Spoštovani Ivo.

O gledaliških uprizoritvah se piše vse manj. 
Ker si že dovolj časa na svetu, se gotovo spomniš, da so nekoč o vsaki uprizoritvi pisali Delo, Večer in Dnevnik. Najmanj. Potem pa še seveda lokalni časopisi, pa kak specializiran kulutrniški. 
Na portalu Sigledal poskušajo z uredniško premišljeno, strokovno in sistematično kritiko kolikor se pač da "zakrpati" ta manko.

Na Ptuju pa si ti, Ivo, edinstven fenomen: gledalec - redni obiskovalec gledališča, Ivo Ercegović, redno zapišeš svoj pogled na uprizoritev v ptujskem gledališču (nazadnje tukaj.) Zapis objaviš tam, kjer pač to najlažje storiš: na svojem FB zidu.

Kako se mi zdi to enkratno, Ivo!!!

Da nek občan - gledalec, vzame pero in pove, kaj je videl v "svojem gledališču" in kaj si ob tem misli.
Sploh ne vem, ali sem kjerkoli drugje srečal kaj takega.
Seveda: prijatelji, znanci igralcev, nastopajočih ali sodelujočih pri uprizoritvi, radi kliknejo kak lajk in srček in s kakšno enobesedno ali dvobesedno besedno zvezo izrazijo svoje odobravanje ali navdušenje.
Ti pa premisliš in potem napišeš. 
Poveš, kaj razmišljaš o/b uprizoritvi. Postavljaš jo v konekst časa, ki ga živimo. Osvetliš, povežeš, prepleteš, zgneteš.
Kako lepo!

Obstaja strokovna kritika; ti pišeš še eno, "gledalčevo kritiko." Veliko več je  namreč v dovrani zmeraj "nestrokovnjakov" kot strokovnjakov. Zelo pomembno je slišati strokovno kritiko. Slišati "resno gledalčevo kritiko" pa se mi zdi pravi prestiž.

Si predsavljaš, da bi več ljudi pisalo o tem, kar gleda?!
Neprecenljivo - že samo tvoje pisanje, Ivo.

In če sem nekoč rekel, da bom pisal o spominih na prihodnost ptujskega gledališča, si mi ti naravnost podal žogico:

Predstavljajmo si: na spletni strani gledališča bo nekoč "zid", kjer si bo vsak gledalec, ki bo to želel, naredil svoj profil. Potem pa bolj ali manj kontinuirano pisal o predstavah, ki jih bo gledal.
Nekašna javna "spominska knjiga" gledaliških uprizoritev ptujskega gledališča bo nastala z leti.
Blagor gledališču, ki bo imelo takšno publiko.

Noro.
Noro fajn, kar počneš, Ivo.
Klobuk dol!

Če bi bil jaz teatrolog, bi resno raziskal fenomen "gledalčeve kritike". Nisem prepričan, da bi lahko na planetu Zemlja našel veliko takšnih pojavov. V Sloveniji vsekakor česa takega ne poznam.
Upam, dragi Ivo, da boš še dolgo pisal o uprizoritvah ptujskega gledališča.

Ker s tem gledališče mesta zares živi s svojmi meščani. Še po aplavzu. Še v javnosti ponujenem razmisleku o videnem. 
Za to pri javnih zavodih gre; za to pri teatru gre: mišljen je, da bi bil skupnostni fenomen.

Zaključujem s citatom nemške gledališke ustvarjalke Julie Wissert:

Naša publika ni konzument, ampak partner in akter. Naš ansambel ni masa, s katero se igrajo režiserji, ampak je umetniško pomemben. In mi kot gledališče, ne oddajamo v mesto, ampak smo v najboljšem primeru resonančni prostor. 

Lepo te pozdravljam,

Samo