Hodiš v šolo? Na kateri strani si? Za katedrom ali v klopi?
Te učijo ali poučuješ ti druge?

Objavljam prevod posnetka predavanja, ki ga je Frtiz B. Simon imel na konferenci 1. septembra 1992. Vir: spletna stran založbe Carl Auer. Sicer pa je avtor o tej temi izdal tudi knjigo z istim naslovom: Die Kunst nicht zu Lernen/Umetnost, kako se ne učiti; Paradoksi v psihoterapiji, menedžmentu in politiki. Prva izdaja Carl Auer Verlag, Heidelberg 1997. Toplo jo priporočam. V knjigi je Simon svoje poglede, ki jih oriše v predavanju, še izdatneje razširil in detaljno razdelal.

Predavanje spodaj, čeprav ima že brado - ali prav zato - pika (pravilen tonemski poudarek na i). Gre na živce. Nervira.

Gospe in gospodje,

preden se vsi skupaj podamo na pot v nove svetove učenja, ki so v skladu z motom tega srečanja, se mi zdi primerno, da postavim pod vprašaj nekatere naše tihe predpostavke o tem, kaj je učenje, kako ga je mogoče razložiti in kako ga je treba ocenjevati. Preden se odpravimo, določimo torej izhodišče; saj bi bilo morda bolje, da bi ostali doma. Tema, s katero bi se želel ukvarjati, je, kako lahko dosežemo, da se ne učimo?

Po mojem mnenju ni potrebno tako zelo pojasnjevati, zakaj in kako se ljudje in drugi živi sistemi učijo, ampak zakaj in kako se ne učijo. Ni uganka učenje, ampak ne-učenje. Kateri so na primer mehanizmi in triki, s katerimi preprečujemo, da bi se iz napak česa naučili?

Ali obstaja skrivna ekonomija nevednosti? Morda učenje sploh ni nekaj pozitivnega ali pa je vsaj veliko bolj ambivalentno, kot nam daje slutiti nekoliko naivno prepričanje v vero v koristnost učenja. Če bi učenje na primer vodilo k neumnosti in bi lahko ostali pametni le, če se ne bi učili, ali bi res morali zagovarjati učenje? Kako se lahko zaščitimo pred učenjem, če nam naučeno škoduje?

In kako lahko opustimo ta ščit, če se vendarle izkaže, da je smiselno, da se učimo? Pri poskusu odgovoriti na ta vprašanja se bom opiral na novejše sistemske teoretične modele, ki so si pridobili določeno prepoznavnost pod oznakami kibernetika drugega reda, teorija živih sistemov ali tudi radikalni konstruktivizem. To so pojmi, s katerimi se boste v teku te konference zagotovo srečali še večkrat.

Ampak ali vas ni strah? Predvsem vam bom prihranil teorijo. Moje osebne izkušnje izhajajo iz terapevtske prakse, kjer delam pretežno z družinami in drugimi socialnimi sistemi, ki so uspeli razviti vse mogoče in nemogoče oblike norosti.

Če takšne simptome obravnavamo kot naučene, so dober primer tega, da je vprašanje o ne-učenju ali od-učenju s praktičnega vidika pomembnejše kot vprašanje o učenju. Kako se je pacient naučil svojega simptomatskega vedenja, je morda zanimivo z znanstvenega ali zgodovinskega vidika. Ni pa nujno iz tega moč izpeljati navodil za ravnanje v sedanjosti ali prihodnosti.

Za terapevta je zato veliko pomembnejše vprašanje, kako bi se dalo pacienta naučiti, da se odvadi simptomatičnega vedenja. Za starše, vzgojitelje in vse druge, ki se zanimajo za preventivo, pa je pomembno vedeti, kako preprečiti učenje simptomov. Toda lotimo se zadeve sistematično.

Če želimo definirati učenje, je priporočljivo pogledati drugo stran razlikovanja. Kako razlikujemo učenje od ne-učenja? Po čem lahko prepoznamo, da se je človek nekaj naučil?

In kako prepoznamo, da se ni naučil? In kaj je to 'tisto nekaj', za kar domnevamo, da se ga da naučiti? Kot vidite, nas vsakdanji jezik vabi k uporabi reifikacijskih metafor.

Sugerira idejo, da se pri učenju ukvarjamo z neko snovjo ali s čim podobnim, česar se je treba naučti. Nevarnost takšnih jezikovnih sugestij je, da iz njih izpeljemo metode poučevanja in učenja.

Znanje se obravnava kot snov, kot materija, ki se jo da vliti v glavo ali jo nabrati. Za vsemi temi podobami stoji predstava, da je nekaj, kar je bilo prej nekje zunaj, zdaj treba prenesti nekam notri. Znanje, ki je bilo shranjeno v knjigah ali kjerkoli drugje, se prenese v človeške možgane, tako kot se pohištvo spakira v kontejner.

Kar je bilo prej zunaj, na primer besedilo Schillerjeve pesmi Zvon, je potem znotraj, imaš ga v sebi. Priznam, da sem tele metafore nekoliko karikiral. Namen, ki ga s tem zasledujem, je, da vas ozavestim o razliki med jedilnim listom in hrano, med našimi jezikovnimi opisi in tistim, kar opisujemo.

Kajti zdi se mi namreč, da mnoge naše predpostavke o učenju temeljijo na zamenjavi jedilnega lista z jedjo. Zaključke delamo na podlagi sugestij, ki so implicitno prisotne v našem jeziku, vendar nimajo veliko skupnega s procesi, ki potekajo pri učenju. Poučevanje in učenje potem postaneta neizogibno enako užitna, prebavljiva in prijetna kot prežvekovanje jedilnih listov.

Ena od tihih predpostavk, ki jo prenaša metafora znanja, je ideja, da se znanje lahko poveča v čisto količinskem smislu, tako kot lahko v fotoalbum vstavimo več ali manj fotografij. Vendar pa povečanje in zmanjšanje znanja, če želimo ohraniti ta pojem, podlega drugačnim mehanizmom kot snov. To se kaže na primer v razliki med deljenim znanjem in deljeno torto.

Če svoje znanje delite z drugim človekom, to ne pomeni, da imate manj znanja kot prej. Znanje se je v nekem smislu podvojilo. Če z nekom delite torto, imate le še polovico.

Zato se vrnimo k osnovam učenja. Začnimo z opazovalcem, ki si mora ustvariti mnenje o tem, ali se živo bitje, naj bo to podgana v labirintu, učenec v razredu ali Pavlovov pes v laboratoriju, uči ali ne. Svojega preizkušanca opazuje v vsaj dveh časovnih enotah: pred in po učenju.

Primerjamo dve situaciji, v katerih se v eni kaže določeno vedenje, v drugi pa ne. Vzemimo najpreprostejši primer, učenje pesmi na pamet v šoli. V prvi situaciji opazimo, da učenec Meyer ne recitira Schillerjeve pesmi Zvon.

V drugem primeru jo pove. Pri opisu vedenja ostajam tako natančen zato, da ne bi že vnaprej pomešal opisa navedenih pojavov z njuno razlago. Opazovalec iz svojih neposrednih opazovanj ne more sklepati, zakaj učenec Meyer kaže tile različni vedenji.

Lahko zgolj ugotovi, da opazovana oseba v dveh zaporednih situacijah kaže različno vedenje. Ali se vede na nov način ali pa ne počne več nečesa, kar je počela prej. Ostanimo pri Zvonu: če učenec Meyer v prvi situaciji v ponedeljek zjutraj pri pouku nemščine kljub temu, da je vprašan, Zvona ne pove, v drugi situaciji pa ga en teden kasneje, znova v ponedeljek zjutraj, pove, si je to mogoče razložiti na najrazličnejše načine.

Da prej ni znal recitirati tega besedila, se ga je medtem naučil in ga zdaj obvlada, to je le ena od možnih razlag. Morda je besedilo znal že prej, ampak ga iz nasprotovanja, kljubovanja in uporništva ni hotel povedati. Potem pa se je morda v tem času naučil odreči svojemu uporu?

Ali pa se je učitelj naučil obnašati tako, da učenec Meyer izkaže svoje znanje? Opazovalcu ostaja veliko možnosti za interpretacijo in razlago. Pri tem primeru se mi zdi pomembno, da mi vsakič, kadar kot opazovalci v pogovornem jeziku govorimo o učenju, podajamo določeno razlago za spremembe v vedenju živega bitja.

Pripisujemo jih vzročnim procesom v njegovi notranjosti, ki jih ne moremo neposredno opazovati. Opazovane pojave, to je spremembe v vedenju, povezujemo s hipotetičnimi procesi, ki se jih ne da opazovati. Ta vzročnost je konstruirana, izpeljana iz vedenja ljudi v interakciji in komunikaciji z njihovim živim ali neživim okoljem.

Pojem učenje torej ne opisuje zaznavnih pojavov, ampak jih pojasnjuje. Učenje je pojasnjevalno načelo. Funkcija takšnih pojasnjevalnih načel je, kot je lepo opisal Gregory Bateson, v prvi vrsti preprečevanje radovednih vprašanj in pomirjanje opazovalca s posredovanjem iluzij znanja.

Pojem učenja je torej povezan z drugačnimi razlagalnimi načeli, kot sta gravitacija ali nagon. Meyerjevo ecitiranje pesmi bi lahko razložili tudi z aktiviranjem njegovega nagona za recitiranje pesmi, vezanim na določen letni čas. Razlikovanje med opisom in razlago je tako pomembno zato, ker prek razlag večinoma sklepamo, kako lahko vplivamo na pojave.

Ko opisujemo vreme in ugotovimo, da dežuje, iz takšnega opisa ne moremo sklepati, kaj moramo storiti, da bi dež prenehal. Če pa rečemo, da se sv. Peter valja ali da angeli jokajo, s tem pojasnimo ta dež in v takšni obliki pojasnila hkrati posredujemo tudi idejo, kako lahko vplivamo na pojasnjen pojav. Če se Sv. Peter valja ali angeli jokajo, je pač priporočljivo, da njega ali njo nekako potolažimo ali pomirimo, da pojesta vse, kar je na krožniku, ali pa naredimo pač tisto, kar sv. Petra in angele običajno pomiri.

