Tag: Zdravko Peklar

Pisal sem prejšnjič o svoji prvi kolesarski turi. Ostal sem na pol poti. Naj jo pripeljem do konca.

Končno sem si torej privoščil kupico vina.
- Dajte mi onda jednu čašicu bijeloga molim, pravim. 
- Nemrem vam dati, odgovori. Lahko da si kupim kartico, za 3 eur, nanjo naložim najmanj 5 eur, potem pa si pri vinomatu (tisti bačvi) sam postrežem, kar mi paše. In hitro doda: pa čašu si onda lehko zemete sobom.
- Hm, rečem, kaj mi bo sicer res lep kozarec za vino na biciklu ... (kaj, če srečam ormoško policijo zapovrh, me spreleti, pa najdejo kronski dokaz).
- Jaz bi res samo en kozarček, ji zatežim. Vozim, pa to.
- Na žalost, ne ide.

J. ga; kupim kartico, naložim ojre, grem do vinomata.
Vinomat sem videl prvič v življenju v Londonu. Nek Vinarium se je mogoče reklo; ogromna bajta tam poleg Shakespearovega Globe theatra. Seveda ekipe za Globe nisem navdušil, za vinarium pa ni blo treba dvakrat reči. Kasneje, ko sem rihtal oni rov pod gradom, sem si mislil, da bi bilo fajn, imeti en tak vinomat, z vini vseh okoliških vinarjev. V Novi Gorici sem videl: sredi blokov prodajalna in v njej vsa vina Brd in Goriške in z Vipavskega ... Tako sem si predstavljal: na eni strani sten, po vseh rovih, vinomat v dolžini vsaj 50 m plus, ... največja vinomatska-kontinuiteta od blizu in daleč. Kako se je končalo, Ptujčani veste. (Tukaj sem pisal tudi o tem, ne edinem, neuspehu.)

Dobim torej kartico, dobim čašicu, posjetim bačvicu.

Gledam kakšnih devet buteljk, v treh razdelkih, zagotovo primerno ohlajenih, za steklom, spodaj pipice ... celo lepo prebrem nalepke - da si ne bi natočil česa sladkega - (za na pot sem si šel kupit še bralna očala, 12 ojrov, v Sparu, in eto, zdaj mi bodo prišla prav!) - in ugotovim, da cena vina za eno kupico ni prav visoka in da si ne bom upal spiti vsega, kar mam na kartici.

Kam naj prislonim kartico?
Bila je tam reklamna ploščica, od te mašine. Aha, tu.
Prislanjam. Pa iz pipice ne priteče nič. Dobro, to ni to. Iščem dalje. Krožim s kartico ob mašini levo, ob mašini desno, nad njo, pred steklom. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da blagoslavljam vsebino ali izvajam kak svoj obredni ritual. 
Seveda nisem šel vpršat receptorke, kje se zdaj to natoči. Po vsem, kar je že dobrega storila zame. Ne bom je več gnjavil. Zato se resnično potrudim.
Čez nekaj časa obupam. Iz pipic ni priteklo nič, kam prisloniti kartico - nisem odkril.

Odkrito ji povem: Oprostite, jaz sem še iz analognih časov ...
Potem gre z mano in reče: "Tu jo morate umetnuti."
In na robu mašine je ena zelo zelo tanka režica, kamor seveda paše kartica. 
- Nisem je videl, pa če mi verjamete ali ne. Kljub očalom.
- Pa znam, i drugi je ne najdeju, mi pravi simpatična receptorka.
Hočem biti zdaj konstruktiven še jaz, in svetujem: Tu, na robu, levo od te reže, bi predlagal, da nalepite eno tako veliko, debelo, recimo rumeno, puščico in bo takoj vsem jasno.
- Je, je, narućili smo, čekamo već dugo, da nam šalju.
Umetnem, pritisnem gumb, pipica mi natoči; res hladno, kozarec se orosi, res dobro, suho, nimam pojma, kaj točno pijem. Paše.

Potem s to kupico še malo posedim na terasi na sončku in se delam turista. Pride namreč skupina žensk. Ne morem, da ne bi slišal, kaj se pogovarjajo meter od mene. Njim se zdi, se mi zdi, da sem tujec, pa so precej free. Po čem to sodim? Pogovarjale so se ene take, precej osebne reči ... No recimo, pravi ena:
- Ej, naša šefica, ful se baba rihta pa to ... Lani, na Korčuli, gremo mi na plažo in gledam in mislim, če jaz to dobro vidim, in vidim, res, tam leži, ona, čisto razkrečena, naga, naša ravnatlca. Mater mi je blo nerodno ..., ko jo vidim tam razbacano ...

