Saj mi je kar malo nerodno priznati: že štiri leta hodim na našo šolo (Gimanzijo Ptuj), pa sem šele nedavno uspel videti gledališko uprizoritev Cinderella, ki so jo pripravili dijaki, ki hodijo h gledališkemu krožku z imenom Angles.

Neverjetno: več kot dvajset mladih sem naštel na odru, ki govorijo angleško "stoj in glej", kot se reče!

Nisem sicer stal; sedel sem in poslušal ter gledal.
Bilo je pa kaj videti!
Kostumi - vem, koliko truda, časa, dela je bilo vloženega.
Scenski elementi - takisto.
Rekviziti, večji in manjši, osvsetlitev, glasba, petje, ples ...

Res neverjetno. Lepo.

Še enkrat se jej pokazalo: "gledališče" je lahko dobra "finta", (format se reče moderno, metoda ali tudi pristop), prek katerega se da učiti - tudi - tuje jezike.

Prepričan sem, da so se dijaki "za potrebe" urizoritve naučili marsičesa novega pri angleščini.
Ko sem potem srečal na šolskih stopnicah mentorici in predvideval, da imata v skupini same najboljše dijake, ki jim angleščina gre ekstra dobro, sta mi povedali, da se motim. V krožek nikakor ne hodijo le tisti, ki jim gre angleščina briljantno.
Toliko lepše!
Delovalo mi je, kot da so sami natur talenti.

Bravo dijakinje in dijaki, bravo mentorici Aleksandra Pal in Romana Zelenjak!
Chapeau!

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Štiri slovenske gimnazije so se minuli teden srečale na Ptuju. Natančneje: štri umetniške gimnazije. Še bolj natančno: tiste štiri šole, ki izvajajo gledališki program; Nova Gorica, Ljubljana, Ljutomer, Ptuj.

Privč je bilo takšno srečanje pred dvema letoma v Ljubljani, lani v Novi Gorici, letos smo bili gostitelji Ptujčani.

Okorg sto dijakov je imelo dva dni intenzivnega pouka "igra in govor" na Ptuju.
Najprej sta nas pozdravila župnaja in ravnatelj ptujske gimnazije.
Fizični okvir in naše delovno središče je prijazno prispevalo - ptujsko gledališče.

Dijaki so vsak dan bili razporejeni v novo, drugo delovno skupino. V vsaki skupini jih je bilo od deset do dvanajst. Čim bolj pomešanih med seboj. Predvsem ne tisti, ki že itak non stop tiščijo glave skupaj.

Cilji za ta dva dneva so bili:

Čim manj vedati, s kom boš v skupini.
Čim manj vedeti, kaj te čaka.
Čim bolj biti vržen "v ogenj".
Čim bolj: Znajdi se!
Čim bolj: Pokaži se. Najdi svoj prostor pod reflektorjem/soncem (na odru, v prizoru ... - v življenju). In seveda: daj prav toliko in takisto prostora tudi drugemu! (Trije klicaji.)

*

Sto mladih duš je zasedlo eno od "delovišč" v mestu: na voljo so imeli dve dvorani v Stari streklarski, razstavišče v knjižnici, dve dvorani v gledališču, dvorano v Gimnaziji, dve dvorani v Narodnem domu. Skupaj osem prizorišč - za osem skupin. (Hvala vsem prijaznim ustanovam, da so nas sprejele.)

Najprej: pol ure ogrevanja pod vodstvom učitelja-mentorja. Nato pa: tri ure samostojnega dela.

Navodilo za vse skpine je bilo enako: 
Spoznajte se med seboj, potem pa se dogovorite KAJ, in gledalcem pripravite najmanj deset minutni prizor, v katerem morate biti enakovredno zastopani vsi.
KAKO? - Iznajdite vi.

Ob koncu dneva smo se vsi zbrali na "plenarnem zasedanju" v MGP, kjer so skupine pokazale, kaj so ustvarile.

Neka mini predstava se je začela na odru, potem pa nadaljevala kar v starem mestnem jedru! Spodaj prizor, ki sta ga dijakinji odigrali na klopci ob Prešernovi ulici:

Facit:
Lepo je bilo. Intenizvno.

