Pred desetimi leti sem dobil za rojstni dan bicikl. Potem sem si večkrat mislil, da bom nekoč vzel dvojne gate in pičim s peciklom nekam pač. Potem sem si nekoč kasneje kupil v Lidlu torbi za na bicikl. Klinc, ugodno, pa to. Pa sem vzel. Za tovorit knjige iz knjižnice so bile nebroj krat super.

Oni dan pa sem si rekel: 10 let si rabil, zdaj pa greš.

In sem šel. V Hervis k Alešu si kupit kolesarske hlače. Če glih popuščajo cene ... Iz trgovine sem odšel z novimi tekaškimi copati. Potem sem se pa, ko sem videl, kakšen popust mi je dal, vrnil in kupil res še bicikl hlače. Ne vem, ful španajo, čeprav so XL, mogoče to mora tako biti. Ali pa sem kupil ženske. Pojma nimam.

Ko sem zapiral torbi, me kliče Zdravc, češ da mam neki avto in da bi blo treba podaljašti. Zdravko, včeraj sem bil pri tebi, mu rečem, pa te ni bilo, pa je bil zadnji dan, pa sem kar na servisu opravil ... On pa meni, da je včaraj bi tisti dan, ko on dopoldan ne dela. In mu povem, da grem prav zdaj na dve kolesi in malo nekam pač. In sprašuje, kakšno kolo mam, pravim, na dve kolesi, in potem ha-ha, mislil je, če na elektriko in to. Ne, analogno. In mi pove, da moram na neki razgledni stolp obvezno, če bom že tam blizu.

Od doma leti ko šus, po bregu navzdol, skoraj kak kilometer. In še več bi, če ne bi moral v križišču zavirati. Odvzem prednosti. Potem pa na ravnini pogruntam, da sem pozabil čelado. Naj se vrnem? Eh ... Sin je rekel, da urgentni radiolog - ki so šli iz UKC MB - pomeni, da če ti kakšna žilca poči, in strdek, in njega pa ni, si adijo. Pa pomislim, da lahko žlopnem, udarim z glavo po nčeme, si nato še predstavljam nek strdek in radiologa, ki ga ni, in se obrnem in se vrnem. Po čelado. Ko še ves svež diham v breg, si mislih: dobro, to je bilo ogrevanje.

Na bregu (Hajndl?) pred Ormožem začne deževati. Skrijem se v neko šumico. Super, paše. Rekel sem si, da ne bom dol stopil v tem, že prvem bregu in itak, da ne bi, če ne bi začelo deževati.

V Ormožu se skoraj podelam v nove kolesarske hlače, mi zatrobi meter za ritjo. Policija. Da sem na obvoznici in da je to 160 ojrov in da če plačam v sedmih dneh, potem je to 80 in da predvsem naj peljem naprej, ker tu ne smeta stati ... In peljem do tja in ko sem tam, mi vzameta osebno in rečeta, da je tu za njiju nevarno in da se vidimo tam malo naprej ... Pravim: gremo k Prosniku? Rečeta, ne, pri Lidlu. Dobro. In tam me res čakata.

Vprašam, ali lahko plačam v treh neh, in če je potem to 40. Nista za hece.

- Kako kolo mate? me vprdaša policaj. Sem misll, da mu je všeč. In se hitro pohvalim.
- Ste že drugi danes, ki me to sprašuje. Ne vem, moško, obično, na po moje 3 x 7 brzin.
- Scott, vidim, reče in zapiše v zapisnik: vozilo: scott.
Potem malo pokramljam z njim, zdim se mu znan, pa prideva na Hervis in na prodajalca Aleša, ki kako super prodajalec da je in da bo pa zdaj 50 % popust. In ppravim, da si tip ne bi preveč obetal, da je vidno vse manj robe on pa, da menda dobivajo vedno novo.
Potem se vkluči še policajka in pravi: Če greste naprej proti Središču, morate spodaj, skoz podvoz, ne smete zgoraj, čez nadvoz.
- ... ker vaju bom stam spet srečal?, vprašam. Pa ji ni blo preveč smešno, policaj pa se je še kar kislo nasmejal in rekel:
- Ponavadi se ljudje ne smejijo toliko kot vi, ko jim napišemo kazen.
- Kaj naj, rečem. Jezen sem ko hudič nase, pa samo kompenziram in se delam jebivetričnega, ha, ha. In sem res srečen, da sem se vrnil po čelado, ker sicer, bog ve, za koliko bi me oglobila.

Potem zavijem k Prosniku na južno. A opazim, da mam gumo na pol prazno.
Najprej bom to porihtal, si rečem. Grem na prvo pumpo. Nimajo, onega adapterja, da bi napupal kolo. Majo pa informacijo: Tam pri parku, kjer je za kemperje, tam mogoče majo.

Pridem do tam. Tam majo. Posodijo mi vmesnik/adapter in napumpam gumo. Vrnem vmesnik, se zahvalim, kupil pa ga ne bom, ta košček, ker ga bom itak zgubil. (Sicer imam v torbi neko malo pumpo, ki sem jo kupil, ampak nisem ziher, če nisem kupil napačne - za pumpanje žog.)

Nič, ne bom jedel že zdaj, ker bom ziher ruknil pivo in potem mi več ne bo goniti. In pičim proti Središču, čim prej prek meje, grem jaz v toplice. Tu blizu, Sv. Martin. (Mimogrede, v tistem podvozu takoj za Ormožem se skoraj izgubim.)

V Čakovcu mi povejo, da moram levo, proti Murskemu središču. Okej. Grem jaz kar tja. No, potem je samo še 6 km do Sv. Martina. In sem kočno tam. Guma je na pol prazna. Ali pa na pol polna. Kako boš gledal, se vprašam?
in se odločim, da je na pol polna.
Potem je do toplic le še 3 km. Vem, kaj je 3 km. Od fotra do doma. Gonim in gonim in nikamor ne pridem. Navigacije nimam vklopljene, onih števcev na biciklu nimam, namerno, ker me ne zanima brzina ne razdalja. Zavozim med neke ovinke, ni prometa, je pa še upanje. Da bodo terme za ovinkom. No, bolj gledam zadnjo gumo, kot pa, kaj je spredaj.

Na recepciji hotela.
- Dobrodošli.
- Hvala. Prespal bi pri vas.
- Imate rezeravacijo?
- Ne. Dve noči bi prespal, pravim. Samo dve noči. Tisti "samo" pomeni: "valjda ne bo noben problem".
Dolgo ne reče nič. Gleda v ekran. Z menoj govori v zelo polajt hrvaščini, taki turistični oz. tujskoprometni. 
- Oprostite, neće moći, puni smo, možete prespat samo jednu noć.
Ne skrbite, kaj bo jutri, se spomnim.

"Dozvolite, ako može, ako bismo mogli dobiti vašu osobnu, evo, zahvaljujem, da da vas pitam, mogu naplatiti .. " Potem pa se receptor še malo pomeni s kolegom na drugem šalterju in zdaj spregovori eno res tako lepo ... medžimurščino recimo. Res res lepo. Jaz bi še, ampak on je z uradno ceremonijo fertik.

Zjutraj s svojo pumpo kao nekaj pumpam kolo pred hotelom. Pa ne dolgo. Ker haska ni. Zdi se mi, da gre več ven kot notri, zato raje kar neham. (Hotel pa poln nekih portugalskih športistov, v liftu potreniram duolingo ingliš in moj soliftar je from South Korea, v trenirki, športa pa nekaj, kar ne zastopim. Šteka, da ne štekam, pa reče soccer, pol pa prikimam, in si mislim, da je to fuzbal.)

Zdravc je rekel, da je ta razgledna točka blizu, torej pičim. In dodal, da bom pač malo rival, bregi pa to. In nisem! Zdaj sem na terasi te razgledne točke, na sončku, ko tole pišem, in nisem rival niti metra!
Spodaj, v Štrigovi na pumpi, sem šel spet pumpat. In niso imeli adapterja. Ne za posodit ne za kupit. Nič hudega. Včeraj je ves dan zdržalo na pol polno, torej bo še naprej. Mogoče to tako mora biti, zaradi prvič ponih torb pa to.

Priguram - nestopivši dol - do tega razglednega stolpa, - spet je blizu in spet ga vidim od daleč in res je blizu in ni konca in kraja gore dole .... - in si mislim, da je mogoče zračne razdalje toliko, kot pravijo. In kaj vidim najprej:

Napravo za pumpanje koles in to: S PRAVIM nastavkom za moj bicikl! Avtomatiš. Stisneš gumb, hidravlika te napumpa in to je to.
Nemudoma priklopim na mojo zračnico. Stiskam gumb, nekaj ruži. Torej pumpa. 
Pogledam gumo: prej je bila na pol polna, zdaj je nasedla.

Mašina ne dela. Sem pa iz svoje zračnice uspešo spustil ves zrak. Če bi bilo kolo brez torb, mi to ne bi uspelo. Teža obeh torb - ker noter imam svededa debelo bukvo, očala, tablico, ono malo pumpo, ki ne vem, ali je za bicikle ali za žoge, zobno ščetko in dvojne gate - pa kot še nikoli.

Spomnim se, Zdravc je rekel, da se moram ustaviti, da bom videl, kako sem tam grejo turizma.

No, pa da vidimo.

