Tag: Alja Predan

Letos si bom na Borštniku ogledal vse tekmovalne uprizoritive.
Prvič - ne, drugič v življenju - bom videl vse. Prvič - davno, v preteklem stoletju - sem moral gledati vse, ker sem bil član žirije za podelitev nagrad. Zdaj sem si to zaželel. 

Direktor BS Aleš Novak mi je prijazno - in velikodušno - odobril komplet vstopnic gratis. Na njih zdaj tam, kjer bi morala pisati cena, piše: vabilo. Resnica je, da sem ga prosil zanje. Iz naslova skupnega večletnega projekta, ki ga konec junija končujem: na SiGledal-u so "parkirane" tudi digitalne razstave Borštnikovega srečanja. In moj zavod Novi Zato. je delel tudi to.
(Ob tej priliki: Daša & Co. - Daša bo vedela, katera Daša - hvala za več kot dobro sodelovanje vsa ta leta".)
((No, naj še za konec tega sodelovanja malo pohvalim - in povabim na - omenjene razstave: zelo zgodaj so priromale na evropsko digitalno knjižnico Europeano in ex direktorici Boršnikovega, Alji Predan, se je to zdelo pomembno, berem.))

No, in tako zdaj vsak večer srečujem ljudi; tudi kar nekaj Ptujčanov prihaja, vidim, precej redno. In kolege gledališčnike, jasno. Tiste, ki so med gledalci. Izmenjamo besedo, dve o predstavi, ki jo gledamo (če smo na pavzi, med odmorom, da si pretegnmo noge), ali, ki jo bomo gledali (ko čakamo, da gremo v dvorano), ali sinoči po predstavi npr. z Vladom Novakom kar nekaj več besed, ker me je povabil na pivo.

Beseda dve o predstavi, potem pride zelo zelo pogosto isto vprašanje. Tole, tisto iz naslova zgoraj:

"In ti? Kaj kaj delaš? Delaš kaj?"

Odgovrim: "Nič takega, na kar ti zdaj misliš."
Ker z vprašanjem največkrat misli, ali kaj režiram, ali kaj pripravljam za na oder.
"Ne," rečem.
In ne rečem, kar bom rekel vrstico dve niže.
Sogovornik čuti, kaj hočem reči, oz. česa nočem reči, in hitro vljudno menja temo.
(Komunikacija med ljumi je res fantastična tema.)
Če sogornik teme ne bi menjal, bi Samo v naslednjem stavku dodal: "Pišem prošnje za službo."

(No, čisto čisto v resnici delam še kaj drugega, ampak, o tem kdaj drugič. Ker ni čisto nezanimivo to, kaj delam, ko ne delam.)

Torej po cca 35-ih letih dela, službe, delovnega razmerja, bom prvega julija privič brez rednega dela.
Doslej sem 35 let prodajal: režijo, predavanja, prevode, pisanje, vodenje.
Kadar nisem režiral, predaval, prevajal, pisal in vodil, sem imel tako, kot se reče, "za socialno varnost", zgoraj omenjeni projekt SiGledal.

Nisem se več znal/mogel/uspel ... prodati kot režiser, prevajalec, predavatelj, učitelj, voditelj.
Zato sem postal prijavitelj. Zdaj se prijavljam na delovna mesta za ...

V kakšnem od prihodnjih zapisov - če bo kak interes - napišem, kaj vse zanimivega se mi je že pripetilo pri teh prijavah oz. okoli njih. Oziroma, kaj delam, ko ne delam. In o tem, kako se znova učim. Ene nove vešče. Skila, kot se reče. Imenuje se: preživetvena strategija.
Stare veščine so odklenkale, naučil se bom novih. 

Slutim, da zares zanimivo šele prihaja.
Če bo kak interes, kdaj kaj o tem tudi napišem.
Naj?

DA/NE?
Ker ti lako odločaš. V tem prmieru: če boš bral/a ali ne.

_ _ _

P.s.
Mirno - valjda kot se s tujkama reče, šerajte ta zapis. Če vam je. Mogoče me pa ravno kak vaš fb prijatelj rabi, samo (in Samo) še tega ne ve ;-)

Pripis k p. s.:
Tujke so prima. In tujci tudi. Sam se imam za ksenofila.
Zelo me zanima, kaj se dogaja v tujih glavah. Zato berem knjige, recimo. Da mi drugi ljudje povedo, kaj in kako mislijo. Seveda pa od drugih pričakujem, da mi pustijo moje misli, da mislim, kot mislim. In povem, kar povem. 

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).