Tudi pri tako imenovanih učnih procesih je od predpostavk opazovalca odvisno, ali bo opisane spremembe v vedenju pojasnil kot rezultat učenja ali na primer kot vpliv zlobnih duhov, biokemičnih motenj, zlobe opazovane osebe ali položaja nebesnih teles. Če opazujemo recitranje Zvona, zvenijo takšna razmišljanja seveda kot absurd. Povsem drugače pa to izgleda pri vedenju, ki odstopa od normativne buržoazne etikete in se označuje kot simptom ali prekršek.

Tudi dober kriminalec se ne postane brez učenja, prav tako pa tudi prevzemanje vloge profesionalnega norca zahteva ustrezno usposabljanje. Učenje je torej, kot lahko ugotovimo, pojav, ki je odvisen od izbire. O tem, ali se nekdo uči ali ne, ne odločajo toliko procesi v njegovi glavi ali trebuhu, temveč koncepti opazovalca.

Opazovalec vzrok za spremembo človekovega vedenja v teku časa pripisuje spremembam človekovega znanja. Toda tudi znanja in spoznanja ni mogoče neposredno opazovati. Sta fenomena prav tako kot 'jedilni list' in 'pojasnjevalna načela'.

Logično gledano pa je pojem učenje na višji ravni abstrakcije kot pojem znanje. Z učenjem označujemo odnos med znanjem v dveh različnih časovnih točkah opazovanja. To pomeni, da predpostavlja pojem znanja, kakor tudi časa, ter pojem gibanja, ki predpostavlja koncepte položaja v prostoru in času.

Kdor hoče povedati kaj o učenju, se ne more izogniti ukvarjanju s temeljnimi spoznavno-teoretskimi vprašanj. Začnimo ponovno pri pojavih, ki so dostopni opazovanju zunanjega opazovalca. Ponovno je to človekovo vedenje, vključno z njegovim govorjenjem, ki se ga da opazovati.

Vendar se človek ne obnaša kot izoliran objekt, ampak vedno v interakcijskem in komunikacijskem kontekstu. Ni mogoče ne interagirati. Če pa zdaj njegovo vedenje pripišemo njegovemu znanju ali neznanju, to je v širšem smislu katerimkoli kognitivnim procesom, potem komunikacijski in interakcijski pojav pojasnjujemo z intraindividualnimi/intrapsihičnimi procesi.

S tem jih izločimo iz njihovega trenutnega konteksta. Značilnosti odnosa med sistemom in okoljem so obravnavana enostransko kot lastnosti sistema, interakcija pa kot linearno povzročena akcija.

To je podobno, kakor če bi dejstvo, da se žebelj približuje magnetu, pripisali motivirajoči sili v žeblju, na primer njegovi ljubezni do magneta. Če posameznika, ki se sčasoma uči in pridobiva znanje, obravnavamo v kontekstu interakcije in komunikacije, dobimo širšo definicijo spoznanja in znanja, s tem pa tudi učenja. Ta zajema odnos določenega kognitivnega sistema do njegovega okolja.

To je definicija, ki jo uporabljata čilenska biologa Umberto Maturana in Francisco Varella v svoji biološki spoznavni teoriji. Njuna teorija temelji na funkcionalnem pristopu in ne razlikuje med biološkimi in duševnimi strukturami. Če upoštevamo njihovo vlogo za preživetje, pridobijo kognicija, spoznanje, znanje in življenje pomene, ki se razlikujejo od naše vsakdanje pogovorne rabe.

Kognitivni sistem je sistem, ki lahko v določenem področju interakcije deluje z namenom samoohranitve. Proces kognicije, kot ga opisuje Umberto Maturana, je dejansko induktivno delovanje ali vedenje na tem področju. Živi sistemi so kognitivni sistemi, življenje kot proces pa je proces kognicije.

Konec citata. Biološke strukture so torej oblika kognitivnih struktur. Njihov razvoj, sprememba ali nesprememba, diferenciacija ali končna diferenciacija so torej oblike učenja, ne-učenja ali od-učenja.

V tem smislu je moč razmišljanja o evolucijski teoriji prenesti tudi na učne procese. V začetkih evolucijske teorije se je preživetje ali izumrtje živih bitij, vrst ali rodov obravnavalo kot rezultat njihove sposobnosti prilagajanja danemu okolju. Kdor je izumrl, se ni bil sposoben, tako je izgledalo, pravočasno prilagoditi spremenjenim okoljskim pogojem.

Ta razlaga za preživetje in izumrtje je preveč poenostavljena. Medsebojna povezanost med živim sistemom in njegovim okoljem je veliko bolj zapletena. Vsako živo bitje si ustvarja svoje okolje.

Spreminja ga ali ohranja s tem, da živi, da uresničuje določena načine vedenja, drugih pa ne. Razvoj sistema in okolje sta med seboj povezana. Oba skupaj izvajata, kot pravi temu Bateson, ko-evolucijo.

Oba sta drug drugemu okolje, se medsebojno spreminjata in določata pogoje za preživetje. Enota za preživetje je enota, sestavljena iz živega sistema in njegovega okolja. In ker je evolucija učenje, lahko isto rečemo tudi za učne procese.

Enota učenja, analogno z enoto preživetja, je vedno enota, ki jo tvorijo živ sistem in njegovo okolje. To nas neizogibno pripelje do vprašanja o odnosu med živim sistemom in njegovim okoljem. Živi sistemi so avtonomni in strukturno določeni.

To pomeni, da se v vsakem trenutku vedejo tako, kot to določa njihova struktura. Ta struktura se v teku življenja spreminja ali, če želite drugače, v teku posameznikovega učenja. Zgodba učenja je vedno zgodba o interakciji z okoljem.

Vendar dogodki v okolju nikoli ne vplivajo na strukturne spremembe živega sistema v smislu neposredne vzročne povezave. Med živimi sistemi in njihovim okoljem ni, kot pravi Maturana, poučne interakcije. Dogodki v okolju so lahko le motnje ali spodbude, ki jih mora živ sistem kompenzirati in izravnati v skladu s svojo lastno strukturo. Omejujejo vedenjske in preživetvene možnosti živega sistema.

Da bi ponazorili odnos med živimi sistemi in njihovim okoljem, navedimo primer. Ko pride do padca temperature, nizka zunanja temperatura moti človeka, ki je navajen na toplejše temperature. Vendar pa ne determinira, kako bo poskušal to kompenzirati.

Človek in njegova struktura, njegovo znanje, odločajo, ali bo oblekel plašč, prižgal ogrevanje ali odletel na jug. Odnos živega, tj. učljivega sistema do njegovega okolja je protisloven.

Odvisen je od okoljskih pogojev, vendar je avtonomen. Deluje v skladu s svojimi notranjimi strukturami, pri tem pa se mora vedno prilagajati okolju in se nanj navezovati. Živi sistem lahko preživi motnje, ki mu jih povzroča okolje, ali pa mu to ne uspe.

V prvem primeru se je, kot lahko rečemo kot zunanji opazovalci, naučil spoprijemati z okoljskimi spremembami. Prilagodil se je. V drugem primeru se tega ni naučil, umre.

Toliko o teoriji živih sistemov. Katere zaključke lahko izpeljemo iz nje za učenje v ožjem smislu? Za začetek moramo zavreči vse metafore, ki izhajajo iz tehnične informacijske teorije.

Učenja ni mogoče razložiti kot sprejemanje, shranjevanje ali programiranje informacij, ki bi bilo primerljivo z računalniškim. Niti učenje na pamet pesmi Zvon. Učenja ni mogoče zajeti z modeli input-output.

Če so kognitivni sistemi strukturno definirani, to pomeni, da določa sistem sam, v skladu s svojimi lastnimi, zgodovinsko razvitimi kognitivnimi strukturami, kakšen pomen pripisuje dogodkom v svojem okolju. Učenje zato nikoli ni pasivno sprejemanje informacij, ampak vedno aktiven, notranje krmiljen proces selekcioniranja. V povezavi s šolo to na primer pomeni, da učenec določa, kaj je učna snov, ne pa učitelj.

In to seveda neodvisno od nekih učnih načrtov, ki so bili morda pripravljeni na kakšnih ministrskih konferencah za izobraževanje. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je mogoče preprosto sprejemanje informacij, ki deloma še vedno določa šolske ali tudi univerzitetne učne načrte, sploh imenovati učenje. Gregory Bateson je za to skoval po mojem mnenju zelo primeren izraz »učenje nič". Višje oblike učenja, ki jih imenuje učenje 1, 2 in tako naprej, se nanašajo na oblike učenja učenja.

Tudi izbira med alternativnimi vedenji oziroma izbira med množico alternativnih vedenj. In to je področje, ki je pomembno z vidika preživetja glede učenja, izbira/odbir vedenja. Večina je verjetno pozabila, kakšno vse podatkovno znanje bi morali vsaj po šolskem učnem načrtu dobiti posredovano v šoli.

Namesto tega se morda še spominja, da so se pa med tem, ko jim je bolj ali manj dobronameren profesor poskušal posredovati osnovna pravila višje matematike, naučili, da so idioti, nesposobni ali da so družbeno marginalizirani, da se morajo podrejati ali se klanjati. Skrivni interakcijski učni načrt je bil povsem drugačen od uradnega vsebinskega. Čeprav se o tem žal še ni govorilo v vseh učnih programih, je večina oblik neposrednega posredovanja informacij bila obsojena na neuspeh.

To ve vsak, ki je že kdaj poskušal svoje življenjske izkušnje prenesti na svoje otroke v obliki dobrih nasvetov. Učenje je vedno povzročanje motenj, pri tem pa se naučimo, kako se da te motnje nevtralizirati in odpraviti. Iz dejstva, da je učenje vidik koevolucije posameznika in okolja in da svojo funkcijo črpa iz koristnosti za preživetje posameznika, lahko izvedemo, da tega, kar se bo naučilo, ne določa toliko eksplicitna vsebina, ampak implicitna pravila v konkretni interakciji.

To pomeni individualno doživeta pravila preživetja. To je razlog, zakaj se večina ljudi tako dobro nauči svojega maternega jezika. Oblika učenja, vsakodnevno medsebojno govorjenje, je tista vsebina, ki se jo je treba naučiti.

