Tag: Simon Dobravec

Na zahodu Slovenije sem predstavljal zgobo, ki se dogaja na jugu Jugoslavije.

V vasi Volče pri Tolminu sem predstavljal knjigo Mladićev mladič. Zdravko Duša me je povabil na festival, ki ga prireja že ... 18-to leto, če sem si prav zapomnil.

Bili smo v Volčah pred leti Gojc, Jaša in SMS in tam prvič pred publiko na glas prebrali igro Pivo (ki jo še zmeraj igramo). Takrat nas je povabil igralec Simon Dobravec, ki je sodeloval pri festivalu. No, in tedaj sem spoznal Zdravka. (Prej sem ga bežno, z Borštnika, zdravo-zdravo pa to. In seveda: vedel sem, da je bil urednik pri Cankarjevi založbi.)

No, in Zdravc me je pred časom povabil, če bi prišel in predstavil Mladića. Knjiga da mu je bila všeč.

Pa sem šel. Založnica Milena Pivec mi je dala 20 knjig zassabo (ne, to ni kak Madžar, npr. vaterpolist dr. Szabo) in to po prmocijski ceni 10 evrčkov. (Lepo mi je bilo: babice in dedki so jih kupovali za svoje vnuke. Res. Upam, da bodo vnuki brali to nekoč kot bajke in povesti o vojakih.)

- Druže Strelac, druže Strelac, zauzmite svoj položaj kod mikrofona, me je izzval Duša, odet v - kako smo rekli zgornjemu delu vojaške uniforme? - jugo vojaško jakno.
- Druže Strelac, javite se kod razglasa!

Pa sva začela. Zdravko je dajal iztočnice, jaz pa sem pripovedoval.

Vprašanje na koncu In kaj od tega je res, kaj pa izmišljeno? me je presenetilo. Povem, da sem si izmislil samo en prizor, obisk v zaporniški celici v Haagu.
- In verjetno to, da vas je Mladić klical iz zapora?
Ne. To je bilo res. Tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem zaslišal njegov glas. In še najmanj, ko sem dojel, da misli, da sem ga kontaktiral, ker sem njegov fan. 

Ampak, napisati sem hotel zdaj v bistvu nekaj čisto drugega.

To namreč, da je to festival z dušo. Z malo in z veliko. Kakor hočete. Oboje je res.
Nič želje po rasti, širitvi, nič velikih plakatov, sponzorjev, medijskih objav, nič prodaje vstopnic.
Lokalno, iz okolja, z okoljem, za okolje.

Pred staro primorsko hišo, kamnito (domačijo Zdravkovega očeta), par metrov stran potoček, od katerega veje prijeten hlad, po predstavitvi knjige pa pravzaprav šele pravi začetek:

Vsi udeleženci (kakšnih 40 se jih je nabralo, dokler je padla tema) so na koncu povabljeni, da obkrožijo oooogromen lonec s pasuljem, ki sta ga skuhala dva gospoda. Žemlje - prispevala gospa. Potem še ena gospa: baklavo. Gospod iz Brd - natoči črnega, svojega (ne enega). Na koncu: lubenica z medom in limoninim sokom, od gospe, ki ni zadovoljna, ker da bi moralo biti bolj mrzlo. (Pa je bilo fino, tudi tako.)

In smo kramljali; naslendji gost bo Roza (Andrej Rozman s pesmimi za odrasle), ... prejšnji je bil ... In tako - čez celo poletje! Vsak vikend. Že skoraj dve destletji. Sodelovalno, enostavno, prisrčno in ležerno. Neambiciozno. Ali točneje: točno to: zelo ambiciozno: zelo in izključno festivalno - to, kar festivus dejansko pomeni: veselo, radostno. Proslavljalno, da smo; živi, sprejemajoči, razmšljuoči, doživljajoči, samo-sebe-in-lastni-egoizem-presegajoči.

Kapo dol, Zdravko. To je festival resnično z Dušo.

***
Pripis:
Ker sta mi nekdanja SiGledalovska sodelvca Tamara in Gregor, domačina, svetovala, sem na poti doživel še:
a) Šeberlje - planota nad Idrijco, cervica Sv. Ivana; razgled, da te kap. Sploh nočem zdaj tule kazati fotk. Idi pa vidi (smo rekli v JNA).
b) Čisto nov čisto familijaren hotelček Tulie, v Mostu na soči; Luka Božič in njegova žena Taja sta ga gori postavila; pod njima, par korakov, doli, pa kopanje v jezeru, ki je imelo prijetnih 22 Celzijevih! Priporočam.

Samo strelac, nišandžija, samec, samička (kaj vse sem že bil, piše tule.)

Pripis:
Skupnost, skupnostnost ... gradnja skupnosti - hude besede in koncepti. Duša to tam počne. Duša mogoče že vedno povsod to počne. Samo zavedati s(m)o se začeli bolj. Pač takat, ko gre nekaj v tri krasne, se zbudimo. In potem gradimo, kao ab ovo nekaj, kar so naše babice že zmeraj vedele, poznale, živele. He, he. Okreće se kolo sreće. ... Šemsa Suljaković, mogoče. Nisem ziher.

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.