Dekle, ki je končalo prvi letnik gimnazije, ima na radiu svoj podcast.
Dekle, ki je opravilo maturo, mi je omenilo, da bo po študiju - zdi se mi, da gre na Pedagoško - mogoče šla še na režijo.

Šolsko leto se je "predvčerajšnjim" končalo. Odstotki, poprečja itd. so izračunani. Statistika uspeha je znana.
Šolsko leto se bo "pojutrišnjem" začelo. Znova. Še enkrat. Procenti bodo spet na startni nuli. Vse bo spet možno.

Štiri leta sem spremljal umetniško-gledališko smer na ptujski gimnaziji.
Nagovarjal sem dijake, da se spremljajo tudi sami. Zato, da bi opazili: za transfer znanja konec koncev gre. Za prenos znanja v vsakdanje življenje. Za njihov jutrišnji vsakdanji kruh.

Kaj si mislim, zdaj, ko je krog zaključen, ko je prva generacija "umetnikov-gledališčnikov" zunaj?
(Ko je ravnatelj ustvarjal novo smer, sem namreč pisal, v čem vidim smisel umetniške gimnazije v najstarejšem slovenskem mestu.)

Primera obeh deklet se mi zdita zgovorna.

Prvo dekle že v prvem razredu preskuša v praksi, ali je kaj tega, kar je slišala v šoli, uporabno za življenje tam zunaj, v realni džungli. Ker šola je vendarle precej varno, urejeno in strukturirano ter s tem pregledno "zavetišče", kjer v zavetrju gledamo na morje in se pripravljamo, da bomo nekega dne izpluli na odprto morje in to sami. Ali pa vstopili v džunglo. Kjer se nikoli ne vidi dovolj daleč, kjer non-stop lahko tiči nevarnost, kjer smo lahko lahek plen krvoločnih zveri. (Naj mi bo oproščeno: nisem sicer še plul in nisem še bil v džungli. Si pa predstavljam, da ni hec znati, kot zna to prijatelj Janko, sam, brez pomočnika, privezeti barko na bojo; ali pa si utirati pot po nepregledni dužngli. Kot je znal to Tarzan. Pa pri tem še najti svojo Jane.)
Drugo dekle je razmislilo in se odločilo, da bo najprej prišlo do poklica, ki ji bo zagotavljal denar, potem pa se bo morda spogledovala z drugim študijem, za katerega /pravilno/ sluti, da ne zagotavlja /nujno/ denarja; vsaj ne s tako verjetnostjo kot prvi.

Obe dekleti sta dober primer "dobre prakse" - razumevanja, da non sholae sed vitae discimus; ne učimo se za šolo, ampak za življenje. (To sem jim vsakič septembra prvo uro napisal na tablo v spomin na našega profesorja latinščine Rudija Čeha.)

Če je šola uspešna, se zgodi transfer. Prenos znanja: iz varne luke v nevarno džunglo.
V tem zavetrju sem štiri leta opazoval dijake, učitelje in sebe.

Učitelji ne dajejo le znanja (informacij), pač pa se dajejo. Vstopajo v odnose. Ohranjajo živce, ohranjajo fokus, ohranjajo svoj pedagoški optimizem, da se bo nekoč izšlo za dijaka X, Y, Z in itede še vse dobro. (Pa čeprav ta hip mogoče nič tako ne kaže.) Učitelji kažejo, da je to, kar velja, delo. Delo na dolgi rok. Da kdor se nauči delati, si bo znal pridelati - najprej preklemane točke na maturi in potem vse ostalo, kar še pride na poti študija, zaposlovanja, poklicne poti, osebnostne rasti, družine, otrok itd.

Dijaki preskušajo. Kaj je mus, koliko je treba, kje se da po liniji najmanjšega odpora, kaj jih zanima zares in kaj samo zato, ker pač tako je in tako pač očitno mora biti. Ugotavljajo, kaj jih veseli, do česa jim ni in kdo v resnici so in bi radi posta(ja)li. Pri teh poskusih jih neredko boli glava, želodec ali srce. Ali pa kar vse skupaj. (Vsaj tolikokrat in tako močno kot njih nedvmono tudi njihove roditelje). V praksi prihaja do prask. Ampak mlado življenje hitro vse zaceli.

Sam si mislim: koliko so mi dali ti mladi ljudje! Kako sem moral zaradi njih razmisliti, česa vsega jim ne govoriti, ker bi bilo čisto preveč duhamorno in detaljno. Razmisliti, kako zašolati stopnice na poti do znanja tako, da bodo ravno dovolj visoke (da jim bo izziv jih preskakovati) in hkrati ne preveč visoke (da jim spotikanje ob njih ne bo jemalo volje).

Na dan nekdanje Osvobodilne fronte sem se zbudil z mislijo na njihovo vprašanje, ki so mi ga velikokrat postavili v teh štirih letih: "Učitelj, zakaj moramo mi to?"
Vstal sem in jim šel pisat odgovor.
Napisal sem nekaj - upam osvobajajočega - za moje zdaj že ex-dijake.
Ko pride založnik, povem več in povabim, da boste lahko prebrali, na kar so me mladi napeljali.