In slovničnih pravil maternega jezika se naučimo tako, da jih uporabljamo v govoru. Oblika učenja je vedno dejanska učna vsebina. Tako kot v zgodbi o moškem, ki vsak dan prek državne meje potiska šajtrgo, polno peska.

Verjetno poznate to zgodbo. Cariniki so prepričani, da ta moški nekaj šverca. Znova in znova preiskujejo pesek, a ne najdejo ničesar.

Ranjeni v svoji poklicni časti, a še vedno prepričani, da imajo opravka s tihotapcem, se odločijo, da bodo moškemu zagotovili kazensko imuniteto, če jim pove, kaj tihotapi. Njegov odgovor? Šajtrge.

Prav tako je oblika interakcije in komunikacije pomembnejša od vsebine. Na implicitni način se s tehnikami tihotapljenja prenašajo sporočila o medosebnih odnosih, podobah ljudi ter moralnih in etičnih vrednotah. Mimogrede, v takšnih interakcijskih mehanizmih tiči ena od nevarnosti uporabe računalnikov v didaktične namene.

Pri interakciji z računalnikom je implicitno posredovana ideja, da je svet predvidljiv in da je mogoče, če si le dovolj pameten, imeti nadzor nad njim. To je spoznavno-teoretska zmota, ki lahko ima za zadevnega in njegovo življenje usodne posledice, pa ne samo zanj. To je mogoče občasno opaziti pri težavah, ki jih imajo uspešni programerji s svojimi partnerji.

Ali pa se morda spominjate Petra Sellersa v filmu Hello Mr. Chance. Igral je vrtnarja, ki je svoje življenje preživel samo z rožami in pred televizorjem. Tam se je naučil, kako z daljincem odstraniti nevarne situacije s preklapljanjem kanalov.

Bil je očitno neprijetno presenečen, ko je moral ugotoviti, da banda mladih uličnih roparjev, ki ga je napadla, ni pokazala niti najmanjšega znaka, da bi se odzvala na ukaze daljinca. Program se, čeprav gospodu Chneju ni bil všeč, ni dal spremeniti.

Ampak vrnimo se k odnosu med sistemom in okoljem ter k preživetveni funkciji učenja. Morda vam je že jasno, zakaj je vprašanje, kako preprečiti učenje, tako pomembno. Kajti ni vedno smiselno, da se učimo in prilagajamo svojemu okolju, metem ko bi se prav tako lahko to okolje učilo in prilagajalo nam.

Kaj se na primer zgodi, če se ženska ne nauči prilagajati svojemu možu? Ali se s tem ne odpre priložnost njemu, da se on nauči prilagajati svoji ženi? Ni privlačna fantazija, da se ne le otroci naučijo, kako se prilagajati pravilom šole, ki v resnici ne osrečujejo niti njih niti učiteljev, ampak da se namesto tudi šola malo bolj nauči prilagajati otrokom.

Podobno seveda velja v še večji meri za politično raven. Kje so meje, do katerih je učenje sploh upravičeno? Ali, povedano drugače, zelo natančno moramo pretehtati in oceniti, kaj in kako se splača učiti.

Za to je pomembno poznati mehanizme ne-učenja. Kako ohranjajo živi, torej kognitivni sistemi, svojo strukturo? Kako ohranjajo svojo identiteto?

Kako se lahko naučimo, da se ničesar ne naučimo, da bi ohranili vrednote, ki se nam zdijo vredne ohranitve? In kako lahko izklopimo te mehanizme ne-učenja, če naj bi bilo za naše preživetje pomembno, da se znebimo starega znanja? Začnimo ponovno na načelni teoretski ravni.

V svoji knjigi Laws of Form je angleški logik George Spencer Brown dokazal, da je mogoče vse kognitivne strukture pripeljati do ene same oblike delovanja, in sicer razlikovanja. To je primerljivo z risanjem kroga na list papirja. Z razlikovanjem se zariše meja, ki ločuje prostor, stanje ali vsebino znotraj meje od prostora, stanja ali vsebine zunaj meje razlikovanja.

Vsak spoznavni subjekt, to je vsak opazovalec, določi, kateri je zanj znak razlikovanja. To je njegov motiv, to so njegova merila vrednotenja, ki vodijo njegova razlikovanja in njegove konstrukcije realnosti.

Glede na subtilnost razlikovalnih meril je tako mogoče skonstruirati vse diferencirane ali razdiferencirane podobe sveta, ki si jih lahko zamislimo. Katere so to, je odvisno od tega, kaj stori opazovalec, da pride do svojih razlikovanj. Če želimo pridobiti znanje, moramo delovati.

In če želimo znanje posredovati, moramo dati navodila za ravnanje. Kdor želi drugega človeka naučiti, kaj je torta ali pita in kakšen okus imata, mu mora ponuditi recept za peko.

Ne sme mu samo povedati, kaj mora narediti, da bo spekel torto, katere sestavine mora zmešati in kako jih mora obdelati, ampak ga mora tudi nekako zapeljati do tega, da to torto potem speče in poje. Le tako lahko svojemu vajencu posreduje izkušnjo, kaj je na neki torti tisto specifično 'tortično'. Vonj, okus, sestavine, zgodovina nastanka in tako naprej.

Pri uporabi receptov se kaže enotnost kognicije in vedenja. To je morda eden od razlogov, zakaj so kuharske knjige in priročniki veliko bolj priljubljeni kot teoretični traktati. Z njimi se namreč uči veliko bolje.

Izkušnje so najboljša šola. In zagotovo ni naključje, da Galilejevi nasprotniki niso hoteli pogledati skozi njegov teleskop. To je bila najboljša metoda, da se izognejo spoznanju o obstoju Jupitrovih lun.

Učenje in odučenje je, kot lahko rečemo v skladu s Spencer-Brownovimi zakoni oblike, sprememba razlikovanj. Neučenje pa je ohranjanje razlikovanj takšnih kot so. Za to je potrebno ponavljanje vedenja, ki je pripeljalo do teh razlikovanj, in izogibanje vedenjem, ki bi lahko pripeljala do novih razlikovanj.

Razvoj kognitivnega sistema v interakciji z okoljem je zgodba o strukturnih spremembah, tj. o spremembah razlikovanj. Dogodki v okolju delujejo kot motnje.

Ne ustrezajo do sedaj uporabljanemu sistemu razlikovanja. Stara razlikovanja je treba odpraviti in uvesti nova. Dogodki v okolju, ki ne povzročajo motenj, ne vodijo do strukturnih sprememb sistema.

To pomeni, da nimajo učnega učinka. Znanje in učenje sta torej nasprotji.

Kjer se ohranja znanje, se preprečuje učenje. Zato znanja ni mogoče enostvno povečati kot velikosti torte. Učenje uničuje znanje, s tem ko preprečuje nadaljnje izvajanje starih razlikovanj.

S tem smo pri strategiji ne-učenja. Če nam uspe, da doživljamo okolje nespremenjeno, dani repertoar vedenja in razlikovanja zadostujeta, da se lahko odzovemo na vse morebitne dogodke.

Karkoli se zgodi, vse se je že kdaj zgodilo. In na vsak izziv, ki ga prinašajo okoljski dogodki, je odgovor že pripravljen, tako je to vedno bilo, to smo že zmeraj delali tako. V interakciji med sistemom in okoljem se ne zgodi nič novega, nič ne moti, ni potrebe po učenju.

Da bi zagotavljali to izkušnjo konstantnega sveta, obstajata dve možnosti. Prva je, da z lastnim delovanjem poskrbimo za stabilnost lastnega okolja. Druga možnost je, da za stabilno dojemanje okolja skrbimo s sistematičnim izključevanjem informacij.

Prva metoda je zelo razširjena. Pojasnjuje, zakaj se nekateri ljudje pretežno obdajajo z osebami, ki ne storijo ali ne rečejo ničesar nepredvidljivega ali nepričakovanega. Gre za prevencijo v ustvarjanju motenj, strategijo kronifikacije lastnega mišljenja, če to ocenjujemo negativno, ali strategijo ohranjanja lastne identitete, če to ocenjujemo pozitivno.

Druga metoda, da se ne pustimo motiti zaradi spremenjenega okolja, je, da ga ne dojemamo kot nekaj novega. Konec koncev vsak sam odloča, kaj je zanj novo in kaj ni, kaj ocenjuje kot razliko in kaj ne. Če se, kot v politbiroju nekdanjih komunističnih strank, upoštevajo samo tiste informacije, ki potrjujejo lastno sliko sveta, ni potrebe po učenju ali spremembah. Če domnevna novica ni obravnavana kot novica, se bo pokazalo, čigava struktura ima močnejšo zmožnost obstojnosti. Trma, bi se lahko glasila formula, lahko prepreči prehitro ponovno učenje.

Z vidika zunanjega opazovalca lahko torej ugotovimo, da je potrditev znanja, bodisi aktivno pridobljenega ali pasivno doživetega, česar nikoli ni mogoče čisto jasno ločiti, najboljši predpogoj za uspešno ne-učenje. Ali, če to povzamemo v jedrnati formuli: znanje ovira učenje. To je morda razlog, da se mnogi ljudje z napredujočim staranjem vedno manj učijo.

Človek lahko radovedno postavi pod vprašaj svoja stara razlikovanja, zato da se oduči, kot to imenuje Spencer Braun. Komur to uspe, si ne odpre le pogleda na na novo strukturiran svet, ampak se bo tudi drugače vedel in s tem spreminjal svet. Vidite, ni bil moj nameni, da imel enoznačni pledoaje za ne-učenje.

Predvsem mislim, da je treba učenje vrednotiti zelo ambivalentno. Zmeraj, kadar se učimo, moramo plačati ceno, in kadar se ne učimo, moramo prav tako plačati ceno. Zato bi moral vsak posameznik, pa tudi vsaka institucija ali organizacija, natančno premisliti, v katero smer želi on ali ona spreminjati ta svet s svojim učenjem ali neučenjem.

Učenje pač ni nevtralno in včasih bi bilo bolje, če se ne bi učili.