Nadaljujem pot.

V Ormožu sem zavil na tisto bencinsko, pri gradu, kjer sem si včeraj sposodil nastavek za na tlačilko za avte, da-gre-na-bicikl.
- Bi prosil, če mi porodate - ker vem, da imate - en tak adapater za pumpanje, da bom lahko uporabil tisto vašu pumpo zunaj ...
3,40 eur, dva komada! Nauk: ne misli na včeraj, če lahko kupiš danes.

Nakar se ustavim še pri bratrancu Petru. Itak se vidiva samo na pogrebih. Nedavno smo pokopali teto. Petra so prosili - jasno, ker Peter ima lep glas in lepo pove in še daljnja žlahta je - in Peter je povedal. Lepo je govoril. Vem, da o teti ni imel skoraj nič podatkov. Peter pa je sestavil tak govor ... vam povem; še ChatGpt si tega ne bi bil sposoben namisliti. Ne, res, brez zafrkancije. Res je lepo povezal par dejstev, ki smo jih skupaj napraskali o naši daljnji teti. (Ki je bila posebna frajerka. Ampak to zdaj ni tema.)

Ormož. Tu sem prvič - in (doslej) edinč v življenju - dobil antidepresive. Ko sem pojedel prve tri tabletke, se mi je zdelo, da lahko z lopato ročno prekopljem najmanj Pohorje. To doživljanje se mi je zdelo vendarle malček čudno, zato sem doktorju Jožetu Magdiču rekel, da pa tega ne bi več jedel. Je rekel, da bi bilo bolje, če bi. In nisem. (Gospod je nedavno umrl; mogoče pa je imel prav, pomislim, da bi bilo res bolje, če jih bi.) Ormož ... O njem sem nekaj malega pisal tudi v romanu Mladićev mladič.

Ormož, čakam Petra.

Prihaja s Ptuja, kjer je - ziher - lepo govoril na Dobrotah slovenskih kmetij. Sin in in hčerka me prijazno sprejmeta in pokramljamo o tem in onem. Nakar s Petrom malo obujava spomine in - poglej ti to - zdi se, da omladine ne dolgočasiva z bajkami in povestmi iz prejšnjega stoletja. Koliko sva spila špricerjev, ne povem, ker s to ormoško policijo res ni šale. (Sem zračunal: oglobili so me natanko za 23 malih ožujskih v tistem hotelu; žuja je zakon. I osjećaj i filing.)

V Gorišnici se oglasim še malo pri mami. Malo se pomeniva o tem, kako sem se naučil voziti bicikel. Takole:
Medtem, ko je ona v Moškanjcih imela na vodni ali še bolje na trajni (ondulaciji) kakšno žensko, sem si jaz sposodil spodaj ob bolafiji parkirano strankino kolo in se vozil do letališča in nazaj. Ko sem bil že dober, je šlo do Mezgovcev ali celo Dornave. Kolesa seveda niso bilo zaklenjena. Kasneje so prišle one ključavnice, namontirane kar na kolesus, za sedežem, pod pakettregerjem; ena taka pločevinasta paličica je šla skozi napere (špice po domače). Ključavanice na ključ in potem na številke so prišle, ko nismo bili več v Moškanjcih in si več nisem sposojal koles.

Tako.

Imam adapter, briga me ali sem na pol praznem ali pol polnem. V tej kavarni pri gorišniški cerkvi je res fajn živahno. Prvič opazim, da je pred cerkivijo doprsni kip dr. Janeza Janžekoviča, pa nisem prvič tod okoli; pa imam njegovo porumenelo knjigo doma.

Napišem, kar pravkar bereš. In zdaj pedala pod noge.

...

Doma drugi dan pripišem:

Pri Botri, kak kilometer stran, se zavem, da sem brez čelade. Pozabil sem jo v kafiču. Ustavim, da bi se obrnil. Pa je na prtljažniku; s tistimi trakci in sponkami se je nekako zataknila med vste tiste nosilce in žičke in kajjazvemkaj.

