Tag: Katja Pegan

Lani, novembra, sem bil na obletnici: 30-letnici zavoda BISTRA. Letos 30-letnico praznuje MESTNO GLEDALIŠČE PTUJ.
(Mogoče še kaka mestna organizacija, a pardon, seveda vsega ne vem; tudi zato, ker se za vse ne zanimam enako.)
Oba zavoda, MGP in Bistra sta se rojevala v približno istem času, a precej različno. Pa si mislim: 

Gledal sem ekipo na Bistrini proslavi na odru v Dominikancu: Štefan (Čelan) je v preteklih destletjih iz male ekipe naredil pravo profi nogometno moštvo. Ne vem: kakšnih dvajset sem jih naštel na odru. A ni to za eno profi fuzbalersko ekipo? 

In (že samo) to se mi zdi dosežek: Rast, razvoj, kadrovska razširitev firme. Očitno si je Štefan takrat zamislil nekaj, kar že 30 let "pije vodo". Deluje. Obratuje. Dominikanec je bil poln, očitno mnogi partnerji z Bistro delajo dobro in od njenega obstoja nekaj imajo.

Sledi preskok čez cesto; tja, kjer ima gledališče svoje mesto.
(Mimogrede: "MGP - v srcu mesta. Že od 1952." - tak slogan predlagam za tridesto rojstno leto gledališča (ali celo za dlje).

Če je Štefan takrat očitno nekaj mislil in delel prav, kako je bilo to z gledališčem?

Dr. Adolf Žižek - že pokojni Dolfi - mi je ure in ure "predaval" o teoriji živih sistemov. Ni več pil, zato sva hodila dejansko na kavo ali sok. Včasih je popil brezalkohono pivo. Pojma nisem imel o matematiki. Ampak on je imel pojem, kako pojme o množicah, elementih, relacijah, črni škatli, vhodih in izhodih, povratni zvezi, časovni zanki ... itd. razložiti nenaravoslovcu.

Dolfi si je v bistvu izmislil model gledališča, nekakšen "operacijski sistem", na kakršnem še danes "laufa" MGP.
Rekli smo mu: projektno gledališče (za razliko od tistih gledališč, ki imajo svoj stalni igralski ansambel).
(Pet let po ptujksem gledališču je Katja (Pegan) profesionalizirala gledalšče v Kopru, ki letos torej tudi praznuje, svojih 25 let. Tudi ona je še kako razvila firmo: od le dveh zaposlenih igralcih na začetku - mislim, da sta bila to prav "naša" Vojko (Belšak) in Nešo (Tokalić); kasneje se je priključil še Boris Cavazza. Mam prav, Katja? - jih je danes v Gledališču Kopru: 8 igralcev, plus 6 ljudi v umetniškem sektorju, plus 4 v splošnem, plus 12 v teničnem sektorju, skupaj reci-piši 30 redno zaposlenih).

Pa da ne bo zdaj pomote! Ne, NE mislim, da bi ptusjko gledališče moralo imeti ansambel. Mislil sem ob njegovi ustanovitvi in mislim še danes: da je za format mesta Ptuj projektni model gledališča optimalen. Trideset let uspešnega delovanja MGP bi moral biti zadosten dokaz, da je Dolfi imel takrat prav.

Zato kar k jedru, bistvu današnjega zapisa:

Janko, kako se že piše ...? - nekoč je delal na geodestski upravi, iz Hajdoš je bil doma - se je ukvarjal s kiparjenjem. In tam nekje - okoli 1995 je moralo biti - je izdelal Dolfijev portret. Iz gline. Super portet. Mogoče je zdaj ta portret pri Dolfijevem sinu Franciju. Franci?

Imam en tak dihtipičen predlog:
Da kot skupnost odkupimo ta Dolfijev kip in ga ob 30-letnici gledališča postavimo v MGP in dvorano poimenujmo: Žižkova dvorana.

