• 02-06-24 7:27 Dva gospoda

    Ko sem nazadje delal v Kopru, sem se s Ptujčanom Andrejem videl večkrat kot nekoč, ko je še živel na Ptuju.
    (Andrej zdaj že pol življenja živi v Kopru.)

    Čisto me je “sezul”, s tole fotko spodaj.
    Andrej je namreč nor na gledališče.
    No, in tako ima v svoji sobi na vratih tale plakat; plus pripadajoči gledališki list:

     

    ... Zato.-jevske Krčmarice iz leta 1995! Takrat je bil dijak - počitniški poštar na Ptuju. Danes je šef pošte na Obali.

    ***

    Pred dnevi je Andrej pripeljal na Ptuj dva svoja prijatelja: sina dr. Jožeta Potrča - ja, tistega, po katerem se imenuje naše bolnišnica, pa Potrčeva cesta, pa Mercator na Potrčevi ;-), in vnuka jezikoslovca Matije Murka. (Še bolj točno, pripeljaj jih je vse skupaj iz Kopra Murkov pravnuk Žiga.)

    Najprej smo obiskali bolnišnico.
    Direktor Voda ju je prijazno popeljal po zgradbi in slišali smo marsikaj novega in zanimivega o “Južeku”, - dr. Jožetu Potrču, ki so ga reveži, ki jih je zastonj zdravil po vojni, imeli zelo radi. 

    Potem so nas pričakali pri Sv. Urbanu (Destrnik), v občini, kjer sta bila oba rojena. Potrč v Vintarovcih, Murko v Drstelji.
    Na viničariji (naslovna fotografija) je bilo poučno. Ocvirkovak prima. Žametna kapljica v kupici pa tudi zelo.
    Še Franc Pukšič, ex župan, je prišel pozdravit oba gospoda, potem pa na ves glas jadrno odfrčal proti Mariboru na soočenje na bekateve. Z volilnim “razglasom” na avtu; kot nekoč Marlizz na Ptuju. Ali pa Ivek Kramberger. Še pomnite, tovariši?

    V Drstelji smo obiskali Murkov muzej.
    Gospodar Janez Ivan, ki je 40 let delal v Švici, je “na svojo roko” - dobesedno s svojimi rokami in s svojim denarjem opremil spominsko sobo, posvečenu velikemu jezikoslovcu. Navdušen sem bil nad tem, kar sem videl. Predvsem pa nad domoljubjem človeka, ki je s 17-imi leti odšel v Švico s trebuhom za kruhom, po upokojitvi pa si je rekel, da bo sam naredil Murkov muzej.
    Domoljubje - če kdo želi videti, kaj to v resnici pomeni, naj obišče gospoda Janeza v Drstelji. (Pokličite ga na: 031 857 310, piše na njegovi vizitki, ki nam jo je dal; pravim zato, da ne bi kršil zdaj kakšnih gprdjev al kaj so že bili. Vredno ogleda!!!!)

    Na fotografiji od leve: Žiga, pravnuk Matije Murka, Plajšnškov Andrej, Aleš Murko, vnuk Matije Murka, Vlado Potrč, sin dr. Ivana Potrča, in SMS. Kako se zdaj to napiše: foto(aparat) - v bistvu: telefon. Tazelenega pa je pritisnil: Janez Ivan Žumer.

    Županja Destrnika nam je pokazala razgled z balkona njihove sejne sobe.
    In to že moram reči: zaradi tega pogleda bi bil njihov svetnik; če ne za več, pa vsaj za pet minut. Za par fotk, ki bi jih naredil. V radiusu 180 stopinj se je ponujal namreč prekrasen razgled na dolino, ptusjko morje v daljavi, Haloze v ozadju ... 
    Prijazni Destrničani so nam poklonili monografijo o njihovem kraju.

    Danes pa sem dobil klic in povabilo na predstavo njihovega sokrajana Aleša Štegra.
    Z veseljem torej delim link na njihovo prireditev v upanju, da prispevam kakšnega gledalca, ki bo tole prebral in se odpravi med prijazne ljudi. Tako je namreč rekel gospod Potrč: "Vidi se, tukaj živite prijazni in srečni ljudje."

