Na sliki1: mama in jaz.
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi2, ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.
Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.
No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:
Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.
V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.
Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.
Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.
Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.
Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)
Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.
*****
Pripips:
1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)
2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)