S tem bomo naredili dvoje:
Vsi gledališčniki bodo takoj pomislili, da kopiramo SNG Maribor (kjer je dvorana Frana Žižka - nekoč se ji je reklo Stara dvorana). Ptujčani pa bomo vedeli, da mislimo na dr. Adolfa Žižka.
Hkrati pa se bomo še spomnili in opomnili: prepozni smo bili (da bi ptujsko dvorano imenovali Žižkova). Kajti namreč, smiselno bi bilo, da bi se tako imenovala. Fran Žižek je naredil na Ptuju v dveh sezonah (1939 - 1941) pravo gledališko revolucijo in imel s Ptujem mnogo mnogo več skupnega kot z Mariborom; kjer si je resda po vojni izmislil Borštnikovo srečanje. Ampak ne pozabimo: iz Maribora je v bistvu in po resnici pred drugo vojno moral "pobegniti"; niso mu namereč dovolili, da bi imel tam svoje neodvisno avantgardno gledališče. Zatočišče je s pomočjo prijatelja - pisatelja - ravnatelja ptujske gimnazije Anotna Ingoliča našel prav na Ptuju. Ampak to je zgodovina in to se vse ve. Če se želi vedeti.

Žižkov doprsni portet v avlo pujskega gledališča! To bi bila prav lepa obeležitev 30-etega rojstnega dne MGP.
Zdaj smo januarja. Do decembra - 4. decembra 1995 je župan dr. Miroslav Luci predlagal mestnemu svetu sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda Gledališe Ptuj - je dovolj časa, da poiščemo Francija, Janka ... v gledališču namontiramo podstavek in posadimo Dolfija na mesto, ki si ga zasluži.

In to je šele pol predloga. Ob Dolfiju bo manjkal še en portret: Brankin. Če je je Dolfi naredil sistemski okvir ponovnega poklicnega gledališča, je Branka (Bezeljak) "naredila" številne generacije mladih ljudi, ki so na raznorazne načine gledališče živeli, ustvarjali, ga obiskovali, podpirali, z njim simpatizirali ... in z vsem tem tlakovali pot ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Kakor je ponovno poklicno gledališče v veliki meri transformiralo kulturno življenje v mestu, tako je Brankino dooooolgoletno delo transformiralo življenje marsikoga (od nas).
(In ne zdaj reči, da je Branka prejela že številne nagrade in priznanja, konec koncev je tudi častna občanka MOP; menim, da sodi njen portret glede na vložena desetletja gledališkega dela točno in naravnost tja: v mestno gledališče.)

Tako. Februarja bo prišel Brankin rojstni dan, decembra bo prišel okrogli rojstni dan gledališča; predlagal sem, kako proslaviti.

***

P.s.
Ko je Dofi šel na oni svet (2016) - ja, devet let je že - sem zapisal tole:

Pred časom sem pisal o nečem, česar (gledališki) svet še ni videl: nemška nacionalka v Nuernbergu je v svojo do sedaj tridomno organiziranost (opera, drama, balet), uvedla novo, četrto vejo: digitalni teater, v katerem bodo nastopali avatarji in živi igralci.

Pred dnevi sem bil v Kopru in tamkajšnje gledališče uvaja tudi nekaj novega: znotraj javnega zavoda Gledališče Koper ustanavljajo novo "firmo": Svetilnik, gledališče za otroke in mladino. Namenjeno bo temu semgentu publike v njihovi širši regiji. (Umetniško bo Svetilnik vodil režiser Jaka Ivanc, organizacijsko Vanja Korenč.)

Zagotovo Nemci ne uvajajo nove veje za staro publiko. Zagotovo računajo pri digitalnem teatru na mlade, navajene gledanja v ekrane.
Tudi Svetilnik bo namenjen tej isti publiki: otrokom in mladini. 

Čez kakšnih petdeset let bo zanimivo znova pogledati, kaj se je zgodilo z eno in drugo "firmo zntoraj firme".
Obljubim, da takrat znova kaj napišem ;-)

Nekaj je gotovo: oboji, v Nuernbergu in Kopru se dobro zavedajo, da je prihodnost gledališča: delo z mladimi danes.

'Gledališki pedagog' je eden od poklicev prihodnosti. Najbolj idealno bi bilo, da bi ga v svoji sistemizaciji delovnih mest imela tako gledališča kot šole.