Grem k blagajničarki vprašat, ali ima pumpo za kolo. Nima. Mislim, pravi, da ima, zunaj, avtomatsko, le da ne dela že par dni, ker je treba popravit mašino.
Okeeeeej.
Dobro, naj mi da eno kupico vina za začetek, rečem. Ker je Zdravc rekel, da naj spijem še enaga za njega. 
Da nima kozarca vina. Ampak da mi lahko da žeton za avtomat, ki bo mi potem nalil eno kupico vina. Pa da lahko grem na vidikovac.
Ji pravim, da bom šel, ampak, da se moram najprej malo orientirati in preračunati, koliko ur bom potiskal kolo do doma. Ker da sem doma blizu. In da naj mi potem prosim da belo kavo. Tega tudi nima. Ker ima kavomat.

Potem pijem na teresi coca colo in pride gospodična in pove čudodelne besede:
- Zdaj bo nekdo prišel od doli s pumpo.
Zdravc že ve, kaj govori, ko govori o tem, kako se tu vejo iti turizma.
Čez nekaj časa, ki itak ni faktor, dejansko pride gospod v delavskem kombinezonu. Moj rešitelj.
- Ste vi moj rešitelj?, pravim. 
- Je, pravi. In doda:
- Dopelajte biciiklu do bačve.

Pripeljam bicikl do soda, v katerem je očitno oni vinomat. Gospod odpre omarico zadaj in izvleče ono pravo cev, z manometrom in profi priključkom in to, kot na bencinski pumpi. Valjda, si mislm, ta vinomat rabi kompresor, da ti pihne vinčka v kozarček.

Ugotoviva, da ne bo šlo. Ker nima adapterja.
Hm ...
- Niš, bumu se nekak snašli.
On že ve, kaj govori. Konec koncev je on mojster, hišnik, vzdrževelec, on že ve.

Mu razložim historiat zdaj-po-pumpanju-čisto-prazne-zračnice, se vmes vsaj 10 krat zahvalim, da je prišel, da se pa res znajo iti turizma, in da ja, včasih en jeben adapter, zajebe umetniški dojam.

- Bumu se snašli, pravi. Katera generacija sem, me vpraša. On 62, jaz 66. Sledi Mirko pa Slavko pa to. Mladića ne načenjam.
- Pravite, da ona naprava tam pa da ima pravi nastavek za vaše kolo?, me vpraša. Znate, ne spoznajem se na ove moderne bicikle, mi reče.
- Ja, ima, čisto pravi nastavek, le da ne dela!
- Dobro, sijajno, pravi. In greva do pumpomata.
Vzame olfa nož, odreže cev s tistim nastavkom (glej sliko zgoraj), ki gre na moje kolo, in greva spet do vinskega sodčka.
Potem vzame neko cevčico, ki jo postine v svojo neustezno cev, drugi konec vtakne v ono odrezano cev, ki paše na moj bickl ... Dela.

Povabim ga na kavo na recepcijo. Aja, ne moreva tam. Greva na kavomat. Se res zahvali. On: Pa kaj, nebumu vas zaj tak tu pustili, kajne?
Potem on gre, ker je v gužvi, jaz si kupim vstopnico za na razgledno točko, ker nisem. Nakaj grem pisat tole, kar zdaj bereš.

Tako. Mogoče je to vmesno poročilo s poti. Mogoče pa že tudi končno.

Zdaj bom še kupil eno kafe dečvi tukaj. In jo vprašal za mail, da ji pošljem to zabeležko. (Šefe, gazda: baš su bili ljubazni vaši ljudi, stvarno. Skidam kapu. Še bum došel. A njima dajte povišicu, makar temporarno.)

Kupil si bom še kupico vina. In pomislil še enkrat na Zdravca. Deklina sicer ne ve, katere sorte rastejo tod okoli, ampak, meni je v resnici tudi čisto vseeno, samo prijzanega gosta sem se hotel narediti in pač nekaj vprašati.

Mogoče se do doma še kaj javim. 
Mogoče si premislim in ne bom več videl pol polne, ampak pol prazno zračnico. (V smislu: danes je menda grozen ali menda čuvodit dan.)
(Andreje mi je v BickeEcku sicer prodala rezervno zračnico; tudi torbico za pod zic za opremo sem si kupil, nimaš tu kaj. Menjati pa zračnice pri 60-ih še ne znam. Ej, ej, ne se režat: Bi pa jo znal zaflikati! Če bi mel gumilezngo. Pa malo finega šmirglpapirja.)

Sanja Kmetec me je povabila na svojo gledališko predstavo.
In sem šel. V Cirkovce. Že dolgo nisem bil tam. Spomnim se, da je večnamenska dvorana tam ooooogromna.
O bože mili, kako bo zdaj to ona shendlala. Še včeraj (lani) je bila gimnazijka. Kaj to ona v bistvu: igra, režira, v kakšni skupini?

Pet, šest minut so zamujali z začetkom, pa sem se ozrl nazaj in: dvorana polna!
Neverjtno. PR? Marketing? Letaki z zaviona po vasi? Plačane reklam na radiu? Verjamem, da NIČ od tega. Kaj pa? 
(So še, še so ljudje povezani. To daje upanje.)

Dobim gledališki list.
Pa vidim, da Sanja vse to ne samo vodi, ona je tudi napisala tekst, dramo, dramsko besedilo. Opa, pogumno. (Bo tudi pogubno?)
Aha, si mislim, morda mora imeti skupino, ker študira na pedagoški; praksa pa to.

In se je začelo.
KOT BI BILA ZLATOLASKA je naslov uprizoritve. 
Deklica Zlatolaska (Zoja Unuk) živi pri svoji Teti Amaliji (Ela Unuk). Teta je famozna pevka. Ja, če ne bi glasu ukradla Zlatolaski in jo zaprla pred svetom. Hvala bogu Zlatolasko zasliši Filip (Matevž Mertelj), ki obiskuje svojo simpatično na pol gluho babico Tončko (Ela Napast) in Zlatolasko po številnih zapletih in dogodivščinah reši. Laž ima kratke noge. False self pa kratek rok trajanja. Tudi trije kakopak rahlo zmedeni možje v modrem so vpeti v reševalno akcijo (Tom Crnjakovič, Jan Karneža, Teo Dobič), Sprehajlalka je Iza Kmetec, Prodajalka Carmen Ajla Medved in Sladoledarka Shefika Ela Napast.

Prava zaokrožena gledališka uprizoritev! Z uvodnim spoznavanjem glavnih likov, drzno odločitvijo - tveganjem, zapleti in - kot se spodobi - srečnim koncem.
Zabavno, duhovito, poigravanje s klišeji, tudi čisto prav zafrkljivo do sveta odraslih in predvsem z močno osrednjo temo: najti svoj glas, zlagana javna podoba, nekoga slišati, videti, ga osvoboditi ... in se ob vsem tem tudi vsaj malo zaljubiti.

Nisem vedel, da ima Sanja tak občutek za pisanje zgodb! V šoli sem že opazil, da zna biti odločna organizatorka, da ima ideje in da je njena drža, kot se grdo reče, proaktivna. V Zlatolaski je napisala namreč odlične dialoge, zabavno in napeto zgodbo in pri vsem tem, stvar govori o lepih, vrednih in plemenitih rečeh, ki v življenju štejejo. Igralci so sproščeni, radoživi, se zabavajo in občinstvo v dvorani jih pozorno spremlja. Poleg tega pa "vletava" na oder še prava tehnična ekipa (Branko Medved, Vlado Brglez, Luka Smonkar, Žan Dobič), ki bliskoviti prestavi scenografske elemente, ki sta jih izdelala Boštjan Kmetec in Luka Smonkar.
Prisrčna zahvala nastopajočih režiserki na koncu je dala videti in vedeti, da se je skupina pri delu imela lepo in ključno: da si želijo še. Da bodo še naprej pri Prosvetnem društvu Cirkovce imeli Mladinsko gledališko sekcijo pod Sanjinim vodstvom.

Po premieri (16. 5. 2025) na hitro zvem o svoji zmoti: da Sanja ne študira na pedagoški, pač pa filozofijo in sociologijo. 
Potem vidim še eno ex-gimnazijko, Ajdo Marin, ki je na odru sicer nisem videl; seveda ne, ker je bila šepetalka.
Sanji na hitro rečem, da mora še pisati, ker ima res občutek in za zgodbo in za dialog in da takih iger za mlado občinstvo manjka in ja, res mislim, da se v njej skriva tudi ta talent. Ona odfrli proslavljat s skpino, jaz domov.

Kakšno šolsko uro trajajoča uprizoritev mi je bila v mnogih pogledih zelo zelo všeč. Oglejte si jo; mogoče s svojimi mladiči in imeli boste iztočnic za pogovor in debelo uro ne-gledanja-v-ekrane.

Zdaj pa, Sanja, oprosti, ker te bom malo "izkoristil" in zapisal še par misli, ki mi hodijo po glavi od tvojega povabila naprej.

Ko se je na Ptuju ustanavaljala gledališka (umetniška, tudi likovno-filmska) smer v Gimnaziji (kamor je Sanja hodila v šolo in kjer sem jo malo tudi učil), sem se trudil razložiti, v čem vidim smisel take šole. In ena od tez je bila, da bodo nekoč ti dijaki imeli svoje raznorazne poklice - sploh ne nujno umetniške - in si oblikovali družine, in bodo svoje otroke verjetneje vodili v gledlišče, verjetneje prebrali več knjig, da bodo obiskovalci koncertov, kino predstav, razstav, ... na kratko: da bodo "dobri gledalci" - tisti, ki zato, ker več vejo, tudi več vidijo. Skratka: izobražujemo bodočo publiko.
Mogoče, mogoče bo kdaj kakšna današna dijakinja, potem ko bo končala pedagoško in bo šla delat, nekoč, nekje v kaki šoli imela svojo gledališko ali lutkovno skupino, ko bo njena "šefica" šla v penzijo. (Ker vemo, da je gledališka/lutkovna skupina trening-teren za številne reči, s katerimi živimo v "realnem" svetu: so-delovanje, so-odgovornost, ne-egoizem, pripadanje, upoštevanje potreb, želja, mej drugega, skupni in ne le egoistični cilji, po domače: ne znati poskrbeti samo za lastno rit, ampak se znati vključiti in skupaj graditi NAŠ, skupni, skupnostni svet ).
Neumorno sem v svojih zapiskih o smislu umentiške smeri v gimnaziji - v takšnem mestu kot je Ptuj še posebej - mantral:
Čez 15, 20 let se bo to, kar se učijo danes, prišlo prav družbi in skupnosti in kulturi in mestu in svetu ...

