Tag: Ignac Vrhovšek

Pozdravljen, Ignac.

Pred časom sva na FB na kratko poklepetala.
Pa sem napisal, da te bom ob priliki povabil v gledališče.
Zdaj prihaja ta priložnost.
V petek, 1. decembra zvečer, si na Ptuju? Če ja - vabljen na predstavo Čudež.
Jaz nabavim vstopnice, ti mi samo potrdiš, pa se bova končno spoznala tudi v živo.

Komentar za ostale bralce; za malo konteksta: Ignac je pogosto komentiral kakšne moje zapise na FB. Ko sem npr. pisal o umetnosti, je imel zmeraj kaj povedati; vse pa najprej z nekakšnim disklejmerjem, češ, "jaz sem samo šlosar". 
Pa sva se nekoč zaklepetala na temo umetnosti in šlosarije; ker sem pomalem nevede že zmeraj bil - in sem z leti vse bolj - pepričan, da je umetnost v svojem bistvu neelitistična. Tako kot bogec, ki ni samo za pametne, izobražene, bogate, priviligirane, diplomirane, dobro situirane. ('Anci' bi rekli naši zamejski Slovenci v Italiji. Kar pa sploh - tale 'anci' - ta hip ne znam prevesti.)

Kot veš, Ignac, se srečanja s teboj veselim že nekaj let. Odkar vem, da si sin človeka, ki je bil moj "nadozrnik", še bolj.

Ignačevo oče, Ignac, je bil član sveta zavoda, ko sem bil zaposlen v ptujskem gledališču.

Tvoj ata je spraševal pametne reči. Na sejah je bil tiho; samo poslušal je, potem pa na koncu prijavil vprašanje, ki je bilo neredko tudi neudobno, točno. V svet zavoda ga je imenovalo mesto, mestni svet (se mi zdi). Ata se je šel lokalne politike nekaj let, je tako? Ne vem, v kateri stranki je bil - niti ni važno - mislim pa, da je delal na železnici, imam prav?

Hočem ti reči: tvoj oče je imel bistra vprašanja. Ne zmeraj lahka za odgovoriti, ampak nekega "mutenja" ni maral. Hotel je razumeti in ko je razumel, je imel svoje stališče. Ni "se delal pametnega", ni pa si pusitil "ribariti v kalnem". Bi rekel, da je imel nos za "mutibariče".
Zdi se mi, da sva se na nek način prav dobro razumela. Prihajal je na predstave - ne le na seje sveta zavoda - in zmeraj sem imel, povem po pravici, tudi malo rešpekta pred njim. Preden je dvigni roko, je hotel vedeti stvari v nulo, razumeti, zakaj nekaj ja in nekaj ne.
Saj ne, da bi bil moj namen "mutil", ampak, vedel sem, da hoče reči bobu bob in pr/iti stvari do dna. To dno, bistvo, pa je v gledališkem cirkusu včasih težko artikulirati. (Ali pa vsaj jaz tega nisem znal zmeraj najboljše.)

In glej: res, včasih v tvojih FB pripombah, Ignac, zaslišim tvojega očeta, Ignaca!

Kakorkoli: če boš 1. 12. lahko sprejel povabilo, super.
Po predstavi bova šla na pir (ali šrpicar), potem se nama bodo verjetno pridružili še vsi trije igralci.
Jaša, kolikor ga poznam, bo naročil kar lepo liter (radenske), Tina bo potem dala še za eno rundo (iste), Primož, ki bo pa vozil, pa ne bo pil. Ker drugače kao bi.
Ampak, verjemi, fajn bo.
Najprej bomo z igralci deset minut razpravljali, kako je bilo nocoj in kako ni bilo; kako je bilo drugače kot zadnjič, ko smo bili na Ptuj, in kako je bilo nedavno v Hrastniku in prej - že drugič - v Kopru in tako nazaj. Po moje ti ne bo čisto neznimivo. Lahko boš videl, kako mi švasamo naše konštrukcije in preverjamo vare med prizori in statiko ter natezno trdnost uprizoritve.

Tako.
Vesel bom, res vesel, če boš mel čas. 
Če boš prišel s svojo gospo, povej, je dobrodošla seveda tudi ona. 

Ignac, po moje bi bilo tvojemu fotru všeč, če bi vedel, da sva se spoznala in šla na špricar.

Lepo bodi,

Samo

Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.