Ona razgledna točka od včeraj? Imenuje se Mađerkin breg.
Zakaj tako ime?
Zato:

Slavna budimpeštanska primabalerina se med prvo svetovno vojno zaljubi v avstroogrskega soldata, ki je bil doma iz teh krajev. Ona pusti balet, zapusti rodno Pešto in odide z njim v njegove kraje, kjer Mađerka živi v majhni bajturini do konca svojih dni.

Lajf is lajf ali po slovensko tako, kot nam je povedal pisatelj: Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Samo, občan

Pripis:
1. Bratrančevo simpatično deco - se mi zdi - navdušim, da bosta brala Izidorja Cankarja, S poti. Ker to je pa res treba brati.
2. Zdravc: Prav si imel; res se znajo iti turizma. Zdaj mam v denarnici še dve kupici vina v digitalni obliki.

Pred desetimi leti sem dobil za rojstni dan bicikl. Potem sem si večkrat mislil, da bom nekoč vzel dvojne gate in pičim s peciklom nekam pač. Potem sem si nekoč kasneje kupil v Lidlu torbi za na bicikl. Klinc, ugodno, pa to. Pa sem vzel. Za tovorit knjige iz knjižnice so bile nebroj krat super.

Oni dan pa sem si rekel: 10 let si rabil, zdaj pa greš.

In sem šel. V Hervis k Alešu si kupit kolesarske hlače. Če glih popuščajo cene ... Iz trgovine sem odšel z novimi tekaškimi copati. Potem sem se pa, ko sem videl, kakšen popust mi je dal, vrnil in kupil res še bicikl hlače. Ne vem, ful španajo, čeprav so XL, mogoče to mora tako biti. Ali pa sem kupil ženske. Pojma nimam.

Ko sem zapiral torbi, me kliče Zdravc, češ da mam neki avto in da bi blo treba podaljašti. Zdravko, včeraj sem bil pri tebi, mu rečem, pa te ni bilo, pa je bil zadnji dan, pa sem kar na servisu opravil ... On pa meni, da je včaraj bi tisti dan, ko on dopoldan ne dela. In mu povem, da grem prav zdaj na dve kolesi in malo nekam pač. In sprašuje, kakšno kolo mam, pravim, na dve kolesi, in potem ha-ha, mislil je, če na elektriko in to. Ne, analogno. In mi pove, da moram na neki razgledni stolp obvezno, če bom že tam blizu.

Od doma leti ko šus, po bregu navzdol, skoraj kak kilometer. In še več bi, če ne bi moral v križišču zavirati. Odvzem prednosti. Potem pa na ravnini pogruntam, da sem pozabil čelado. Naj se vrnem? Eh ... Sin je rekel, da urgentni radiolog - ki so šli iz UKC MB - pomeni, da če ti kakšna žilca poči, in strdek, in njega pa ni, si adijo. Pa pomislim, da lahko žlopnem, udarim z glavo po nčeme, si nato še predstavljam nek strdek in radiologa, ki ga ni, in se obrnem in se vrnem. Po čelado. Ko še ves svež diham v breg, si mislih: dobro, to je bilo ogrevanje.

Na bregu (Hajndl?) pred Ormožem začne deževati. Skrijem se v neko šumico. Super, paše. Rekel sem si, da ne bom dol stopil v tem, že prvem bregu in itak, da ne bi, če ne bi začelo deževati.

V Ormožu se skoraj podelam v nove kolesarske hlače, ko mi meter za ritjo zatrobi sirena. Policija. Primem se za prsi. Instiktivno. "Pas? Si pripasan?" pomislim. Avtomatizem pač, ko si v avtu in imaš bližnje srečanje s policijo. Nemudoma stopim dol. Da sem na obvoznici, pravi, in da je to 160 ojrov. Da pa če plačam v sedmih dneh, potem je to 80, predvsem pa, da naj peljem malo naprej, ker tu ne smeta stati ... In peljem malo naprej in ko sem tam, mi vzameta osebno in rečeta, da je tu za njiju nevarno in da se vidimo tam še malo bolj naprej ... Pravim: "A gremo k Prosniku?" Rečeta, ne, pri Lidlu. Dobro.
In tam me res čakata.

Vprašam, ali lahko plačam v treh neh, in če je potem to 40. Nista za hece.

