Malo morgen smo rekli včasih. 
Za bralca, ki ni iz naših krajev, prevod: Tega filma ne boš gledal. Ali pa: To pa ne bo šlo. Ni govora. Ne, ne.

Teta FB Meta bi namreč delila moj spomin izpred let. Ker da ji menda ni vseeno zame.

Draga teta FB Meta,

misliš, da če sem kliknjen na nekem FB zidu, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.
Misliš, da če sem kje označen, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.

Moji spomini so ljudje, s katerimi smo skupaj upali, kaj hoteli, si želeli, hrepeneli, si domišljali, zamišljali, potem pa pljunili v roke in kaj podvzeli; stegnili jezik, dali karte na mizo in rekli bobu bob. In kar je b'lo, je b'lo. Ali ni bilo.
(In vse to ni stvar klikanja, kvečjemu tiktakanja naših src.)

Predvsem pa, draga FB teta Meta: raje kot da se spominjam starih spominov, ustvarjam nove. Zdaj.
Seveda: tudi s starimi znanci, prijatelji, kolegi ... seveda; tudi.

Malo morgen bo to, kako sem se imel včeraj fino z Darkom, Dušanom in Iztokom, čez par let tvoj spomin, ki bi ga ti delila z nami.
A a.
Nede šlo.

Tejko ke veš.