Tag: Gazdarica

Leta 1973 je bila v Schauspielhausu v Zuerichu krstno uprizorjena igra avstrijskega pisatelja Petra Turrinija Die Wirtin.
Leta 1995 smo jo Zato.-jevci igrali na Ptuju. Prvič v Sloveniji. Na notranjem dvorišču Dominikanskega samostana.
Lani, leta 2023, pol stoletja po praizvedbi, sem jo uprizoril še enkrat, v Splitu. Tu je naslov Gazdarica.
Letos jo spet dajejo v okviru jubilejnega, 70.-ega festivala Splitsko ljeto.

Kaj imajo nekatere igre takega, da so bile nekoč rojene, odrsko krščene, potem pa še velikokrat ponovljene? V različnih državah, v različnih jezikih, z različnimi igralci?
(Nekatere igre namreč nikoli ne doživijo odrske uprizoritve. Ali pa doživijo krstno uprizoritev in potem nikoli nobene druge postavitve več. V čem je keč?)

Leta 1993 smo Zato.-jevci uprizorili v kleti ptujskega gradu Sartrova Zprta vrata.
Uprizoritev je prišel gledat tudi takratni umetniški vodja celjskega gledališča, Primož Bebler. Čez nekaj dni me je poklical.
"Samo, a bi ti pri nas kaj režiral?"
"Joj, seveda bi!" brez pomišljanja rečem.
Leto pred tem sem se vrnil iz Berlina. Nek profesor mi je pred odhodom v Nemčijo, takoj potem, ko sem konačal faks in dobil ponudbi za režijo v Celju in v MGL-ju, dejal: "Če zdaj odideš in ne sprejmeš teh režij, ne boš v Sloveniji režiral nikoli več. Pozabili te bodo."
Lani sem se vrnil, in ja, seveda bi rad postal to, za kar sem se učil; seveda, še vedno si želim biti režiser, sem si mislil ob Beblerjevem klicu.
"Kaj ste pa mislili, gospod Bebler, kateri tekst bi pa delali?" sem vprašal Primoža.
"Pa jaz bi, da ti režiraš Zaprta vrata; od Sartra."

O moj bog!!!
Kako naj režiram nekaj, kar sem ravnokar zrežiral?! Edino tako znam, kot smo to ravnokar naredili. Ne znam drugače, še na kak drug način.
Mu naj to povem? Naj sprejmem in grem delat? Kopirat samega sebe?
Bil sem v riti.
Bal sem se sprejeti njegov predlog in bal sem se mu reči ne.
(Rešila me je resnica. Povedal sem mu, da se bojm in ga prosim, da bi našla kak drug tekst. In bil je za.)

Ko so me povabili delat v Split, sem predlagal Turrinijevo Krčmarico. (Tu ji rečejo Gazdarica.) Imel sem občutek, da bi lahko bilo to fajn, za poletje, za uprizoritev nekje zunaj ... Poznal sem že igralca Pere, ki bi lahko igral natakarja ...
Prav nič me ni bilo strah še enkrat uprizoriti Die Wirtin, Krčmarice, Gazdarice!
Vedel sem, da je "glavna spremenljivka" v gledališču igralec. Dva človeka si nista enaka. Lahko govorita iste besede, teoretično celo v istih kostumih in istem prostoru, hodita po istih odrskih poteh, pa bo rezultat drugačen.

Letos na 70. izdaji festivala Splitsko ljeto ponavljajo našo lansko Gazdarico.
https://hnk-split.mojekarte.hr/hr/trazi.html?searchword=gazdarica

Spet sem nekaj dni tukaj, da jo bomo v nekaj vajah "ofrišali".
Gledam te dni obnovitvene vaje in v glavi se mi vrtijo naslednji filmi:

Vesna, ptujska Krčmarica, je bila takrat Tadejeva sošolka; on jo je predlagal, on jo je pripeljal na Ptuj. Danes ustvarja v PG Kranj, je dobitnica številnih nagrad, tudi male Prešernove, odlična špilavka ... V Splitu Mirandolino igra Petra. Nekoč je niseml izbral na neki avdiciji za neki drugi projekt; tokrat me je pa naravnost navdušila. Kako lepo.

Nabrit Mijo igra ubobožanega markiza, zaljubljenega v krčmarico. On bi ... peljal damo tudi na nobel večerjo, a kaj, ko nima niti za špricar. Na Ptuju ga je igral Rok. Rok je že dolgo član ansambla osrednjega nacionalnega gledališča, gledamo ga v tv nanizankah.

Markizov tekmec za naklonjenost Mirandolininega srca je bil na Ptuju Gregor. Nazadnje sva sodelovala lani jeseni v Trstu in ja, zmeraj znova rad delam z njim. V Splitu ga igra Donat. Lepo ime, odštekan igralec.