- Kako kolo mate? me vprdaša policaj. Sem misll, da mu je všeč. In se hitro pohvalim.
- Ste že drugi danes, ki me to sprašuje. Ne vem, moško, obično, na po moje 3 x 7 brzin.
- Scott, vidim, reče in zapiše v zapisnik: vozilo: scott.
Potem malo pokramljam z njim, zdim se mu znan, pa prideva na Hervis in na prodajalca Aleša, ki kako super prodajalec da je in da bo pa zdaj 50 % popust. In ppravim, da si tip ne bi preveč obetal, da je vidno vse manj robe on pa, da menda dobivajo vedno novo.
Potem se vkluči še policajka in pravi: Če greste naprej proti Središču, morate spodaj, skoz podvoz, ne smete zgoraj, čez nadvoz.
- ... ker vaju bom stam spet srečal?, vprašam. Pa ji ni blo preveč smešno, policaj pa se je še kar kislo nasmejal in rekel:
- Ponavadi se ljudje ne smejijo toliko kot vi, ko jim napišemo kazen.
- Kaj naj, rečem. Jezen sem ko hudič nase, pa samo kompenziram in se delam jebivetričnega, ha, ha. In sem res srečen, da sem se vrnil po čelado, ker sicer, bog ve, za koliko bi me oglobila.

Potem zavijem k Prosniku na južno. A opazim, da mam gumo na pol prazno.
Najprej bom to porihtal, si rečem. Grem na prvo pumpo. Nimajo, onega adapterja, da bi napupal kolo. Majo pa informacijo: Tam pri parku, kjer je za kemperje, tam mogoče majo.

Pridem do tam. Tam majo. Posodijo mi vmesnik/adapter in napumpam gumo. Vrnem vmesnik, se zahvalim, kupil pa ga ne bom, ta košček, ker ga bom itak zgubil. (Sicer imam v torbi neko malo pumpo, ki sem jo kupil, ampak nisem ziher, če nisem kupil napačne - za pumpanje žog.)

Nič, ne bom jedel že zdaj, ker bom ziher ruknil pivo in potem mi več ne bo goniti. In pičim proti Središču, čim prej prek meje, grem jaz v toplice. Tu blizu, Sv. Martin. (Mimogrede, v tistem podvozu takoj za Ormožem se skoraj izgubim.)

V Čakovcu mi povejo, da moram levo, proti Murskemu središču. Okej. Grem jaz kar tja. No, potem je samo še 6 km do Sv. Martina. In sem kočno tam. Guma je na pol prazna. Ali pa na pol polna. Kako boš gledal, se vprašam?
in se odločim, da je na pol polna.
Potem je do toplic le še 3 km. Vem, kaj je 3 km. Od fotra do doma. Gonim in gonim in nikamor ne pridem. Navigacije nimam vklopljene, onih števcev na biciklu nimam, namerno, ker me ne zanima brzina ne razdalja. Zavozim med neke ovinke, ni prometa, je pa še upanje. Da bodo terme za ovinkom. No, bolj gledam zadnjo gumo, kot pa, kaj je spredaj.

Na recepciji hotela.
- Dobrodošli.
- Hvala. Prespal bi pri vas.
- Imate rezeravacijo?
- Ne. Dve noči bi prespal, pravim. Samo dve noči. Tisti "samo" pomeni: "valjda ne bo noben problem".
Dolgo ne reče nič. Gleda v ekran. Z menoj govori v zelo polajt hrvaščini, taki turistični oz. tujskoprometni. 
- Oprostite, neće moći, puni smo, možete prespat samo jednu noć.
Ne skrbite, kaj bo jutri, se spomnim.

"Dozvolite, ako može, ako bismo mogli dobiti vašu osobnu, evo, zahvaljujem, da da vas pitam, mogu naplatiti .. " Potem pa se receptor še malo pomeni s kolegom na drugem šalterju in zdaj spregovori eno res tako lepo ... medžimurščino recimo. Res res lepo. Jaz bi še, ampak on je z uradno ceremonijo fertik.

Zjutraj s svojo pumpo kao nekaj pumpam kolo pred hotelom. Pa ne dolgo. Ker haska ni. Zdi se mi, da gre več ven kot notri, zato raje kar neham. (Hotel pa poln nekih portugalskih športistov, v liftu potreniram duolingo ingliš in moj soliftar je from South Korea, v trenirki, športa pa nekaj, kar ne zastopim. Šteka, da ne štekam, pa reče soccer, pol pa prikimam, in si mislim, da je to fuzbal.)

