Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! 

(Emocije) 

Iskanje večine med milijoni ljudi ni enostavno, saj so njihovi fizični, družbeni in ekonomski svetovi zelo različni in vsak posameznik vidi in doživlja svet čisto drugače kot njegov sosed. Tudi med ljudmi, ki živijo blizu drug drugega, govorijo bolj ali manj isti jezik in imajo enako službo, obstajajo ogromne razlike v njihovih ciljih in interesih. To je za vsakogar, ki želi organizirati družbeno gibanje, verjetno največji problem. Možnosti, pogledati na svet drugače in si oblikovati lastne sodbe, se zdijo neomejene. 

Ta težava izhaja - če pogledamo z antropološkega vidika - iz biološke konstitucije ljudi, natančneje: iz delovanja človekovih možgan. Ti so sposobni dojeti in analizirati zelo zapletene medsebojne odnose ter iz njih izpeljati odločitve, ki usmerjajo dejanja njihovega lastnika. To za posameznika seveda (še) ni nikakršen problem, je pa za skupnost. Zelo verjetno je namreč, da bo vsak lastnik možgan pri opisovanju sveta izrisal svoj edinstven zemljevid. Kako bo izgledal, je odvisno od človekovih trenutnih življenjskih okoliščin, njegove zgodovine, tj. izkušenj iz preteklosti, pa tudi od prihodnosti, na katero se pripravlja že v sedanjosti - pa naj se je boji, ali pa vanjo polaga svoje upe. 

Izpeljimo formulo: Posameznikovo razmišljanje v svojij nezamenljivi kompleksnosti onemogoča, da bi večje skupine ali skupnosti dosegle kolektivno delovanje, saj so njihove predpostavke o svetu in interesi preveč različni. Ja, še huje: razmišljanje vedno, kadar bi lahko imelo posledice za delovanje, povzroči konflikte (zato se toliko ljudi izogiba razmišljanju in bi ga bilo treba zaradi ljubega miru pravzaprav prepovedati). 

Zdi se, da so to za Vas in Vaše družbeno gibanje slabi izgledi. Ampak brez skrbi, bolj ali manj logično razmišljanje možganov ni edini dejavnik, ki določa človekovo vedenje. Kajti vsaj tako pomembna, kot je domnevno racionalno razmišljanje možganov, je naslednja funkcija možganskega debla: čustvovanje. 

Dejstvo, da ljudje ne le mislijo, ampak tudi čustvujejo, povzroča posameznikom v vsakdanjem življenju veliko težav, saj prepogosto oboje ne gre skupaj, si nasprotuje in ljudi peha v psihične konflikte: čustva govorijo eno, um pa drugo. Ampak to ni Vaš problem. Za Vas je pomembno le, da vam čustvovanje ljudi odpira pot do večine, ki bo za Vašo stvar, in - kar je še pomembneje - da lahko to večino prepričate, da bo ukrepala. Kajti tam, kjer kompleksnost razmišljanja uporabnika prednjega možganskega režnja zmeraj znova sili, da se v labirintu svojih misli vsakih nekaj metrov odloča, katero pot naj uberejo on oz. njegove misli in dejanja, in se pri tem zlahka izgubi, ne da bi kdaj našel izhod, je uporabniku možganskega debla veliko lažje: čustvovanje zmanjšuje kompleksnost sveta na način, ki omogoča hitro delovanje in žene v akcijo; izognemo se obvozu mimo skrbnega razmisleka velikih možgan (ki prihajajo do svojih zaključkov le počasi). Ko je treba ukrepati hitro, nihče nima časa za razmišljanje in kalkuliranje, kako uravnotežiti oceno dolgoročnih stroškov in koristi. Razlog, da čustvovanje v človeški evoluciji nikoli ni izgubilo svoje ključne funkcije, je verjetno v tem, da je hitro in vodi v takojšnje ukrepanje (vendar bi to lahko bil razlog tudi za to, da se bo evolucija človeštva nekoč končala, če se bo ukrepal prehitro - ampak tudi to naj Vas ne skrb). 

Hitrost gre na račun diferenciacije presoje. Vendar je prav ta diferenciacija tisto, kar dela kolektivno ukrepanje malo verjetno. Grobe, manj kompleksne diferenciacije čustvovanja pa po drugi strani postavljajo temelj za kolektivno delovanje. Verjetnost, da različni ljudje mislijo enako, je zelo zelo majhna, verjetnost, da enako čutijo, pa je precej velika. Skupna čustva in razpoloženja so tisto, kar lahko iz številnih posameznik naredi delujočo celoto - „maso“." 

Primer za ilustracijo: Če je na trgu na voljo na milijone izdelkov za različne potrebe potrošnikov, je verjetnost, da bodo vsi kupili isti izdelek, majhna - lahko se celo zgodi, da bo določen izdelek kupil en sam kupec; če pa je nasprotno na voljo le ducat izdelkov za ducat potreb potrošnikov, je verjetnost, da bodo isti izdelek kupili mnogi, zelo velika – na ta način se bodo znašli v isti trgovini. V prvem primeru je trg zelo diferenciran in razdrobljen, v drugem primeru pa je diferenciran manj. Organiziran je v lahkoobvladljive skupine potrošnikov, med katerimi vlada konsenz, da želijo kupiti isti izdelek. 

Ker je število različnih čustev, ki jih človek lahko doživlja, zelo majhno - strokovnjaki se prerekajo o natančnem številu, vendar jih ni veliko več več kot ducat -, je analogno s tem veliko lažje med velikim številom ljudi doseči enotno čustvovanje, kot pa enotnost med milijoni različnih načinov razmišljanja. Zato lahko le neizogibno razmeroma preprosta diferenciacija človekovega čustvovanja na dolgi rok ustvari in vzdržuje populistično gibanje. 

Posledica vsega tega je: če želite mobilizirati množice podpornikov, morate apelirati na njihova čustva - druge izbire nimate. Zato niti ne poskušajte z intelektualno dovršenimi argumenti. 

Da bi lahko ustrezno oblikovali svoja sporočila, nekaj nasvetov o tem, kako je strukturiran pogled na svet, ki temelji na čustvih. Psiholingvistične študije v številnih jezikih so pokazale, da vsakič, ko poimenujemo ali izražamo čustva, razlikujemo med tremi ali-ali dimenzijami. Zavestno ali nezavedno razlikujemo med aktivnim ali pasivnim, med močnim ali šibkim ter med dobrim ali zlim (oz. slabim). Okoli teh treh pomenskih dimenzij morate zgraditi pogled na svet, ki ga propagirate, oziroma zgodbe, ki jih pripovedujete, in njihovo dramaturgijo, da boste lahko vzbudili čustva večine prebivalstva in tako pridobili večinsko podporo. 

Vsakogar, ki stopi na politično prizorišče - vključno z Vami in Vašimi privrženci –, je moč uvrstiti v koordinatni sistem, ki ga tvorijo te tri osi (kot v vsakem dobrem kriminalnem romanu, vesternu ali drami). Začnimo z Vami, junakom, ki se pripravlja, da bo rešil narod. Seveda se Vas da opisati z naslednjimi tremi lastnostmi: ste aktivni, močni in dobri – tri lastnosti, ki odlikujejo vsakega junaka –, kajti biti morate vendar močni in aktivni, da bi se lahko uprli notranjemu in zunanjemu sovražniku, ki je močan, aktiven in slab, in izsušili močvirje nemoralnosti in nesposobnosti, ki zaznamuje sedanji politični sistem, proti »tistim zgoraj« ali »tujcem«, ki želijo to preprečiti. Narod, za čigar zagovornika se predstavljate, je dober in šibek, ker je doslej bil predolgo pasiven. Vi boste to spremenili. Ljudstvo boste aktivirali, ga popeljali na ulice in z njim gradili (ali napadali) barikade, da se bo končno zavedlo svoje prave moči. 

Ko javno propagirate svoj pogled na svet, morate paziti, da deluje z jasnimi (!) delitvami in ne dopušča ambivalentnosti (!); to pomeni, da ne sme biti akterjev, pri katerih ni povsem jasno, ali spadajo med dobre ali slabe; enako velja za presojanje dejanj: tudi ta so nedvomno bodisi dobra, bodisi slaba, zato ne smete dopustiti večpomenskosti ali relativizacije. 

Če obljubljate enoznačnost, bo vsak, ki je razpet med mišljenjem in čustvovanjem, to doživel kot odrešitev, ker se mu ne bo več treba odločati med različnima stranema dosedanje ambivalentnosti. To je vaša skrivna obljuba: odrešitev! Kar Vi oznanjate, je je enoznačen svet, v katerem se nihče več ne bo mučil z dvomi, kaj naj stori, in ali dela pravo stvar, ali ne. 

Če aktualno čustvovanje določa delovanje, ima to neprecenljivo prednost, da omeji škodljiv učinek razmišljanja. Kajti šele razmišljanje vodi do tega, da človek začne dvomiti o svojih čustvih in se znajde v notranjih konfliktih, si zastavlja mučna vprašanja, doživlja ambivalenco in se ne more odločiti. Čustva so vedno aktualna, dogajajo se tukaj in zdaj. Kajti šele razmišljanje, ki se lahko spominja in se zato lahko zaveda, da se ob pogledu na možnosti, ki so na voljo danes, počuti drugače kot včeraj in se bo verjetno jutri, povzroča notranje konflikte. Če dajemo prednost čustvovanju, se znebimo takšnih duševnih muk: dobrodošli v svetu enoznačnega razlikovanja med dobrim in zlim! To mora biti Vaš cilj, ki ga zasledujete na dolgi rok. 

