Na službeni poti z delovišča domov sem se ustavil pri prijatelju iz otroških in mladinskih let.
Potem sva šla - mislim po mladosti - vsak po svoje. Vsak študirat svoje.
Med študijem sva sicer še ušpičila nekaj skupaj. Po tem pa ohranila takšne, bolj e-stike.

Prijatelj piše. Prozo.
Pa sva sedela ob črni in bledi kavi. On črno, jaz bledo.
Beseda je dala besedo in - zato zdaj to pišem - ko sem se vozil proti domu, me je spreletel občutek:

Nekoč bo iz tega pogovora nekaj nastalo.

In ker bi rad preveril, ali "občutki varajo" ali je kaj na tem, sem sedel in si to zapisal.
Saj to zdaj sicer že vem: včasih varajo, včasih pa ne.
Če bi pa moral dati na tehtnico, bi rekel, da me večkrat niso kot so.

Podkurila sva danes, bi rekel.
Iskra je vzniknila.
Drva so pri obeh, njem in meni, še na zalogi.
Videl sem mu žar v očeh.

Koliko čas bomo potrebovali - ja, ker kar nekaj nas bo moralo še pihati v to žerjavico! - da bo zagorel daleč viden ogenj?
Ne vem.
Vem pa, da imam voljo čakati. Počakati. Ker se lepe reči počne počasi.
Ker je vredno.

Čeprav Fritz B. Simon v Navodilu, kako naj vlada/r ravna z umetniki, pravi:

Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

- in ima prav, namreč: da "ne ustvarjajo neposredne uporabne vrednosti", verjamem, da bova s prijatlejem počela še naprej vsak svoje neuporabne reči. 
Prijatelj je že priznan, z narcizmom je gotovo že zdavnaj opravil. Moja branža pa po smrti nima šans, ker ko zavesa pade, je adijo, za forever, s tem, kar počnem/o. Cirkus, ki ga zganjamo, crkne vsak večer znova. Zato mi, j. ga, ostane res le 'lastni vzgib'. Priznanje? Domišljavost? Narcizem? - Za začetek: Rad to delam. Vse ostalo je sekundarno. Nepomembno. Manj pomembno.

Tako je to. Duh veje, kjer mu paše. In ko mu paše.

Zato bom zapisal le še to:
Občutek imam, da je treba reči:
-> SE NADALJUJE!

(Kako sem lahko tako zelo prepričan, da se nadaljuje? Ker je vsaj enkrat tako že bilo: tukaj.)