(Tudi mentorji smo prišli na svoj račun: izmenjali smo poglede, delili izkušnje, poročali, kaj pri kom deluje dobro, s čim ima težave ipd. Sprehodili smo se na ptujski grad. Občudovali razgled. V daljavi opazili dornavski baročni dvorec ... Ko je kolegica spontano in nepričakovano predlagala: "A gremo pogledat še Kerblerja?", sem bil res vesel. Pa smo zavili še v Galerijo mesta Ptuj.)

Odrasli, ki smo smo bili "v ozadju te prireditve" (ravnatelj, županja, profesorji, snemalci, novinarji, zaposleni v gledališču ...), smo začutili:
Mladi so domiselni, ustvarjalni, samostojni, odgovorni, izzivalni, provokativni, navihani, živi, nagajivi, nabriti in seveda naviti sto na uro.

Po dveh dneh srem si rekel: Madonciš, fajn mladino mamo! Super so. Grozni včasih, ampak še bolj grozno fajn.
Prepričan sem, da se kdaj drugič kje drugje na podobnih srečanjih najdejo enako fajn literati, matematiki, fiziki, kemiki, poeti, geografi, zgodovinarji, športisti, violinisti ... in tako dalje in tako naprej.
Ti bodo vrteli svet naprej.
Zato: Nič bati. 

Hvala vam, mladi, za toliko pozitive!
Računam/o na vas.

Če bi ga srečali, bi vam pesnik Rumi povedal v živo:
(Žal ga v živo več ne morete srečati; lahko pa berete, kar je napisal. ZATO je fajn, da znate jezike. Raznorazne. In da berete dobre knjige.)

You were born with potential.
You were born with goodness and trust. You were born with ideals and dreams. You were born with greatness.
You were born with wings.
You are not meant for crawling, so don’t.
You have wings.
Learn to use them and fly.

***

Fotografija na vrhu: Laura Jambrovič, 4. U, Gimnazija Ptuj. Hvala, Laura.
In sploh hvala, celotnemu 4. U Gimnazije Ptuj, ki je prevzel koordinacijo, vodstvo, moderiranje, zabavo, druženje ...

Naslikal: Milenko Kovačević

"Igra barv", se mi zdi, da je napisal Milenko v "subject", ko mi je poslal tale akvarel.
Poskusil bom žogico vrniti; z "igro črk". Takole me je torej začebljala njegova igra barv in potez s čopičem:

Flusk in pljonk poteg in šprk,
dark in brin in kopl kljunjk.
Luknj prfel boltit dve,
rex Edipus mrkl hops.

Mlinkrl pikrl petl črt,
čelo frnkl strknl prt.
Zvit, zavit ibstakl sin,
gnegrl oče, bog in fin.

Stisnil čupa nasum zbot,
iks mandibule obfrcl zlot.
Ton, nadejam, prek puščave,
ave, kave, kri krvi in krave.

Ojej, od kje le znelje beže zdaj strne,
znanile vse beline brde,
in strn in črn in sluz čez čelo ter vse še to za ne.
Oje, ojej, o je.
Ja. Je.

Zadnje čase - verjetno zaradi knjižnih sejmov doma in v tujini - precej poslušamo o knjigah in pomenu poglobljenega branja.

Tale deklica in deček, ki sem ju nedavno slikal v bližnjem Lidlu, mi povesta dovolj.

Nič bati.
So nedolgo tega govorili, da bo konec sveta ... 

***

Bi me resnično zanimalo, kaj bosta počela ta fant in punca čez 20, 30 let. 
Ali bo jima treba govoriti, ko bosta velika, kako pomembno je branje, slovenski jezik itd.
Prosim, javita se mi, ko bosta velika.

Hm, zdaj sem pa v rahli zadregi. Zadal sem si namreč izziv, da bom spremljal neko zadevo od ideje do srečnega konca (realizacije). In zdaj ne vem, kako naj napišem. Ker vsega pa res ne bi povedal. Preprosto zato, ker se mi ne zdi korektno do ljudi na "drugi strani". Nič še se nismo dokončno dogovorili, zato.