No, in sem se zmotil! Sanja me je demantirala.

V prvem letniku faksa je in ima svojo skupino.
In videl sem iz predstave, česa vsega se je naučila v srednji šoli. Od razmišljanja, do razumevanja sveta okoli sebe, do upovedovanja vsebin, ki jih hodijo po glavi in konkretnega uprizarjanja v gledališki skupini.
Ni še niti dobro začela študirati. Nima še svoje družine, svojih otrok. Nič ji ni "mus", ni na pedagoški, ni to njen bodoči poklic.

Ali z druge strani: to, česar se je učila "predvčerajšnjim", že uporablja "danes".
Kako sem se motil in zmotil! Kako lepo je tako vsekati mimo!

Jasno mi je, da se tehnični razvoj dogaja bliskovito in da če sem si včasih mislil, da bomo čez deset let za iti na sekret potrebovali pametni telefon, da to ne bo čez deset let, ampak pojutrišnjem. (Ne vem, mogoče bo po iztrebljenem pametni telefon zdefiniral, koliko slojni papir uporabiti; ali povezan z osvežilcem špricnil ravno pravo količino ravno pravega parfuma z vonjem po borovem gozdičku, pokošenem travniku ali aleji španskega bezga. Slogan: "Ves svet prinsemo v vaš sekret.")

Sanja me je demantirala. Prerasla. Njen učitelj bi moral dobiti šus. Ni trajalo 15, 20 let. 
Danes je začela uporabaljati to, kar se je naučila včeraj.
Očitno so mnogi njeni učitelji opravili svoje delo dovolj dobro. (Povem "tek toliko", da se spomnimo za čase, ko/če se bo podolgem in počez "sralo" po šolstvu.)

Na koncu, na rampi cela skupina nastopajočih zapoje: "Kdor zna, zna."

Samo, občan

Zaključevala je študij na FF v Ljubljani.
Poklical jo je ravnatelj ptujske gimnazije, prof. Rudi Čeh, in rekel:
"Rabimo te, pridi."
Vrnila se je na Ptuj in začela poučevati slovenščino. In se v Klubu mladih ukvajrati z gledališčem.

Nadaljevanje?

Pol stoletja - !!! - mentoriranja, režiranja predstav, proslav, ugledališčenj poezije, direkotrski mandat v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani ...

Od letošnje (2026) pepelnice sediva in jo poslušam. (No, seveda, ne čisto vsak dan.)
Cilj?  - Monografija o njenem delu.
Smisel? - Njena vloga pri prehodu iz vsega, kar je bilo v gledališki bajti pred njo, v obdobje profesionalizma, do danes.

Generacije mladih so hodile k Branki v skupine Stopinjice, Stopinje, Teater III, gledališko skupino Svobode, Gledališki studio.

Zdaj pa bistveno:

Si sodeloval/a z Branko?
Pri njej igral/a?
Delal/a z njo sceno, kostume, gib, luč, glasbo itd.?
Pošlji mi prosim kak stavek, dva; misel, dve o vajinem sodelovanju.

Mislim si, da bi bila Branka vesela, če bi - ko bo, če bo - nekoč v knjigi prebrala tudi tvoj zapis/spomin o vajinem sodelovanju.

Se priporočam.

Vse, ki mi boste kaj poslali, bom seveda vključil v knjigo. Vključil bom vse, kar boste napisali. (Razen, seveda, če bi mi kdo poslal "traktate" in bi moral zaradi prostora krčiti.)
Pošto sprejemam v predalu: samo.strelec@gmail.com
Do kdaj?
Najbolje "jutri".

In še zadnja prošnja:
Prepošlji prosim tole še komu iz tvoje generacije, ljudem, ki veš, da so delali z Branko. Hvala.

Mejte se lepo. Ko bo kaj, se znova oglasim.

Samo, občan

Sinoči (12. maja 2026) sem si v Stari steklarski ogledal nastop učencev osnovne šole Olge Meglič.
Ne, nisem še dedek in nisem šel gledat vnuka ali vnukico. Tudi po službeni dolžnosti nisem bil tam. (Zanima me pač, kaj dogaja na odrih našega mesta. Zakaj? Ker oder drži svetu ogledalo, in včasih vidiš svet bolj, če ga gledaš v njegovi zrcalni podobi.)

Lutkovna skupina Kreativne iskrice je predstavila luktovni muzikal Wonka. (Priredba in režija: Simona Jakomini, Kevin Bezjak, Anja Zelenik.) Nastal je po istoimenskem filu v programu RaP (razširjeni program Ustvarjamo z lutkam).

Muziakal je zafrknjena forma. Treba je peti, plesati, igrati. (Koreografija: Anja Zelenik, glasba, ton: Kevin Bezjak.)
Ampak, kakor da to ne bi bil še dovolj velik izziv, si uprizoritelji izberejo še lutke. In tudi te ne ravno najlažje - pač pa kar marionte. (Zasnova lutk: Simna Jakomini, izdelali pa: učenci lutkovne skupine!)
Tudi za kostume je zmeraj treba poskrbeti (Simona Toš) in seveda odrski prostor (Scnea: Simona Truntič, svetlobni efketi: Jure Bračko.)

Eto, in nisem prepisal z gledališkega lista ključnih - vseh nastopajočih. Napisani bodo spodaj, na koncu, ker so temeljni - brez njih ne bi bilo nič, tudi tega zapisa ne. Čisto pravi gledališki list imajo, spodaj s sponzorji, sodelavdi, pomočjo, ogrganizatorji ... skratka - kot se šika. (Prihodnjič predlagam: še dodati datum, uro in kraj izvedbe. Ravnokar se namreč ukvarjam z neko zgodovinsko-gledališko-arhivsko temo in je hudič, ko ves vzhičen odkriješ "tisti listek", (ki ga že tako dolgo iščeš), vendar na njem ni čisto vse, kar bi potreboval, datum recimo. Saj razumem, uprizoriteljem se vedno zdi jasno in samoumevno, da je to letos. Ampak tudi leta bežijo.)

Zakaj bi pa kdaj kdo nekoč iskal listek Kreatvnih iskric?

Ja, to je ključno vprašanje. In zdaj bo sledil odgovor naključnega gledalca:

1. Kreativne iskrice imajo prav: kreativnost bo ključna reč v prihodnosti. Informacije itak imajo že danes vsi na telefonu. Vprašanje je, kaj bo kdo z njimi naredil. In naredimo lahko a) to, kar so nas naučili (da posnemamo vse, že nekoč narejeno), ali pa se b) spopademo z vpraanjem: ali si znamo izmisliti nekaj, kar še ni bilo? Za kaj takega pa potrebujemo kreativnost ali po slovensko ustvarjalnost. Ko nekaj, kar še ni stvar - ampak ta hip samo mislel, slutnja - u-stvarimo. Naredimo stvarno. In na koncu to stvar lahko vidimo, slišimo, primemo v roko, ker je pač u-stvar-jena. (Vem, za odrasle bralce: tukaj nisem dialektični materialist ampak fanatični idealist.)

2. Zato (radi napisanega zgoraj v točki 1) se modri odrasli (ravnatelji, učtelji, mentorji) ukvarjajo z ustvarjalnostjo šolarjev zdaj. Danes. Ker iz malega raste veliko. In ker bodo (morda) nekdo od teh imen (spodaj) še kako kazal svojo ustvarjalnost kot pevec, igralec, plesalec, režiser, lutkar, filmar, scenograf, podjetnik, izumitelj, reformator, .... - Ne bom našteval, ker je poanta jasna: pri eni taki predstavi(ci), je v zametku že ves prihodnji svet. Lutkovn-muzikalična gledališka uprizoritev (na šoli Olge Meglič) je prihodnost danes. Samo videti jo je treba; vse te nastavke in zametke. In modri učitelji (in političarji) vedo: danes se rojeva jutrišnji svet. Na kratko: otroci v tej skupini so talentirani! Nekoč bo še nekaj velikega iz njih. Iskrivo kreativni so že danes, nekoč pa bodo svojo ustvarjalnost podkurili in razpihali v velik ogenj: dela, služb, vodenja, upravljanja (s svojimi firmami, javnimi zavodi, tovarnami). Za seboj bodo imeli izkušnjo: Joj, kako fajn smo mi naredili tisto takrat, že v osnovni šoli, se imeli fajn in celo naredili nekaj smiselnega, lepega, za kar so nam ploskali. Zakaj se ne bi danes, kot odrasli, imeli fajn, si izmislili kaj novega in potem to ponudili (beri: prodali) drugim odraslim? In smo pri službi in delu in služenju denarja + povezanosti s smislom. (Ker v čem je smisel dela, če v njem ni smisla?)

3. Ja, tukaj je bazen za ptujsko umetniško gimnazijo. Ne bi me presenetilo, če bi koga od spodaj napisanih čez nekaj let gledal v gimnazijski gledališki produkciji Pokuk v pouk.