Oceno, da ste Vi in Vaši ljudje dobri, aktivni in močni, morajo implicitno potrjevati zgodbe, ki jih pripovedujete in se pripovedujejo o Vas (»Pro bonum contra malum!«). To krepi neomajno zaupanje Vaše baze v Vas in utrjuje potrebno delitev družbe na ljudstvo in sovražnike ljudstva: kdo bi se lahko aktiviral proti dobrim, če sam ne bi bil slab? 

Vse to boste pa lahko dosegli le, če boste ljudem odvzeli občutek njihove manjvrednosti in jim vlili samozavest, da so oni v resnici dobri, ki jih slaba manjšina zlorablja in jim krati pravice. 

Ljubezen in sovraštvo sta s političnega zornega kota najpomembnejši čustvi. Ljubezen je tisto, kar ustvarja vezi med ljudmi: solidarnost, skupnost, pripravljenost na žrtvovanje, skrb, skupne cilje, pripadnost, prijateljstvo, domoljubje – vse to je pogoj za kolektivno delovanje. Sovraštvo pa, nasprotno, vezi trga. Pomaga, da se ogradimo od drugih, gledamo na lastne interese, da se zaščitimo, borimo proti sovražnikom, da postanemo aktivni, kjer bi pasivnost lahko bila smrtna. 

Vendar so čustva minljivi pojavi, zlasti če so odvisna od situacij, kot sta bes ali strah. Prespiš eno noč in bes izgine. Strah lahko včasih traja nekoliko dlje, vendar tudi nanj pozabimo, če ga ne negujemo. Ne delajte si iluzij: Ena od glavnih težav vsake populistične strategije, ki stavi na čustva, je v tem, da ohranjate tista čustva naroda, ki Vam koristijo. 

Ljubezen in sovraštvo sta – v primerjavi s čustvi, ki so vezana na situacijo – nekaj posebnega, saj sta večinoma povezani z razvojem dolgoročnega prepričanja, ki je za identiteto posameznika bistveno. To velja zlasti za ljubezen do naroda in sovraštvo do elit. S čustvi pogojeno stališče Vaše baze, če je pozitivno naravnano do Vas in vaših ciljev, se ne bo, tako kot trenutni izbruh jeze, spremenilo čez noč. Ampak kljub temu morate redno skrbeti, da se ta čustva ne razvodenijo ne gredo v pozabo. Kdor je enkrat na Vaši strani, se bo – na to se lahko zanesete – redno spominjal teh čustev (in s tem pomembnega vidika svoje osebne identitete) in jih na ta način znova doživljal. On ali ona jih bo negoval/a, tako kot lastnik majhnega vrta zaliva svojo travo: skrbno in redno, najmanj enkrat na teden. Kljub temu to verjetno ne bo dovolj. Poskrbeti morate, da bo to, s čustvi prepojeno stališče, znova in znova dobivalo novo hrano, kar pomeni, da potrebujete razburjenje, škandal, ogorčenje – ne le enkrat, ampak vedno znova. 

Igrati na klaviaturo čustev in postati virtuoz odkrito povedano ni tako težko, ker je na njej relativno malo tipk. Zato so tudi možnosti skadateljskih variacij le omejene. Zmeraj znova ista pesem. Prednost nekoliko preprostejših harmonij in ritmov je, da ima vsakdo občutek, da bi melodije, ki jih sliši, lahko bile tudi njegove, tako znane so mu, čeprav si morda doslej še nikoli ni upal glasno zapeti zraven. Če pa jih Vi kot močan, aktiven in dober dirigent spodbudite, si bo precej ljudi, ki so doslej kot tiha večina molčali, upalo odpreti usta ...   

Se nadaljuje:

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije) 

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam!  

(Narod) 

Temelj Vašega gibanja ste z opozorilom na zunanjega sovražnika položili. Lahko da je število Vaših privržencev na začetku Vaše poti še majhno, vendar se bo prej ali slej povečalo, še posebej, če Vas bo sovražnik suportiral s svojimi dejanji, ki jih se jih da označiti kot agresivna. Vendar pa je konflikt zunaj-znotraj, ki povečuje verjetnost solidariziranja državljanov, ki se počutijo ogrožene, v sami svoji biti povezan z nečim, kar za Vas predstavlja dilemo. Za gradnjo in ohranjanje lastne identitete potrebujete namreč tudi notranjega sovražnika, do katerega se lahko Vi in Vaše gibanje ogradite in proti njemu politično borite. Če bi obstajal le zunanji sovražnik, ne bi bilo nobenega razloga za spremembo notranjih razmerij moči v državi. Zato morate ustvariti notranjo razklanost. 

Za vlogo in funkcijo političnega nasprotnika se vam za začetek ponuja vsak, ki sovražnosti zunanjega sovražnika relativizira ali ne sprejema kot dano dejstvo. Takšnega se zlahka da obtožiti, da je sovražnikova peta kolona. Nihče mu ne bo verjel, ker se bo kot anti-domoljub in izdajalec postavil na stranski tir kar sam. Da bi nekdo dobil ta status, je dovolj, da izrazi razumevanje do zunanjega sovražnika ali - še slabše - z njim simpatizira. 

Tudi če kdo poskuša zavzeti nevtralno stališče ali pogledati na celotno interakcijo in preteklost s sovražnikom z zunanje perspektive, se ga da po načelu kdor-ni-z-nami-je-proti-nam označiti za izdajalca.  

Ampak tudi brez sklicevanja na zunanjega sovražnika, zato, da se ne bi utopili v omaki politične harmonije, si morate najti notranjega sovražnika za namen lastnega profiliranja.  

Kot so ugotovili že stari kitajski strategi, energijo prihranimo, če za dosego svojih ciljev izkoristimo potencial trenutne situacije. Kdor plava s tokom, bo napredoval hitreje. To pa ne pomeni slediti mainstreamu, temveč plavati z obstoječimi družbenimi tokovi, ki še niso, ali pa ne v zadostni meri, v središču pozornosti javnosti. 

Trenutno nedvomno vse večja delitev zahodnih družb na bogate in revne že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zagotavlja ta situacijski in energetski potencial. Kaže se v razpršenih demonstracijah nezadovoljnih in razočaranih, ki v vse krajših intervalih blokirajo ceste evropskih velemest. To je simptom za to, da tako imenovane zahodne demokracije niso kos zahtevam po svobodi posameznikov, enakih možnostih in solidarnosti z državljani, ko se znajdejo v stiski. Etablirane stranke v nasprotju z vrednotami, ki jih razglašajo, dopuščajo velike razlike v življenjskih pogojih različnih skupin prebivalstva in le-te, ja, celo spodbujajo. Razkorak med dobro plačanimi in prekarnimi delovnimi mesti je zelo velik, ne da bi to bil odraz različne uspešnosti posameznikov. To kaže na napako v sistemu. Nezadovoljstvo je med prebivalstvom zelo razširjeno - kot nekakšen napet lok, ki samo čaka na Vas, da ga sprožite in izstrelite proti cilju. 

S tem razkorakom, ki deli državo na dva dela, se da začrtati kognitivni zemljevid, po katerim se lahko orientirate Vi in Vaši podporniki. Če se želite na klasičen, populističen način sklicevati na „narod“ kot na vir vaše legitimne zahteve po oblasti, morate biti sposobni ta „narod“ (v ednini) nagovoriti in se obrniti nanj (navsezadnje nima telefonske številke, na katero bi ga lahko poklicali, da bi vam potrdil vaš mandat).  

Ampak kdo ali kaj je narod? 

Objektivno je precej težko določiti, kateri družbeni subjekt dejansko ustreza izrazu „narod“. Kako bi mali, zeleni možicelj, ki je ravnokar prišel z Marsa, prepoznal, da je naletel na „naš narod“ ali na „katerikoli narod“? Opredelitev je tako težka zato, ker je prebivalstvo države (ki je nekaj drugega kot „narod“) po svoji sestavi izjemno raznoliko. Obstajajo ženske, moški, vse možne prehodne oblike med spoloma, otroci, starci, ljudje srednjih let, mladi, pametni, neumni, izobraženi, nevedni, akademiki, obrtniki, pomočniki, brezposelni, brezdomci, lačni, umetniki, samozaposleni, nameščenci, javni uslužbenci, uradniki, milijonarji in milijarderji, lepi ljudje, grdi ljudje, zdravi, bolni  itd. - raznolikost je tako velika, da bi bilo predrzno poskušati določiti eno značilnost, ki jih povezuje vse. Obstaja toliko skupin z nasprotujočimi si interesi, da skoraj noben program ali obljuba politika, ki bi obravnavala specifične interese, ne bi bila sposobna si priboriti večine. Pri tem pomaga iznajdba besede „narod“ (kot v izjavi: „Narod smo mi!“). 

Velika odlika jezika in uporabe oznak in imen ter z njimi povezanega razmišljanja je, da izrazov ni mogoče opredeliti preprosto tako, da besedi pripišemo pomen oz. značilne lastnosti; nasprotno, njihov pomen je mogoče določiti tudi tako, da določimo, katere definicijske lastnosti zanje ne veljajo (!). 

Pri opredelitvi pojma „narod“ se izkaže, da je veliko lažje doseči soglasje o zunanjem razlikovanju med narodom in ne-narodom, tj. o skupini ljudi, ki ne spadajo med narod, kot pa določiti razlikovalne značilnosti naroda. 

Razlikovati se od zunanjega sovražnika lahko zadostuje za utemeljevanje nacionalizma - čeprav je treba opozoriti, da ni nujno, da je nacionalizem populističen, nasprotno pa se populistične strategije skoraj nikoli ne morejo odreči igranju na nacionalistično karto („America first“, „Deutschland, Deutschland ueber alles in der Welt“) -, vendar to za prevzem oblasti znotraj tako zelo ljubljenega naroda ni dovolj. Za to je potrebno narod razdeliti na „naše“ in „vaše“, kar lahko polarizira družbo. Polarizacija mora ustvariti ali razkriti temeljni konflikt interesov med dvema (samo dvema!) deloma družbe (kar v praksi pomeni isto, saj imajo tudi izmišljene družbene razlike znotraj družbene komunikacije tendenco, da se izkažejo za samouresničujočo se prerokbo, tj. da se realizirajo). 

