Tag: Milena Zupančič

Nisem ji mogel ponuditi res  ... recimo kompleksne vloge, ker je v dramskem besedilu preprosto ni bilo.
Tudi honorarja ne, kot bi si ga zaslužila. Ker, ker, ker. 
Vilma iz Term nam je šla, se mi zdi, na roko in tako je nekajkrat prespala v Primusu.
Vaj je imela namreč malo. Teksta malo, par prizorov, skoraj fragmentov.
Ob njej je stal Svit s frajtonarco v rokah. Ona, Gospodinja, pa s krpo, ruto na glavi in pridelkom marjance (marihuance) z g.rajske vrta za svoja gosta Martina Kojca (Gojc) in Rudolfa Steinerja (Boris Svrtan).
Franc, ki je napisal besedilo, ni mogel verjeti, kaj je gledal na premieri.
Tudi jaz ne. Ne le na premieri. Na polno se je dajala v tistih nekaj prizorih in stavkih, ki jih je avtor položil v usta.
Ko smo gostovali v Burghausnu, so Nemci samo gledali, kje da smo angažirali to igralko. Hja, pač niso gledali Cvetja v jeseni. In vsega ostalega. Joža je nasnel lepe spomine. (Še živi bi gotovo dovolili: predvajanje Jožetove montaže Pite z relacije Ptuj-Varaždin-Burghausen na Petv).
V resnici sem si jo v dvorcu Turnišče želel angažirati že dolgo, dolgo prej. V glavi sem jo videl skupaj z Borisom C. in Daretom V. v igri Sveče so dogorele, Šandora Maraia.
Sploh pa: nismo je angažirali mi. Bila je angažirana. Ona je bila angažma.
Ona je bila zmeraj prižgana sveča. Angažirana. Gorela je, izgorevala. Iz vaje v vajo, iz predstave v predstavo. To ste občutili gledalci v dvoranah; to smo doživeli tisti, ki smo imeli srečo, da smo lahko sodelovali z njo. 
Ona je bila Milena.

***
S kolesom se že nekaj časa ni več vozil po mestu. Jasno, bolezen pač naredi svoje. Sicer bi se srečala in zavila na kafe. Sva se pa srečevala v kinu. Tudi nazadnje. Mislim, da je igral Zupaničev film Gora rocka, s pogovorom na koncu. Kot zmeraj je imel kakšno fino vprašanje ali pronicljiv komentar. 
Všeč mi je bila njegova hudomušnost.
Poln zgodb. Humorja. Prigod.
Našel mi je napako v romanu: S Fredijem nisva navijala za JBZT na Povšetovi, ampak na Roški. Kot rojenemu Ljubljančanu je moralo to hitro pasti v uho.
Počitnice so bile že na vidiku. Ja, se bom oglasil. Rad. Pri vama, na terasi, na kavi. En dan. Velja, smo si rekli. Kmalu bo poletje.
Potem pa je Gačo "čez par dni" na FB objavil novico.
Prepozno za kavo.
In vse drugo, o čemer bi se zgovarjala.
Z Mitjem.

***
Ptujčani so se 8. avgusta 1992 grmadili okoli ribnika v Ljudskem parku.
Občinski praznik je bil. Štiridesetletnica Komunale. Pomnim, ker so nam pomagali mnogi: Komunala, slovenska vojska ... sosed Kostja Kolarič oz. njegova mama, osnovna šola Ljudski vrt ...
Na odprtem morju smo igrali kar na otoku sredi ribnika. Nešo je celo malo zagazil v postano vodo. Vodomet so premierno namontirali in zagnali prav ta večer, za Komunalin praznik.
Prevedel nam je Mrožkov tekst, iz nemščine.
Za prevod iz originala seveda nismo imeli denarja. In on mi je naredil uslugo.
Spoznal sem ga na nekem javno-skladovskem seminarju v osemdesetih v Ljubljani (takrat se je reklo ZKO-jevskem).
Malo je bil starejši. On je že študiral. Germanistiko. Doma, v Bohinjski Bistrici, pa je imel svojo gledališko skupino. Podobno kot jaz Zato. na Ptuju. Zato sva se morda še bolj zaštekala.
Potem sem šel študirat tudi sam.
On je že zaključeval študij in si kak dinar zaslužil na kosilih, na katere so ga vodili direktorji, da bi z njimi treniral angleško ali nemško konverzacijo.
Nekoč sem ga srečal na Čopovi. Bil je že prfoks na Filofaksu. Z rolkami se je vozil v službo.
Potem mi je prevedel še kar nekaj iger iz nemščine, ki sem jih kasneje režiral. Nazadnje v Kopru: Moriti čuječe.
Zmeraj je bil igriv, hudomušen, zafrkantski. Zmeraj v lovu za kakšno besedno pirueto. Brez varnostne mreže spodaj.
Oni dan sem končal z branjem drugega dela romana Mein Kampf, Moj boj, Karla Oveja Knausgarda. Prevedel ga je iz norveščine.
Prebral sem zadnjo stran in odložil roman, ki bi ga že zdavnaj moral vrniti v ptujsko knjižnico. Potem pa je prišla novica.
Ta hip je še zmeraj na mizi ob meni.
Darko.

***

Ni bil konec. Gremo skupaj dalje. Vi v meni.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).