Nekdo se je namreč pozanimal za prevod, ki ga ravnokar _{17. 11. 2023} delam. (Ni trajalo prav dolgo, kajne?)
Poslal mu bom še delovni, neprečiščen, surov prevod - "prvo roko", kot rečemo.
"Tek toliko"; da se bo dalo razumeti zgodbo, začutiti, za kaj gre. Videti, ali ga bo stavar potem še vedno zanimala ali ne več.
(Interesent ne bere nemško, tako da mu izvirnik nič ne pomaga.)

Aha, bom vprašal Lutza, če ima angleški prevod! Zdaj sem se tega spomnil, krasno!
(Najbrž ga še nima; igra je takorekoč še topla, ampak, vprašt ni greh.)

"V mislih, besedah in dejanju", si dobro spomnila, Marjeta Jeraj. Hvala. Prav ti dam.

Zdaj bom pa moral dati "gas" in res končati tale prevod.
In ga seveda bom.

Tako. To je nekašen prvi vmesni čas.
Vozimo dalje.
Na progi je sicer megla, ampak naslednja vratca se vidijo. Čisto dovolj; več ta hip ni treba.

***
Pripipsa:

1) Ta zapestnica ima hecno zgodbico. Foka je že nekaj časa v galeriji z namenom, da bom nekoč o tem, kje in kako sem jo dobil, napisal sestavek.

2) Prevod je medtem v grobem končan. In tudi Lutz mi je že sporočil _{20. 11.v2023}, da angleškega prevoda še nima.

Nova razstava v prostorih Galerije mesta Ptuj je taka, da ...
Če si ljubitelj/ica likovne umetnosti, potem lahko kar nehaš tole brati. Itak boš šel/a tja, (kamor bi rad s svojim pisanjem "napotil" še druge).

Če vam je všeč gledališče - priporočam ogled razstave Perino & Vele v Galeriji mesta Ptuj. 
Videli boste nekaj razstavljenih del, ki so tako rekoč potencialna prizorišča za kak dialog, kakšno zgodbo, kakšno gledališko dogajanje. Če bi sam bil dramatik, bi vzel v roko pisalo, sedel in pisal ob gledanju razstavljenih del svojo dramo. Na fotografiji recimo trije fotelji. Kakšne osebe bi lahko sedele na njih? Kaj bi se pogovarjale? Kaj bi se zgodilo z njimi?

Če vam je všeč človekova ustvarjalnost (ideja, plus veščina, plus pozitivna rutina), opazovati, kaj lahko naredi iz običajnega papirja - izvolite na to isto razstavo. (Madrac na zgornji sliki je, ja, ene boste verjeli, iz papirja. V nekem drugem prostoru visijo vzmetnice iz papirja na jeklenih vrveh.)

Če vam pa je všeč fiskultura, fitness in telesna vadba, pa prav tako: na isto razstavo! Vsak od pocinkanih zabojev na sliki spodaj, ki je del postavitve v glavni dvorani razastaviša, tehta 75 kilogramov. 
Nekdo jih je moral prinesti po štengah gor, v tretji (četrti?) štuk, zložiti, sestaviti. Več kot petdeset jih je v tej kompoziciji. (In jih bo moral ob koncu razstave spet razstaviti in odnesti.)
Trikrat lahko ugibate, kdo je bil - in bo - ta nekdo.

Razstavo so na Ptuj pripeljali Dušan Fišer, Jernej Forbici in Marika Vicari. 
Kako krasno, da jih imamo.
Ker tako lahko vidimo, česar sicer zelo zelo zelo verjetno ne bi. (Sam se že nisem  - in se najverjetneje tudi ne bom - peljal v Benetke, kjer sta/bosta Perino in Vele razstavljala v okviru bienala.)

Ja, umetnost še kako vpliva na okolje in prostor. 

Naslikal: Milenko Kovačević

Nič kriv - nič dolžen, pogled usmerja naravnost, naprej. Prav daleč v daljno dalj.
Ves miren je in hkrati zbran, pozoren.
Strmi on ne. Pazljivo gleda.
Se zdi, da dvomi? Čudi se? 
Kaj se sprašuje, se sprašujem.