Najlepša hvala za vašo pozornost.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  (Revolucija)

17 Nedvoumno pokažite, da ne poznate šale

(Ahumornost) 

Ne delajte si utvar: čeprav Vas množice na trgih in na internetu navdušeno pozdravljajo, obstaja tudi odpor proti Vam. Formalno opozicijo v mestnih in državnem parlamentu lahko sicer utišate, vendar pa vedno obstajajo pametnjakoviči, ki nostalgično vztrajajo pri znanih pravilih liberalne demokracije in niso poštekali, da so se začeli eni drugi časi. Teh ljudi ne boste prepričali. In ti ljudje bodo uporabili enake ali podobne metode, kot ste jih Vi, da bi prišli na oblast. Ampak zdaj živite, to Vas lahko nekolikanj pomiri, v eni drugi državi: Vi imate v rokah instrumente nadzora, o kakršnih so lahko prejšnji vladarji samo sanjali. Prav tako ste si ustvarili tudi ustrezne strukture nadzora, s pomočjo katerih lahko vladate. In točno to bi morali tudi početi; povsod, kjer vaši nasprotniki ovirajo Vaše delovanje. Vaša baza ne bo z ogorčenjem reagirala na drastične ukrepe (aretacije itd.) proti notranjemu sovražniku, saj to moti le majhno intelektualno manjšino, na katero pa se že zato tako ali tako gleda z nezaupanjem; prav nasprotno: navdušeno se bodo strinjali z Vami, če boste ukrepali proti sovražnikom ljudstva. Tisto, kar bi pa lahko postalo nevarno na dolgi rok, so bolj subtilne subverzivne metode, ki ciljajo na to, da osmešijo Vas in Vaš režim ter Vam odvzamejo čast in spoštovanje. Satira in ironija, tihi vici, ki se prenašajo od ust do ust in kritizirajo trenutno stanje v družbi, imajo razdiralen učinek. To izhaja iz dejstva, da tistemu, ki se na sebe in svojo življenjsko situacijo gleda s humorjem, pomaga, če se čustveno distancira (kako je že rekel obsojeni na smrt, ko so ga v ponedeljek zjutraj peljali na morišče? – »No, krasen začetek tedna!«). To za Vas pomeni: humor ogroža Vaše politične strategije in taktike, usmerjene v aktiviranje in uporabo emocij – torej vse, kar je mogoče doseči s populizmom. Če nekritičnega združevanja družbene skupnosti in pripravljenosti vsakega posameznika na žrtvovanje več ne preprečuje strah pred sovražnikom, če navdušenje nad lastno nacionalno (rasno, kulturno ...) veličino zakriva pogled na realnost in prioritete posameznikovega vsakdana in tudi strah pred državnimi sankcijami ne zožuje obzorja, potem bi lahko trezna analiza avtoritarnih struktur Vaše »neliberalne demokracije« pripeljala do nove ocene njene očetovske strogosti in materinske skrbi ter pripravila tla za opozicijsko gibanje. 

Takšen učinek še okrepi dejstvo, da humor igra na večpomenskost, ambivalentnost in paradoksalnost, kar potihem spodjeda lažno črno-belo sliko sveta, v katerem obstaja samo ali-ali, ki jo propagirate Vi in vaše gibanje ...  

Humor je močno orodje upora, ki ga (na žalost) ne morete preprosto prepovedati, če ne želite sami postati užaljen smešni pajac (na primer z obtožbami zaradi razžalitve časti). Vendar pa Vam vedno ostaja opcija, da satirike, kabaretiste, komike in vse, ki humor uporabljajo kot politično sredstvo, iz uradno drugih razlogov umaknete iz obtoka. Kot se že uspešno prakticira v praksi pri novinarjih v mnogih državah, lahko tudi tukaj skonstruirate poljubna kazniva dejanja, tako da lahko te subjekte predstavite kot na primer sovražne agente, člane tajnih služb, pedofile ali bogokletneže, jih postavite pred sodišče in obsodite. Cilj je, da jih utišate. Misli so sicer svobodne – in to boste lahko spremenili le z zelo zahtevno in dolgotrajno propagando in pranjem možganov –, vendar ni treba, da je to Vaš problem. Kajti šala, ki ni izrečena (ali slišana), ne povzroči smeha. 

To je kakor kakšen naravni zakon: kar v družbenem sistemu ne pride v komunikacijo, nima družbenega učinka. Zato popolnoma zadošča, da preprečite širjenje opozicijskih misli. Če pa bi v vendarle vsi v svojih glavah mislili subverzivne misli, Vaša oblast ni ogrožena, dokler jih zadržijo zase. Enako velja za vse poskuse, da bi s humorjem, satiro ali zabavno gverilo čačkali po Vaši vladavini. Če obstaja dovolj strahu, da se o Vas in Vašem režimu ne pripovedujejo šale, humor, ki ostane zaseben, ne škoduje. Z nekaj – v medijih dobro lansiranimi – obsodbami znanih „šaljivcev“ ali „klovnov“ zaradi spodbujanja k sovraštvu ali zaroti ipd. boste z veliko verjetnostjo dosegli preventiven učinek. 

Čeprav se sliši paradoksalno: država, ki dopušča, da se o njej pripovedujejo šale, ne pozna šale. 

*

Prihodnjič: 

Prepovejte to knjigo ... (Paranoja)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 

***

8. september 1997

 
Čakam g. Kalamara¹. Da začnemo delati za načrte za hišo. 
Delo teče.
Sinoči sem bil na Petrovi vaji. Če pridobi zadeva še tempo in veselje, bo v redu. Veselje, razigranost, odločnost. To še manjka. 
Vse je nared za tiskovno. 

11. september 1997

Prva tiskovna. Imel intervju za Radio SL. 
Gledališki list lep. Nekaj pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili v prihodnji številki. Mapa za tiskovno dokaj lična in predvsem poceni. 
Začel sem se resnično veseliti premiere Zaboja. Tudi piramida pred gledališčem je super.²

Mateja³ bo poslala material prejšnje sezone Gledališkemu muzeju. Fino se mi zdi, da je že vse zbrano, urejeno, pripravljeno. Tudi fotografije. Vse več stvari teče kakor samodejno. In to je lep občutek. Zdi se mi, da je dvomesečno delo počasi začelo kazati svoje rezultate. 

Zdaj si želim samo še dobre predstave. Tudi prvi klici so že tu za prodajo predstave.  

Menim, da je tiskovna bila o. k. Dovolj intimna, pa vendar strukturirana in hkrati “polnokrvna”. 

Če bomo izpeljali sezono tako, kakor je načrtovana, potem bomo, v to silno verjamem, že v enem letu popravili podobo gledališča in postali zanesljiv, gledljiv in zanimiv kulturni “subjekt”. 

15. september 1997 

Zdaj sem popolnoma v “financah”. Anica⁴ je pripravila plan za leto 98’, jaz pa razmišljam, kako stvari prezentirati in razložiti, da bi čim več tudi lahko uresničili. 

Z Janiko⁵ se pogovarjava o barčku, ki bi obratoval v času, ko bi bile predstave. Izgleda, da jo stvar kar zanima. Tudi mene. Prepričan sem, da bo to dvignilo kvaliteto naše ponudbe.  

Pričakujemo tudi izračun Andrejeve⁶ firme iz Ljubljane glede obnove odra in Hercegove⁷. Kaj bodo rekle številke? 

Začela se je jesen. Zunaj je še sončno, vendar hladneje. 

Pri delu smo kar “segreti” in občutek imam, da smo začeli zelo zelo dobro. 

Včasih se mi zazdi, da sem kot kak pater, ki piše kroniko samostana ... No, pa saj je primerljivo. Eni in drugi poskušamo služiti. Biti v službi. Umetnosti. Lepote. Resnice. ... Ja, to so cilji. 

Sinoči bil na Petrovi vaji. Fino so potegnili in stvar bo zanimiva. Sem prepričan. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

1 - Luknja v spominu. Noben obraz mi ne pride pred oči ... g. Kalamar, se prosim javite ;-)?!

2 -  Odrski mojster Marijan Pišek - žal ga ni več med nami - je iz treh lesenih okenskih okvirjev izdelal oglasni pano za plakate, termine predstav, fotografije. Ko bom velik, bom k tem zapisom dodal še fotografije, pa se bodo stvari dale tudi videti. In delček od veeeliko denarja, ki ga nameravam še zaslužiti, bom namenil za tisk knjige z naslovom "Prva petletka". Zdaj, ko prebiram te zapiske, si mislim, da si številni ustvarajalci, ki so 'ptujski teater gori postavljali', to zaslužiijo. Še posebej pa Zato.-jevci; ko bom v penziji, dečki (in deklice) Nešo, Tadej, Vojč, Gregor in monogi !!! drugi ..., bom upam našel še zato.-jevski dnevnik in obelodanil tudi naše štiriletne sanjarije (1992 - 1995), iz katerih se nismo samo zbudili, pač pa zgradli resnično novo firmo na Ptuju (Gledlaišče Ptuj.)
Kakorkoli: papirna izdaja bo! Ker "Mladi na Ptuju so!", kot je to rekel naš ustanovitelj, župan dr. Miroslav Luci. (Gojc pa ga bo odlično imitiral čez tri leta v predstavi Marjetka str. 89).

3 - Mateja Rokavec, tajnica, blagajničarka, arhivarka, telefonistka in še vse kaj drugo. Kot smo bili vsi še "vse kaj drugega" kot to, kar nam je pisalo v opisu del in nalog.

4 - Anica Bombek Strelec. O njej bi lahko napisal kratek roman; ali vsaj par poglavij. Na hitro - ker jo boste srečali v nadaljevanju zagotovo še velikokrat: uradno računovodkinja. Sicer pa pr-ovka, producentka, organizatorka programa, prodajalka predstav, organizatorka abonmajev, iskalka terminov, dogovorjevalka z igrlaci, kupci, obračunovalka plač, preračunovalka budžeta projektov, bilanco-sestavljalka, ženska, ki je znala na pamet telefonske številke, kontni plan ... in še verejetno marsikaj, česa sploh nisem vedel. No, Anica je bila kasneje tudi neko obdobje direkotrica gledališča (ali v.d.?) Aja, tudi - zdi se mi - oseba, ki je dala pobudo, da bi se redno srečevali organizatorji slovenskih gledališč. In se tudi nekaj časa so. Sem jih videl (ko več nisem bil direktor), na lastne oči na Ptuju, kako so bili dobre volje. (Pred kafičem, jasno.)

