Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)