Zanima me njegova zgodba.
Odloča se? Naj ostane? Gre? Obrne se?

Zdaj zdaj bo nekaj rekel?
Jo že ima, besedo na jeziku?
Samo še hip in bo povedal, kar jim gre?

Svoboden je. 
Lahkoten. Zračen.
Ve, kako z lahkoto reče, kar mu je. Zato morda molči.
Ponosno gleda v prihodnost, v nove dni.
Mlad je še in on to ve.
Seveda ne, ni on od včeraj. Zato ne kupi vsega.

Tvega. Je in bo, kar je. Kdor je. Vse, kar bo; iz njega še.

Doživljam z njim; vse to. Izkop besed in vkop na šibki, nežni, tihi tok.
............................
.............
......
..
.

Pred časom sem pisal o tem, kako nastajajo (zame) pomeni. Najbolj na kratko: po meni.
Nakazal sem, da je (moja) naslednja stopnja gledanja slik: doživljanje.

Doživljenje je - kakor že ime pove - nekaj, o čemer se ne govori, ker se do-živi. 
Je nekaj, kar nima stalnega prebivališča v besedah. Naslova ne v možganih, ne v jeziku. 
(Bi že moral biti besedni velemojster, da bi bi znal doživljanje opisati tako, da bi ob tem enako doživljal tudi bralec.)

Doživljanje je nekaj prav tako edinstvenega kot dajanje pomenov.
Kot le vsak sam lahko sestavi svojo sliko sveta, tako tudi doživljati nihče ne more v (po)polnosti namesto tebe.

Zato: ustaviti se. Odmisliti misli in do konca živeti ta dražljaj, ga do-živeti, to do-živ-ljenje zdaj.
Po doživljanju, prek doživljanja smo do konca živi.

Na sliki¹: mama in jaz. 
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi², ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.

Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.

No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:

Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.

V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.

Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.

Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.

Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.

Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)

Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.

*****

Pripips:

1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)

2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)

"Kaj si pa zdaj kaj začenš?" me vpraša včasih ata, ko se oglasim pri njem več kot samo čez vikend.
Letos me je to vprašal, ko sva stala na pokopališču ob maminem grobu.

To vpraša, ker ve, da to - da pridem tudi med tedenom - pomeni, da sem doma, da se nikamor ne vozim, na nobeno novo 'gradbišče'.
Potem pa včasih sledi naslednje vprašanje: "Maš čas ..., bi mi, ... en dan - ko boš fraj - pomagal ..."
Včeraj, recimo, sem mu šel nakopat gnoj. Za k vrtnicam. Ki so žive še odkar ni več mame. Enih petinintrideset let.

Še bolj pa njegovo vprašanje pomeni izraz njegove skrbi: a imam zdaj kakšno drugo delo.
Kar, čisto čisto spodaj, pomeni pravzparav nekaj še bolj temeljnega: a bom zdaj kaj zaslužil, medtem ko bom doma čakal na nove vožnje, ... ko se bom pri njem znova oglasil spet samo čez vikend ..., in bo jasno, da ponovno nekje nekaj režiram ... in bom potem torej spet kaj zaslužil.

Tako to midva kramljava periodično, že tam od 2007, ko sem postal spet 'svobodnjak'.

Na njegovo vprašanje običajno odgovorim takole:
"Mah, ata, vedno je kaj."
Ker je to še najbolj podobno tistemu, kar pozna in mu je domače: Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka ... Zmeraj je kje kaj za narediti ... 
"Že, že, ampak a je od tega tudi kaki dinar?" ga zanima.
Pri mnogih rečeh, ki sem jih počel od 2007, ga ni bilo, kakega dinarja. (Tega mu seveda raje nisem nikoli povedal.)

Težko bi mu razložil, kaj je to projektno delo, delo od doma, pogodbeno, honorarno, občasno delo, delo iz čistega veselja, prevajanje za na lager; njemu, človeku, ki je 40 let začenjal ob 6., 7. uri in prihajal domov s cugom pol štirih ali kasneje.

In ker sem ravnokar - in bom do naslednjih voženj v Koper - v fazi "kaj si pa zdaj začneš", sem se odločil, da bom spremaljal tole svoje najnovejše "začenjanje" in mu sledil. Do srečenga konca. Tega še nisem počel nikoli, nikoli takole, pa me najbrž zato zanima.

