To sliko sem odkril ...?
Ne boste verjeli: ja, v Splitu!
Kje? Kako?
Takole gre zgodba:
Ko sem bil aprila na kratko v splitskem gledališču, me je producent Jasen najprej peljal na pijačo v nek luštkan lokalček - blizu gledališča je, za vogalom, kjer bom spal, pa še natakarica je takoj za hec. Z Jasenom sta se brž zapletla v dinamičen pogovor v dialektu, ki sem mu komaj sledil.
- Simpa konobarica, mu pravim.
- To ti je gazdarica, odvrne Jasen.
V tistem trenutku sem vedel, kakšen bo naslov naše nove uprizoritve. Prav tako: Gazdarica.
Potem greva proti gledališču, da bom spoznal igralce. Na poti srečeva urejeno damo.
- A ovo je naša sekreatarica i producentica Drame, Dolores.
- Dobar dan, Dolores, Samo, drago mi je ....
- Zdravo, Samo, drago mi je ...
***
Naslednjič, ko pridem v Splt, boj "zares" - ne le na pijačo, zbirat igralce in obiskovat kafiče - zavijem nekajkrat tudi v tajništvo k Dolores.
Nekaj ji želim razložiti v čim boljši hrvaščini in ko mi v lepi, tekoči slovenščini reče: "Lahko mi poveš tudi po slovensko", sem kar malo šokiran. Kar ne morem verjeti, da lahko 500 km od doma govorim slovensko ... in da mi nekdo celo odgovarja v slovenščini.
Potem seveda sledi takoj vprašanje, od kod zna tako dobro slovensko.
Izvem: Dolores je Dolores Mahorić; Ptujčanka po atiju, rojena sicer v Splitu. Njen ati, Otokar, je živel na Ptuju, v hiši levo na sliki zgoraj!
Danes ta pogled na Ptuju izgleda takole:
Dolores živi zdaj v Splitu prav tako med kamnitimi hišami v predelu mesta po Marjanom, ki se mu reče Varoš.
Hecno: v tej, nekoč Otokarjevi hiši na Ptuju, smo davno mladi gledališčniki sodelovali z Natašo Petrovič, mamo igralca Vojka Belšaka. Nataša je nekaj časa živela v tej hiši, potem ko so jo kupili od sorodnice Dolores!
Mislim, da smo pripravili program ob predstavitvi vinske revije In vino veritas, ki jo je urejala Nataša. Na otvoritvi je bil tudi takratni predsednik RS Milan Kučan ... Nekako tako imam v spominu. Mladi smo bili, Nataša nas je imela vse iz Vojčeve ekipe rada, zato smo za Vojča z veseljem to ušpičili na dvorišču te prekrasne hiše.
Gledališče nas torej kar nekako povezuje: g. Otokar - Nataša - Vojko - zdaj Dolores ...
Gospod Oto (Otokar) je delal kot odrki mojster v HNK Split. In to od prvega dne v Splitu pa vse do upokojitve. Bil je menda "ikona" gledališča. Da bi bil čim bliže svojemu delovnemu mestu, se je naselil par sto metrov od gledališča.
Mama od Dolores še živi; na pol Nemka, Slovenka, Hrvatica.
"Dolores, daj mi "štaubšečer," menda reče. Štaubšečer - na pol nemško, na pol štajersko, na pol hrvaško ...
Tako je to.
Svet je mali.
Ko sem se naslednjič vrnil v Split, sem Dolores iz ptujske kleti prinesel buteljko našega.
Ko sem ji jo dal, sem videl, da so se ji orosile oči.
To je najbrž to: korenine.
Iz njih izvira življenje; tudi 500 km od doma, tudi leta in leta potem, ko živiš drugje.
Iz korenin izvira, po njih teče, se pretaka ... kri, spomnini, včasih tudi kakšna solzica.
Lepo je, da je tako.
Lipo je, vrlo lipo, Dolores! Hvala ti, da si po/skrbela zame; počutil sem se, kakor da bi bil doma.
***
P.s.
Ga kdo pozna? - Avtorja prve slike zgoraj? Piše: "Dečko, 2002".
Pozna kdo tega dečka?
____________
P.s.p.s.
Boštjan Simonič kaj kmalu prek FB hitro pove: "Pa da še avtorja razkrijem...prepričan sem da ni 'Dečko' impak Franc Trčko iz Cirkovcev." Hvala, Boštjan.