem razmišljal: Gledam naše četrtošolce, maturante; takrat, ko sem te spoznal, si bil ti maturant. V Hotelu Ormož smo se srečali. (A hotel še dela?) In sploh: v vseh teh letih - tolikokrat sva pa že sodelovala, da veš, da ne prenesem dolgo, da ne bi bleknil. No, se pa ljudje tudi spreminjamo; drži. In nikoli ne moreš vedeti, kam se je kdo spremenil.
Sem mislil, da bi naredil s teboj en tak kakor klasičen intervju, po vseh teh letih, za tole mojo »spominsko knjigo zdajev«. Pa sem zdaj pomislil: kaj ko bi si dopisovala? In nekoč, ko bova mislila oba, da je to to, to objaviva? Si za?
***
Dragi Samo,
vse se zgodi z namenom, takšno je moje prepričanje. Da sem te presenetil, me samo radosti, saj rad presenečam in sem presenečen. Tvoja pobuda po dopisovanju me prijetno vznemirja, saj me je doletela v obdobju, ko "resetiram" svoje življenje. Dogodki, situacije, ljudje, srečanja... Že tako sem rad zajemal življenje z veliko žlico. Zdaj pa še toliko bolj. Impulz v telesu mi je sporočal, da naj raje preverim, če so moji "posegi" pravilno sprejeti. In očitno so. Očitno sem potreboval potrditev, čeprav mi je, recimo ji intuicija, rekla, da je vse v redu. Zaupati lastnim občutkom, intuiciji, je veščina, je učenje. Tudi to je zdaj del mojega učenja, kjer neskončno uživam.
O ja, ne bom pozabil srečanja v hotelu Ormož, kjer si mi ponudil vlogo DEBELEGA. V trenutku, ko sem se kot maturant začel pripravljati za sprejemne na AGRFT. Ufff, to bi bilo materiala za roman. Ali vsaj zbirko črtic. Hotel v Ormožu ne dela, že dolgo ne. Kaj več ne vem, saj se je dobršen del moje ormoške zgodbe zaključil. A na obzorju so že novi, drugačni ormoški izzivi. Naključje? Ne verjamem. Za prvič več kot dovolj. Zdaj pa moram na vajo, na novo potovanje. Pri lekarni poberem še Tino in Primoža, pa v Trst. Se tipkava.
GregorG
***
Dragi Gregor,
fino! Sem vesel, da si sprejel povabilo. Ne vem sicer, kaj bo iz tega ratalo, ampak, s svojim »da« si mi dal poriv, zagon. Torej: dajva se presenetiti. Pa pač bo, kar bo.
V bistvu sem včeraj pomisil: konec skušnje, pa se raz/letimo vsak po svoje ... Se spomniš, kako smo ure in ure na Ptuju čepeli v Orfeju ali v onem lokalu prej, ali še prej, tam na vogalu, kjer je bila jugobanka, in se pogovarjali, kaj bomo in česa ne bomo in kako bi mi to in kako mi ne bi? Seveda, časi so drugi; skrbi takrat nismo imeli drugih, kot pač hoditi v šolo.
Resetiraš se, praviš. Pa to je krasno slišati. Se ti zdi, da slutiš v svojem igralskem poklicu nek »prej« in »zdaj, potem«, ki prihaja? Bi me zanimalo, če lahko kaj o tem rečeš. Če ne, ni problema, jasno. Tudi sam vidim, da me letos ta Kakor v nebesih zanima drugače kot lani. Neverjetno. Ne bi si mislil. Sem mislil, da bom prišel in pač v par tednih dokončal - malo "pogrel", kar smo lani »zamrznili«. Hecno. Zdaj pa se mi zdi, da uživam še bolj. Mogoče pa je to tudi neke vrste reset, recimo sprotni. Kaj pa vem.
Grem zdaj počasi tudi jaz na skušnjo. Se vidiva.
***
Dragi Samo,
Ja, ja, ja, je že več kot 30 let. Čas beži, hiti, a se tudi ustavi. Še posebej v zanimivih trenutkih različnih srečanj, kreacij, doživetij. Čeprav se veliko dogaja in imaš občutek, da ti kaj uhaja, so prav posebni dogodki v življenju, ki te še posebej zaznamujejo.
Nekaj takega se nam je dogajalo, ko smo zatojevci ponovno postavljali profesionalno gledališče na Ptuju. Seveda smo bili soborci, pionirji, »fajterji«, a kot že omenjeno je to zame pomenilo zelo zdravo osnovo, temelj za delo v gledališču. Odnos do dela, še posebej pa odnos do vseh vpletenih v delo. So-delovanje, timsko delo, so-odvisnost, vzajemnost. In hkrati velika odgovornost, ki smo jo nosili zelo suvereno, saj smo bili tam drug za drugega. Na različnih nivojih. To vem zdaj, takrat sem bil pa »samo« navdušen, da delamo teater, da se gremo umetnost. Še posebej zdaj doživljam ta FLOW, ki mora biti prisoten, če hočemo rasti, če želimo ustvarjati, če želimo polno živeti na odru v fikciji in tudi izven njega.
Dajva objavit, sem za. Pa še kakšno nadaljevanje, saj materiala je še veliko.
Pevske so bile produktivne, počasi deroče srake postajamo spevni slavčki. Vaja dela mojstra, sraka postane slavček. :-)
Pa je že oktober. Jutri bi moj oče praznoval 78 let. Kako je bil, je in bo ponosen na svojega sina. Imeti takšnega očeta je privilegij, ki ga je nujno negovati ali se ga vsaj zavedati.
Nedelja bo hitro mimo, jutri nas čakajo pevske. Bom pomislil nate, brez skrbi.
Naj bo prijetno.
GregorG
p.s.: Bova naredila kakšen selfie na vajah za slikovno prilogo zapisa.
***
Dragi Gregor,
hvala za fotko.
Ph ... zdaj, ko se vaje intenzivirajo, sploh ne vem več, o čem se naj še pogovarjava, ha, ha, ha.
Ne, res: po eni strani ne bi rad preveč pisal o našem delu v SSG, saj ne želim "delati reklame", po drugi strani pa sem vse bolj v nekakšnem tunelu, kjer vidim samo še točko, kjer se vsak od vas druži z njimi, za katere to počnemo: z ljudmi, z občinstvom, s publiko.
Kako pa se počuti igralec dva dobra tedna pred premiero (4.10.2023)? Ali še bolje: ti, kako se počutiš ti, Gregor?
(In kje si našel to ulico za ozadje selfija? Sem najprej mislil, da si se slikal v oni ozki ulici na grad na Ptuju?)