    ***

    Hvala, Andrej, da si me vzel “s sabo” na tale izlet. Gospoda sta pripovedovala krasne reči o njunih prednikih. Pripelji ju še kdaj!

  • 28-05-24 12:28 Gojc in Jaša

    Danes smo začeli. Gojc, Jaša in jaz.

    Več let sem ga imel v predalu.
    Zadnje čase sem ga samo še pilil.
    Potem pa smo si nekega lepega dne rekli: "Dajmo ga mi nekoč nekje nekomu pokazat."
    Govorim o dramskem besedilu Mira Gavrana.

    In zdaj začenjamo.
    S skušnjami za PIVO.

    To bo igra o očetu in sinu.
    Za vse tiste moške, ki imajo radi šport, pivo in nežnejši spol.
    "In tiste ženske, ki jih morajo prenašati," je pristavila producentka.

  • 12-02-24 8:08 V baru LeVino ne le o kuhanju kave

    f

     

    V torek, 13. februarja 2023 ob 18. uri

    LeVino Wine Bar, Maribor, Poštna ulica

    Pogovor bo vodila: dr. Andreja Erdlen

  • 14-01-24 10:19 Na nivoju, na višini, Sandi

    Kakorkoli: Vsi, ki sem jih letos slišal, da so kaj rekli o okrasitvi Ptuja, so vendarle rekli nekaj enakega, skupnega, istega:
    "Turn pa je mega."

    Sandi Kelnerič je zaslužen, vemo. Hribolazec, vodnik, goroplazec, planinec, alpinist ... saj ne vem točno, kaj bi bil pravi opis.

    Pozno novembra se mi je nenadoma pojavil nekje za hrbtom, me potrepljal po ramenu in rekel: "Greva na pivo."
    Zdelo se mi je, da je ravnokar prišel s turna.
    Sedeva me je zanimalo, kako je gori. Meni se zvrti že pri žlebu na treh, štirih metrih.

    Pa pove, da je zgoraj stoprocentno skoncentriran na vsak najmanjši gib. Vsak premik prsta, noge, roke, še pogled. Vse prej premisli, potem pa naredi. Samo ta gib. Edini. Pred-premišljen, izbran, nakar izveden. Potem pa enako naslednjega. In naslednjega. Rezultat je "turn, ki je mega".

    Fascinantno se mi zdi: popolna posvečenost brez miligrama ne-prisotnosti.

  • 30-12-23 15:16 Po predlogi

    Naslikal: Milenko Kovačević

    Ko mi je avtor poslal ta akvarel, je prispisal: "Po predlogi".

    Pred časom sem ga obiskal na njegovi firmi. Tam ima poleg tega akvarela pravo malo razstavo svojih likovnih del.
    Postala sva pred uokvirjenimi risbami in slikami; nekatere sem že poznal (saj sem jih "komentiral" tukaj, v svojih zapisih.)
    - Kaj praviš na tole?, je pokazal na portret ženske.
    V hipu nisem vedel ..., ali naj zblefiram in pač nekaj rečem ter ne povem, kako se mi zares zdi; druge stvari so mi dopadle bolj.
    Stotinke, tisočinke so tekle in se zdele cela večnost.
    Začutil sem ..., zdelo se mi je ..., mislim si, da je ta portret avtorju pomemben; zdi se mi, da je ponosen nanj; na tega še posebej. Čista j.ba: sam sem pa čutil, da so mi drugi vešč bolj.
    Kaj naj mu rečem?

    Pa sem povedal, kot sem mislil.
    Recimo tale slika, "po predlogi", da se mi zdi, da se njemu ne zdi tako imenitna. Meni pač. 
    Kakšna globina!
    Kakšna atmosfera!
    Kakšna iluzija dimenzije prostora, perspektive ... občutek megle v zraku, ki je zbrisala vse podrobnosti in zakrila vse nepomembnoti.
    Vsi ti drobni posamezniki in kip, kdo ve, katerega pomembneža, ki se dviga nad navadneže. 
    Kakšni fantastični odsevi v mokrih tleh spodnjega plana!
    Obcestne svetilke - že svetijo ali še čakajo, da pade mrak in pribrlijo na prizorišče?