4. Nas so v šoli učili, da smo po industrijski revoluciji stopli v informacijsko dobo. Napovedujem: ko bomo prerasli informacijsko, bomo prestopili (skupaj z vso pozitivno dediščino informacijsko-tehnološke) v kreacijsko dobo. In (r)evolucija se dogaja danes. Včeraj, sinoči, tudi pri Iskričarjih.

5. Parva scintilla saepe magnum inscendium excitat - nas je učil prof. Čeh. Mala iskra ČESTO zaneti velik požar. Zato imajo Kreativne iskrice še kako pravo ime. Že v pravem času. Ko se bodo nekoč prižigali požari ustvarjalnosti, se bomo sprševali: kdo pa je tole zakuril? In odgovor bo kakšno ime tule spodaj.

Naj bo 5 razlogov dovolj za petko za vse vpletene! No, v mojih časih (sicer so še zdaj moji, ampak, saj veste, kaj mislim: ko sem sam v šolo hodil, na oni strani, kjer sediš v klopi), bi bila to sicer petka s piko zgoraj. ((Kar naj bi - v konkrentem primeru - pomenilo: ko/če bodo metnorji šli kdaj na kak seminar na temo "zakonitosti inscenacije", bo impact (vem, grda beseda, učinek mi pa tudi ne dopade) v dovrani hitro opazno večji.)). (((Benevolentni namig pač. Hitra evalvacija, s šolskim besednjakom.)))

***

Iskreno čestitam vsem iskričarkam in iskričarjem. (Škoda, da več ne obstaja tovarna Iskra; lahko bi vam bila sponzor. Ne bi jih mogla prestavljati boljša reč; njihovo ustvarjalnost, inovativnost. (Ali je še, Iskra? Če je, stopite do njih, pa naj del proizvodnje pripeljejo na Ptuj ;-) ali pa bodite njihov onkraj-kranjsko-občinski, to se pravi čezregijski promotor.)

Katarina Ladič, Tinkara Hvalec, Neža Perkovič, Lili Klara Gregorec, Jaka Grdiša, Tian Hlušička, Žana Murko, Lara Mohorko, Mila Brodnjak Ritoša, Tiara Resman, Sofija Madjar, Tinkara Hvalec - hvala vam za lep večer, ko so se nam po vašem nastopu še vremena razjasnila. Ko sem odhajal, je posijalo solnce. Pičite v ustvarjalnosti naprej, in ko vas jutri, pojutrišnjem ne bomo dohajali, in bomo imeli z vami "probleme", pomislite, ali morda niste na pravi poti.

Samo, občan

P.s.:
Seveda: čestitke odraslim za izbor, naslov, temo. (Ja, lahko bi si izbrali tudi kaj butastega.) Lepo sporočilo. Lepa poanta. Plemenita. Kot Sahara vode, bi rabili tole, o čemer govorite v vaši uprizoritvi.

Lep večer je bil. Dve predstavi: v gledališču Primadona, pred njim Govor +30.
MGP je svoj jubilej proslavilo pravzaprav lepo, z dvema dogodkoma in snemanjem kratkega dokumentarca.

Na praznični dan sem končal s pisanjem mgPuzzle in objavljanjem "prve petletke". S tem je bilo zame to obobje zaključeno. Odkljukano.
Potem pa sem bil vprašan, kaj mislim o Petrovi izjavi, povedani za časopis Večer (27. 2. 2026): "Nekateri pa postavljajo sebe pred gledališče."
Tole mislim (ker seveda z "nekateri" misli Vlada kot igralca in mene kot režiserja Govora pred 30-imi leti):

Kam sva se z Vladom želela postaviti, se vidi iz te prošnje, ki sva jo naslovila na MGP:

Odgovor, ki sva ga dobila, je bil takšen:

***

Ker se ni dalo dobiti kleti (pričakovala sva kak ducat gledalcev, zato bi bila dovolj), sva organizirala ponovitev in snemanje kratkega dokumentarca kar na Slovenskem trgu. (Ne bi bilo fer, ne kolegialno, ne dobronamerno od naju, če bi zdaj rekla, da so v kleti gledališča nekateri postavili kulinariko pred kulturo.)

**

Ker pa so v odgovoru na prošnjo za izposojo prostora omenjeni še moji osebni razlogi za "odstop od projekta", pa naj povem na tem mestu (če že sestavljamo skupinski puzzle, sliko 30 let delovanja MGP): Jaz nisem odstopil od projekta. 
(Pa tega od lani poleti, ko sem zvedel to, kar boste prebrali čisto na koncu, nisem javno govoril. In ne bi. Če ne bi zdaj prebral, da sem jaz ostopil.)

Takole je bilo:

Katja (direktorica GK) me je po uprizoritvi Moriti čuječe, ki sem jo režiral v KP leta 2024, povabila, da bi režiral slavnostno premiero za njihovo 25-letnico. Predlagal sem tekst Kje je primadona. Kmalu mi je povedala, da se je dogovorila za koprodukcijo z MGP in da bo to skupna uprizroitev ob jubileju obeh gledališč (30 let MGP, 25 let GK). Bil sem res vesel. Lahko bom režiral obletnico s premiero najprej v Kopru in hkrati še "domačega Ptuja". Konec koncev smo Ptujčani "dali eno roko" tudi v KP (prva igralca tam sta bila Nešo in Vojko, Katji pa sem leta 2000 dal šimlca - statut in akt o ustanovitvi, s katerima smo pet let pred tem ustanovili ptujsko gledališče.)
 
Poleti 2025, ko smo prišli do vprašanja končne zasedbe, sem oba direktorja prosil: Dajmo, če že gre za skupni projekt, sestavit mešano, skupno zasedbo: koprski plus ptujski igralci. To bo smiselno sodelovanje za rojsnti dan obeh gledališč.
Katja je rekla: Ne, igralo bo pet naših igralcev plus tri primorske igralke-gostje.
J. ga, odločitev pobudnika projekta, glavnega producenta/naročnika pač. Če hočeš delati, boš delal samo s Koprčani.

Ker si nisem znal predstavljati, da bi se 26. februarja 2026 pred ptujsko publiko, za ptujskih 30 let klanjal z izključno koprskimi igralci, v dvorani pa bi sedeli npr. Nešo, Vojko, Tadej, Gregor, Gorazd, Iva, Helena, Aljoša, Vlado Novak ... - in da bi vendarle obdržal svojo režijo (ustvarjalni izziv, delo, denar) - sem prosil Petra, da bi koprsko Primadono na Ptuju odigrali kdaj drugič. Prej, kasneje, samo ne, prosim 26. februarja, za 30-letnico Ptuja. Saj je ptujski publiki načeloma vseeno, kdaj pridejo Koprčani odigrat na Ptuj predstavo.
In Peter je povedal, da je šel v koprodukcijo prav zaradi tega datuma, 26. februarja, in da tako bo.

Tukaj nisem imel več kaj reči.
In tudi nisem rekel nič.
Prišel je samo še en mail:
"Samo, najbrž se zavedaš, da bo potem to režiral nekdo drug."

*

Tako da: Nisem odstopil od režije. Želel sem le nekaj ptujskih igralcev. Ali pa, da ne igramo na Ptuju prav na dan obletnice Govora. Nerodno bi mi bilo, če bi se sam, kot edini Ptujčan klanjal pred domačo publiko ob 30-letnici teatra, ki so ga naredili igralci: Nešo, Vojko, Tadej Gregor, Gorazd, Urška ... uradno pa otvoril Vlado ... (da naštejem le nekatere, ki so med 1992 - 1995 delali marsikaj for free, da je MGP sploh nastalo). 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Vlado Novak, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008, Rene Maurin
2009 - Ana Strelec Bombek
2009 - danes: Peter Srpčič
2026 - Vlado Novak: Spomin na prvo premiero GP

30. zapis prispevam: Samo M. Strelec
Spomin na proslavo ob 30-letnici

Spomin na 4. december 2025

Bil je meglično-magičen, pršeč večer. Kmalu bo od nekje prišel Miklavž ...
Sv. Miklavž, pastir ljudi, pa je odgovoren za skupnost in ponazarja dobroto. In gledališče je skupn(ostn)a stvar ...

 
Mestno gledališče Ptuj je bilo ta večer lepo na pol polno. (Vesel sem bil, da si je sin, čeprav z rahlo vročino, vzel čas, ki ga študnetje sicer nikoli nimajo, in se udeležil - tudi malo fotrovega – praznovanja.) 

Proti koncu leta 1995 so v ameriškem Daytonu Franjo Tuđman, Slobodan Milošević in Alija Izetbegović podpisali sporazum, s katerim je bila končana vojna v Bosni. 
Istega leta so v Vošnjakovi ulici na Ptuju odprli picerijo Majolka. (Seveda se tega ne bi spomnil, če ne bi na vhodu v mesto, na površini za javno plakatiranje, videl plakat: "Prometni znak 30 - Majolka praznuje in se zahvaljuje gostom ter priporoča tudi za naprej.")
In tega istega leta je bil na Ptuju ustanovljen nov občinski javni zavod, Gledališče Ptuj. 

4. decembra 2025 sem bilv MGP na obeležju tega dogodka. Peter me je nekaj dni prej srečal na ulici, vprašal, ali pridem, pa sem seveda rekel: “Seveda”. 

Ptujčanka, Barbara Koželj Podlogar, je govorila v imenu gospe kulturne ministrice, ki je bila sicer prvotno predvidena kot slavnostna govornica, a ji je potem vletela (kot se danes reče) neka drugo obveznost. Povedala je Koželjeva - sicer direktorica direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo RS - lepe reči o slovenski kulturi in takisto o našem lepem mestu. 