Če določite „druge“ in njihove dejanske ali domnevne značilnosti, potem je dovolj, da „narod“ definiramo s pomočjo značilnosti „drugih“, ki jih ostali ljudje (hvala bogu) nimajo, in jim s tem pomagamo doseči identiteto „ne-drugi“, ki morda ni neposredno prepoznavna, a se jo kljub temu da poimenovati. 

Notranja linija konflikta („mi“ proti „drugim“) mora biti zasnovana tako, da poveča verjetnost oblikovanja večine (kar je, dokler še veljajo nekoliko zastarela pravila predstavniške demokracije, ki jih ni mogoče zaobiti, žal neizogibno). Idealen način, kako bi lahko opredelili „narod“, je torej za Vas to, da poiščete manjšino, od katere se lahko narod razlikuje. Vseeno je, katera manjšina je to, pomembno je le, da gre za manjšino, saj ji, kot jasno pove izraz, nasprotuje večina - in to je Vaša potencialna večina! Vse, kar morate storiti, je samo še, to da to večino (= „narod“) aktivirate in spravite na ulice ali vsaj do volilne skrinjice. 

Skozi zgodovino je v različnih delih sveta za identifikacijo naroda bil uporabljen kontrast do različnih manjšin. Danes, ko se življenjske razmere „tistih tam zgoraj“ in „tistih tam spodaj“ na splošno vse bolj razlikujejo, je priporočljivo izkoristiti ta potencialni konflikt in na svojo zastavo zapisati boj „tistih tam spodaj“ - ker so „narod“ - proti „tistim tam zgoraj“. In "tisti tam zgoraj“ so tako imenovana „elita“. 

„Elita“ je izraz, ki se v nemškem pogovornem jeziku že desetletja skorajda ne uporablja (razen za oznako znamke jogurta), vendar od nedavnega na presenetljiv način oblikuje javno debato. Uporabite ga za poimenovanje notranjega sovražnika, kjer koli in kadar koli je to možno. Z razlikovanjem od elit (v množini, da bi pustili odprto možnost sočasnega ciljanja na več nepovezanih manjšin „tam zgoraj“) ljudje pridobijo svojo „identiteto proti ...“. Ta način oblikovanja identitete nikakor ni patološki, temveč normalni korak v razvoju posameznika (npr. v t. i. fazi otroške trme). Če vemo, proti čemu smo, nam ni treba vedeti, za kaj smo. Ampak to ni problem, saj že s tem, da smo proti, doživimo svojo avtonomijo, akt upora in lastno zmožnost delovanja, nesprejemanje podrejanja statusu quo in tistim, ki ga vzdržujejo in imajo od njega koristi. Kar velja za posameznika, je zlahka prenosljivo na množične psihološke procese: 

V boju proti elitam - “tam zgoraj” - se ljudstvo vzpostavi.  

Spor, ki v večernih pogovornih oddajah in političnih znanostih določa, ali so za populistične argumente dovzetni „levičarji“, „prejemniki socialne pomoči“, „zaskrbljeni državljani", ki jim je mar za zahodne, krščanske vrednote, ali "konservativni domoljubi s tradicionalnimi vrednotami“ itd., naj Vas več ne skrbi, saj gre za povsem jalovo in brezplodno debato. Vsi ti ljudje so med Vašimi potencialnimi podporniki in še mnogi drugi, ker se počutijo nagovorjeni vsi, ki se strinjajo z Vami, da so elite naravni sovražnik ljudstva. Na te elite pa lahko pokažete s prstom, izberete posamezne prototipe in jih okarakterizirate (vzorčni primer: George Soros, kot svinjsko bogat internacionalistični Jud). 

Predstavnike elit lahko na večernih televizijskih poročilih vidi vsak: To so ljudje, ki imajo moč v politiki, gospodarstvu in znanosti. Usmerite pozornost nanje, saj so to ljudje, ki so odgovorni za institucije in organizacije, ki so jim vsakodnevno na milost in nemilost prepuščeni navadni državljani (= „mi"). Polni obžalovanja in nostalgije opozarjajte na to, da danes nič več ni tako, kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse dobro: Takrat, v starih dobrih časih, so bili odgovorni za gospodarstvo in državo še pošteni, kar pomeni, da so zagotavljali, da je bilo poskrbljeno za vse, da je obstajala varnost; prihodnosti nismo doživljali kot grožnjo, ampak kot upanja polno obljubo, da bo našim otrokom nekoč šlo bolje; država, naša mati, je takrat še opravljala svojo vlogo varuha reda in miru; nikomur ni bilo treba biti v skrbeh za svojo službo; vsak je lahko povečeval svoje premoženje in nikomur se ni bilo treba bati, da bo na stara leta reven ... Zdaj pa, ko se zaradi globalizacije svetovne trgovine, vse večje digitalizacije, hitrega razvoja letalskega prometa in prepustnosti državnih meja dobro znane in varne družbene strukture v večini zahodnih držav majejo ali sesuvajo, ne drži nič več od tega. Vladajo razmere, v katerih elite ne trpijo; ne, v njih celo uživajo in zaradi njih brezsramno profitirajo. 

Kot ljudski tribun bi morali Vi svojim varovancem vedno znova dopovedovati: „Tistih tam zgoraj“ ne zanima blaginja ljudi. Niso domoljubi, ker imajo mrežo osebnih ali poslovnih stikov in prijateljev, ki se ne konča na državnih mejah; so del mednarodne mreže, tajne združbe, mreže zarotnikov, ki so si med seboj že zdavnaj razdelili svet. Ne poznajo domovine, govorijo tuje jezike, zaradi osebnega poznavanja tujih kultur se jim je zrušila vrednostna presoja; odprti so za vse spremembe; ne upoštevajo stoletnih tradicij, lastno kulturno dediščino mečejo na smetišče; eksperimentirajo z neobičajnimi oblikami družine; so spolno sprevrženi in želijo, da to postane splošna norma, ki naj se je uči v osnovni šoli; poleg tega so običajno tudi finančno dobro preskrbljeni, tako da ne poznajo skrbi navadnih ljudi, kako se z nekaj fičniki prebiti skozi mesec; tudi z vero nimajo veliko skupnega, razen da gredo morda za božič na pompozno polnočnico; zaščita krastač, ki hodijo čez cesto, se jim zdi pomembnejše od zaščite ljudi, dramatizirajo podnebne spremembe in bi zaradi tega svojega okoljevarstva brez pomišljanja poslali med brezposelne na tisoče delavcev. 

Notranji nasprotnik (ne smete ga imenovati sovražnik, ker bi se to nekaterim dobrim državljanom zdelo preveč radikalno, vendar ga vseeno morate tako obravnavati) Vam po vsej verjetnosti koristi pri formiranju naroda kot angažirane skupnosti. Po eni strani imajo nekatere od obtožb realno osnovo: obstajajo mreže vplivnih ljudi, ki v zakulisnih sobah ali v Davosu ali v ekskluzivnih golf klubih med seboj sklepajo dogovore, ki lahko imajo resne posledice za življenje velikega dela prebivalstva. In ti krogi moči so dejansko delno hermetično zaprti, nepregledni in brez kontrole. Tale realna srž legitimira vašo verodostojnost in zaupanje Vaše baze v veljavnost Vaših argumentov. Mešanica upravičenih kritik in izmišljenih grozot Vam odpira prostor za izmišljanje ad hoc sporočil, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete Vi in Vaši podporniki, in se zdi, da jih potrjujejo. 

Po drugi strani pa Vam politični nasprotnik pomaga vedno takrat, kadar sprejema ukrepe, ki so za velik del prebivalstva čustveno nerazumljivi ali pa so povezani s hudimi ekonomskimi bremeni. Zvišanja davkov na izdelke, kot sta hrana ali bencin, ki so nujni za vsakdanje življenje, se lahko - seveda le na skrivaj - razveselite tako kot nepričakovanega dobitka na loteriji. Javno pa se morate boriti proti vsem zakonskim ukrepom, ki izhajajo iz idealizma ali mračnih napovedi glede prihodnosti, proti vsem tem „sanjačem“, ki so izgubili stik z navadnimi ljudmi na ulici (kar bi morala biti - v zvezi z izgubo stika - v mnogih primerih spet ustrezna ocena, tj. o tem vam sploh ni treba lagati). 

Razglasite se za zagovornika interesov ljudstva ali tistih, ki so v tej družbi sistematično prikrajšani. Vendar ne smete ostati pri suhoparnem in civiliziranem oblikovanju predlogov, kot to običajno počnejo odvetniki na sodišču, temveč morate pozvati k ljudski vstaji: Demonstracije, plakati, stavke, blokade cest (seveda vse mirno, v okviru pravice do protesta - če bi se pomešali ekstremisti in radikalci in postali nasilni, morate to seveda javno obsoditi in se od tega distancirati, vendar z nasmeškom in v vsej svoji nedolžnosti prenašati) ... 

Se nadaljuje:  

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

***

 O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi!

(Fake News)

Umisliti si sovražnika - sovražnika ljudstva - je pomemben, a ne edini vidik populistične strategije. Določiti morate tudi celotno splošno sliko realnosti, interpretativni okvir vseh politično pomembnih dogodkov. To na žalost že spet ne ne gre preprosto na ta način, da bi Vi odločili, katere izjave naj bi večina ljudi imela za resnične ali neresnične, temveč zahteva skrben marketing idej oz. prefinjene metode pranja možgan. Kot pri vsakem drugem perilu bo tudi suknjič ostal trajno bel le, če ga boste prali redno. Naravnati se morate na to, da so enkratni ukrepi jalovi, in biti pripravljeni na nenehno bombardiranje svojega občinstva. Ponavljanje trditev povečuje njihovo verodostojnost, in če jih ponavlja in pripoveduje veliko ljudi, iz trditev sčasoma nastanejo dejstva.