Še dve igralki sta bili na Ptuju: Maša in Barbara. (Nekajkrat je vskočila tudi Nina Valič.) Zgodba ju namesti kot "vabi" za oba frajerja, markiza in grofa. Maša je že ves čas članica Drame SNG Maribor, Nina je v ljubljanski Drami, Barbara svobodnjakinja. V Splitu igra eno igralko Taja in drugo Nikša. Odlični gledalki sta - sedita med publiko - in ja, za dober honorar, ki jima ga ponudi natakar Fabrizio, pač prevzameta vlogi dveh bolj kot ne odsluženih in pozabljenih igralk.l

Ženskomrznež je bil v ptujski postavitvi Tadej. Tadej je ... Tadej. Že dolgo je zaposlen pri Tadeju. V Splitu ga igra (ne Tadeja pač pa ženskomrzneža) multitalent Duje. Diplomirani igralec in akademski slikar je namreč. (Ko sem ga vprašal, kaj kaj počne, je pripomnil Mijo: "Pa sad če da upiše i glasbeni.)

Zares zaljubljen je v Krčmarico njen natakar Fabrizio. Na Ptuju ga je igral Vojko. Tudi on se je ustalil (v službi je bil skoraj v vseh slovenskih gledališčih) v mariborski Drami. Tukaj ga igra Pere, odličen igralec in sijajen sodelavec, kreativec, borec in pozitivec.

No, in Pere in Petra sta si vso stvar lokalizirala. Perin Fabrizio je Hercegovec, Petrina Krčmariča pa je prava Splićanka. (Kdor pozna lokalni kolorit, ve, kaj to pomeni.) Ko prava ljubezena na koncu - kakor se spodobi - vendarle zmaga, zapojeta skladbo U autobusu splitske skupine Daleka obala. (No in brez Olivera za čisti čisti konec seveda ne gre.)

***

Takšni filmi mi hodijo po glavi te dni.
Včeraj sem se par ur hladil v Meštrovićem muzeju. Na nov način sem zagledal njegovo Pieta. (O tem kdaj drugič. Za zdaj samo: Galerija Ivana Meštrovića, na Šetalištu Ivana Meštrovića, obvezno, če ste tu blizu - obvezno!)

Za konec nazaj k vprašanju, ali še enkrat režirati tekst, ki si ga že, ali ne.

Če bi me jutri poklical Primož Bebler in mi rekel, da bi še enkrat režiral, kar sem nazadnje režiral, bi takoj rekal DA.
Ker danes vem, kar je vedel Heraklit že pred dva tisoč leti: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Gledališče pa je reka življenja na odru.
(No saj, vedel sem sem že, kar je povedal Heraklit, ampak eno je vedeti, drugo pa vedeti to tudi narediti, storiti.)
Ampak Primož me ne bo več poklical. Leta 2013 je odšel. Prehitro. Fajn človek je bil. (Vsaj zame.)

Če ste te dni kje v bližini Splita, če ste gledali Zato.-jevsko Krčmarico, vabljeni tokrat na splitsko.
V torek in sredo, 30. in 31. julija jo igramo.
(Lani me je na primer res lepo presenetil Ptujčan, Borisov sin Maks (Lašič), ko je nepričakovano vletel na premiero. Z dekletom sta bila v Zadru, pa sta skočila še na izlet do Splita ...)

Ptujsko Krčmarico smo odigrali 49 krat in pol.
Zadnja izvedba, nedokončana, je bila zaradi popoldanske nevithe prekinjena pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogel pri Veliki Nedelji.
Občutek imam, da nebo nad Splitom letošnjih ponovitev ne bo ogrozilo.

Skušnja sinoči je bila za en drek! (Bilo je pred nekaj dnevi.)
Še najbolj za en drek pa sem bil jaz.
Padel sem ven, kot se reče; se nekaj drl, pizdil in norel. 
Jasno: bil sem nemočen in to je bilo jasno vsem. Še meni ;-)

Danes je bil nov dan.
Ves dan sem čakal na večerno skušnjo. (Dopoldanske vaje črtamo; ne da se delati, prevroče je; večerne potem 'potegnemo' v noč.)

Le kako bo nocoj?

Dan je bil grozen.
Napravljalo se je k dežju, ves dan; tiščalo je dol, bilo oblačno, ampak soparno za ponoret.
Takšnega vremena še nisem doživel. Na koncu pa od vsega tega ni niti kaplje. (Kapljic nasprotno veliko; a o tem malo niže.)