Županja, Nuška Gajšek, je gledališču ob njegovi 30-letnici izročila statuo; zadevo je v soju odrskih luči, ki so ji svetile v oči, nekoliko s težavo vendarle odprla in predala direktorju. (Ja, na odru nam gre velikokrat kaj kar malo po svoje. In to je v bistvu prav šarmantno. In še bolj v bistvu: prav to je mogoče tisto, kar loči živo gledališče od odmrznjenih posnetih reči na televizorju recimo; da gredo stvari lepo po svoje.) 

Tudi direktor Peterje imel govor, tudi on (kot županja) na izust. Spomnil je na neke detajte, na katere sem sam zdavnaj pozabil. Menda sem večkrat čofnil s čolna, katerega krmar je bil on, v ribnik v Ljudskem vrtu; ali pa na napis, ki naj bi ga imel v pisarni: da za delo v gledališču ni ravno treba biti malo nor, pomaga pa. Povedal je med drugim, da nocoj igralcev ni, ker so tam, kjer jim je mesto: na deskah - drugih gledališč. Mislil je, si mislim, na Neša, Vojka, Tadeja, Gregorja, Urško(ki jim je kasneje podelil priznaje Častni satir - v njihovi odsotnosti). 

Povedal je direktor tudi -  razglasil tokrat prvič upravičeno ponosno urbi et orbi - da ga imamo: najstarejšega v državi. Ni mislil na prestižni, čez lužo zmagovalni vinski letnik 1919 iz ptujske (Ornikove) kleti, pač pa na stavbo gledališča. Zadnja odkritja ptujskih arhivarjev na Dunaju namreč pričajo o tem, da je Pettau imel gledališče že pred letom 1752! 

Nakar je Peter podelil tri sete priznanj. Častnega satira – tako piše na plaketi - smo prejeli tisti, ki smo se takrat najbolj vrteli okoli Zato.-ja: Franci, Silvo, Iris, Nešo, Vojko, Urška, Gregor, Tadej, Stanka in Samo. Igralci, ki naj bi ga prejeli, so, kot rečeno, umanjkali, in bodo satira menda prejeli ob prvi priliki. (Urška se nam je po snemanju Silvestrskega poljuba (al’ pozdrava?) pridružila na fešti, tako da ga že ima. Stanko pa je zastopala njena hči.)

V naslednji ekipi prejemnikov so bili zaposleni v MGP: od samega začetka sta bili zraven Anica in Irena, potem se je pridružil Tomaž, pa Danijel, pa Simon in Andrej. Marijan se je pred nekaj lleti žal poslovil. (Pa je bil fajn odrski mojster.) 

V tretjem setu pa sta posebni priznanji za zasluge prejela dva iz političnih voda: Štefan (Čelan) in Branko (Brumen).   
 
Pogrešal sem vsaj omembo dr. Miroslava Lucija. On je bil namreč tisti župan, ki je zbral pogum, ki ga ni nihče pred njim, in na Mestni svet dal predlog sklepa o ustanovitvi novega gledališča. Seveda so mu Kristina (Šamprl Purg) in Branko Brumen in Vojteh Rajher že prej v marsičem predpripravili teren, ampak kljub temu: tvegal je, da dobi od mestnih svestnikov “korpico”, dr. Luci. (In zato ga zdaj poudarjeno omenjam.) 

No, kar se Lucijevega predloga takrat tiče, pa sem ta večer slišal - res da pri šanku - prvič tudi tole: Eden od takratnih mestnih svetnikov je pred odločilno sejo županu (na)povedal, da bo proti ustanovitvi novega javnega zavoda. Pa ga je dr. Luci prosil, da pri tej točki zapusti sejo in ne glasuje. 

Ja, seveda, pa Vlada Novaka sem pogrešal. Močno pogrešal. (In upal, da ni bil kaj bolan.) Vlado je namreč dobra dva meseca po decembrski seji Mestnega sveta odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča (na današnji dan, 26. februarja 1996), Govor malemu človeku. Ta Govor je potem ponovi še 247-krat (tako pravi uradna statistika, ki pa je zagotovo pomanjkljiva. Vem namreč, da je Vlado marsikatero izvedbo odigral kasneje tudi v lastni organizaciji.)  

Za konec pa končno k temu, kar me je tisti večer resnično razveselilo - in me še kar preveva, in se mi zdi ključno: 
 

Petru klobuk dol, da je proslavo zaupal mladim. Mladi scenaristki, mladi režiserski, mladim nastopajočim: Ptujčani in Ptujčanke, ki zdaj študirajo igro, režijo, dramaturgijo, odrski govor, umetnostno zgodovino in še kaj drugega. (Oprostite, nisem utegnil vseh ”zaslišati”). O teh imenih bomo še brali in slišali - ter jih gledali! Naj jih zato navedem vse, ki so sodelovali v programu: Lara Čabrijan, Nika Šoštarič, Kaja Petrovič, Urban Brenčič, Kaja Čelan, Tin Šoškič, Katarina Samobor, Žan Bedenik. 

Odigrali /rekonstruirali so nekaj odlomkov iz nekaterih ptujskih uprizoritev; podobno kot arheologi, ki najdejo kak kos rimske vaze na primer. Oni so našli dramski tekst, kakšno fotografijo, morda video posnetek, zasedbo, gledališki list ... (Zato ob tej priliki: vsaka čast ptujskemu Zgodovinskemu arhivu Ptuj!, konkretno Nataši Majerič Kekec, ki tako skrbno hrani, zbira, evidentira in ohranja ostanke gledališča.) 

Nazaj k mladim. Tako zelo so mi bili všeč, da sem Petru naslednji dan napisal mail: “Peter, daj tem mladim ptujskim ustvarjalcem redno projekt v MGP-ju. S pogojem: da pridejo domov, in tukaj delajo uprizoritev.” 

Zakaj ta pogoj? Ker je gledališče lokalna kategorija, lokalna spremenljivka, ki se inspirira iz genius loci, in zato mora nastajati (pretežno) tam, kjer gledališče domuje. (In ja, seveda v tem smislu nisem pristaš - (prevelikega števila - koprodukcij.) 

No, tako. In smo že “pod črto”: 

Mladi ustvarjalci so ta večer postavili brv med ”bilo je nekoč” in “jutri, pojutrišnjem”. Naj se ta njihova brv z njihovim rednim delom na Ptuju počasi spreminja v čvrst most med preteklostjo in prihodnostjo. 
 
V gledališkem listu, ki je spremljal prireditev, so Sebastijan Horvat, Gojmir Lešnjak Gojc in Jernej Lorenci delili nekaj svojih zanimivih spominov in pogledov na nastajanje treh uprizoritev (Raztrganci, Marjetka str. 89 in Žabe). 

In smo še to. 
Tedaj tam prisotni, ste opazili? - Brankini učenci smo nekoč “šli na/po svoje” in uspeli s profesionalizacijo. In Brankini učenci so pripravili ta večer. (Mentorica jih je sicer po nastopu, kakor se za doslednega pedagoga tudi spodobi, malo okrcala, češ, da so bili pretihi in nerazumljivi. Ampak, vse to bodo še uredili.) Branka je čezgeneracijski in čezinstitucionalni fenomen. Njeno delo gre iz generacije v generacijo. Imena se menjajo (Ljudsko gledališče, Narodno gledališče, Sindikalno gledališče, Okrajno gledališče, DPD Svoboda, Gledališče Zato., Gledališče Ptuj, Mestno gledališče Ptuj), sukus ostane. Lepota in pravičnost življenja je tudi v tem: da dobro delo rodi dobre sadove, tako ali drugače, slej ko prej. 
 

Zategadelj je 30-letnica MGP bila pravzaprav obletnica mnogih: naših učiteljev (kar se mene osebno tiče od tršice Širovnikove in Kamplovega Maksa na Hajdini, prek Branke, Mire in prfoksov na Akademiji v LJ ter Lorenza in Hawemanna v Berlinu), nas, ki smo si profesionalizacijo zabili v glavo kot mladostni cilj, ter mladih od danes, ki prihajajo na sceno za jutri. 

Kaj bi si človek lahko želel lepšega? 
 
Pa vendarle kaj.  
Brez želja bi bil svet en sam status quo. Ker pa smo jih imeli, jih imamo, in jih bodo imeli (želje), svet ne bo, ne status quo.  
 

Jaz, recimo, si želim, da bi ob 40-letnici gledališča direktor napovedal dogodek eno leto vnaprej in zaprosil delodajalce vseh nekoč tudi ptujskih gledališčnikov, razpršenih po slovenski gledališki krajini, da jim ta večer, 4. decembra 2035, dajo fraj. Tedaj bo dvorana najstarejšega gledališča premajhna.  
Želim si, da bi bil poln tudi balkon; recimo s študenti in ex in aktualnimi dijaki gledališke gimnazije. 
Želim si, da bi takrat program pravili gledališki gimnazijci - gledal sem gimnazijce na nastopu ob letošnjem kuluturnem prazniku in si rekel: mladi so bomba! (Vem, za vse je potreben čas in čas bo delal prav v to smer, tudi to vem.) 

Česa si pa želiš ti, bralec/ka? 

Če je župan dr. Luci tam okoli leta 2000 na neki prireditvi izrekel stavek, ki je nato pristal v uprizoritvi Marjetka str. 89: “Mladi na Ptuju SO!”, naj zaključim svoj zapis s stavkom:
"40. obletnica ptujskega teatra BO!” 

Tako.
Naš mestno-gledališki-puzzle smo ob 30-letnidi MGP sestavili v celovitejšo sliko. (Ko bo Peter Srpčič našel čas, bo svoje spomine zapisal gotovo tudi on.)

