Fredi je potegnil na plano star film, potem pa napovedal digitalizacijo.
Tako sva, dva analogneža, vstopila v novi vek.
Če ste še z onih časov, se boste ob gledanju naslednjih fotografij morda spomnili dizajna, naracije, socializacije ... bika.

Današnji zapis bo torej bolj za gledanje. 

***

Na repu se vidi: letalo armade, ki sploh menda ni bila na repu držav po izdatkih za vojsko. 
Ve kdo: koliko BDP-ja je Jugoslavija namenjala za vojsko?
Četrta armada po moči na svetu? Se ni govorilo nekaj takega?
(Sam sem bil na meji, branil domovino pred tujimi vpadi, in vam iz prve roke povem: zelo "luknjasto" je bilo to tam, pri nas, na jugu domovine.)

 

 

Fredi, kaj sta to? Miga-a?
Glede na to, da sta daleč, jaz pa samo z normalnim objektivom. Potrebovala bi abnormalnega.

Evo jih:

 

Zrcalno refleksna kamera za zrcalni let.
(Nisem ta hip več prepričan: ali Zenith ali morda že Canon AE1.)

 

Zdaj pa k resnim zadevam: Kaj maš to v roki, Fredi?

 

 

... in k lepotcu:

 

Gremo bliže?

 

Ni dežja za nas ...

 

 

Arsenal

 

In za konec: tu je, zgleda, Fredi fotkal mene.
Tale karirasta srajca, predvsem pa jopica, ki jo je zaštrikala mama ...
Adidask pa se ne spomnim. A ne bi blo danes to kao modno?

 

 

Razmšiljam:
Kaj pa če bi potegnil na plano še sam kak svoj stari negativ?
Takšen, bolj "družbene narave"?
In vprašal Aleša, kaj bi bilo - še se to pri meni sploh da - če bi odprl svoje zapise za komentarje? (Zakaj bi Meta izkoriščala samo podatke o meni? Izkoristim jaz njo: za šeranje svojih zapisov for fri, komentarji pa ostanejo nam, meni, ne pa Meti ...)

Treba bo prebrati roman Boštjana Tadla: Svoboda 1980. Tu nekje smo. (Boštjan je bil kakšno leto pred mano na faksu.)