Začetek stavka “Dejstvo je, da ..." je vedno dobra podlaga za nadaljnjo propagando, ki jo potrebujete, da bi okoli sebe zbrali široko množico podpornikov. Nihče namreč ne dvomi v to, da je delovanje smiselno graditi na dejstvih. Zato morate definirati, kaj so to „dejstva“, Vi. Pri tem lahko mirno lažete ali razširjate resnice, ki jih ljudje, ki verjamejo v objektivno resnico, označujejo za laži. Izjavljate lahko torej tudi trditve, za katere dobro veste, da so neresnične. In ni se Vam treba bati, da bi Vas zaradi laganja obsojali. Socialno-psihološki poskusi kažejo, da je za to, da bi zmoto spremenili v resnico, pomembno doseči zgolj čim večje strinjanje s svojimi trditvami. To je jasno razvidno iz naslednjega eksperimenta: od petih oseb je le ena prava testna oseba, medtem ko so ostale štiri osebe s strani eksperimentatorja plačane za namerno napačno izjavo; domnevnim petim testnim osebam pokažejo pet palic, od katerih je ena krajša od drugih; štiri plačane osebe izjavijo, da so vse palice enako dolge; prava testna oseba, ki jasno prepozna, da je ena palica krajša, začne dvomiti o svoji zaznavi in nazadnje prepriča samo sebe, da se moti, in se strinja z ostalimi štirimi.

Kvintesenca za Vas: Lažite, kjerkoli se Vam zdi koristno, in poskrbite - po možnosti že vnaprej dogovorjeni -, da se z Vami strinja veliko ljudi. Nato si lahko dejstva po mili volji zmišljujete in postavljate pod vprašaj tista, ki so si jih izmislili drugi.

Vaš glavni nasprotnik pri definiranju dejstev so znanosti. Znanosti bazirajo na tem, da so bili v teku zgodovine uvedeni značilni, bolj ali manj standardizirani postopki opazovanja, ki omogočajo, da lahko različni opazovalci pridejo do enakih izjav o istem opazovanem predmetu. Na ta način se poskuša objektivno zagotoviti, kaj naj velja za dejstvo. Že ta kratek oris metode iskanja ali izumljanja dejstev v znanostih kaže na problem, ki ga predstavljajo znanosti pri slehernem Vašem poskusu, da bi prebivalstvo prepričali v Vaš svojeglav pogled na svet. Znanstveniki skušajo namreč podajati izjave o svetu, ki jih je mogoče sprejeti kot resnične le, če so neodvisne od tega, kdo jih podaja. Da bi to dosegli, se znanstveniki prostovoljno podrejajo višji sili: strogemu režimu preverljivih metod za ugotavljanje resnice. Na ta način najdejo resnice, ki sicer morda ne obveljajo za večno, vendar so vsaj dovolj koherentne, da so lahko podlaga za individualno in kolektivno delovanje v določenem obdobju. Še pomembnejša pa je zmožnost, da lahko z znanstvenimi metodami ugotovimo, katere izjave in trditve so napačne, tj. katera domnevna dejstva niso dejstva, pač pa „lažne novice”.

Vsaka institucija, ki se ima za višjo avtoriteto in je z denarjem in lepimi besedami ni mogoče pridobiti na Vašo stran, je Vaš naravni sovražnik. Je nasprotnik slehernega voditelja - pa naj bo to verski ali politični voditelj -, ki želi imeti v svojih rokah popolno moč in dostop do višje resnice.

Podrejanje metodam objektivnosti pri iskanju resnice je omejevanje moči, ki je Vi načeloma nikakor ne smete sprejeti. Zato morate čim prej začeti dvomiti o verodostojnosti znanosti nasploh. Pri tem lahko uporabite metode posploševanja in generalizacije, ki so bile učinkovite že pri ustvarjanju sovražnikov. Takoj ko najdete primer, kjer ali ko se je znanstvenik izkazal za zmotljivega (kar se, hvala bogu, tu in tam zgodi), to posplošite! Če obstaja vsaj ena objavljena znanstvena študija, v kateri so bili publicirani ponarejeni podatki, lahko pod vprašaj postavite vse. Sveta krava „znanost“ morda s tem še ni zaklana, vendar je njen ugled prizadet, kar pomeni, da se njena avtoriteta začne majati, zadobi praske. In to je tudi dobra priložnost, ki jo lahko izkoristite za javno predstavitev alternativnih dejstev, ki bolje služijo Vašim interesom. Zdaj so tako v zraku nasprotujoče si izjave in trditve in imate dobre možnosti, da zmagate v tekmovanju za resnico, ki je v prvi vrsti tekmovanje za verodostojnost. V vsakem primeru pa je izid že zdaj vsaj neodločen.

Ampak znanosti niso edini sovražnik, ki ga boste imeli, če boste poskušali manipulirati z javno opredelitvijo dejstev. Obstaja še en, zelo močan družbeni podsistem, ki vam pri Vašem prizadevanju za prevzem oblasti stoji napoti: pravni sistem.

Kar imata skupnega pravni sistem in znanost, je to, da se oba čutita zavezana idealu presojanja ne glede na presojevalca. To bi lahko bilo za Vas nevarno, saj bi lahko Vas in privržence, ki že dolgo hodijo skupaj z Vami, pa tudi tiste, ki so se vašemu gibanju pridružili šele pred kratkim, privedlo nekoč pred sodišče. Zato se pravu kot vrhovni moči v resnici ne smete podrediti. Ne samo zato, ker bi zaradi tega pred svojimi privrženci bili videti majhni in nemočni, obstaja tudi zelo realna nevarnost, da vas bo sodišče v nekem trenutku izločilo iz igre. Zato torej morate, dokler še niste na oblasti in se še vedno prebijate skozi institucije, simulirati, da spoštujete zakon. Ne bi bilo dobro, če bi vaši potencialni volivci in podporniki imeli Vas in Vaše tovariše za kriminalce ali protiustavneže. To bi lahko povečalo prag odpora, da bi se vam pridružili. Ko boste enkrat na oblasti, bo to drugače. Takrat boste lahko reformirali pravni sistem tako, da bo ustrezal vam. Do takrat pa je vaša edina možnost, da obstoječi pravni sistem diskvalificirate, očrnite in zaničujete. Še enkrat: izkoristite dejanske in očitne slabosti in napake sistema, ki seveda obstajajo (ključna beseda: socialna pravičnost) in iz katerih izhaja potreba po reformi - četudi verjetno ne takšni, kot jo boste pozneje speljali Vi - ki bo poudarila upravičenost vaše kampanje. Tretja sila, ki se verjetno z vami bori za moč podeljevanja statusa dejstev so v zahodnih državah mediji. Ti so skoraj povsod v rokah nekaj korporacij (mednarodnih velikih podjetij), ki jih lahko uporabite kot točko napada. Lažje je diskreditirati tisk in njegove kritike na vaš račun kot pa pravni sistem ali znanost, saj so vedno obstajali časopisi, v katerih resno in nevtralno poročanje nihče zares ne verjame: razne vrste revolveraških časopisov, tabloidni tisk, vsi tabloidni časopisi in, čeprav jih danes skoraj ni več mogoče najti: stari dobri partijski časopisi (nekdaj pomembni, na primer: „Pravda“, „Naprej“, “Bavarski kurir”, „Osservatore Romano“, „Ljudski glas“). Če mainstreamovske medije označite za tendenciozne, da vedno zastopajo le interese vladajočih elit, potem lahko že na začetku ustavite njihovo kritiko Vaših populističnih strategij. Naj pišejo, kar hočejo: Če jim nihče ne verjame, bodo te umotvore brali (ali poslušali ali gledali) le tisti, ki so že itak njihovega mnenja. Vsi drugi bodo pa dvomili; to pa je ravno cilj vseh diskreditacijskih ukrepov. Tudi pri tem velja enako: ponavljati, ponavljati, ponavljati - to je čarobna formula za vsako vrsto pranja možganov, nenehno kapljanje naluknja možgane.

Kar vpliva negativno na tisk, ki Vas kritično spremlja, ima pozitiven učinek na tisti tisk, ki z Vami simpatizira ali vas odkrito podpira. Pri tem imate opravka z občinstvom, ki vam je v najboljšem primeru zvesto in potrebuje vsakodnevno potrditev lastnih prepričanj zgolj kot prevencijo pred negotovostjo. Tu ni potrebe po misioniziranju občinstva, saj ga sestavljajo sami verniki. Vsi ostali tako ali tako niso zraven in ne bodo dajali denarja za tisk, ki bi jih vznemirjal. Na obeh straneh, pri prijateljih in sovražnikih, imate opravka z zaprtimi družbami, ki drugačnih mnenj ne dopuščajo.

V tem pogledu so zanimivi le tisti, ki so neodločeni - nekje na sredini - in iščejo usmeritev. S svojim alternativnim pogledom na svet morate doseči te ljudi in jih prepričati, da ste Vi tisti, ki vidi resnično bistvo stvari.

Pri oblikovanju svetovnih nazorov - naj bodo ti prevladujoči ali pa favorizirani in spodbujani z Vaše strani - so vam na voljo tri ravni, na katerih lahko uvedete razlike. Prva raven je bila že omenjena: tako imenovana dejstva. „Tako imenovana“ zato, ker naj bi do sem že postalo jasno, da dejstev ne smemo zamenjevati z nekakšnimi nespremenljivimi, objektivno resničnimi fakti. V vsaki skupnosti, naj bo to družina ali narod, se ljudje dogovorijo o tem, kaj je treba sprejeti kot dejstvo in kaj zavrniti kot lažno. Z drugimi besedami, za to, da bi kakršnakoli trditev na koncu veljala za dejansko pravilno in resnično, je potreben komunikacijski proces.