V Sloveniji se stvari na področju gledališke pedagogije že nekaj časa počasi premikajo v zdravo smer.
Slovenski gledališki institut ima gospo, ki se posebej ukvarja s tem področjem; v nekaterih gledališčih so dramaturgi, ki skrbijo za stik in delo s šolami; zdaj poleg Maribora in Ljubljane dobivamo "specializirano" gledališče za otroke in mladino še v Kopru. Zdi se mi, da se nekaj v tej smeri tudi že da študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srednješolskem nivoju umetniške gimnazije (v Novi Gorici, Ljubljani, na Ptuju in Ljutomeru) poleg zasledovanja vseh drugih učnih ciljev in smotrov vzgajajo in izobražujejo bodočo publiko naših gledališč.

Nazaj v Koper (in malo tudi na Ptuj).

Koprsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 2001, šet let po ptujskem.
Gledališči sta z zanimivimi slučajnostmi tudi malo povezani: sošolki Katji Pegan sem takrat, ko so v Kopru ustanavljali gledališče, dal ptujske "podloge" (akt o ustnovitvi zavoda, statut, sistemizacijo delovnih mest), da je pogledala, na kak način so ptujski mestni očetje ustanovili projektni teater na Ptuju. Direktorica Peganova je takoj ob ustanovitvi zaposlila igralca, čeprav le enega (a to kakšnega!): Borisa Cavazzo. Nakar sta prišla v Koper v službo še dva igralca, Ptujčana: Vojko Belšak in Nenad Tokalić Nešo. (Mimogrede: s Tadejm sva stala ob cesti na spodnji Hajdini in Nešu mahala, ko je neko nedeljo zvečer odhajal prvič v službo v Koper.)
Ptujsko gledališče je ostalo projektno (čerav je bil nekaj let zaposlen tudi na Ptuju en igralec, Aljoša Ternovšek).
Koprsko ima danes sedem stalno zaposlenih igralcev in zdaj še novo gledališče Svetilnik.
Ptujsko gledališče s ptujsko gimnazijo zadnja leta intenzivira stik Mestnega gledališča Ptuj s srednješolsko mladino. Za najmlajše pa v gledališču itak že ves čas lepo skrbijo z otroškim abonmajem.

Tako. Na mladih svet stoji. Na starih se običjano spotakne.

***

Pripips:

Fotografija je bila posneta v Cavtatu na Hrvaškem.
Prijtelj Mišo me je leta in leta vabil: "Samo ti dodji i guštaj; možeš tamo na teraci pisat koliko te je volja". Mišo oddaja idilčno babičino stanovanje s prekrasno teraso s pogledom na Cavtat.
Zmeraj sem si želel iti na morje septembra. Vsi so vedno govorili, da je takrat na morju najlepše. Ampak nikoli ni bilo časa. Šola, vaje itd.
Sami izgovori! 
Letos pa sem šel; čeprav le za nekaj dni, a bilo je, kakor da bi bil tam en mesec. No, napisal nisem sicer nič.
Po maturantskem izletu z Iniko, sem po več kot četrt stoletja znova bil v Dubrovniku. Takat nismo hoteli iti na "zidine", v tisti vročini ..., koga briga "kamenje". Zdaj sem šel. Noro. Nakar sem si takoj "na teraci" ogledal šestelni dokumentarec Dubrovnik - Republika, o katerem mi je davno govoril Boris Gerjovič. V Cavtatu pa Meštrovićevo prvo arhitketurno stvaritev - mavzolej ladjarske rodbine Račić, na vrhu hrbička, sredi starega pokopališča, nad morjem. (Hočem reči: morda bo ob priliki sledila še kašna fotografija iz Dalmacije.) K današnji fotki pa: na njej sicer ni svetilnika, ampak ...:

Svetilnik je!
Nekje, za rtom, zagotovo; kjer morje vendar je brezmejno in svetilnik - mora biti. 
Nekdo, mladenič kak, razjahal je kolo motorno in odšel na plovbo. 
Svetilnik mu bo kazal smer; na vseh poteh tja nekam daleč in nazadnje spet nazaj, domov.
Vso srečo; vsem nam, popotnikom, po suhih ali mokrih teh poteh življenja,
v želji, upanju in nadi, da vsak zase čim prej najde svoj svetilnik pravi.

Naj Svetilnik Gledališča Koper sveti dolgo in se vidi (od) daleč.