5 - Janika Javševec, lastnica lokala Orfej. Tam smo v tistih časih veliko presedeli. Že Zato.-jevci. Janija je naše generacije, bila vedno naklonjena kulturi; mi pa njenim kavicam in špricerjem in kratkim. Ja, dolgo smo imeli pri nej našo "bazo".

6 - Je to isti kot v pripombi 1; Andrej Kalamar? Se kdo spomni?

7 - Na Hercegovi ulici je živel Marijan. Poleg njihove hiše je bilo nekdanjo skladišče Tobačne tovanre Ljubljana. Očitno občinski prostor. Pa je Marijan dal idejo, da bi po odhodu Tobačne tam uredili mizarsko delavnico in skladišče. Ideja lepa, prostor primeren, Marijanu blizu ;-), ampak: kje pa naj najdem denar? Začeli smo razmišljati o prenovi odra - dotrajani elektriki, cugih ..., zdaj pa Marijan vleti s to idejo, hm.

*

In še:

Jože, hvala za tvojo spodobudo, naj to objavljam naprej. Saj, ne sem mislil nehati, ampak je pa fini občutek, če se komu zdi zanimivo brskati po starih rečeh (pa četudi so "nematerialna dediščina".) Hvala, Tanja, tudi za tvoj feed back.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

Na službeni poti z delovišča domov sem se ustavil pri prijatelju iz otroških in mladinskih let.
Potem sva šla - mislim po mladosti - vsak po svoje. Vsak študirat svoje.
Med študijem sva sicer še ušpičila nekaj skupaj. Po tem pa ohranila takšne, bolj e-stike.

Prijatelj piše. Prozo.
Pa sva sedela ob črni in bledi kavi. On črno, jaz bledo.
Beseda je dala besedo in - zato zdaj to pišem - ko sem se vozil proti domu, me je spreletel občutek:

Nekoč bo iz tega pogovora nekaj nastalo.

In ker bi rad preveril, ali "občutki varajo" ali je kaj na tem, sem sedel in si to zapisal.
Saj to zdaj sicer že vem: včasih varajo, včasih pa ne.
Če bi pa moral dati na tehtnico, bi rekel, da me večkrat niso kot so.

Podkurila sva danes, bi rekel.
Iskra je vzniknila.
Drva so pri obeh, njem in meni, še na zalogi.
Videl sem mu žar v očeh.

Koliko čas bomo potrebovali - ja, ker kar nekaj nas bo moralo še pihati v to žerjavico! - da bo zagorel daleč viden ogenj?
Ne vem.
Vem pa, da imam voljo čakati. Počakati. Ker se lepe reči počne počasi.
Ker je vredno.

Čeprav Fritz B. Simon v Navodilu, kako naj vlada/r ravna z umetniki, pravi:

Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

- in ima prav, namreč: da "ne ustvarjajo neposredne uporabne vrednosti", verjamem, da bova s prijatlejem počela še naprej vsak svoje neuporabne reči. 
Prijatelj je že priznan, z narcizmom je gotovo že zdavnaj opravil. Moja branža pa po smrti nima šans, ker ko zavesa pade, je adijo, za forever, s tem, kar počnem/o. Cirkus, ki ga zganjamo, crkne vsak večer znova. Zato mi, j. ga, ostane res le 'lastni vzgib'. Priznanje? Domišljavost? Narcizem? - Za začetek: Rad to delam. Vse ostalo je sekundarno. Nepomembno. Manj pomembno.

Tako je to. Duh veje, kjer mu paše. In ko mu paše.

Zato bom zapisal le še to:
Občutek imam, da je treba reči:
-> SE NADALJUJE!

(Kako sem lahko tako zelo prepričan, da se nadaljuje? Ker je vsaj enkrat tako že bilo: tukaj.)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

(Revolucija) 

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  

(Revolucija) 

Po dolgem, vztrajnem in neutrudnem boju ste končno na volitvah zmagali in vlado sestavili Vi. Če lahko to storite le tako, da kot manjši partner vstopite v koalicijo z drugo stranko, si zagotovite ministrstvo za notranje zadeve. Zunanji minister je v javnosti sicer bolj ugleden, ker se nenehno pojavlja na svetovnem prizorišču z drugimi pomembnimi akterji, vendar nima veliko besede; je le izvršilni uslužbenec predsednika vlade, ki določa smernice politike. Tako kot se je v družini treba s sosedi dogovoriti o višini ograje in odstranjevanju plevela, se on ukvarja z zunanjimi odnosi družine, ki nimajo veliko opraviti z notranjimi zadevami (če ne upoštevamo občasne jeze na soseda, ki preveč glasno gleda televizijo in s tem moti družinski počitek). Notranji minister pa določa, kako so urejeni družinsko življenje in odnosi med družinskimi člani. Razpolaga s tako rekoč starševsko avtoriteto in je gospodar v hiši, saj ima on pooblastila kar zadeva policijo in notranje tajne službe. S tem resorjem lahko zato tudi iz manjšinskega položaja v vladi začnete preoblikovati državo tako, da se okrepijo sile reda in organi nadzora. 

Kajti: takoj ko pridete na oblast, morate začeti demonstrativno izpolnjevati obljube, ki ste jih dali svojim volivcem. Če je narod družina, potem je država oče („Vater- Land“, „očetnjava“) in vedno tudi mati („materni jezik“, „rodna gruda“). Z drugimi besedami: skrbeti morate, da je Vaša klientela dobro preskrbljena in da lahko prosperira. Pri tem ne gre v prvi vrsti za razdeljevanje volilnih daril (darila imajo vedno zgolj kratkotrajen motivacijski ali hvaležnost vzbujajoč učinek), ampak za strukturne reforme, ki poskrbijo za to, da Vašim ljudem gre gospodarsko dobro ali vsaj bolje kot pred Vašim prevzemom vladnih pooblastil. Ljudstvo mora občutiti razliko, da  bi Vas imelo za poštenega zastopnika in za Vas šli v ogenj. Na prvem mestu so uradno torej ustvarjanje delovnih mest, dovolj dostopen izobraževalni sistem ter zdravstveno zavarovanje in skrb za starost. 

Vse to so naloge, ki so jih v preteklih, predindustrijskih časih opravljale družine – bile so osnovni sistem solidarnosti; zdaj, ko sta globalizacija in etično poljubna, od Boga zapuščena zahodna civilizacija, pripeljali do propada družin, kar Vi že dolgo obžalujete, mora vskočiti Vaša kot oče in mati skrbna država. Za to morate ustvariti pravice do državne pomoči, prilagoditi pokojninske pravice, vsem zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo ter izvajati gospodarsko in davčno politiko, ki ustvarja delovna mesta in radikalno zmanjšuje število brezposelnih. Najprimernejše sredstvo za to so (ker ima najhitrejši učinek) veliki državni investicijski programi. 

Če se morate Vi ali država zaradi tega zadolžiti, to ni težava. Konec koncev država ni družinski proračun švabske gospodinje in, čeprav se tako imenuje, proračun države ni primerljiv z zasebnim proračunom. Dokler ne povzročite inflacije, državni dolgovi niso problem. Ne dovolite, da Vas zavedejo samooklicani gospodarski modreci, saj v svojem razmišljanju, raziskovanju in oblikovanju modelov sledijo zgolj zastarelim in protislovnim ortodoksnim nazorom in o realnem gospodarstvu nimajo pojma. Preveč so vzvišeni, da bi poznali konkretne posledice svojih - iz abstrakcij izvedenih - predlogov za ljudi z ulice. Vsi skupaj so zgolj navadni pisarniški delavci ali, bolje rečeno: igrajo se na računalnikih, in ne znajo razlikovati med simulacijo na ekranu in resničnim življenjem. 

Investicije zahtevajo denar (čeprav ga država v principu lahko natisne), in tisti, ki imajo denar, Vam ga ne bodo prostovoljno dali. Zato morate Vi staro državo z njenimi neustreznimi zakoni in institucijami revolucionarno spremeniti. Predvsem ne smete upoštevati svojih političnih nasprotnikov („sovražniki ljudstva“), ki želijo zgolj ohraniti svoje pridobitve. Tu pomaga le očetovska strogost in popolna brezkompromisnost ... 

Če ste sami predsednik, kancler, premier (kakorkoli se že imenuje ta funkcija) vlade, morate brez oklevanja začeti revolucionarno preoblikovati državo v skladu s svojimi zamislimi. Vaš cilj mora biti zagotoviti trajno vladavino in uveljavitev interesov ljudstva. Ker utelešate njegovo voljo in interese Vi, to pomeni: gre za trajno zavarovanje Vaše lastne moči. 

Predstavniška demokracija z rednimi volitvami in menjavami vlad, liberalnimi državljanskimi pravicami, pravico do svobodnega izražanja mnenja, svobodo tiska in informacij Vam je sicer omogočila, da ste prišli na vrh države, ne da bi morali kot prejšnji revolucionarji prelivati kri, vendar pa potencialno ogroža tudi uspeh Vaše revolucije. Vse te pravice bi namreč v prihodnosti lahko bile uporabljene tudi proti Vam (= ljudstvu) in jih je zato treba na novo strukturirati in izboljšati tako, da ljudstvo ne bo več tako enostavno prikrajšano za svojo moč. 

Če boste podvomili v doslej ustavno zagotovljene pravice, Vas bodo obtožili, da ste nacist ali fašist; vendar ste to najbrž na svoji dolgi poti, v svojem boju, slišali že velikokrat, tako da Vas to verjetno ne bo pretirano prizadelo. Vztrajajte pri tem: Vi zgolj izboljšujete nekoliko zastarelo demokracijo, katere pomanjkljivosti lahko občuti vsak, vsakodnevno. Vi – in Vaše gibanje – veste, kaj ljudstvo resnično hoče in potrebuje. 

Logika vaših državnih reform se lahko zgleduje po zgodovinskem razvoju od fevdalnega sistema do parlamentarne demokracije: posamezne razvojne korake morate le izvesti v obratnem vrstnem redu. 