Lepota komunikacijskih procesov pa je v tem, da lahko vanje posegate, nanje vplivate, da jim določite smer, „spin“, ki služi lastnim interesom. In ker morate kot udeleženec v komunikaciji, pa če Vam je to všeč ali ne, vedno opraviti izbor med številnimi fenomeni, na katere lahko usmerite svojo pozornost, imate možnost, da pozornost soljudi usmerite posebej na tiste pojave, za katere želite, da postanejo dejstva. „Jaz vidim nekaj, česar ti ne vidiš!“ je še ena od tistih poučnih otroških iger: Uporablja selektivnost pozornosti (in pri tem opozarja na to selektivnost).

Kako opisujemo svet kot posamezniki ali kot kulturna skupnost, ni odvisno samo od senzorične zgradbe človeškega organizma, temveč tudi od opazovalnih shem, ki jih vsakič uporabljamo. Te razvrščajo, kam gledamo in kaj imamo pred očmi.

Če Vam uspe vplivati na opis družbe s pomočjo članov te družbe, je to vstopnica za neustavljiv vzpon, za vzpon na vrh.

Če vam pa opisov, tj. izbora in ustvarjanja dejstev, ne uspe usmeriti na dogodke in pojave, za katere želite Vi, da bi jih drugi opazili, še zdaleč niste na koncu s svojimi močmi. Kajti zdaj lahko poskusite usmerjati razlago in vrednotenje teh dejstev.

Pri razlagah, tj. pri oblikovanju vzročno-posledičnih povezav, pa se lahko prepustite domišljiji. Vsekakor pa morate tudi tu poskušati slediti dramaturškim vzorcem, ki jih v obliki tradicionalnih zgodb ponuja kulturna dediščina. Nesrečne dogodke morate vedno razlagati kot zaroto (= delovanje „sovražnikov“). Naključja ne obstajajo; prav tako ne zapletene medsebojne povezave med številnimi nepojasnljivimi dejavniki. Vse je načrtovano. Karkoli se zgodi - Vi lahko vedno za tem, če le iščete, najdete slabe namene. In kjer so slabi nameni, obstaja nekdo, ki jih ima. Čisto jasno! Le kdo bi lahko bil to, če ne Vaš sovražnik, sovražniki, na katere Vi že dolgo opozarjate?

Vodilo Vaših razlag dogodkov je zelo preprosto: Kako pride do posameznih dogodkov, ni mogoče vedeti. Teoretično so lahko posledica nesrečnih okoliščin, naključja, smole; lahko pa so tudi posledica diaboličnih načrtov. Zdaj potrebujete kreativnost pri oblikovanju hipotez.

Če se že res ne morete izogniti temu, da ne bi nekaterih podatkov priznali za dejstva, čeprav sploh ne ustrezajo pogledu na svet, ki ga propagirate Vi (na primer tako imenovana „trda dejstva“, kot jih pogosto radi dajejo v razpravo naravoslovci ali inženirji), in če vam poleg tega ne uspe razviti alternativne razlage, ki bi podprla Vaš pogled na svet, lahko še vedno premislite in celotno zadevo prevrednotite. Kar se zdi dobro, ima vedno stranske učinke, ki jih lahko označimo kot slabe, in nasprotno, kar se zdi slabo, ima običajno tudi kak pozitiven vidik, ki ga lahko nato Vi izpostavite kot dejansko vrednost. Pri vrednotenju vedno sodelujejo čustva. Čustva so klaviatura, kjer je treba razviti virtuoznost (več o tem pozneje).

Za utemeljitev svojega pogleda na svet imate torej tri izhodišča in sicer:

(1) s postavljanjem alternativnih opisov („dejstev“) v središče pozornosti,

(2) s širjenjem alternativnih razlag („vzročnosti“) in

(3) s podajanjem alternativnih vrednotenj tako dejstev kot vzročnosti (ne samo, ampak predvsem: „čustvenih obarvanosti“).

S pomočjo tega kompleta orodij lahko prodate nov, koristen pogled na svet, ki bo hvaležno sprejet, če bo izpolnil skrivne in strašljive želje vaše baze. Seveda morate pričakovati in se pripraviti na to, da se siceršnji kritikastri in seratorji ne bodo strinjali z Vašim sporočilom. Ampak - najpozneje na tej točki se izkaže, kako pomembno je začeti z ustvarjanjem sovražnika - ni vam treba skrbeti, da se bodo Vaši privrženci odvrnili od Vas, saj je jasno, da Vaši sovražniki ne prenesejo resnice ter bodo izkrivljali in lagali („lažnivi tisk“, „lažne novice“). Zato vam sploh ni treba skrbeti, da bi vam lahko na prste stopili kakršni koli domnevni preverjevalci dejstev.

Vaša nepremagljivost je posledica istih psiholoških mehanizmov, zaradi katerih so psihiatri videti tako nemočni, ko se kak od njihovih varovancev zaplete v sistem blodenj. Naj Vas izraz sistem blodenj ne prestraši, saj gre pri tem za izjemno inteligenten trik za zaščito podobe resničnosti pred napadi drugih, ki bi ga morali uporabljati tudi vi - oz. ga že uporabljate, če počnete vse tisto, kar je bilo priporočeno v prejšnjih poglavjih. Trik je v tem, da izjave imuniziramo proti temu, da bi bile prepoznane kot napačne („falsificirane“). Nekdo, ki npr. trpi za blodnjo, da ga preganjajo, se počuti preganjanega s strani močnega nasprotnika (sovražnika, običajno cele horde zarotniških sovražnikov). Ker temu sovražniku pripisuje ogromno moč, mora hudičevo paziti nase. Zabarikadira se v svoje stanovanje in na vhodna vrata namesti toliko varnostnih ključavnic, da morajo obiskovalci, ki jih je povabil - kar se zgodi zelo redko -, čakati petnajst minut pred vrati, preden odklene številne ključavnice. Poskuša se zaščititi z varovanjem meja svojega stanovanja, kupi alarmni sistem, ampak s tem še vedno ni srečen, ker ne more biti prepričan, da obrtniki, ki so ga namestili, niso vpleteni v zaroto, in tako naprej. Kakršne koli argumente bo nekdo dobronamerno predložil proti tej - po njegovem mnenju blodni - razlagi sveta, bo ustvarjalec te alternativne razlage dogodkov vzel kot potrditev lastnega preganjanja. Takšne preganjavice ni mogoče ovreči, ni sprejemljivih dokazov, da je lažna, in vsakdo, ki se ji upira, je označen kot del zarote.

To je logika interpretativne sheme, po kateri si morate skonstruirati Vašega sovražnika. Karkoli naredi in kar bi lahko navedel kot dokaz, da nima sovražnih namenov, je treba oceniti kot dodaten dokaz za Vašo tezo. Ponuditi morate tak pogled na svet, ki ga ni mogoče ovreči z domnevno trdnimi dejstvi. To v resnici ni težko, saj so dejstva vedno mnogopomenska, lahko si jih razlagamo in ocenjujemo na različne načine, pravico do razlage pa si prisvajate Vi. Nasprotovanje potemtakem zgolj potrjuje vaše trditve.

Se nadaljuje:

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.) 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika!

(Tujci)

Politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Vojna pa razdeli svet na dvoje: na prijatelje in na sovražnike. To pomaga ljudem, da se orientirajo: “Kdor ni zame, je proti meni!” Če izbruhne vojna, postane svet manj kompleksen. Tega pa ni nujno treba storiti z orožjem. Dovolj je tudi že besedna vojna. Ampak vseeno: bodisi z orožjem bodisi z besedami, če želite uporabiti čudovito poenostavitev sveta, ki je posledica sleherne vojne, potrebujete sovražnika, ki se ga da jemati resno.

Eden od bistvenih razlogov, zakaj danes voditi vojno, je, da vojna med vojskujočima se stranema relativizira konflikte znotraj prebivalstva in vodi k enotnosti tam, kjer so bili prej konflikti. Paradoksalen učinek, če pomislimo trezno. Pošten zunanji sovražnik ima povezovalen učinek: vojna ustvarja mir. Tega se na stvarni ravni s skupnimi cilji ne da doseči na enak način. Zmeraj se je lažje boriti proti komu ali čemu kot za koga ali kaj. Predvsem pa je veliko lažje doseči konsenz o potrebi po boju proti skupnemu sovražniku kot za kakršnokoli stvar, saj so cilji, za katere bi se bili posamezniki pripravljeni boriti, preprosto preveč različni. Ampak sugestija, da je se je potrebno upreti zunanjemu sovražniku, ki ogroža eksistenco vseh – in nič manj od tega – se zdi takoj prepričljiva in pred njo si nihče ne more zatiskati oči.

To je eden od razlogov, zakaj potrebujete enega fajn sovražnika. Najbolje zunanjega sovražnika, o katerem je že vsak kdaj kaj slišal. To ne služi samo sozvočju in temu, da v vaši jedrni skupini držite skupaj, marveč vam pomaga tudi na nacionalni, včasih celo mednarodni ravni, da pridobite nove privržence in povečate soglašanje z Vašimi akcijami. Deljeni občutki, ki vam jih bo morda očital del prebivalstva, zgubijo svoj pomen. Iz ambivalence nastane odloč(e)nost.

Ker takšni sovražniki ne padejo kar z neba, je najenostavneje, da si jih skonstruiramo sami. V sozvočju z vsemi do sedaj podanimi namigi je tudi pri tem priporočljivo, da se navežemo na zgodovinske in kulturne vzorce, povedano zelo direktno: na predsodke, ki se prenašajo kot folklora. To je enostavneje kot pa si izmišljevati popolnoma nove sovražnike in sovražnosti.

