- Zakaj pravzaprav pišeš ta svoj blog?, me je vprašala žena.
Res: Zakaj pravzaprav razlagam drugim, kaj mi hodi po glavi?
Koga to zanima?
Zakaj to delam? Zakaj to rabim?
Pakiram za na zadnjo pot?
Me bo stisnilo kot je Milana v njegovem ateljeju, čez noč; mene pač recimo na kavču s knjigo v roki?
Bom se par let matral, kot B.?
Zaletel nekje na kaki avtocesti kot J.? Samo trenutek, tresk-bum, in konec fertik amen šlus?
Moj odgovor je, tako, čisto ta trenutek in čisto po občutku: Ne.
Ne še.
Pišem zato; povedano tako, čisto na splošno.
Bolj specifičen odgovor pa bi lahko šel v tem smislu:
"Šele ko slišim, kar rečem, vem, kaj si mislim;" je rekel nekoč nekdo.
Jaz vem, kaj si mislim, šele ko to preberem za seboj.
***
Morda pa pravzaprav, žena, počnem isto kot ti: mečeš stran staro, da lahko nabaviš novo.
Ko sem kot srednješolec med poletnimi počitnicami delal v trafiki, se je to začelo in končalo z inventuro.
Prešteti je bilo treba zalogo cigaret, škatlic vžigalic, kitajskih ščipalnikov za nohte, glavnikov, vžigalnikov ..., da o Sportskih novostih, Teleksu, Večernjem, Komandantu Marku, Alan Fordu, Vročem kaj itd. sploh ne govorim.
Podobno inventuro sem se potem navadil delati tudi pri sebi. Sicer ne ob začetku leta, z novoletnimi zaobljubami itede, pač pa poleti, v počitnicah, ko je bilo konec študijskega leta in kasneje sezone. Pa še rojstni dan imam poleti; tako da je vse nekako kar lepo sovpadalo.
Invetura.
Stran z odvečno navlako. (Lahko bi se ji reklo: odvlečna navlaka; ker jo je treba odvleči.)
Recimo konkreten primer:
Oni dan, ko sem pisal o kupovanju knjig v Berlinu:
Pravzaprav sem postavil na tehtnico: dati denar za hrano ali za knjige?
To je recimo ena taka navlaka iz študentksih dni; navlaka na delu. Ležala je tam nekje v kotu in lepo čakala, da bo v pravem ternutku prilezla na dan.
Zdaj je več kot trideset let od takrat in lahko bi si mislil: Zdaj imam svoje delo, prihodke, denar; torej si lahko privoščim: in hrano in knjige. Ne pa: ali - ali. Kot da smo še vedno leta 1991 ...
(Zato pa mi je pomembno, da vem, kaj si mislim. Ker na osnovi tega, kar si mislim/o, potem tudi ravnam/o. In potem, ko nekaj naredim/o - ali ne - se v skladu s tem tudi počutim/o. In glede na to, kako se počutim/o, si potem tudi v glavi govorim/o (mislim/o), kakšni smo sami in svet okoli nas. Pa je krog sklenjen. Lahko je začaran, lahko pa čaroben.)
V kako dobri kondiciji ostanejo še leta in leta takšne stare zadeve! Žilavo žive in neuničljive.
V treh desetletjih, odkar sem bil v Berlinu (1992), sem zmetal stran čevljev, gat, nogavic, 'resnic', domnev, prepričanj, mnenj ..., ampak tole, ali - ali glede denarja, pa je trdovratno ostalo!
***
Pa si torej - potem ko premislim o tej trdovratnosti izpred 30 let, ki je takrat govoto imela svoj rezon, - pravzparav mislim:
V bistvu sem bogat.
V bistvu imam vse:
Lahko vidim; in si pri tem mislim, kar si želim.
Lahko slišim; in slišano razumem kot želim.
Lahko hodim; in izberem, kam ne bom šel.
Imam denar in se odločim, za kaj ga ne bom dal.
Doživljam. Živ sem.
Čutim željo, da kaj napišem (kot recimo zdaj), kaj pofotkam, kaj zrežiram ... in če malo počakam, vse to, kar si želim, tudi dobim.
To je to.
Kaj bi še več?
No vidiš, in zato morda - pravzaprav - vse to pišem: da delam plac.
Za nove poglede, za nove besede ..., za nova (odrska in druga) dejanja.
***
P.s
K fotografiji:
To je dvorišče, kjer bomo uprizorili naš splitski projekt. (Za zidom desno je stari Hajdukov stadion.)
"Stara plinara" tudi rečejo temu prostoru. Gledališču ta hip služi kot odlagališče. Raznorazne reči obležijo tu. (Zakaj se pravzaprav reče 'odlagališče' in ne raje 'obležišče'?)
Kmalu bodo od tod odpeljali stvari na smetišče.
Da bo fraj za kaj novega. Za igrišče, znova za novo gledališče.
Pravzaprav.
Zato.