Ključna točka in jedro pri tem je odprava tako imenovane delitve oblasti. Doslej je država oziroma politični sistem poskušal omejiti moč posameznikov ali posameznih vplivnih skupin (kot vsi vemo: brez večjega uspeha, saj mednarodni veliki kapital vleče niti povsod). To so poskušali doseči z odpravo klasičnega razlikovanja med vrhom in dnom z izgradnjo zapletene hierarhije (to pomeni, da tisti na dnu nadzirajo tiste na vrhu): Vlada (izvršilna oblast), predstavniki ljudstva, zbrani v parlamentu (zakonodajna oblast), in pravni sistem s svojimi sodišči (sodna oblast) si doslej medsebojno omejujejo svojo moč, si gledajo pod prste in, če je potrebno, drug drugega po prstih. Da je to v nasprotju z vsako logiko, je jasno vsakemu tretješolcu: Če se tisti, ki je na vrhu hierarhije (vladar ali vlada), mora podrediti nekomu, ki je pod njim v hierarhiji (kateremu koli sodniku ali sodišču), potem nekaj ni v redu, saj postane popolnoma nejasno, kdo ima resnično besedo in kdo mora koga ubogati. 

Takšne omejitve vladne moči so v Vaši novi ustavi odvečne že zato, ker Vi oziroma Vaša vlada neposredno zastopate interese ljudstva, ne da bi za to potrebovali posredovanje poslancev. Ker razpustitev parlamenta za Vaš imidž ne bi bila dobra, zadostuje, da spremenite (ali date spremeniti) volilno zakonodajo tako, da Vaša stranka dobi veliko večino sedežev v parlamentu, tudi v malo verjetnem primeru (= »volilna goljufija«), če ne bi dobila večine glasov. Volilne okraje lahko na primer prilagodite tako, da bodo sedež v parlamentu dobili v vsakem primeru pravi kandidati prave stranke. Ali pa lahko uvedete pravilnik, da večinska frakcija dobi dodatnih nekaj sedežev, da se zagotovi sposobnost vladanja (svoboda pri oblikovanju ustreznih zakonskih predpisov ne pozna meja). 

Neglede na to, kako v podrobnostih izgleda volilna zakonodaja, je pomembno, da se odpoveste ideji notranje strankarske demokracije (če ste jo kdaj sploh imeli). Vodstvo stranke mora določiti izbor kandidatov. Potem pa lahko članom stranke velikodušno dovolite, da med predlaganimi kandidati izberejo svojega. Na ta način lahko računate na lojalnost svojih poslancev; in samo tako ni razlike, ali ukinete parlament ali ne. Če poslanci delajo, kar želi vlada, je za interese ljudstva poskrbljeno. Zapletena parlamentarna hierarhija, v kateri je najnižji na vrhu, je odpravljena. 

Za dopolnitev sistema, ki še zmeraj deluje kakor da bi bil predstavniški, in da bi si zasigurali svojo moč, je priporočljivo v ustavo, ki jo nameravate spremeniti, vključiti možnost posvetovalnih referendumov (če ta možnost še ni vključena). Ker ste sposobni uporabljati instrumente množične psihologije, boste – s pomočjo veličastnih možnosti socialnih medijev za demokratično delovanje na osnovni ravni – pridobili nepremagljivo sredstvo moči: ljudstvo govori in ljudstvo ima zadnjo besedo (in v demokraciji ne dopušča ugovorov). 

Ostaja še nezaslišana škandaloznost, da se morate Vi kot vlada podrejati sodiščem. Tukaj je treba uporabiti podobno strategijo kot pri ravnanju s parlamentom. V nobenem primeru ne postavljajte pod vprašaj nujnosti pravnega sistema – navsezadnje živite v civilizirani državi, v kateri se konflikti rešujejo brez nasilja na sodišču, monopol države nad nasiljem pa v principu zagotavlja, da ne morejo vladati pravica močnejšega in metode divjega zahoda. Vendar pa je ta pravni sistem, ki je – kot Vi že leta javno obžalujete - koruptiven in izvaja krivosodje, nujno potrebno reformirati. 

Zdaj lahko ukrepate na dveh frontah. Prvi korak je splošna omejitev neodvisnosti sodišč. Ne glede na to, kako boste to zakonsko uredili, je ključno, da imenovanje sodnikov določajo politični organi, tako da boste lahko na te položaje imenovali svoje ljudi. Ustavne sodnike v Zvezni republiki Nemčiji na primer že sedaj imenuje parlament. Vendar bi se to lahko brez težav še dodatno razširilo. Zdaj, ko ste na oblasti, se odpirajo obsežne možnosti za reforme, ki jih bo ljudstvo najverjetneje sprejelo brez večjega odpora. Prvič, ker ste dovolj dolgo dvomili v častnost sodnikov in pravičnost njihovih sodb, tako da je njihov imidž izredno slab; in drugič, ker postopkovna pravila za imenovanje sodnikov in logika pravnega sistema za navadnega državljana niso niti pregledna niti zanimiva. 

Policijo in domače tajne službe bi morali sistematično razširiti. Da bi zagotovili varnost državljanov – terorizem je permanentna nevarnost –, morate ustvariti možnosti za nadzor na celotnem ozemlju: videokamere na vseh javnih mestih, nadzor celotne internetne komunikacije, obsežno zbiranje podatkov, kot so ga doslej izvajali le veliki internetni giganti. Najlažje je, če si dostop do njihovih podatkov zagotovite z zakonom in ustanovite pristojne organe. Prebivalstvo vam bo hvaležno za na ta način povečano varnost, saj tisti, ki niso storili ničesar nezakonitega, nimajo česa bati, če se njihovi podatki zbirajo in analizirajo. 

Da bi lahko uveljavili svojo gospodarsko politiko, je posebej pomembno, da odpravite neodvisnost centralne banke. S svojimi posegi na trgu mora služiti Vašim političnim ciljem. Konkretno to pomeni, da morajo gospodarstvu zagotavljati poceni denar, da se zaradi nizkih stroškov kreditov lahko ustvarja in ohranja gospodarski razcvet, ki bo – poleg državnih naložb – ustvaril veliko novih delovnih mest. Vendar morate upoštevati mejo tiskanja denarja: Če bi prišlo do inflacije, bi lahko izgubili svojo bazo, saj se bo ta bala za svoje prihranke, še posebej v Nemčiji, kjer je strah pred inflacijo del kulturne dediščine, del travm nacionalne zgodovine, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. 

Kot zadnjo varnostno sidro svoje moči bi morali v ustavo vpisati zakone o izrednem stanju, da bi lahko, če vse drugo odpove, razglasili izredno stanje, ki Vam daje pravico do neovirane in učinkovite vladavine, ko so ljudstvo in njegova suverenost ogroženi s strani premočnih notranjih in zunanjih sovražnikov. 

Ostaja še tako imenovana »četrta veja oblasti«, mediji oziroma svoboda izražanja in tiska. Kot že zgoraj omenjeno, Vam ta ne sme povzročati najmanjše skrbi. Tukaj vam ni treba nikomur in ničesar prepovedovati, saj zaradi družbenih medijev in s tem povezane poplave novic – resničnih in lažnih – povprečni državljan ne more več razlikovati med resničnim in lažnim. Kadarkoli lahko razširjate sporočila, ki ustrezajo Vam, ne da bi se morali v najmanjši meri ukvarjati z njihovo resničnostjo. Kdo bi bil sposoben sam in brez ustreznih virov razjasniti, katere »novice« so torej »lažne novice« in katere ne? 

V odnosih z javnostjo morate uporabiti klasično in preizkušeno metodo hipnoze – tako imenovano »strategijo konfuzije«: Svojega sogovornika (tj. javnost) zmedete z množico protislovnih sporočil, kar povzroči, da se (javnost) znajde v negotovosti, izgubi trdno podlago svojega (njegovega) občutka za realnost in išče oporo; nato mu (ji – javnosti) Vi ponudite verjetno, dosledno razlago ali zgodbo, ki jo bo zmedeni državljan zgrabil kot rešilni pas. To pomeni, da Vam ni treba skrbeti, če vedno znova podajate sporočila, ki nimajo smisla, saj bodo –  najmanj – Vaši privrženci v primeru dvoma krivdo pripisali sebi, da Vas niso razumeli, in naslednjo, ponovno dosledno informacijo uporabili kot rešilni pas. Vojska trolov in nešteto botov, ki so Vam stali ob strani v socialnih omrežjih in Vam pomagali priti na oblast, Vam je pri tem seveda še naprej v veliko podporo.  

To strategijo lahko izvajate po vseh kanalih, ki so Vam na voljo. Vendar je dobro, če obstajajo tisk in televizijske postaje, ki so jasno na Vaši strani, tako da Vaši privrženci vedo, kje lahko najdejo informacije, kadar jih potrebujejo. 

Ni treba posebej poudarjati, da morate, če obstajajo državne ali državno nadzorovane radijske in televizijske postaje, položaje vodstvenih delavcev in odgovornih za programe zapolniti z Vašimi strankarskimi somišljeniki. 

O vlogi znanosti je bilo doslej že nekaj povedanega. Njihove trditve, da posedujejo objektivne resnice, morate radikalno postaviti pod vprašaj. V nasprotnem primeru ne bi mogli podvomiti v znanstvene podatke, ki ne ustrezajo Vaši politični agendi. 

Ker ne morete preprosto odločiti, da naj se ugled znanosti ukine, morate ponovno igrati s pomočjo posrednika. Kot politični odločevalci imate Vi in vaši strankarski kolegi nadzor nad proračuni znanstvenih inštitutov in univerz. Ker brez denarja tudi v znanosti ni muzike, lahko Vi nadzorujete, v kakšno vrsto raziskav bo prišla muzika. Kjer so proračuni, tam se ustvarjajo znanstvene kariere, kjer pa ni denarja, mladi raziskovalci ne morejo osvojiti lovorik. Na ta način Vi tiho in na skrivaj – ne da bi se javnost tega zavedala – vplivate na izbirna merila za znanstveni uspeh, tako kar zadeva teme kot tudi protagonistov. 