Hvala vsem, ki ste prispevali kak košček svojih spominov na Mestno gledališče Ptuj ali kaj od tega prebrali, podoživeli, zavili v MGP!

Nocoj grem še na obletnico prve premiere (Govor malemu človeku), jutri, pojutrišnjem pa še na najnovejšo premiero (Kje je primadona).

Vlado Novak bo odigral Govor malemu človeku +30. točno tri desetlejta po prvi premieri novo ustanovljenega gledališča.
Ne poznam gledališča na svetu, ki bi imelo še zmeraj živo svojo prvo premiero. (Koprsko in novomeško gledališče sta mlajši od ptujskega, a več ne igrata svoje prve premiere. Starejša, jasno, še manj.)

Mogoče pa, če ga 4. decembra ni bilo, nocoj srečam Vlada Novaka ;-). Pa mogoče dr. Lucija, pa kakšnega igralca in režiserja in še koga, ki so v 30-ih letih ustvarjali Mestno gledališče Ptuj.

***

Pripis: 
Lepo je bilo 4. decembra srečati nekdanje sodelavce s firme. V kotu Racovega salona smo se zabetonirali v ožji družbi in popili prenekaterega kobala. Potem, proti polnoči, smo naredili sebka (selfi) in si rekli, da se vidimo na 60-letnici. Kdaj bo že to? 2055. Okej, dobro torej. Velja. (Sebka pa raje ne bom kazal, ker smo bili že precej ne le “satirični”, ampak že skoraj “dionizični”.) 

Spomnil sem se, tam za mizo ob n nagnjenih kupicah kobala, Jožeta Gregorca in vesele družbe, ki se je, desetletja nazaj (1954 – 1958) znala zabavati v kavarni Evropa.Miheličeve risbe na razstavi v nadstropju gledališča lepo kažejo, kako je to bilo ... in si misilil: nihil novum sub sole.  

Kako lepo: status qou, ki ga ne bo, ker pantha rei, in hkrati vednarle nihil novum sub sole. Kako ljubim te paradoksije!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 

2. september 2001

Nedelja. Pripravljam se za jutrišnji sestanek. 

Dokaj dobre ocene prejšnje sezone v počitniškem času (Delo – Pezdir in Jesenko), tudi v Večeru. 

Skiciram vse potrebno za nov začetek oz. nadaljevanje. 

Nove internetne strani stojijo. Zanimive – še posebej možnost kontaktov. 

Klical me je Aleš Novak- zainteresiran je za delovno mesto direktorja, če bi jaz odšel. Se slišiva ali vidiva prihodnji teden. 

3. september 2001

Pa smo tu. 

Tadej prišel z idejo o Ježkovih šansonih. Fajn; v OB-programu. 

Definirali sodelovanje z Romano. 

Vsak na svojem mestu. 

Pripravljamo Glasbo skozi čas.   

4. september 2001

Slikanje za portrete sodelavcev, ki jih bomo dali na spletno stran gledališča. Sicer pa obisk strani kar dnevno raste. Odslej bo v mapi sezone tudi podmapa, v kateri bodo vtisi, ki jih bodo pisali obiskovalci naše strani. 

Popoldne začenja z drugim delom vaj Miha. Prav zanima me, kako je ekipa razpoložena in kako daleč so prišli z delom. Miha pojamral, da ga je strah, da 28. 9. ne bo končano; sem ga pomiril. 

5. september 2001

Z Nevenko, Juretom in Tatjano smo dogovorili vse za Dedka Mraza. Upam, da bo res fajn. 

Bil na seji Borštnikovega – predlagal, da se festival spremeni v srečanje. Glasoval za Blaža Lukana, ki je postal selektor za prihodnji dve leti. 

Izjava o oceni varnosti zaposlenih se pripravlja. 

Vaje za Princesko tečejo normalno oz. v redu. 

Stvari so pod kontrolo. 

7. september 2001

Nagon stoji zdaj na odru. Žal je malo rezervacij. Upam, da bo nakapljalo kaj publike. 

Katji Pegan ponudil mladinsko predstavo prihodnje leto. Načeloma soglaša. 

Janja Rakuš predlagala Disco Pigs. Rekel, da se lahko slišiva šele novembra. 

10. September 2001

Blaž Lukan si je sinoči ogledal predstavo. Obisk: ne prav fantastičen, pa vendarle. 

13. September 2001

Problemi glede lutkovnega abonmaja: nekateri stari abonenti bi želeli isti sedež, nekateri stari abonenti bi istega zadržali. Mi pa smo pri podaljševanju abonmaja dali starim (samo) možnost, da vpisujejo abonma pred novimi abonenti. 

Vaje za Princesko tečejo normalno. Jutri grejo skoz; grem gledat. 

Pripravljam odprto pismo za župana. Razmišljam, kdaj naj ga objavim. Pred ali po tiskovni konferenci?  

Ekipa Marjetke na gostovanju v Gorici. 

Vlado Fridl ponudil, da bi njegova firma 3-5 % davka na dobiček, kolikor ga naj bi smela dajati kulturi, odvajala mesečno nam, namesto Davčnemu uradu RS. Preverili bomo pri Abecedi, ali ima do tega res pravico in ali lahko takšno »sodelovanje« legalno spravimo skozi papirje. Čutim negotovost in nesigurnost in ne vem, kaj naj si mislim. Ali je kaj »zadaj« ali pa je to dejansko moč izpeljati. 

Kupil sem si papir za printanje programa za SNG Maribor. Čakam Tadeja, ki prihaja s sestanka Zdus-a v MB, da mi pove, kaj se dogaja. Ali bo direktorja sprejemal stari ali novi strokovni svet. 

14. September 2001

Bil na kontrolki za Miha: fino bo. 

16. September 2001

Nedelja. Nadaljujem z delom za svojo knjigo. 

Jutri se dobimo Babškova, Savo in  jaz. Zelo me zanima, kaj bomo videli. 

V tem delu knjige veliko pisem, namenjenih županu. Kaj češ, je pač župan… 

22. Oktober 2001

Prejšnji ponedeljek so izvolili Tomaža za vodjo tehnike. Zdaj se ne bodo menjavali mesečno, pač pa bo to zmeraj Tomaž. Dobil je vse glasove tehnike, razen enega, ki ga je dobila Irena. 

Svet zavoda sem seznanil  s tem, da se mi izteka mandat. Naročili so mi, da naj ustanovitelja pozovemo, da objavi javni razpis za prosto delovno mesto direktorja. 

Andreja končala tekst. Zdaj še čakamo na fotke in njen izbor nekaj grafik pri meni. 

Alujevič in A. Novak se bosta gotovo prijavila na razpis. Vprašanje je, ali tudi Srpčič. Po mestu se govori, da se zna prijaviti tudi Branka (Bezeljak-Glazer). 

Vladu grozi dejstvo, da bo izgubil pravico do javnega dela. 

2. november 2001

Po dolgem času spet za računalnikom. 

Nič posebnega. Mir v hiši. 

Začenjam – vsaj v glavi – pakirati stvari, pospravljati pisarno, urejati datoteke, poravnavati zadnje dolgove. 

Sinoči bila tukaj Andreja in Andrej Šmid. Dogovorili zadnje stvari okoli knjige. 

5. november 2001

Znova cela ekipa na broju.  

Prevzem delavnice. Končano. 

Tomaž pričakuje računalnik, ki ga kar ni in ni. 

Finiširanje Andrejine knjige. Manjkajo še slike iz Muzeja. 

Jutri grem na sestanek z g. Vidovičem na MOP. Tema: javni razpis za novega direktorja. 

8. november 2001

Hitim s poglavji za svojo knjigo. 

Čakam na občini, da me bo g. Vidovič lahko sprejel. Ob uri, ko sva bila zmenjena, ni imel časa, ker ima usklajevanje proračuna pri županu.  

Vem, da sam ne prispevam veliko k zagonu v hiši. Malo sem že sit in komaj čakam odhoda. Vsega imam vrh glave. Nisem motiviran po domače povedano. 

Danes sem se kar zgrozil ob informaciji, da se proračun še usklajuje in bojda klesti. Upam samo, da pri nas ne bo spremembe, kajti to bi pomenilo, da bi novi direktor imel težje delo. Resnično mu tega ne bi privoščil. 

Klicala neka gospa in vprašala, ali je razpis za direktorja že bil. Še ne, rekla Simona in vprašala, kdo je ta gospa. Odgovor: Maurinova.  

9. november 2001

Bila z Anico pri Vidoviču. Nobenega problema ne vidi glede moje pogodbe. 

Obljubil sem mu, da sem pripravljen od 17. do 31. 12. delati kot v. d. 

Tamara Deu poslala pismo, v katerem se interesira za mesto direktorja. Vredno prebrati. 

Anica v strahu, da 1. 1. 2002 še ne bo novega direktorja. 

Prvi sneg zunaj. 

22. november 2001

Na pogovoru bila Tamara Deu in Rene Maurin. 

Razpis naj bi šel ven konec novembra, prihodnji teden. 

Simon Puhar je v proračunu za prihodnje leto. Igralcev ni. 

Dobili CIP za Andrejino knjigo. 6. decembra gre na tiskarski stroj. Odločeno: naklada 500 kom. 

Hitim z zaključevanji. Predvsem prijavil oba programa javnih del. 

Sestankovanje na občini glede hitrosti razpisa ni prineslo vidnih sledov.  

Če bo v MB napredek, bom prosil za skrajšanje odpovednega roka, ali dal celo takoj odpoved. 

27. november 2001

Dragi kolegi Grega, Vojko, Nešo, Tadej in stalna sodelavca Tatjana in Aljoša. 
 