Večerno vajo smo začeli z vinom iz iloške kleti. Ilok cellars. Slavonci imajo svojo trgovinico v Splitu. In najmanj enega Slovenca, ki ima rad njihovega traminca; mene.
- Naš traminac pila je engleska kraljica, mi ponosno pove gospa prodajalka. Nisem vedel.
Potem poskusim vino kapistran, ki mi ga je priporočil Duje. No ja ...
- Ima ovaj, na pipicu, kojeg sad kušate, pa u običajnoj boci te ovaj u butelji, pove gospa prodajalka. - I to so vam tri potpuno razlićita vina.
Pa torej kupim za nocoj tri buteljke kapistrana. In enega traminca za spomin na prvega slovenskega kralja Sama.
Vendarle ni vsak dan rojstni dan.

***

Vaja je bila ležerna in igralci sijajni.
Pametni so.
Izkušeni.
Vsega hudega in lepega vajeni, bi rekel.

Vse v naši zgodbi se vrti okoli neverjetne Petre. Igra smimultanko s šestimi liki okoli sebe.
Duje postja iz vaje v vajo bolj "nor".
Pere se je vrnil s svojih gostovanj in to s polno paro.
Tajana in Nikša odhajata na gostovanja. Pripravljena sta na finiš.
Mijo je vse zanimivejši. Meče stran stvari, ki se jih je še vajo, dve nazaj oprijemal.
Donat je: naš sonček, itak.

Asistent Jakov ima še eno ime: Maksimiljan. Maksimalno predan in fin fant je.
Sanja je sprožila akcijo v šivalnicah. Vsa optimistična je; še včeraj je bila na moč zaskrbljena.
Inspicientke Sonje ni, ker je na baletni premieri; sto stvari lahko dela ta ženska obenem: inspicira, suflira, marketingira, organizira ..
Kakšni fajn ljudje!

Imel sem res lep rojstni dan.

Pred leti, ko je bil nenadoma spet kar naenkrat okrogel, so mi - prav tako v Dalmaciji, tu, nedaleč stran, kjer smo letovali s ptujskimi prijatelji - pripravili presenečenje:
Sedeli smo na terasi pozno v noč ... Ja, že malo 'okrogli'. Janko je odšel za vogal hiše in se dologo pogovarjal po telefon. - Kaj češ, služba pač, problemi; Jankec še na dopustu nima mira ..., je nekdo komentiral.
Nasedel sem: Klical je, da bi dalmatinski klapi povedal, kje natančno se nahajamo. 
Potem so zapeli; saj veste, katere. Tiste večne.

Danes pa spet: Lep, prelep rojstni dan v Dalmaciji.
Zjutraj me je prvi klical sin, potem žena. (Pri študentu, ki je na morju in bi sicer spal do poldne, je to treba posebej ceniti, si mislim.)
Ata, sestra, nečaka: sms-i so me že čakali na telefonu.
Pa Milovan, Oto, Laszlo, Tamara ...

Čez dan sem bi v resnici precej "dawn": Čakanje na skušnjo, visenje, brezdelje; zunaj vročina, notri klima ... Ves dan sem dremal, bral, pisal, se premetaval ... si nekaj skuhal. Ohladil sem buteljko in si v lep kozarec natočil traminca.

***
***

Pravkar sem se vrnil z vaje; pol ure čez polnoč je ta hip. Spet sem v sobi, poln raznoraznih vtisov, zato sedem za računalnik in nemudoma vse to izpišem. Srečen sem. Tako zelo, da moram z nekom deliti.

_ _ _

In kakšen je nauk zgodbe o tem, za en drek včerajšnjšnjem pokusu?
(Hrvati imajo lepo besedo za gledališko vajo - pokus, ker poskušamo. Vaja ima v sebi nekak pridih avstroogrskega drila, telovadbenosti, ponavljevalnosti. Vaja bi bila bolj vježba; mi pa ne vežbamo, ampak poskušamo nekaj na novo, drugače, izvirno, po svoje, po naše ... Zato je skušnja kar lepa, stara, ustrezna slovenska beseda za to, kar delamo, ko delamo gledališče.)

Nauk včerajšnje grozne skušnje je torej naslednji:
- Da je jutri nov dan.
- Da za dežjem vedno pride sonce. 
In take zdrajsane modrosti.
Ki so pa resnične.
Ko nabereš leta, vidiš, da je res. Pa čeprav so ti to že zdavnaj govorili starši in ostali stari, ki so ti šli na živce.

--- 

Fotka: Takole pa me je Duje prijazno počakal po večerni grozni vaji ... in ko je bilo 00.03 sva nazdravila "u Kuke".
Duje je sicer hecen "kaliber": najprej je končal igralsko akademijo in bil v redni službi v gledališču. Potem pa ga je nekaj pičilo; dal je odpoved in šel študirat - slikarstvo! In ga prav tako končal. Pri vsem tem pa: sijajno igra klavir!
Grrr .. sem mu fauš, kaj vse zna.