Nazadnje, a ne najmanj pomembno, še nekaj besed o civilni družbi. Če se državljani angažirajo, to v principu ni slabo ali nevarno. Na ta način se združujejo ljudje, ki imajo družbeno zavezo in se zanjo zavzemajo. Večinoma takšne aktivnosti hitro ugasnejo, ko ljudje, ki jih spodbujajo, izgubijo interes ali se umaknejo v zasebno življenje. Nevarne postanejo, ko se oblikujejo organizacije (tako imenovane nevladne organizacije) in se njihovi cilji lahko uresničujejo trajno, na dolgi rok – pomislite samo na škodo, ki jo je Greenpeace povzročil naftni industriji. Zato morate ohraniti nadzor nad vsemi tako imenovanimi neprofitnimi organizacijami, katerih cilji bi lahko pridobili politični pomen. Če prejemajo denar iz tujine, je vohunjenje ali sum tujega vmešavanja v notranje zadeve avtonomne države običajno dober argument za njihovo ukinitev. 

Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

Zaradi omejenega prostora lahko tukaj načrtovana reforma ostane zgolj v obliki osnutka. Grobo zasnovane obrise morajo seveda podrobno izdelati in uresničiti ustrezni strokovnjaki (pravniki, strokovnjaki za trženje, socialni psihologi itd., predvsem pa uradniki, zavezani k lojalnosti). A to je naloga izvršilnih organov, ki jih ima država – Vaša država – na voljo; in to ja več kot zadosti. 

*

Prihodnjič; bližamo se koncu, še dve poglavji:

17 Pokažite nedvoumno, da ne poznate šale! (Ahumoroidnost)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

***

1. september 1997^3, ponedeljek

Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj⁴. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!

7. september 1997, nedelja

Čakam, da se začne Petrova kontrolka⁵. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne. 

Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari. 

Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam. 

Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili. 

Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo. 

Počasi se  bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji

1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.

2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)

3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja.  Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.

Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.

4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.

5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

(3. 9. 2025)

Nina (igrajo jo Barbara Ribnikar) in Irena (igra jo Mojca Partljič) evidentno kršita naslov predstave SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če vas zanima, kaj se jima zdi smešno, dobrodošli.
Za začetek, najbolj radovedni, v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic:

mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

DM produkcija.

Stik: Info@dm-produkcija.si

Veseli bomo, če boste našo objavo delili. Hvala.

Miro Gavran, avtor dramskega besedila, je pa poseben fenomen. Naj rečem še nekaj o njem. Dolgo se že poznava. Z njegovo dramo Kreontova Antigona (1983) sem bil sprejet na šolo za režiserje. To je bila ena njegovih prvih iger. Napisal pa jih je potem še veliko. Pa ne le dram. Tudi romane in filmske scenarije. Ravnokar po njegovem romanu snemajo film o Frankopanih. To bo nekakšen ljubezensko-politični triler. 
Njegova dramska besedila so doživela več kot 400 premier širom po svetu. Ogledalo si jih je več kot 4 milijonov gledalcev.
Na njegovi spletni strani sem prebral, da je napisal 50 gledaliških tekstov.

Miro je edini živeči dramatik v Evropi, ki ima “svoj gedališki festival”: GavranFest je namreč festival, ki je posvečen njemu, dogaja pa se zmeraj zunaj Hrvaške in na njem sodelujejo izključno uprizoritve, nastale po njegovih besedilih. Svojo prvo izdajo je GavranFest doževel leta 2003 v gledališču Jana Palarika v slovaškem mestu Trnava, nakar se je odvijal še v štirih državah: na Poljskem, Češkem, Nemčiji in Srbiji.  (Povem mimogrede: oktobra z njegovo komedijo PIVO odhajamo na GavranFest v ... Prago.)

V Sloveniji smo videli že kar nekaj njegovih postavitev. 12 natančno. S tremi naslovi sem se pozabaval z velikim veseljem sam. Mogoče ste gledali: iLutka, Sladoled, Pivo?

No, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Tu se vse vrti okoli Borisa (Igra ga Jaša Jamnik) ...

Dobrodošli.
In prosim, podelite objavo. Kajti:

Uprizoritev nastaja v okviru "DM prodakšn" - nov, mlad producent v Sloveniji in naj mu Smejanje prepovedano dobro steče.
Z deljenjem mu boste pomagali pri prepoznavnosti, vstopu na trg (bi se reklo ekonomistično-komercialistično). ((( Naš glavni lik v igri Boris je namreč komercialist, trgovski potnik.)))

Pomislim:

Danes se začenja (poleg novega šolskega leta) tudi nova gledališka sezona. V tej, 2025/2026, Mestno gledaiišče Ptuj obeležuje svojo tridesetletnico.
Ne poznam natančno vseh Petrovih načrtov za to sezono, ampak domnevam, da bo zelo praznično najmanj dvakrat:

- 4. decembra. Na ta dan pred 25-imi leti je župan dr. Miroslav Luci predlagal Mestnemu svetu MO Ptuj nekaj skoraj nezaslišanega: ustanovimo na Ptuju znova poklicno gledališče. Mladim, med 20 in še ne 30 let starim ljudem, je verjel in zaupal. In mestni svetniki so izglasovali sklepo o ustanovitvi novega javnega zavoda na Ptuju. (Čeprav ni bilo denarja, četudi je bilo več vprašanj kot odgovorov, dasiravno je bil kulturni minister proti in niti "doma" niso bili vsi za.)

- 25. februarja. Tri mesece za tem je Vlado Novak odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča: Govor malemu človeku Wilchelma Reicha, prvo slovensko uprizoritev, prvi prevod tega - kasneje še prevajanega - Reichovega besedila v slovenščino (Jaroslav Dolar je bil prevajalec, ker Janez Gradišnik ni imel časa in me je usmeril na Jara).

Želim si:

Naj bo nova sezona MGP še posebrej lepa, veličastna in slavnostna. Želim si, da bi se čim večkrat srečali mnogi, ki s(m)o sodelovali, stikali glave, srca in držal pesti, da bi se po ukinitvi leta 1958 gledališče znova profesionaliziralo.
Kolektivu gledališča pa:
Lepo praznujte, vsak večer, z vsako predstavo, vso sezono! (Kolikor se bo le dalo, se vam bom z veseljem pridružil.) 

***

Pripis: 

Pred časom smo skupaj začeli sestavljati spomine na dogodke okoli ponovne profesionalizacije in delovanja MGP. Prišli smo nekje do leta 2000. Vabljeni, Anica Bombek Strelec, Rene Maurin, Peter Srpčič, da nas popeljete v razvoju MGP naprej. Ogromno ste naredili v svojih mandatih, marsikateri zanimiv košček je v vaših rokah in ga lahko ponudite v celotno sliko. Mi, gledalci, ustvarjalci, obiskovalci, pa se bomo vključevali. (Kako? Enostavno mi na mail pošlješ svoj košček spominov, pa ga vstavim na ustrezno mesto v zgodbi.)

Povezana vsebina: https://zato.si/zdaj/mgpuzzle-15

(Objava: 1. sept. 2025)

SMEJANJE PREPOVEDANO je gledališka igra - izpod peresa Mira Gavrana - na temo kraljice športov, atletike. Natančneje: o skakanju čez plot.

Kakšen je plot? Vsebina?
- Laganje, prikrivanje, skrivanje, varanje, za hrbtom zahrtbno prenašanje okoli. 

Ampak slej ko prej kateremu nehote (jasno) malo uide in - resnica pride na dan.
Ko vesta dva, ve pol sveta.

Aja, ali bi tole morda sodilo bolj med težko atletiko? Ali celo med borilne veščine?
Športnik bi na to znal odgovoriti.

Ampak nič bati; za komedijo gre, fikcijo.

Edina razlika med resničnostjo in fikcijo je, da mora fikcija ostati v mejah verjetnega. Resničnost pa ne.
Mark Twain

Kakorkoli: 
Na fotografiji vidite moža in ženo. Srečno sta poročena že 25 let. (Ko boste prišli vi na predstavo, bosta ravno tik pred obletnico poroke.)
Ime jima je Irena (igra jo Mojca Partljič) in Boris (igra ga Jaša Jamnik).

Vprašanje za vas se glasi:

Znate razbrati s fotografije: Kdo vara? On njo ali ona njega?

Odgovorite si sami.
Na predstavi pa boste preverili pravilnost (ali napačnost) vašega odgovora.

Kdaj in kje?

Ne skrbite. Vaši prijatelji in znanci, ki si bodo ogledali SMEJANJE PREPOVEDANO, vam bodo sporočili. Slej ko prej. (To obveščanje je nekako kar vgrajeno v uprizoritev.) Tema je zimzelena; zato ne morete zamuditi 😉 Številni vam bodo povedali, da so igralci prima, zgodba pa "iz naših dni" in "naših krajev".

Za začetek, najbolj radovedni, vabljeni v Celje.

Predpremiera: 14. september 2025, ob 19.30 uri

Gledališče Zarja Celje
Kulturniška ulica 4, 3000 Celje

Nakup vstopnic: mojekarte.si in uro pred predstavo na blagajni Gledališča Zarja Celje.

https://www.mojekarte.si/si/smejanje-prepovedano/vstopnice-1201322.html

DM produkcija.
Stik: Info@dm-produkcija.si

Če bi rad ljudem povedal resnico, jih nasmej, drugače te bodo ubili.

George Bernard Shaw

***

Pripis: Jezus iz Nazareta seveda ni mogel poznati te misli Georgea iz Londona.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto!

(Ideologija)

Etabliranje zunanjega sovražnika je le prvi korak k ustvarjanju zanesljivega občutka pripadnosti. Zagotavlja mejo zunaj-znotraj, ki ustvarja nekakšno ovojnico, kožo, posodo, ki ljudem – vsakemu posameznemu državljanu/ki – jasno predoča, kdo ali kaj v nobenem primeru ni (ali ne želi biti). Vendar zunanji sovražnik vedno daje le nasprotno identiteto, defenzivno zavest, proti komu se mora skupnost braniti. Če se omejite le na razmejevanje od zunanjega sveta, imate problem: prisiljeni ste nenehno ohranjati strah pred silami tam zunaj. Kot vse izkušnje ali doživetja, ki so ali postanejo vsakdanja, izpuhtita tudi strah in zaskrbljenost. Ljudstvo se navadi na trajno, domnevno grožnjo in ga je s sklicevanjem na zunanjega sovražnika komaj še mogoče aktivirati. Čez nekaj časa strah v sivini vsakdana izgine, nevarnost se ne jemlje več resno in zunanja grožnja izgubi svojo moč povezovanja skupnosti.

