Naslikal: Milenko Kovačević

Ko mi je avtor poslal ta akvarel, je prispisal: "Po predlogi".

Pred časom sem ga obiskal na njegovi firmi. Tam ima poleg tega akvarela pravo malo razstavo svojih likovnih del.
Postala sva pred uokvirjenimi risbami in slikami; nekatere sem že poznal (saj sem jih "komentiral" tukaj, v svojih zapisih.)
- Kaj praviš na tole?, je pokazal na portret ženske.
V hipu nisem vedel ..., ali naj zblefiram in pač nekaj rečem ter ne povem, kako se mi zares zdi; druge stvari so mi dopadle bolj.
Stotinke, tisočinke so tekle in se zdele cela večnost.
Začutil sem ..., zdelo se mi je ..., mislim si, da je ta portret avtorju pomemben; zdi se mi, da je ponosen nanj; na tega še posebej. Čista j.ba: sam sem pa čutil, da so mi drugi vešč bolj.
Kaj naj mu rečem?

Pa sem povedal, kot sem mislil.
Recimo tale slika, "po predlogi", da se mi zdi, da se njemu ne zdi tako imenitna. Meni pač. 
Kakšna globina!
Kakšna atmosfera!
Kakšna iluzija dimenzije prostora, perspektive ... občutek megle v zraku, ki je zbrisala vse podrobnosti in zakrila vse nepomembnoti.
Vsi ti drobni posamezniki in kip, kdo ve, katerega pomembneža, ki se dviga nad navadneže. 
Kakšni fantastični odsevi v mokrih tleh spodnjega plana!
Obcestne svetilke - že svetijo ali še čakajo, da pade mrak in pribrlijo na prizorišče?

Takole je to; vsake oči imajo svojega malarja. Vsako sekundo. Vespovsod. Vselej.