Sovražniku ali še bolje sovražnikom morate pripisati značilnosti, cilje in motive, ki v idealnem primeru že na prvi pogled - ali na drugi, če je občinstvo bolj razmišljujoče - omogočajo vsakomur, da prepozna razliko med njimi in vašim narodom, za čigar dobrobit ste Vi tako zaskrbljeni, in to, da je nevarnost zares velika, pade v oči vsem.

Ker pa se v komunikaciji s svojo potencialno bazo, ‚navadnimi‘ ljudmi, ne morete in nočete spuščati v globoke intelektualne razprave, ampak morate biti razumljeni takoj, morate izbrati kot sredstvo za prepoznavanje svojih sovražnikov zunanji videz: uporabne so vse čutno-zaznavne značilnosti razlik med “nami”, narodom, ki ga velja zaščititi, in “tujci”. Najbolj primerne so tiste lastnosti, ki so močno povezane s telesi potencialnih sovražnikov in jih ni moč prikriti. Na prvem mestu je tu seveda treba omeniti barvo kože (vzorec: rumena nevarnost). Čeprav ljudje ure in ure poležavajo na soncu in na ležalnikih lovijo svojega kožnega raka, je pri tujcih posebej temna koža tisto razlikovalno znamenje, ki ga ni mogoče spregledati (to bi bilo 100 % zanesljivo, če se ne bi med tem tudi tukaj rojevale osebe s temno kožo, ali bile posvojene s strani politično vprašljivih ljudi.) V principu se ponujajo, da se jih uporabi za sovražnika, vsi ljudje, ki izgledajo očitno drugače, kot poprečni Srednjeevropejci, tako kot posamezniki kot tudi grupacija: “Vsi Afričani, ki doma ne delajo nič in želijo biti deležni težko zaslužene blaginje naših ljudi, ne da bi delali, in želijo biti vključeni v socialno mrežo, ki smo jo postavili mi” - približno tako ali malo drugače lahko spletete zgodbo o tujcih, kakršna je ta. To ni posebej težko, ker je strah pred tujci – kar se lepo vidi pri majhnih otrocih – verjetno človekovo genetsko nasledstvo in predstavlja nekaj takega kot kolektivno nezavedno, ki se ga da vsak trenutek prebuditi. Če uporabite rasne značilnosti, imate tudi to prednost, da lahko prosto izbirate med številnimi konkretnimi ljudmi, ki jim lahko dodelite vlogo glavnega krivca in jih predstavite kot “tipičen primer.” Tole je velika prednost posploševanja: Ni vam treba skrbeti za očitno dokazno moč nasprotnih primerov, saj izjema zgolj potrjuje pravilo (Ena lastovka še ne prinese pomladi!), in lahko kljub njim mirne duše vsakega posameznika javno zmeljete kot dokaz za trditve, ki jih javno zastopate Vi.

Mogoče poznate vic iz otroškega vrtca: “Vprašanje: Zakaj je Koder plešast? Odgovor: Ker imajo črnčki Kodrove laske.” - Seveda, tega smo se naučili že v peskovniku: prišli bodo in nam popapali laske. “Pol Afrike je že spakiralo kufre.” To je shema, po kateri morate argumentirati, in interpretacijski okvir, ki ga morate dati dogajanju. Vašim potencialnim privržencem se bo zdela toliko bolj verjetna, kolikor manj konkretnih izkušenj so imeli s temnopoltimi ljudmi ali celo s pravimi Afričani, Indijci itd. Da bi zmanjšali tveganje, da vaša identifikacija sovražnika in značilnosti, ki mu jih pripisujete, ne bodo prepričljivi, morate izbrati sovražnika, ki ga dejansko pozna čim manj ljudi. V mnogih svetovnih jezikih je bila beseda „človek“ tisočletja rezervirana izključno za poimenovanje pripadnikov lastnega prebivalstva. Kdor ne pripada ljudstvu, sploh ni človek. In če ni človek, ga ni treba obravnavati kot človeka. Ampak se ga je treba bati; kajti bitja, ki niso ljudje, so lahko ja zveri. Tistemu, ki jih ne pozna, so pošasti. Kdor želi biti na varni strani, mora za začetek izhajati iz tega, da se obnašajo kot divje živali. On - predvsem pa ona - se mora pred temi zvermi kakopak zaščititi (sami potencialni posiljevalci, tatovi, kriminalci).

Prednost navzven prepoznavnega sovražnika je v tem, da bo - tudi če se zgolj nedolžno sprehaja - zagotovo v središču pozornosti drugih ljudi. Odstopanja od pričakovanj in običajnega pač opazimo. To pa je dobro izhodišče. Če takšna vpadljiva oseba na primer pokaže odklonsko vedenje (na primer: „brutalno posilstvo nedolžne mlade študentke“), potem morate čim bolj čustveno nabito in prizadeto, polni jeze, žalosti in usmiljenja, javno vztrajati, da ste imeli žal, žal, s svojo napovedjo katastrof, ki jih bodo v državo privlekli sovražniki, žal prav.

Vendar se vam ni treba ustaviti pri opozorilih in ustvarjanju strahu pred ljudmi, ki so videti drugače. Sovražnike lahko prepoznate tudi znotraj svojih vrst. V skladu z razlikovanjem med prijateljem in sovražnikom („Kdor ni z nami, je proti nam“) lahko javno in vehementno sumite vse, ki zunanjega sovražnika nimajo za sovražnika in ga branijo z besedami ali dejanji. S tem dokazujejo, da so sovražniki. Te „sovražnike v lastnih vrstah“ lahko nato prikažete kot še nevarnejše od zunanjega sovražnika, saj jih ni tako lahko prepoznati kot tujce in zlorabljajo zaupanje, ki jim je bilo izkazano.

To velja tudi za vse sovražnike v duhu, tj. nasprotnike, ki jih od zunaj ne prepoznamo takoj, vendar so nevarni zaradi tega, kar mislijo in čutijo. Privrženci tujih religij ali narodov, predstavniki določenih političnih usmeritev itd., ki se jim ne vidi, v kaj verjamejo ... Če doslej niste opazili ničesar o njihovih sovražnih namenih, si to razlagajte kot jasen izraz prefinjenosti in zvitosti teh ljudi, kot dokaz njihove nevarnosti. Ni Vam treba biti pozoren na resničnost vaših trditev, temveč se zgolj prepričajte, da bi se vašemu sovražniku načeloma lahko pripisalo te negativne lastnosti. Imejte domnevo za dejstvo. Potem se bo moral braniti, in tisti, ki se brani, vemo, obtožuje samega sebe.

Na splošno ne zaupajte nikomur, ki se javno in aktivno ne postavi na vašo stran. Pa tudi takrat: lahko da se samo pretvarja. Ostanite na preži ...

Se nadaljuje:

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit umsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.) 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial!
(Polarizacija)

“Tale ni niti omembe vreden/a!” - tako včasih v šali izrazimo najvišjo stopnjo zaničevanja. Rahlo pretirana miselna igra: kakor da bi se ignoranco dalo še stopnjevati. Tisto, na kar želi nakazati tole pretiravanje, je dejstvo, da ignoranca predstavlja najučinkovitejšo možnost socialnega razvrednotenja človeka ali družbene grupacije. Kogar drugi ne zazna, tega socialno kratko malo ni. Generalno namreč velja, da vse tisto, kar ne vstopi v komunikacijo, kar ni tematizirano ali naslovljeno, v socialnem smislu ne obstaja.

Kaj lahko torej storite, ko Vas noben klinc že spet ne opazi in Vas in vaših prizadevanj ne jemlje resno?

To stanje se da popraviti razmeroma enostavno. Obstaja nezmotljiva, sto odstotno uspešna metoda, kako si pridobiš pozornost tudi tistega, ki te zaničuje ali zavrača stik: Zadajte mu bolečino, škodujte mu. Uporabite svojo zmožnost agresije. To ne pomeni nujno, da morate uporabiti nasilje, čeprav je to konec koncev ultimativna metoda za pridobivanje pozornosti. Nekoč so starši svoje otroke pretepali, če le-ti niso bili poslušni, če jih niso poslušali (bodite pozorni na besedni zvezi “biti poslušen” in “nekoga poslušati”, ki ne kažeta naključno na čutno zaznavo oz. zavrnjeno komunikacijo.) Če nekoga, ki vas ignorira, brcnete v nogo, Vas bo zaznal. Če ogrozite nekogaršnje telesno in duševno zdravje ali celo njegovo eksistenco - psihično ali ekonomsko – potem mora vstopiti v komunikacijo in Vas ne more ignorirati.

To je komunikacijska strategija, ki jo že stoletja uspešno uporabljajo raznorazni teroristi. Ampak Vi si seveda verjetno ne želite, da dobite nalepko terorist. Vendar naj vas to ne odvrne od strateške koristi Vašega agresivnega potenciala – jasno izraženega besa. Navsezadnje se borite za upoštevanje in učinek. Ker okvirov civiliziranega vedenja ne smete nenehno prestopati, če hočete doseči široko podporo državljanov, se ne smete udeleževati nasilnih dejanj. Praviloma zadošča, če uporabite agresivno govorico in se Vaše javne izjave doživi kot polne besa. Neženirano lahko, ali celo kar dajte, uporabite nasilne fantazije ali preigravajte hipotetične vojne scenarije. Dokler jih ne udejanjite, ste na varni strani: kazenski zakonik vam ne diha za ovratnik, saj niste storili ničesar prepovedanega. Vendar pa istočasno žanjete nezaslišano pozornost medijev in Vaših nasprotnikov. Nakar lahko ene in druge znova po mili volji napadete nazaj ali zmerjate ali dajete v nič. Na ta način ostajate v debati.