Zdravc je rekel, da je ta razgledna točka blizu, torej pičim. In dodal, da bom pač malo rival, bregi pa to. In nisem! Zdaj sem na terasi te razgledne točke, na sončku, ko tole pišem, in nisem rival niti metra!
Spodaj, v Štrigovi na pumpi, sem šel spet pumpat. In niso imeli adapterja. Ne za posodit ne za kupit. Nič hudega. Včeraj je ves dan zdržalo na pol polno, torej bo še naprej. Mogoče to tako mora biti, zaradi prvič ponih torb pa to.

Priguram - nestopivši dol - do tega razglednega stolpa, - spet je blizu in spet ga vidim od daleč in res je blizu in ni konca in kraja gore dole .... - in si mislim, da je mogoče zračne razdalje toliko, kot pravijo. In kaj vidim najprej:

Napravo za pumpanje koles in to: S PRAVIM nastavkom za moj bicikl! Avtomatiš. Stisneš gumb, hidravlika te napumpa in to je to.
Nemudoma priklopim na mojo zračnico. Stiskam gumb, nekaj ruži. Torej pumpa. 
Pogledam gumo: prej je bila na pol polna, zdaj je nasedla.

Mašina ne dela. Sem pa iz svoje zračnice uspešo spustil ves zrak. Če bi bilo kolo brez torb, mi to ne bi uspelo. Teža obeh torb - ker noter imam svededa debelo bukvo, očala, tablico, ono malo pumpo, ki ne vem, ali je za bicikle ali za žoge, zobno ščetko in dvojne gate - pa kot še nikoli.

Spomnim se, Zdravc je rekel, da se moram ustaviti, da bom videl, kako sem tam grejo turizma.

No, pa da vidimo.

Grem k blagajničarki vprašat, ali ima pumpo za kolo. Nima. Mislim, pravi, da ima, zunaj, avtomatsko, le da ne dela že par dni, ker je treba popravit mašino.
Okeeeeej.
Dobro, naj mi da eno kupico vina za začetek, rečem. Ker je Zdravc rekel, da naj spijem še enaga za njega. 
Da nima kozarca vina. Ampak da mi lahko da žeton za avtomat, ki bo mi potem nalil eno kupico vina. Pa da lahko grem na vidikovac.
Ji pravim, da bom šel, ampak, da se moram najprej malo orientirati in preračunati, koliko ur bom potiskal kolo do doma. Ker da sem doma blizu. In da naj mi potem prosim da belo kavo. Tega tudi nima. Ker ima kavomat.

Potem pijem na teresi coca colo in pride gospodična in pove čudodelne besede:
- Zdaj bo nekdo prišel od doli s pumpo.
Zdravc že ve, kaj govori, ko govori o tem, kako se tu vejo iti turizma.
Čez nekaj časa, ki itak ni faktor, dejansko pride gospod v delavskem kombinezonu. Moj rešitelj.
- Ste vi moj rešitelj?, pravim. 
- Je, pravi. In doda:
- Dopelajte biciiklu do bačve.

Pripeljam bicikl do soda, v katerem je očitno oni vinomat. Gospod odpre omarico zadaj in izvleče ono pravo cev, z manometrom in profi priključkom in to, kot na bencinski pumpi. Valjda, si mislm, ta vinomat rabi kompresor, da ti pihne vinčka v kozarček.

Ugotoviva, da ne bo šlo. Ker nima adapterja.
Hm ...
- Niš, bumu se nekak snašli.
On že ve, kaj govori. Konec koncev je on mojster, hišnik, vzdrževelec, on že ve.

Mu razložim historiat zdaj-po-pumpanju-čisto-prazne-zračnice, se vmes vsaj 10 krat zahvalim, da je prišel, da se pa res znajo iti turizma, in da ja, včasih en jeben adapter, zajebe umetniški dojam.

- Bumu se snašli, pravi. Katera generacija sem, me vpraša. On 62, jaz 66. Sledi Mirko pa Slavko pa to. Mladića ne načenjam.
- Pravite, da ona naprava tam pa da ima pravi nastavek za vaše kolo?, me vpraša. Znate, ne spoznajem se na ove moderne bicikle, mi reče.
- Ja, ima, čisto pravi nastavek, le da ne dela!
- Dobro, sijajno, pravi. In greva do pumpomata.
Vzame olfa nož, odreže cev s tistim nastavkom (glej sliko zgoraj), ki gre na moje kolo, in greva spet do vinskega sodčka.
Potem vzame neko cevčico, ki jo postine v svojo neustezno cev, drugi konec vtakne v ono odrezano cev, ki paše na moj bickl ... Dela.