Naslov Spremljava se da prebrati na dva načina:
kot a) midva, bralec, nekaj sprémljava, ali b) npr. glasbena spremljáva.

Kaj pa, če smo samo spremljava svojih želja?
Nekoč sem si namreč zaželel, da bi nekaj režiral; tole namreč.

Potem sem si rekel, da bom začel spremljati svojo željo - tukajle.

Danes pa sem zagledal na plakatu MG Ptuj najavo bližnje prihodnosti - zgorajle.

Nekoč bom pisal o tem, kako smo sestavljali ekipo - kmalule.

Ko sem nazadje delal v Kopru, sem se s Ptujčanom Andrejem videl večkrat kot nekoč, ko je še živel na Ptuju.
(Andrej zdaj že pol življenja živi v Kopru.)

Čisto me je “sezul”, s tole fotko spodaj.
Andrej je namreč nor na gledališče.
No, in tako ima v svoji sobi na vratih tale plakat; plus pripadajoči gledališki list:

... Zato.-jevske Krčmarice iz leta 1995! Takrat je bil dijak - počitniški poštar na Ptuju. Danes je šef pošte na Obali.

***

Pred dnevi je Andrej pripeljal na Ptuj dva svoja prijatelja: sina dr. Jožeta Potrča - ja, tistega, po katerem se imenuje naše bolnišnica, pa Potrčeva cesta, pa Mercator na Potrčevi ;-), in vnuka jezikoslovca Matije Murka. (Še bolj točno, pripeljaj jih je vse skupaj iz Kopra Murkov pravnuk Žiga.)

Najprej smo obiskali bolnišnico.
Direktor Voda ju je prijazno popeljal po zgradbi in slišali smo marsikaj novega in zanimivega o “Južeku”, - dr. Jožetu Potrču, ki so ga reveži, ki jih je zastonj zdravil po vojni, imeli zelo radi. 

Potem so nas pričakali pri Sv. Urbanu (Destrnik), v občini, kjer sta bila oba rojena. Potrč v Vintarovcih, Murko v Drstelji.
Na viničariji (naslovna fotografija) je bilo poučno. Ocvirkovak prima. Žametna kapljica v kupici pa tudi zelo.
Še Franc Pukšič, ex župan, je prišel pozdravit oba gospoda, potem pa na ves glas jadrno odfrčal proti Mariboru na soočenje na bekateve. Z volilnim “razglasom” na avtu; kot nekoč Marlizz na Ptuju. Ali pa Ivek Kramberger. Še pomnite, tovariši?

V Drstelji smo obiskali Murkov muzej.
Gospodar Janez Ivan, ki je 40 let delal v Švici, je “na svojo roko” - dobesedno s svojimi rokami in s svojim denarjem opremil spominsko sobo, posvečenu velikemu jezikoslovcu. Navdušen sem bil nad tem, kar sem videl. Predvsem pa nad domoljubjem človeka, ki je s 17-imi leti odšel v Švico s trebuhom za kruhom, po upokojitvi pa si je rekel, da bo sam naredil Murkov muzej.
Domoljubje - če kdo želi videti, kaj to v resnici pomeni, naj obišče gospoda Janeza v Drstelji. (Pokličite ga na: 031 857 310, piše na njegovi vizitki, ki nam jo je dal; pravim zato, da ne bi kršil zdaj kakšnih gprdjev al kaj so že bili. Vredno ogleda!!!!)

Na fotografiji od leve: Žiga, pravnuk Matije Murka, Plajšnškov Andrej, Aleš Murko, vnuk Matije Murka, Vlado Potrč, sin dr. Ivana Potrča, in SMS. Kako se zdaj to napiše: foto(aparat) - v bistvu: telefon. Tazelenega pa je pritisnil: Janez Ivan Žumer.

Županja Destrnika nam je pokazala razgled z balkona njihove sejne sobe.
In to že moram reči: zaradi tega pogleda bi bil njihov svetnik; če ne za več, pa vsaj za pet minut. Za par fotk, ki bi jih naredil. V radiusu 180 stopinj se je ponujal namreč prekrasen razgled na dolino, ptusjko morje v daljavi, Haloze v ozadju ... 
Prijazni Destrničani so nam poklonili monografijo o njihovem kraju.

Danes pa sem dobil klic in povabilo na predstavo njihovega sokrajana Aleša Štegra.
Z veseljem torej delim link na njihovo prireditev v upanju, da prispevam kakšnega gledalca, ki bo tole prebral in se odpravi med prijazne ljudi. Tako je namreč rekel gospod Potrč: "Vidi se, tukaj živite prijazni in srečni ljudje."

***

Hvala, Andrej, da si me vzel “s sabo” na tale izlet. Gospoda sta pripovedovala krasne reči o njunih prednikih. Pripelji ju še kdaj!