Prav mediji največkrat reagirajo kot Pavlov pes, ki mu pokažete kos krvavega mesa: refleksno se mu začnejo cediti sline. In če teče vse kakor je treba, prevzamejo novinarji, užaljeni v svoji časti, vajeti jeze in napišejo o Vas in Vaših podpornikih besne komentarje. Zdaj se lahko imate za žrtev, zgražate nad krivico, ki se Vam je zgodila, streljate nazaj itd.

Provokacija, to je treba povedati v opozorilo, je visoka umetnost, v kateri ni vsak profesionalec. Težava je namreč v tem, da jo je treba oblikovati tako, da odstopa dovolj od samoumevnih pričakovanj družbe, predvsem razmišljanj v main-stream medijih, ampak spet ne nasprotuje vrednotam ljudi, ki jih želite pridobiti zase. Potrebujete občutek za subkulturne razlike pri vrednotenju vsakodnevnih dogodkov, ki nastajajo iz različnih življenjskih razmer elite in naroda, ki se počuti vodenega od nje. Začne se pri izbiri besed. Pozabite na vljudno zadržanost in to, kar se imenje “lepo vedenje”. Če na krajih in ob priložnostih, ko se pričakujejo predvsem učeni citati iz knjig starih Grkov, uporabite pompozen jezik, in iz svojega srca in čustev ne naredite morilske jame - tudi in predvsem proti prisotnim veličinam, ki bodo, če boste imeli srečo, ogorčeno zapustile prizorišče - boste zagotovo pritegnili pozornost vseh in boste še dolgo časa tema pogovorov tako na koktejlih kot na Facebooku in v tabloidnem tisku.

Posledica Vaših izjav, ki delujejo radikalno, je, da Vas bo polovica poslušalstva prezirala in napadla, medtem ko vas bo druga polovica imela rada. Ta razdeljenost publike pa ni noben problem, temveč prav nasprotno: polarizacija je Vaša priložnost. Vsakogar silite v to, da zavzame stališče: za vas ali proti vam. In ko se enkrat zgodi to, potem imate bazen možnih podpornikov, iz katerega lahko v prihodnosti zajemate brez pomislekov. Kapital, ki se ga sploh ne da dovolj centi in ne plačati z denarjem, ja, z denarjem sploh ne dobiti.

Če pride v časovni povezavi z Vašim govorom ali intervjujem do nasilja (če, na primer, zažgejo domove za migrante, po cestah preganjajo temnopolte, afganistanskim restavracijam razbijejo šipe itd.), potem nikakor ne jemljite besed nazaj, temveč neženirano trdite, da se vas je razumelo narobe. Kajti saj je vendar res, da ima zmeraj to čast, kako si razlaga pomen Vaših besed, prejemnik. Vi dobro veste, da tega niste in nikoli ne bi mislili tako, kot so ti, v bistvu dobri domoljubi, razumeli narobe.

To je to ravnovesje, ki ga boste morali loviti nekaj časa. Bilo bi namreč usodno, če bi Vas po službeni dolžnosti opazovala katerakoli domača obveščevalna služba. Tvegali bi, da bi Vaše delovanje označili za protiustavno in ga prepovedali. Potem bi verjetno izgubili podporo državljanov, ki so doslej z mešanimi občutki gledali na vas: fascinirani, a z rahlo zaskrbljenostjo. Ta ambivalenca bi se potem lahko preobrnila v nasprotovanje. Zato morate ubrati taktiko, s katero boste po eni strani z agresivnimi izjavami, ki ne spoštujejo tabujev, poskrbeli za škandale in se postavili na rob etablirane družbe, po drugi pa ne smeti prestopiti meje, onkraj katere boste postali izobčenec. To velja za Vas in vaše ljudi.

Lahko pa to ambivalenco ustvarite tudi z delitvijo dela: za to potrebujete nekaj ljudi, ki zmeraj znova izjavijo kaj nezaslišanega, njim pa se potem postavijo po robu drugi, ki se jasno in glasno distancirajo od njihovih pogledov.

Ampak takšne delitvene strategije in taktike morate prakticirati zgolj v prvih letih Vašega vzpenjanja. Čez nekaj časa - temu lahko verjamete – senzibilnost javnosti otopi, vznemirjenje zaradi tega, kaj in kako poveste, se poleže. Čisto normalen prilagoditveni pojav. V nekem trenutku boste lahko celo direktno pozivali k nasilju, krik tistih, ki bodo moralno ogorčeni (“mirovniki”), pa ne bo nikogar več dvignil na noge.

Generalno velja: Nikoli se ne opravičuje, nikoli ne razlagajte Vaših dejanj, nikoli ne jemljite besed nazaj!

Se nadaljuje.

7 Umislite si sovražnika!
(Tujci)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!

2001 Festival monodrame, drugič
Človeštvo v a-molu
Sizif na begu / Sisiphus on the run
Nagon
Glasba skozi čas
Princeska in čarodej
Songi
Elektra
Dedek Mraz pri nas

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za direktorja Gledališča Ptuj.

Time out. Minuta odmora.
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti!
(Fokus) 

Čeprav je govor o državnem ali strankarskem aparatu, družba ni stroj, ki bi se ga dalo sprogramirati in upravljali kot kak avto, letalo ali računalnik. To pa zato, ker ni sestavljena niti iz mehanskih niti elektronskih gradnikov. Socialni sistemi na splošno, pa naj bo to družina, organizacija, država, gospodarstvo, politični sistem ali celotno človeštvo, se oblikujejo s komunikacijo. In kot v sleherni komunikaciji: nobeden udeleženec ne more določati sam, kako bodo to, kar govori ali počne, razumeli, interpretirali in vrednotili drugi. Zato vedenje ljudi v medsebojnih interakcijah dejansko ni predvidljivo in napovedljivo. Določa ga to, kako ljudje zaznavajo svet, njihov sistem verjetja glede tega, kako funkcionira svet, prepričanja in predsodki, izkušnje, vzgoja, kultura in subkultura, iz katere izhajajo, njihova življenjska zgodba in trenutna življenjska situacija. Zato že posameznikov ni mogoče upravljati kot avtomobile, pri katerih lahko računamo s tem, da se bo motor zagnal, ko obrnemo ključ. To ve vsak, ki je imel priložnost doživeti, kako njegov otrok hrane, pripravljene z vso ljubeznijo, kljub vsemu trudu ni hotel pojesti. Lahko se postaviš na glavo ali mečeš na trepalnice: Če noče, potem on “svoje kašice” pač ne bo. 

Skupine ali večjega števila ljudi se prav tako ne da usmerjati na tak način kot stroja. Računati je treba z samovoljo in presenečenji. Kako se bodo ljudje odločali, na primer na volitvah, se da sicer prognozirati, ampak le, če vprašamo reprezentativno število volivcev koga bodo volili tik pred volitvami, vprašani pa ne bodo lagali. Preneseno na družbene sisteme si je treba – za razliko od strojev – zato razlagati drugače, kako jih upravljati in spraviti v delovanje. Ne obstaja namreč nikakršen volan, ki bi ga kdorkoli usmerjal in odločal, ali bo šla družba v levo ali v desno. 

Iz odgovora na vprašanje, kako se da vplivati na družbene procese, izhaja naslednja konsekvenca za populistične (ampak tudi vse ostale druge) strategije. 

Kar komunikacijo med posameznimi ljudmi naredi sploh možno, je to, da svojo pozornost usmerijo drug na drugega. Več ljudi gleda isti predmet in eden vpraša: “Kako se imenuje ta stvar?”, na kar odgovori drugi: “mobilni telefon”. Fokusiranje pozornosti je tisto, preko česar poteka komunikacijski proces. Zato si v socialnih sistemih pridobi vpliv le tisti, ki mu uspe stopiti v fokus pozornosti čim večjega števila udeležencev. Če posamezniku ali skupini ljudi uspe pritegniti pogled drugih na dogajanja in teme, ki jih hočejo narediti za pomembne, potem lahko - četudi ne v linearnem smislu vzrok-učinek, temveč z usmerjanjem pogleda in zanimanja - posežejo v usmerjanje dinamike družbenih procesov. 

Ampak zgolj dobiti pozornost še ni dovolj: Če želite voditi druge, si morate pridobiti tudi avtoriteto za razlago dogodkov, ki so vzbudili pozornost.  

Fenomene, ki pridejo v fokus - še posebej, če so relevantni za politične odločitve  - morate tudi pojasnjevati in vrednotiti. Pridobiti pozornost je torej zgolj prvi korak. Je pa centralnega pomena. Kaj koristi, če imate čudovite koncepte in ideje, pa tega nihče ne opazi? Prav to je usoda večine genijev, da skoraj zmeraj, ko si zamislijo kaj fantastičnega, potem en klinc tega ne opazi ... 

Problem pri borbi za pozornost – in s tem borbi za vpliv – je, da so zakonitosti komunikacijskih procesov, ki jim je podvržen vsak udeleženec v komunikaciji, ekstremno konservativne iz vedno (!) težijo k statusu quo, ne glede na to, kakšen ta status quo je. Kar se tega tiče, se družbene inovacije in revolucije razlikujejo od tehničnih inovacij – in jih je zato težje izvajati. To je na začetku slehernega populističnega gibanja tudi njegov glavni problem; šele pozneje, ko je le-to enkrat etablirano (= znano), pa iz tega problema nastane strateška prednost. 

Razlog za to je tako imenovano Matejevo načelo, ki ga navaja že Sveto pismo: “Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima!”, ali po nemško: “Hudič se zmeraj userje tam, kjer je kup največji!” - kar se tiče razdelitve pozornosti to pomeni: kdor je znan in je deležen velike pozornosti, bo postal še bolj znan in pridobil še več pozornosti; in kdor je malo znan ter je deležen male pozornosti, temu bo odvzeto še to malo slave in izgubil bo tudi zadnji ostanek pozornosti. 