Povabim ga na kavo na recepcijo. Aja, ne moreva tam. Greva na kavomat. Se res zahvali. On: Pa kaj, nebumu vas zaj tak tu pustili, kajne?
Potem on gre, ker je v gužvi, jaz si kupim vstopnico za na razgledno točko, ker nisem. Nakaj grem pisat tole, kar zdaj bereš.

Tako. Mogoče je to vmesno poročilo s poti. Mogoče pa že tudi končno.

Zdaj bom še kupil eno kafe dečvi tukaj. In jo vprašal za mail, da ji pošljem to zabeležko. (Šefe, gazda: baš su bili ljubazni vaši ljudi, stvarno. Skidam kapu. Še bum došel. A njima dajte povišicu, makar temporarno.)

Kupil si bom še kupico vina. In pomislil še enkrat na Zdravca. Deklina sicer ne ve, katere sorte rastejo tod okoli, ampak, meni je v resnici tudi čisto vseeno, samo prijzanega gosta sem se hotel narediti in pač nekaj vprašati.

Mogoče se do doma še kaj javim. 
Mogoče si premislim in ne bom več videl pol polne, ampak pol prazno zračnico. (V smislu: danes je menda grozen ali menda čuvodit dan.)
(Andreje mi je v BickeEku sicer prodala rezervno zračnico; tudi torbico za pod zic za opremo sem si kupil, nimaš tu kaj. Menjati pa zračnice pri 60-ih še ne znam. Ej, ej, ne se režat: Bi pa jo znal zaflikati! Če bi mel gumilezngo. Pa malo finega šmirglpapirja.)

V romanu Mladićev mladič nastopa tudi Mišo.
Ne vem več, na kateri strani. In če sploh (če sem do konca iskren).

Ko smo se v vojski pogovarjali, iz katere socialistične republike je kdo, je rekel, da je iz republike Dubrovnik.
Mišo je bil mitraljezec. Kot Jožko iz Vočje Drage, Lubljančan Dušan Smole, pa Ramo iz BiH, pa Kruno iz Socialistične republike Hrvaške.

Potem sva se z Mišom "zgubila".
Ko sem prvič delal v Splitu, pa sem ugotovil, da živi in dela zdaj prav tam. Nekoč sem bil na trajektu s Hvara za Split in po telefonu sva se zgovarjala, kje se dobiva v Splitu, pa mi je rekel: "Saj te vidim, stojiš poleg čnega pasata, ravnokar spremljam vaš trajekt." Mišo je pomorski častnik. Dela v kontroli plovbe. 

Lani me je povabil v Cavtat. Tam oddaja apartma. Idealen kraj (tudi) za pisanje. Meštrovićev mavzolej ladjarske rodbine Radić (se mi zdi) je čista inspiracija. Britof okoli njega s pogledom na morje pa popolna kontemplacija. 

Letos se nisva uspela ujeti. Mišo je bil na godišnjem odmoru, letal med Dubrovnikom in Šibenikom, sam pa sem bil v Splitu le par dni ... In tako sem mu knjigo pustil kar pri vratarju v gledališču.

Sem se pa nenačrtovano ujel z Valentino Turcu, ki je tam ravnokar delala nov balet (Madame Bovary) in kolegico-režiserko Nenni Delmestre, ki je režirala nekoč "pri meni", ko sem služboval v Mariboru.

Republikanec Mišo se bo zdaj mučil s slovenščino. Naj se kar.
Nekoč mu bo prišla prav, ko bo obiskal sorodnika v Mariboru.

Včeraj sem srečal Slavico (Pečerko), ki me je vprašala: "Samo, kdaj zdaj gremo na vlak za Bitolo? Zdravko in jaz čakava."
Tudi bratranec Davorin se je že "prijavil". Nisem vedel, da si je zmeraj želel igrati kitaro; no, pa jo bo lahko vzel zraven in bomo kakšno zapeli, on bo pa zabrenkal.

Bomo, Slavica, bomo. Mladi smo. Bomo. Najeli bomo vlak SŽ in šli od Ptuja do Bitole. Mogoče bo ex predsednik Pahor v funkciji odposlanca za Balkan naš vođa puta. Boš ti poročala s terena?