Tag: Borštnikovo srečanje

Letos si bom na Borštniku ogledal vse tekmovalne uprizoritive.
Prvič - ne, drugič v življenju - bom videl vse. Prvič - davno, v preteklem stoletju - sem moral gledati vse, ker sem bil član žirije za podelitev nagrad. Zdaj sem si to zaželel. 

Direktor BS Aleš Novak mi je prijazno - in velikodušno - odobril komplet vstopnic gratis. Na njih zdaj tam, kjer bi morala pisati cena, piše: vabilo. Resnica je, da sem ga prosil zanje. Iz naslova skupnega večletnega projekta, ki ga konec junija končujem: na SiGledal-u so "parkirane" tudi digitalne razstave Borštnikovega srečanja. In moj zavod Novi Zato. je delel tudi to.
(Ob tej priliki: Daša & Co. - Daša bo vedela, katera Daša - hvala za več kot dobro sodelovanje vsa ta leta".)
((No, naj še za konec tega sodelovanja malo pohvalim - in povabim na - omenjene razstave: zelo zgodaj so priromale na evropsko digitalno knjižnico Europeano in ex direktorici Boršnikovega, Alji Predan, se je to zdelo pomembno, berem.))

No, in tako zdaj vsak večer srečujem ljudi; tudi kar nekaj Ptujčanov prihaja, vidim, precej redno. In kolege gledališčnike, jasno. Tiste, ki so med gledalci. Izmenjamo besedo, dve o predstavi, ki jo gledamo (če smo na pavzi, med odmorom, da si pretegnmo noge), ali, ki jo bomo gledali (ko čakamo, da gremo v dvorano), ali sinoči po predstavi npr. z Vladom Novakom kar nekaj več besed, ker me je povabil na pivo.

Beseda dve o predstavi, potem pride zelo zelo pogosto isto vprašanje. Tole, tisto iz naslova zgoraj:

"In ti? Kaj kaj delaš? Delaš kaj?"

Odgovrim: "Nič takega, na kar ti zdaj misliš."
Ker z vprašanjem največkrat misli, ali kaj režiram, ali kaj pripravljam za na oder.
"Ne," rečem.
In ne rečem, kar bom rekel vrstico dve niže.
Sogovornik čuti, kaj hočem reči, oz. česa nočem reči, in hitro vljudno menja temo.
(Komunikacija med ljumi je res fantastična tema.)
Če sogornik teme ne bi menjal, bi Samo v naslednjem stavku dodal: "Pišem prošnje za službo."

(No, čisto čisto v resnici delam še kaj drugega, ampak, o tem kdaj drugič. Ker ni čisto nezanimivo to, kaj delam, ko ne delam.)

Torej po cca 35-ih letih dela, službe, delovnega razmerja, bom prvega julija privič brez rednega dela.
Doslej sem 35 let prodajal: režijo, predavanja, prevode, pisanje, vodenje.
Kadar nisem režiral, predaval, prevajal, pisal in vodil, sem imel tako, kot se reče, "za socialno varnost", zgoraj omenjeni projekt SiGledal.

Nisem se več znal/mogel/uspel ... prodati kot režiser, prevajalec, predavatelj, učitelj, voditelj.
Zato sem postal prijavitelj. Zdaj se prijavljam na delovna mesta za ...

V kakšnem od prihodnjih zapisov - če bo kak interes - napišem, kaj vse zanimivega se mi je že pripetilo pri teh prijavah oz. okoli njih. Oziroma, kaj delam, ko ne delam. In o tem, kako se znova učim. Ene nove vešče. Skila, kot se reče. Imenuje se: preživetvena strategija.
Stare veščine so odklenkale, naučil se bom novih. 

Slutim, da zares zanimivo šele prihaja.
Če bo kak interes, kdaj kaj o tem tudi napišem.
Naj?

DA/NE?
Ker ti lako odločaš. V tem prmieru: če boš bral/a ali ne.

_ _ _

P.s.
Mirno - valjda kot se s tujkama reče, šerajte ta zapis. Če vam je. Mogoče me pa ravno kak vaš fb prijatelj rabi, samo (in Samo) še tega ne ve ;-)

Pripis k p. s.:
Tujke so prima. In tujci tudi. Sam se imam za ksenofila.
Zelo me zanima, kaj se dogaja v tujih glavah. Zato berem knjige, recimo. Da mi drugi ljudje povedo, kaj in kako mislijo. Seveda pa od drugih pričakujem, da mi pustijo moje misli, da mislim, kot mislim. In povem, kar povem.