To je seveda precej nepravično, ampak ne zato, ker bi si to izmislil kak hudobnež (čeprav bi bilo dobro, da bi Vi kot populist to temeljno nepravičnost pripisali kakšni globalni zaroti – ampak sami v tako zaroto ne bi smeli verjeti). Zakaj Matejevo načelo odločilno sooblikuje strukturo komunikacije, se da najbolj enostavno ilustrirati na primeru prepoznavnosti produktov: Če iščete osvežilni kofeinski napitek, potem boste v trgovini najverjetneje posegli po produktu, ki ga poznate - običajno Coca Coli ali Pepsi coli. In če Vas nekdo vpraša, katero osvežilno pijačo mu lahko priporočate, vam bodo prišle na misel logično tiste, ki jih poznate. Od tega trenutka obstaja ena oseba več, ki pozna ta produkta, medtem ko XY-colo, ki je ravnokar prišla na tržišče, ne pozna nihče (= en klinc ne opazi.) Tako postajata znana produkta vse bolj znana, neznani pa ostanejo neznani, razen če jih ne postavi v središče pozornosti mnogih ljudi kakšen usoden dogodek. Ampak tudi potem še ni rečeno, da lahko zdaj XY-cola začne svojo zgodbo o uspehu, kajti tak enkratni dogodek bo kmalu šel znova v pozabo. Vaš produkt mora priti v središče pozornosti vedno znova in znova. Ali kot je dejal stari učitelj latinščine: “Repetitio mater studiorum est! - To velja tudi za memorativno sposobnost družbe. 

To pa je tudi razlog, zakaj potrebujete organizacijo, ki bo potiskala Vas in Vašo sporočilo vedno znova v središče pozornosti javnosti in varovala pred tem, da ne gre v pozabo. 

Ampak naj vam bo jasno tudi to, da je zaznavni prag javnosti visok. Zahteva precejšnjo frustracijsko toleranco in veliko mero vzdržljivosti. Toda, kot pravi nek kitajski pregovor: “Vse pride k tistemu, ki čaka.” Vsekakor pa ne smete čakati pasivno, ampak morate – in s tem niste mišljeni Vi kot posameznik, pač pa Vi in vaši sledilci – delati na večanju vaše prepoznavnosti. Pri tem lahko pomaga to, če si poiščete temo, neko “stvar”, za katero se borite vsi; “misijo”, ki jo razglasite in o kateri trdite (ni treba, da je res), da ste se ji zapisali vsi. Navidezno zanimanje za objektivne cilje pomaga zagotavljati, da Vašega iskanja pozornosti ni mogoče zavrniti kot izraz vaše osebne nečimrnosti ali narcistične osebnostne motnje. Poleg tega lahko nato kot skupina zavzamete osrednjo pozornost javnosti, ne da bi se kateri koli posameznik preveč izčrpal ali celo izgorel. Dokler Vas kot voditelja vaše grupacije nihče ne postavlja pod vprašaj, vsakršna pozornost, ki jo pridobijo vaši somišljeniki, itak pade nazaj na Vas.

- se nadaljuje -

6 Uporabite Vaš agresivni potencial!

(Polarizacija)

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že zdaj veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znate.) 

Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story) 

4 Uporabite obstoječe politične strukture!

(Psevdoadaptacija)

Podobno kot je moč kulturno dediščino dramaturgije mitov uporabiti za populistične namene, se da tudi strukture obstoječega političnega sistema uporabiti za lastno korist. Kajti odločitve, kaj bo za narod storjeno ali kaj bo narodu storjeno, lahko sprejemajo le tisti, ki razpolagajo s formalno kompetenco odločanja znotraj sistema; in to so pač vladajoči: predsednik, premier, ministri, in drugi odločevalci. Na takšne položaje pa se pride s pomočjo volitev in v zahodni demokraciji nekdo ni izvoljen kot individuum (pa naj si bo še tako genialen), ampak kot član in zastopnik neke politične stranke. Vendar za Vas to ni hiba, temveč priložnost, saj lahko v teku po vnaprej predpisani zakonodajni poti uberete pot navzgor, da bi potem, ko boste na položajih, spremenili zakone tako, da se vas ne bo več dalo spraviti z njih. To je, na kratko povedano, program, ki ga morate uresničiti.  

Logična posledica: Ustanoviti morate stranko, ali pa jo – veliko hitreje in učinkoviteje je - ugrabiti. 

Ustanoviti politično stranko je sicer v principu relativno enostavno in tudi ne stane ne vem koliko, ampak s tem ne pridobite veliko, kajti stranki, ki jo sestavljajo le člani vaše jedrne skupine, ne bo lahko, da bi jo glede njenih političnih ciljev jemali resno. Torej bo že potrebno gibanje, in s tem dovolj motiviranih ljudi, ki bi se angažirali v taki stranki. Poleg tega pa: potencialni volivci bi seveda oklevali, preden bi dali svoj glas neki minorni stranki, saj bi jih skrbelo, da bodo svoj glas razvrednotili in menili, da ga s tem enostavno vržejo proč. Zato razen vaših najožjih sorodnikov najbrž ne bo nihče volil politične stranke, ki je nihče ne pozna; pripeljati novo ustanovljeno stranko na oblast pa traja glede na izkušnje dolga leta ali celo desetletja; če je sploh kdaj okronana z uspehom. 

Zato je veliko pametneje, da se kot skupina vključite v stranko, ki je znana in obstaja že dlje časa. Prednost ima opozicijska stranka, ker je verjetneje, da boste tam našli članstvo, ki ni zadovoljno s statusom quo sedanje vlade in jih bo mogoče pridobiti za skupno veliko stvar. 

Življenjskega pomena za Vašo skupino je, da se ne razbije, ne glede, o kateri temi teče diskusija znotraj stranke; vedno mora držati skupaj. Povejmo naravnost: Vsebina ni pomembna; gre za to, da kot močan mnenjski voditelj skupaj z drugimi postanete učinkoviti.  

Nikakor se ne smete podati na običajno notranje strankarsko karierno pot, kajti nič ni – za Vas – bolj nekoristnega, kot preživljanje večerov na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in lepljenje plakatov med volilno kampanjo. 

Zato morate svoj vzpon po strankarski hierarhiji doseči po ovinku, po bližnjici. Da bi to dosegli, morate delovati “čez robove terena”, kar pomeni, da potrebujete znotraj in zunaj strankarsko publiciteto, in dovoliti, da delajo zanjo mediji. Z drugimi besedami: producirati morate sporočila. 

Ker ste kot posamezen član stranke za medije popolnoma nezanimivi, je priporočljivo, da uporabite svojo borbeno skupino, da pridobite kakršenkoli – pa naj bo še tako nizek - položaj znotraj stranke. To praviloma niti ni tako težko, ker so takšne častne funkcije povezane z delom, ki ga nihče - tudi Vi ne – ne prevzame rad. Pomembno pri takem položaju je zgolj to, da lahko zdaj govorite v imenu stranke ali organa stranke, ki ga predstavljate. Zadostuje biti delegat na strankarski konferenci, ker potem lahko imate tam provokativen in razdvajajoč (!) govor, ki ga bodo mediji lahko z navdušenjem pograbili. Na ta način lahko ustvarite svoj nesporni ugled znotraj in zunaj stranke. 

Uporaba obstoječih političnih struktur in mehanizmov javnega komuniciranja se je zdaj začela in metode, ki ste jih uporabili na malo, lahko potem ko zmagate na volitvah oz. so Vaši soborci prišli v parlament, uporabljate v velikem obsegu. 

Vsekakor pa morate za to najprej sprožiti množično gibanje in spraviti ljudi na ulice. Da ne bo nesporazuma: potrebujete stranko, organizacijo, ki bo trajno potiskala Vašo stvar naprej. Kajti gibanja so, četudi kratkoročno ustvarjajo osupljive podobe na televiziji, preveč minljiva in nezanesljiva. Primerjamo jih lahko z začasnimi procesi pri zmrzovanju vode, ki se ob vnovičnem dvigu temperature hitro stopi, to je, takoj ko se spremenijo okoliške razmere, ki so jo povzročile. Strankarska organizacija – katera koli delujoča organizacija, torej ne nujno zgolj politična stranka, čeprav je le-ta nepogrešljiva za delovanje znotraj političnega sistema – ima nepremagljivo prednost, ker lahko redno in zanesljivo usklajuje dejanja velikega števila ljudi, tako da lahko sodelujejo in predvidljivo dosežejo cilj. 'Aparata' ne potrebujete le zato, da bi dosegli prepoznavnost komarja, ki piči samo enkrat (gibanje, odvisno od naključnih dejavnikov), temveč da bi lahko uveljavljenemu sistemu in njegovim elitam redno povzročali bolečino, otekanje in srbenje, in če gre vse po sreči, zbrali roje podobno mislečih komarjev, ki jih je v njihovi očitni majhnosti lahko spregledati, ampak ni jih pa mogoče prezreti, ko skupaj sprožijo svoje krvoločne napade. 

Strategija “igrati čez robove terena” je v tem, da pozornost javnosti in medijsko prepoznavnost izkoristite za Vaš notranji vzpon v stranki, dejavnost stranke pa, da ustvarite in vzdržujete zanimanje javnosti za Vas kot osebo in (sčasoma naraščajoče) število Vaših podpornikov. To osciliranje Vam daje veliko mero neodvisnosti od obojega: tako od stranke kot medijev. Ni se Vam treba prilizovati novinarjem, prav tako pa se Vam ni treba prerivati kot živina skozi strankarske staje. Z ozirom na to neodvisnost od obeh strani odpirajo družbeni mediji nepredstavljive priložnosti, ki Vam jih vsak populist nekdanjih časov lahko zgolj zavida (več o tem pozneje). 

5 Borite se za pozornost javnosti! (Fokus) 

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.)