Zato potrebujete, da bi na dolgi rok ohranili občutek pripadnosti, nekaj več. Doslej prazno posodo, na kateri je nalepka »mi«, morate napolniti z ustvarjajočo, opojno snovjo, ki podarja identiteto in od katere se lahko ljudstvo opije. Vsak posameznik, ki čuti, da pripada temu »mi«, mora skozi ta »mi« oziroma njegovo vsebinsko opredelitev videti svojo osebno identiteto povzdignjeno in kot nekaj res vrednega.

Razvoj identitete neke osebe, to je zavest, da je neponovljiv posameznik s specifičnimi osebnimi lastnostmi, poteka v teku človekovega življenja postopoma in se v resnici nikoli popolnoma ne konča, saj se življenjska situacija vsakega posameznika s starostjo spreminja. Identiteta osebe v vseh teh življenjskih fazah pa je določena s skupnim dejavnikom: sestavljena je iz množice različnih pripadnosti socialnim enotam in lastnosti, ki jih pripisujemo tem skupinam. Mlad odrasel moški se lahko, če navedemo en primer, zavestno ali nezavedno identificira kot moški, član družine Meier, del partnerskega odnosa s svojo punco Claudio, katolik, prebivalec Frankfurta, študent poslovne ekonomije na Goethejevi univerzi, član Junge Union, navijač Eintrachta iz Frankfurta, Nemec ... Vse te pripadnosti definirajo značilnosti, ki si jih pripisuje ali ki mu jih pripisujejo drugi, in prispevajo, čeprav v različni meri in z različno pomembnostjo, k njegovemu osebnemu občutku identitete. Ta samopodoba v veliki meri določa njegovo vedenje, saj morajo biti njegove odločitve v skladu z njo. Če ne bi bile, bi moral zanikati samega sebe in se ne bi mogel več z mirno vestjo pogledati v ogledalo. Vendar v različnih kontekstih vse pripadnosti ne delujejo enako. Če še malo nadaljujemo z zgornjim primerom mladega moža: ko Eintracht Frankfurt igra proti Bayernu iz Münchena, naš študent seveda navija za »svojo« ekipo, ki je v tem primeru Eintracht Frankfurt. Če pa Bayern München igra proti Real Madridu, pa nič manj strastno stiska pesti za »njegove« Bavarce, ker se kot Nemec poistoveti z njimi.

Torej je od situacije odvisno, katera pripadnost določa trenutno vedenje posameznika. To morate upoštevati, če želite te čudovite posode, imenovane »mi« in »jaz-identiteta«, napolniti z vsebino, ki ustreza Vam.

Glede na široko paleto možnih pripadnosti različnim socialnim podsistemom v nobenem primeru ne smete izbrati takšnega, ki bi Vaše privržence preveč omejil. Nikoli ne boste pridobili podpore večine prebivalstva, če se predstavljate kot zastopnik interesov majhne skupine (na primer strojevodij – teh je enostavno premalo). Zato največ obetajo narod, rasa ali kultura. Da bi preprečili nesporazume, Vam samim ni treba zares verjeti, da je neka rasa boljša od druge ali da je neka kultura naprednejša, bolj razsvetljena ali zrelejša od druge. Dovolj je, da izberete kategorijo, ki se zdi, da velja za čim več ljudi, vendar ne vključuje vseh! Če bi (da izberemo podobno neumen primer kot strojevodje) vključevala »vse ljudi«, potem Vam ne bi več ostal nihče, od kogar bi se lahko razločevali Vaši privrženci in tudi nobenega od tako koristnih zunanjih sovražnikov bi več ne bilo (če izvzamemo divje živali, bolezni ali naravne sile, ki pa le malo prispevajo k trajnem oblikovanju boja željne identitete skupnosti navadnih državljanov).

Seveda bi lahko kot razločevalno znamenje izbrali tudi versko pripadnost; v Evropi so bili časi, ko je to obetalo veliko več kot narodnost, in mnogi ljudje so bili v boju za »pravo« vero poslani v smrt (na primer v tridesetletni vojni). Danes je tako še vedno na Bližnjem vzhodu, kjer so meje držav v puščavski pesek naključno zarisale nekdanje kolonialne sile in kjer se soočajo različne smeri in sovražne islamske sekte. Podobno je v Afriki, kjer identiteto ustvarjajo plemena in njihova ozemlja, ne pa državne meje, ki so jih z ravnilom na zemljevidu označili kolonialni gospodarji Anglije, Belgije, Francije itd.

Če za razlikovanje med »mi« in »oni« uporabite pripadnost narodu, etnični skupini, rasi ali kulturi, imate danes v zahodnih državah največje možnosti, da se večina prebivalstva identificira z lastnostmi, ki se pripisujejo kulturi, rasi ali tudi narodu. Poleg tega je prednost tudi to, da lahko ponovno uporabite že tradicionalno oblikovane podobe in lastnosti posamezne narodnosti, rase ali kulture. Na ta način izkoristite globoko zakoreninjene predsodke, ki si Vam jih ni treba izmišljati samim, tako da lahko minimalizirate marketinške stroške za njihovo širjenje. Primer naroda in religije pa jasno kaže, zakaj bi v primeru dvoma morali staviti na raso ali etnično poreklo kot značilnost pripadnosti narodu: posameznika je namreč večinoma moč na podlagi fizičnih značilnosti razvrstiti in identificirati kot nekoga, ki nam pripada ali ne. Kdor ima temno rjavo kožo, verjetno ne bo brez daljših pojasnil veljal za Šveda, četudi je rojen v Stockholmu, gramatično brezhibno obvlada jezik brez naglasa in še nikoli ni zapustil svojega rojstnega mesta. Vprašali ga bodo, kje se je tako dobro naučil švedščine ...

Rasizem je torej najbolj idiotska, "trotl-ziher" možnost pri izbiri lastnosti članov naroda. Na primer, človek je jeklene postave, visok, blond in modrook – z eno besedo: lep. Ker temu idealu lepote ustreza le delček prebivalstva, vsak človek pa ima narcistične potrebe in (skoraj vsak) hrepeni po občutku lastne veličine in želi biti nekako edinstven, morajo biti s pripadnostjo narodu, kulturi ali rasi (ki so navsezadnje zamenljive) povezane tudi še druge osebne lastnosti, na katere smo lahko ponosni. Kdor je na primer Nemec, lahko upravičeno trdi, da je (v abecednem redu) ambiciozen, čist, discipliniran, delaven, dobro organiziran, izobražen, inteligenten, kakovosten, logično razmišljujoč, glasbeno nadarjen, odgovoren, pogumen, senzibilen, športen, umetniško nadarjen, urejen, ustvarjalen, vesten, viteški, varčen, zanesljiv, zavedajoč se, znanstveno usmerjen, (itd.) – ne pripada le »narodu pesnikov in mislecev«, temveč tudi narodu veličastnih skladateljev, znanstvenikov in inženirjev. To dokazujejo številni primeri iz tisočletne zgodovine nemškega naroda: od Goetheja do Maxa Plancka, od Armina Cheruskega do Beethovna ...

Če ne želite, da bi Vas imeli za rasista – kar je v Nemčiji trenutno še vedno problematično –, pripišite raje veličino, ki je (skoraj avtomatično) povezana s pripadnostjo nemškemu narodu, neponovljivi nemški kulturi, katere premoč nad vsemi drugimi kulturami – bodisi znotraj bodisi zunaj Evrope – morate neomajno hvaliti. Prav zato, ker gre za ohranitev teh idealnih vrednot, morate prepričati narod, da se bori proti premiku prebivalstva in sovražnemu prevzemu s strani tujih, nižjih kultur (ras, narodov, religij ipd.).

Te številne pozitivne lastnosti upravičujejo tudi zahtevo – v skladu z znanim vzorcem odnosov zgoraj-spodaj – da se počutimo nadrejene drugim kulturam (rasam, narodom ...). Kar velja za posameznike – da imajo le nekateri karizmo za vodenje –, je bilo skozi stoletja mogoče opaziti tudi v odnosih med narodi. Obstajajo, to morate vcepljati svojim privržencem, boljši in slabši narodi (kulture). Razglasite to za naravni zakon – zagotovo boste našli študije, ki to potrjujejo –, da obstajajo rojeni gospodarji in hlapci – in to ne le med posamezniki, ampak tudi med etničnimi skupinami. Zagotovite svojim privržencem, da je vsak od njih izbran od Boga in usode (»previdnosti«): so gospodar, gospodovalna rasa – in to ne zato, ker bi to premoč dosegli z orožjem, ampak preprosto zato, ker so boljši.

Osebna identiteta, ki jo ustvarja pripadnost velikemu narodu, rasi ali kulturi, je nujno privlačna za tiste, ki v vsakdanjem življenju trpijo zaradi pomanjkanja grandioznosti, to je: za večino ljudi. Kdor kot posameznik prejema dovolj narcistične pozornosti in občudovanja od svojih bližnjih, ga ni tako lahko prepričati z obljubo sodelovanja v veličastnem projektu – na primer v boju za mednarodno priznanje veličine lastne nacije. Kadar sta grandioznost in visoka samozavest povezani z osebnimi dosežki, postaneta obe redka dobrina. Da bi večini prebivalstva pomagali do občutka lastne veličine in povečane samozavesti, morate fantastične lastnosti in dosežke, ki to upravičujejo, ločiti od posameznika in jih pripisati množici – »vašemu« narodu. Kajti postal bo Vaš narod, če Vam uspe prepričati ga, da je edinstven in izbran, da spremeni svet.

***

Se nadaljuje. Prihodnjič:

Gradite patriarhalno (strogo) dražavo (ampak takšno, ki bo poskrbela)! (Revolucija)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)