Kaj si torej zdaj začnem?

Prevajati začenjam igro Was war, war wird. 
Delovni naslov bo Kar je b'lo, kar bo.
Napisala sta jo Lutz Huebner in Sarah Nemitz. (Pred četrt stoletja sem režiral Huebnerjevo igro Marjetka str. 89. Z Gojcem in Mojco, dramaturginja je bila Tatjan, kostumografka in scenografka pa Vasilija. Igrali so jo osem sezon; tako pravi Repertoar.)
("Prideva s Saro na Ptuj, če boste to igrali na Ptuju," mi odpiše Lutz, ko mu povem, da imam z njegovim najnovejšo igro veliko veselja. Očitno mu je bilo na Ptuju všeč, ko smo ga povabili na 100. - ali mogoče na 200-oto ponovitev Marjetke.)

Bo kdo "kupil" moj prevod?
("To bi me pa zanimalo", je rekel ptujski Peter, nedavno, ko sem mu predlagal eno drugo temo: dileme okoli evtanazije).
Najbžr nihče ne bo "kupil" samo mojega prevoda. Namreč: veliko boljših prevajalcev je od mene.
Pa idejo za uprizoritev v moji režiji? Bo kdo? Kdaj?
Bom znal igro prevesti tako kot mislim, da bi najbolje prišla do občinstva?
In predvsem: jo bom znal nekoč nekje tako zrežirati? Vendarle so stvari precej "nemške" in bo potrebno nekakšno "slovenjenje" ...
- Pa saj pri Marjetki smo tudi "ponašili" ..., adaptirali, da je ostal od izvirnika nedotaknjen le Goethejev verz, zaslišim v glavi.
Ali naj raje sploh ne prevajam? Zdaj sem še na začetku; zdaj še lahko ... neham oz. vržem vse skupaj v koš. 
- Dvomiš, dvomiš, dvomiš. A mogoče kdaj nisi?
Kaj pa, če se bom mučil, prevajal in od vsega skupaj ne bo nič?
- Ne bo prvič ... Ampak, občutek imaš, da bo, a ne?
- Ja, mam. Ampak, tak občutek sem mel tudi takrat, ko so stvari ostale za for ever v predalu.
- Kaj bi rad? Zagotovilo? Predpogodbo? Predujem? Saj veš, da tega filma ne boš gledal.
- Vem, vem ... Pa saj, res je zmeraj enako ... ni prvič ... to poznam, "Petel mi je leku, da on to vsak dan je za veceljo."
- No, torej? Ne tipkaj zdaj tule kar nekaj, ampak se spravi delat, prevajat!

Tako se vrtijo Samo/dvo-govori po moji glavi.
Procrastination se menda strokovno reče temu mindfuckingu samega sebe.

V glavi je dvom (ali pa samozaverovanost v svoj prav).
V srcu upanje, vera in ljubezen (ali pa hladna preračunljivost).
V trebuhu križišče; občutek za 'ja' ali za 'ne' (ali pa nekaj metrov črevesastega prostora za sekret).
V prsih širok, osvobajajoč dih (ali pa plitek dah, ki ga dela strah).
Tiho je treba biti in poslušati; se.

- - - 

Torej tole delam, ata; to si zdaj začnem: Začenjam _{27. 10. 2023}.
Igram tombolo. Loto. Delam nekaj, kar morda nima izgledov. Nobenih zagotovil. Je mogoče "narobe".
Delam nekaj, kar samo sramežljivo čutim, da bi morda lahko bilo kdaj kje za koga "prav".
Čutim, da delam prav.

Če bo na koncu kdaj res "prav", bo ta konec: druženje s publiko.
Nekoč nekje premiera z nekimi igralci. (Zadnje dni mi nekateri že hodijo po glavi ...)
Za zdaj se družimo le Lutz, njegova Sarah in moja malenkost.

Ko nas bo kdaj kaj več, bom znova poročal o napredku.

"Kako pa kaj študij?" vprašam včasih foter sina.

In tako gre skrb iz roda v rod, naprej.