Moje delo v Gledališču Ptuj se počasi zaključuje. 
Od Zato-ja do naše firme konec leta 2001 ste mi stali ob strani, v glavnem na odru in tudi sicer. 
Naša pota so se včasih križala, drugič smo šli vsak po svoje. Tako pač najbrž v življenju je. 
 
Kakorkoli: ker vas imam za "nosilne" Zato-jevce in stalne sodelavce in ker menim, da ne končujem dela samo v Gledališču Ptuj,  
pač pa zaključuje neko obdobje "Zato-jevska ideja na Ptuju", vas vabim, da skupaj z mojimi sodelavci zaključite to leto in se podamo v novo. 
 
Restavracija Perutnine Ptuj, četrtek, 13. decembra ob 19. uri. 
 
Vljudno vabim.  

Samo M. Strelec(Zelo bom vesel, če potrdite svoj prihod, da bom znal naročiti. Vegetarijanci označite svoj prihod z zvezdico***.) 

*** 

Včeraj dal Mestni svet MO Maribor pozitivno mnenje k moji kandidaturi. 

Poslal prošnjo predsedniku sveta zavoda za skrajšanje odpovednega roka. 

Razpisa še ni. 

3. december 2001

Danes se je končal razpis. Klical Srpčič, da bi danes oddal. Mislim, da je prepozen. Ampak morda bodo upoštevali še prihod po roku. Dal mi program Novak. Se oglasil Rene Maurin. Pričakujem, da se je prijavila še Tamara Deu in Miha Alujevič.  

7. december 2001

Ne vem, kdo se je vse prijavil. 

Klicali so me z MOP: na seji 21. 12. me bodo razrešili z dnem 31. 12. 2001. Zelo vredu zame. 

Finiširamo Andrejino knjigo. V ponedeljek gre na stroj. 

Moja tudi napreduje – lovim samega sebe: pri sezono 2001/2002 sem. 

13. december 2001

SNG Maribor je na včerajšnji tiskovni konferenci povedala, da bo za 31. 12. 2001 od Gledališča Ptuj kupila 3 predstave: Ježka, Marjetko in Svobodno razmerje. 

Danes pošiljamo vabila za predstavitev knjige Prelomnice v razvoju ptujskega gledališča 1918 –1958. 

14. december 2001

Pakiram. 

Dobili vloge kandidatov s Kviaz-a. Prijavljeni Deu, Novak, Maurin, Jelen, Babšek. Alujeviča ni na zapisniku kviaz-a. Izločen – kljub temu, da so našli program, ker je v uvodu napisal, da se prijavlja za umetniškega vodjo in to s 1. 4. 2002 – to pa se mu je v računalniku zapisalo, ker je gotovo to del prijave, ki jo je dal v Celje. Jebi ga. Šla so vabila ven za svet in predstavitev kandidatov, ki bo 18. t. m. 

Konec.

***

Komentarji in pripombe danes ^{(25. 2. 2026)}:

Hvala, če ste kaj prebrali. 
Naj služi moj ne-več-skrivni-dnevnik kot nekakšna iztočnica. Za vse druge možne poglede na tiste čase.
Na temo preteklosti MGP sledi le še en članek: jutri, spomin na proslavo ob 30-letnici odloka o ustanovitvi GP, 4. decembra lani (2025).
Jutri zvečer (26. 2. 2026) pa vabljeni zaposloskat Vladu Novaku, ki bo po 30-ih letih znova odigral Govor malemu človeku.
Ne poznam gledališča, ki bi imelo še živo svojo prvo uprizoritev.
Hvala za vašo pozornost. Imejte se lepo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki smo ga napisali skupaj.

Prizor na policiji. Prijavljam Govor malemu človeku +30

- Bo glasna glasba? Hrup?
- Ne.
- Zapora ceste?
- Ne.
- Potrebna redarska služba?
- Ne.
- Bo kakšen politični govor?
- Neeeee ....
- Dobro. Pol pa sploh ne bi rabli prijavlat.

*

Hmm. Danes sem poslušal Vlada Novaka na vaji.
Nisem več prepričan, da ta Reichov Govor malemu človeku v resnici ni politični govor.

Pridite. (Prisedite ne.) Presodite. Prestali boste (dobesedno).

50 minut. Stoje. V vsakem vremenu. Pristop prost.

(Snemamo dokumentarec 30 let po prvi premieri Gledališča Ptuj. Isti tekst, isti igralec, isti dan, ista ura, drugačne okoliščine.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 

7. maj 2001

Spet v službi. Sezonec je na mizi. Zadovoljen sem, razen z barvo, ki ni takšna, kot smo želeli: svetlejša je. Sinoči fantastična ponovitev Marjetke v Celju.

Dobili sklep o soglasju k sistemizaciji igralcev.

Nešo pravi, da gresta jeseni z Vojkom v službo v Koper … Fantje odhajajo ….

10. maj 2001

Knjiga 92-02 napreduje. Naredil sem popravke v postavitev, ki je končana do vključno Krčmarice. Zdaj pa pridejo bolj »zaguljene« stvari: sezone z več predstavami in več dogodki ter zelo različnimi temami… Toliko bolj zanimivo.

Dogovorili smo se za gostovanje Marjetke v Mengšu za prihodnjo sezono; Jerič bo kupil načeloma vsak mesec dve predstavi. 6 terminov smo že kar dogovorili.

17. maj 2001

Sezonec je stiskan. Kar o.k., vendar barva ni dobra.

G. podžupan Mrgole je navezal prve stike s firmami za obnovo bajte. Mercator naj bi podprl en steber. Banka (LB) vidi možnost povezovanja s Talumom, ki bo gradil novo halo. Lepo. Naj se kar to premika.

Cafi je naredil super računalniški spot. Dobra osnova za nadaljevanje oz. širjenje vsega skupaj.

Tukaj bil g. Bastard z Elsisa – natančno smo dogovorili nakup svetil iz sredstev Mzk-ja. Sicer pa smo bili vsi veseli, da je MzK dalo v letu 2001 nekaj več kot 15 mio programskega denarja, potem pa še denar za svetila, ozvočenje kleti in obnovo gledališke delavnice. Fino, super.

Postavljena je knjiga 92-02 do Krčmarice. Oddal sem tudi že korekture za postavljalca. Zdaj čakam samo še zadnji print, ki gre na lektoriranje v MB k Metki.

Kako kaj gre Andreji, se sprašujem. Zdaj, ko kar nekaj dni nisem imel računalnika, sem se čutil kar nekako odrezanega od »sveta«. Ja, e-mail in internet – brez tega si življenja več predstavljati ne znam.

18. maj 2001

Končno si urejam računalnik. Upam, da ga bom ponovno spravil v staro, dobro kondicijo.

21. maj 2001

Ob 14. uri je ekipo Marjetke z vsemi sodelavci GP sprejel župan in podžupan Hojker. Kar prisrčno in prijetno srečanje. Ob kozarčku in klepetu.

Danes je začel delati Miran Miložič prek javnih del. S tem je delo pri nas končal Aleš Primožič.

Zvečer ponovitev Marjetke, popolnoma razprodana, kar nekaj gostov in prijateljev, nato pa piknik: častim za nagrado v Celju. Anica in Edi mi bosta pomagala peči pečenke, hrenovke, perutničke. Se veselim.

Prišel je Sezonec. Skupaj z razglednico in CD-jem je kar lep dosežek. Urejeno, tehtno, informativno. CD-jev bomo zapekli okoli 100, tako da jih bodo dobili najpomembnejši partnerji, kupci, gledališčniki.

Ta teden bom »leteči«. Grem v Rijeko na podelitev nagrade za Tadeja in Ivo, potem na premiero v Novo Gorico, ustavim se v Ljubljani.

G. Pelhanu sem napisal pismo, v katerem sem mu povedal, da me v Gorico nikakor ne bo v službo. Da sem se odločil in da želim ostati na Štajerskem. Hkrati sem mu povedal, da ne bom ostal na Ptuju in da bom morda kandidiral za umetniškega vodjo v kakšnem drugem gledališču.

25. maj 2001

Matjaž Latin začne v ponedeljek z vajami. Scenografka Mirjana Koren. Ekipa sestavljena. Samo, da je vse nared. Pogovor v torek z direktorjem Muzeja glede prostora, ambienta na gradu. Kobal mi pravi, da bo junijski razpis za MzK treba delati za obdobje dveh ali celo treh let!

30. maj 2001

Vaje za Nagon so se začele. Vzdušje dobro. Za zdaj težav še ne vidim.

Miran se vključuje v delovni proces uspešno. Mislim, da bo uporaben za marsikaj.

Čakam na junijski razpis MzK-ja – ali bomo res prijavljali program za dve, tri leta?

Delo za knjigo se je nekoliko ustavilo. Čakam, da Savo postavi korekture, da skenira sprotne materiale.

Tudi Andreja v MB napreduje s svojo raziskavo. Pravi, da je končala obdobje 1912 do 1941. Fino.

V ponedeljek začne delati Simona, ki bo nadomeščala Matejo, ko bo ta na porodniškem. Zdi se mi prijetno dekle in da bo lahko enakovredno počela vse to, kar počne Mateja.

Včeraj so mi sodelavci predlagali, da bi odpovedali ponedeljkovo in torkovo »strokovno ekskukrzijo« v Budimpešto. Da imajo dovolj terena. In da bi raje šli, ko bi šli, pač nekam lenarit. Moj odgovor: ni problema. Zdaj bodo sami znova našli ustrezni termin.