    Takole je to; vsake oči imajo svojega malarja. Vsako sekundo. Vespovsod. Vselej.

     

     

  • 29-12-23 8:56 Za začetek

     

    Nekoč, še malo pa skoraj že davno, smo pogosto sedeli v takšni zasedbi in veliko sanjarili: Kako naj bi bilo, kako bilo bi treba in kako naj ne in itede.
    Potem smo rekli: Gremo mi to naredit. Izvest.
    In tudi smo; šli ter naredili.
    Nakar smo se začasno preselili na en drug, prehodni, nov naslov.
    Nato pa razkropili. 

    Zdaj vsak od nas že dolgo pač počne po svoje, kar pač ravnokar ta hip počne.
    Občasno sedemo pa vendar še; in to, se zdi mi - vsaj po tej fotogorafiji - z veseljem.
    Leta 2022 smo; pred nekaj dnevi spet - zdaj že lani - v istem ambientu kot predlani.

    In bomo še, bi rekel.
    Še velikokrat in to vse raje.
    Rajajmo, si mislim, vse do kraja, raja;
    vse to vmes začasna je oddaja.

  • 22-12-23 8:02 Za konec

    Zapiram štacuno za letos.
    Še par stvari postorim,
    nakar počnem samo še medene reči. 

    Hvala vsem za voščilnice. Napisane, natipkane, zagolj mišljene.
    Lepe dni vsem, ki se poznamo.

    Blagoslovljen božič in srečno novo leto vam in vašim.
    Vsem nam, vsem njim. 

  • 20-12-23 8:46 Mladost na stopnišču

    Mladost na stopnicah je bil naslov nekega mladinskega filma nekoč ... Se spomnite?
    Včeraj sem bil na stopnišču Fuerstove hiše (nekdanja 'stara policija', za tiste, ki smo "nekdanji" ;-)
    Tam nas je čakala mladost na stopnicah.

    Ptujska gimnazija ima tudi umetniško smer. Vem, da veste. Ne vem pa, če veste, da se umetniški razred pogosto deli. Ne, ne le na tiste, ki hodijo k angleščini ali nemščini (ali italijanščini itd.), pač pa elementarno na a) likovnike in b) gledališčnike/filmčnike.

    Ker pa vsi odrsali že vemo, kaj pomeni pregovor naših nekdnajih somečanov - Rimljanov non sholae sed vitae discimus, - da se namreč ne učimo za šolo, pač pa za življenje - poskuša šola dijake čim prej korak po korak "usmerjati v življenje". Ali podpirati za življenje. Kaj pa bodo konec koncev z znanjem, če ne z njim kaj naredi, spremenili, "intervenirali" v jutrišnji svet. In naš svet - kot vidimo - potrebuje veeeeliiiiiko dobrih intervencij. 

    Tako; zdaj smo pa pri mladih likovnikih na stopnišču Fuerstove hiše.
    Imajo svojo prvo, pravo, javno razstavo! (Odprata bo do aprila prihodnje leto.)
    Koliko različnih stvari jim hodi po glavi! Kaj vse opažajo, kaj si mislijo, kako doživljajo to, kar vidijo.
    Vse to se lahko vidi na tem stopnišču, v tej lepi meščanski hiši, kjer so me nekoč pošteno obdelovali. Ampak to je druga tema.

    Gospod Gerhard Fuerst, lastnik hiše, ki živi na Dunaju, je poslal prijazne pozdravne besede, ki smo jih slišali na otvoritvi. Kako lepo, da svoje hiše ni "dol zaprl", zabil okna, namestil kamere in adijo marija. Ne, odprl jo je za številne ustvarjalce, mlade, glasbeno šolo, bend, atelje in kaj vem, kaj vse še.