Danes smo začeli. Gojc, Jaša in jaz.

Več let sem ga imel v predalu.
Zadnje čase sem ga samo še pilil.
Potem pa smo si nekega lepega dne rekli: "Dajmo ga mi nekoč nekje nekomu pokazat."
Govorim o dramskem besedilu Mira Gavrana.

In zdaj začenjamo.
S skušnjami za PIVO.

To bo igra o očetu in sinu.
Za vse tiste moške, ki imajo radi šport, pivo in nežnejši spol.
"In tiste ženske, ki jih morajo prenašati," je pristavila producentka.

f

V torek, 13. februarja 2023 ob 18. uri

LeVino Wine Bar, Maribor, Poštna ulica

Pogovor bo vodila: dr. Andreja Erdlen

Kakorkoli: Vsi, ki sem jih letos slišal, da so kaj rekli o okrasitvi Ptuja, so vendarle rekli nekaj enakega, skupnega, istega:
"Turn pa je mega."

Sandi Kelnerič je zaslužen, vemo. Hribolazec, vodnik, goroplazec, planinec, alpinist ... saj ne vem točno, kaj bi bil pravi opis.

Pozno novembra se mi je nenadoma pojavil nekje za hrbtom, me potrepljal po ramenu in rekel: "Greva na pivo."
Zdelo se mi je, da je ravnokar prišel s turna.
Sedeva me je zanimalo, kako je gori. Meni se zvrti že pri žlebu na treh, štirih metrih.

Pa pove, da je zgoraj stoprocentno skoncentriran na vsak najmanjši gib. Vsak premik prsta, noge, roke, še pogled. Vse prej premisli, potem pa naredi. Samo ta gib. Edini. Pred-premišljen, izbran, nakar izveden. Potem pa enako naslednjega. In naslednjega. Rezultat je "turn, ki je mega".

Fascinantno se mi zdi: popolna posvečenost brez miligrama ne-prisotnosti.

Naslikal: Milenko Kovačević

Ko mi je avtor poslal ta akvarel, je prispisal: "Po predlogi".

Pred časom sem ga obiskal na njegovi firmi. Tam ima poleg tega akvarela pravo malo razstavo svojih likovnih del.
Postala sva pred uokvirjenimi risbami in slikami; nekatere sem že poznal (saj sem jih "komentiral" tukaj, v svojih zapisih.)
- Kaj praviš na tole?, je pokazal na portret ženske.
V hipu nisem vedel ..., ali naj zblefiram in pač nekaj rečem ter ne povem, kako se mi zares zdi; druge stvari so mi dopadle bolj.
Stotinke, tisočinke so tekle in se zdele cela večnost.
Začutil sem ..., zdelo se mi je ..., mislim si, da je ta portret avtorju pomemben; zdi se mi, da je ponosen nanj; na tega še posebej. Čista j.ba: sam sem pa čutil, da so mi drugi vešč bolj.
Kaj naj mu rečem?

Pa sem povedal, kot sem mislil.
Recimo tale slika, "po predlogi", da se mi zdi, da se njemu ne zdi tako imenitna. Meni pač. 
Kakšna globina!
Kakšna atmosfera!
Kakšna iluzija dimenzije prostora, perspektive ... občutek megle v zraku, ki je zbrisala vse podrobnosti in zakrila vse nepomembnoti.
Vsi ti drobni posamezniki in kip, kdo ve, katerega pomembneža, ki se dviga nad navadneže. 
Kakšni fantastični odsevi v mokrih tleh spodnjega plana!
Obcestne svetilke - že svetijo ali še čakajo, da pade mrak in pribrlijo na prizorišče?

Takole je to; vsake oči imajo svojega malarja. Vsako sekundo. Vespovsod. Vselej.

Nekoč, še malo pa skoraj že davno, smo pogosto sedeli v takšni zasedbi in veliko sanjarili: Kako naj bi bilo, kako bilo bi treba in kako naj ne in itede.
Potem smo rekli: Gremo mi to naredit. Izvest.
In tudi smo; šli ter naredili.
Nakar smo se začasno preselili na en drug, prehodni, nov naslov.
Nato pa razkropili. 

Zdaj vsak od nas že dolgo pač počne po svoje, kar pač ravnokar ta hip počne.
Občasno sedemo pa vendar še; in to, se zdi mi - vsaj po tej fotogorafiji - z veseljem.
Leta 2022 smo; pred nekaj dnevi spet - zdaj že lani - v istem ambientu kot predlani.

In bomo še, bi rekel.
Še velikokrat in to vse raje.
Rajajmo, si mislim, vse do kraja, raja;
vse to vmes začasna je oddaja.

Zapiram štacuno za letos.
Še par stvari postorim,
nakar počnem samo še medene reči. 

Hvala vsem za voščilnice. Napisane, natipkane, zagolj mišljene.
Lepe dni vsem, ki se poznamo.

Blagoslovljen božič in srečno novo leto vam in vašim.
Vsem nam, vsem njim.