    Nazaj k dijakom, ki razstavljajo.
    Seveda ne vem, kaj bodo počeli v življenju.
    A dajali bodo obliko stvarem. Ker vse, kar je, ima obliko. Steklenička za parfum, radkapa na avatu, telefon v roki, žlica na mizi. Vse okoli nas je lahko bolj ali manj lepo. Ali samo funkcionalno. Ali funkcionalno plus lepo.
    In dijaki - likovniki so raziskovalci lepega. Opazovalci lepega (ko se učijo o zgodovini umetnosti, pa kasneje pri filozofiji o estetiki) in hkrati neposredni proizvajalci lepega. Potem pa lahko lepota dela naš svet, naše okolje.

    Neskončno se veselim prihodnjih razstav in vsega, kar še pride. Prišlo pa bo še veliko!
    Mentorja Tomaž Plavec in Dušan Fišer sta lahko ponosna na svoje delo. Ker se to vidi v delih dijakinj in dijakov.
    Ti pa so lahko ponosni nase. Občutljivi so, domiselni, ustvarjalni, vešči, in predvsem: učljivi.

    Zaradi ustvarjalnosti mladih sam verjamem, da bodo stvari v prihodnje na marsikaterem področju lepše in boljše. Življenje je na njihovi strani in oni ga znajo opazovati, "predelovati" in iz njega ustvarjati novo, lepo, zanimivo, začudujoče.

    Aja, pa še to:
    Kako lepo je bilo videti očete in mame, in brate, sestre, ki so prišli pogledat razstavo svojih ...!
    Pogovarjal sem se z nekim dedkom, ki je bil ponosen na vnukinjo; neko mamo, ki sicer meni, da nima filinga za umetnost, ... hčerka pa nasprotno za kar več zvrsti umetnosti ... Hočem reči: ta pozornost, ta ljubezen staršev do otrok, to je tisto, kar njih "zaliva", iz česar lahko rastejo. No, in tam je bilo tudi nekaj učiteljev; ki jim sploh ne bi bilo treba priti. Ne po službeni dolžnosti. Najbrž razredniki, učitelji drugih predmetov ... Tudi oni, učitelji, "zalivajo", kolikor lahko. Tako mladi (ustvarjalci) počasi previdno pokažejo, kar je v njih; previdno in nežno, kot bodo kmalu prvi zvončki.

  • 08-12-23 8:33 Uprizoritev v angleščini na ptujski gimnaziji

    Saj mi je kar malo nerodno priznati: že štiri leta hodim na našo šolo (Gimanzijo Ptuj), pa sem šele nedavno uspel videti gledališko uprizoritev Cinderella, ki so jo pripravili dijaki, ki hodijo h gledališkemu krožku z imenom Angles.

    Neverjetno: več kot dvajset mladih sem naštel na odru, ki govorijo angleško "stoj in glej", kot se reče!

    Nisem sicer stal; sedel sem in poslušal ter gledal.
    Bilo je pa kaj videti!
    Kostumi - vem, koliko truda, časa, dela je bilo vloženega.
    Scenski elementi - takisto.
    Rekviziti, večji in manjši, osvsetlitev, glasba, petje, ples ...

    Res neverjetno. Lepo.

    Še enkrat se jej pokazalo: "gledališče" je lahko dobra "finta", (format se reče moderno, metoda ali tudi pristop), prek katerega se da učiti - tudi - tuje jezike.

    Prepričan sem, da so se dijaki "za potrebe" urizoritve naučili marsičesa novega pri angleščini.
    Ko sem potem srečal na šolskih stopnicah mentorici in predvideval, da imata v skupini same najboljše dijake, ki jim angleščina gre ekstra dobro, sta mi povedali, da se motim. V krožek nikakor ne hodijo le tisti, ki jim gre angleščina briljantno.
    Toliko lepše!
    Delovalo mi je, kot da so sami natur talenti.

    Bravo dijakinje in dijaki, bravo mentorici Aleksandra Pal in Romana Zelenjak!
    Chapeau!