4. junij 2001

Vaje so se začele tudi za Princesko. Zanimiva ekipa. Krstili smo novo sobo za vaje – nekdanjo Marjanovo delavnico. Zdaj je v hiši kar pestro. Priprava dveh premier nas čaka. Mirjanina scena za Nagon ni prav nedolžna. Treba bo pripraviti kar nekaj praktikablske osnove.

7. junij 2001

Metka Trdin je odpovedala sodelovanje. »Vskočila« je Urška Vučak. Matjaž je zadovoljen, Nešo jo je predlagal, Tadeju ni všeč sodelovanje z amaterji … Meni se zdi v položaju, v kakršnem smo, dobra izbira.

Scenografiji za Nagon in Princesko bosta kar zahtevni. Marjana čaka veliko dela. Delamo praktikable 1 x 2 m kovinske.

Zaključujemo sklepanje pogodb za vse nabave z MzK-ja (luči, ton, delavnica).

15. junij 2001

Uf… naporen teden je za mano. Poslal sem prijavo v SNG MB, opravil izpit iz nemškega jezika na Filozofski fakulteti, imel vaje za vskok v Ognjeni obraz.

»Doma« se je delo začelo »nabirati«: Marjan s fanti ima v delavnci veliko dela. Odločili smo se, da naredimo kovinsko-leseno praktikabelsko osnovo za Nagon. Tako bo nastalo kar nekaj nove površine, s katero se bo dalo na odru kar nekaj zgraditi.

Marjetka še zmeraj polni dvorano.

Bil na vaji za Nagon: komplicirajo, veliko govorijo, vidi se malo.

Govoril s Šedlbaurejem, ima kar nekaj finih idej … Velja razmisliti.

19. junij 2001

Sodelavcem sem povedal, da sem se prijavil v MB. Nič usodno reagirali. Mislim, da so pričakovali.

Intenziviranje vaj za Nagon. Na gradu se postavlja. Simona se dobro vpeljuje v Matejino delo. Anica ni »prava«, še je naspol bolna.

Nadaljujem počasi s knjigo.

Končan je prvi del Andrejine. Gotovo bo treba jeseni knjigo izdati. Ter napovedati kroniko '92-'02.

26. junij 2001

Sinoči smo gostovali z Marjtko na Lentu. Ogromno ljudi, velik aplavz, stalo je kar nekaj publike. Dobro ozvočenje je omogočilo dokaj normalno spremljanje predstave. Sicer pa: tak »rokenrol« me ne zanima pretirano …

Nadaljujemo vaje za Nagon. Dela se scenografija, Mateja uvaja Simono. S Cafijem sem se dogovoril za izdelavo programa za spremljanje statistike. Upam, da bo do jeseni narejen.

V petek pride Metka Damjan, da nadaljujeva delo na knjigi.

28. junij 2001

Sinoči smo se po vaji za Nagon odločili, da se oder premakne v notranjost dvorišča. Razlog – slišnost. Upam, da se bo zdaj slišalo bolje. Ker je bolj zaprto. Sicer pa: mislim, da je to za zdaj kar zelo slabo. Igralci igrajo slabo in ne vejo, kaj govorijo. Občutek imam, da je Matjaž kar zadovoljen. In da se ukvarja z vsem drugim, samo s tem ne, kar je bistveno. Nimam dobrega občutka. Nocoj naj bi šli skoz in naj bi me povabil na vajo. Če me ne bo, ne bom šel.

3. julij 2001

Sinoči bila kontrolka Nagona. Ni bilo dobro. Problemi tudi v delavnici. Povedal sem svoje in zdaj jih bom pustil pri miru. Nekako se bodo že rešili. Hvala bogu so igralci »prisebni« in ne paničarijo.

5. julij 2001

Mislim, da se je Nagon premaknil bistveno na bolje. Videl sem dokončano sceno, videl sem zaključek, opazujem igralce. Prav in dobro je tako. Hvala bogu. Mislim, da imamo spet priložnost za dobro predstavo.

Vse več časa delam program za Maribor.

Do 20. julija moramo oddati občini v bistvu petletni program.

6. julij 2001

Na sinočnji odprti vaji bilo ogromno ljudi. Gledalci zadovoljni. Težave z vidljivostjo in slišnostjo. Tudi zaradi preglasnih glasbenih podlag in obračanja igralcev v globino. Na koncu koncev kar dobro. Čeprav se vidi, kaj ni narejeno, kaj bi lahko bilo drugače. Urša zelo v redu. Ostali tudi. Gledalci kar dobro rezervirajo vstopnice – fino, me veseli.

10. julij 2001

Danes smo oddali finančni načrt za leto 2002 in razvojne »želje« za obdobje do leta 2005 na Mestno občino Ptuj. Brezveze, vendar pomembno. Smešno. V letu 2004 smo planirali prenovo stavbe gledališča. Od 2002 dalje 4 igralce. Danes ideja: da bi za vsaki projekt zaposlili igralce za 3 mesece … Vredno razmisleka. Upam pa, da tega ne bo treba početi meni.

Oddal polletno poročilo na Ministrstvo.

12. julij 2001

Začelo se je pospravljanje: Irena in Vlado na odru, Marijan dela z Miranom v delavnici scenografijo za Princesko. Anica hiti s financami. Včeraj bil tukaj g. Vidovič z gdč. Bronjo – pripravnico. Govorili o letu 2002 in nadaljnjih letih. Seznanil sem ga z jesenjo. Plače za leto 2002 smo dali v tri skupine: zaposleni do sedaj, inšpicient, igralci. Že letos do konca leta naj bi se videlo, kakšen bo proračun za leto 2002. A bo res proračun sprejet do decembra? A bomo dobili denar za igralce? Jih bomo zaposlovali za čas treh mesecev?

Savo korigira knjigo in postavlja nadaljnje strani.

16. julij 2001

Nagon na gradu je za nami. Zadnji ponedeljek pred počitnicami. Hitimo pospravljati. Ves teden smo imeli lepo vreme, veliko publike. Danes nam je nek gledalec poslal e-mail in nas pohvalil. Lepo. Torej je naše delo vendarle opazno in opaženo.

Jutri in v sredo gremo na izlet. Gardaland; upam da tudi Verona ali Benetke.

Septembra nas čaka razpis MzK-ja za leto 2002. Upam, da ne bo prekomplicirano.

Sezona je bila odlična. Več kot 220 prireditev. Program v celoti izpeljan.

5. avgust 2001

Pred septembrom bom še uredil kakšno sezono za knjigo. To sem zdaj, ko sem pripravljal program za MB, čisto zanemaril.

Govoril s Tadejem: mislim, da je lahko v MB koristnejši. Ne verjamem, da je smiselno pet let vztrajati na Ptuju brez zagotovil, kaj in kako bo naprej.

Misel na Ptuj se v moji glavi ohlaja. Čas je prinesel nove stvari, nove izzive in vidim, da je skrajni čas, da grem. Ker morda ne delam za hišo več s 1000 odstotno predanostjo. Ja, priznam, spogledujem se z Mariborom.

V petek, 10. gostujemo v Ormožu. Pripravljene naj bi bile tudi nove zavese za oder. Bomo videli.

Srečal sem se z županom in g. Čučkom: denacionalizacija je končana. Odločba je napisana, 5/8 bodo dobili nazaj župniki. Pritožbe bodo samo za nekaj časa ustavile dejstvo. Župan pravi, da bodo hoteli župniki samo imeti najemnino, vse pa bo ostalo kot sedaj. Bomo videli.

Kdo bi lahko bil na mojem mestu prihodnja leta na Ptuju? Miha Alujevič? Andreja Babšek? Tatjano bi želel v Mariboru. Kaj bo še iz tega ...??

19. avgust 2001

Gostovanje v Ormožu v redu.

Bil sem na dopustu. Slišim, da so poskušali zavese na odru. Me prav zanima, kako to izgleda.

Jutri začnem oz. nadaljujem s knjigo 1992-2002. Zdaj se bo začelo muditi. Zdi se mi nenadoma, da to ne bo niti tako debela zadeva, kakor sem si mislil v začetku. Čeprav bo zdaj, prva sezona, ko smo nekako bolj sistematično zbirali stvari, pokazala, koliko je tega. Se pa sprašujem, kako zdaj nenadoma širiti slikovno gradivo: prejšnje predstave bodo imele le osnovne fotke (s predstave), zdaj pa bo lahko tudi veliko več zakulisja… No, počasi in smiselno širiti – to se mi zdi pravi pristop.

Dobili smo neko ponudbo za seminar – marketing. Resno razmišljam, da bi tja poslal Tatjano in Anico. Oktobra.

Zanima me, kaj bo Miha Toš rekel za idejo, da bi on za magisterij delal raziskavo o nemškem teatru na Ptuju?¹³⁵ Bo zagrizel? Naloga je težka in zahtevna. Ne vem, nisem prepričan, da je Miha dovolj vztrajen. Sicer za zdaj kaže velik interes in zanimanje, pa se bojim, da morda nalogo podcenjuje.

Ekipi »knjiga-Babškek« bom dal malo »gasa«: novembra mora biti knjiga zunaj. Zdaj bo treba pospešiti.

Vidim, kako se možgani pripravljajo na novo sezono. Kako so začeli migati in se veseliti novih izzivov. Glavna stvar bo seveda morebiten odhod v MB in iskanje primernega direktorja.

21. avgust 2001

Danes prejmemo s priporočeno pošto odločbo UE Ptuj o vrnitvi 5/8 upravnega poslopja Cerkvi in pritožbo, ki jo je napisala MOP in poslala na Ministrstvo za okolje. In vendar se premika… (Vsa stvar se je začela že leta 1993). Papirje v mapo in nič sekirancije …

22. avgust 2001

S Tadejem sva poleti razmišljala in ugotavljala, da je morda nesmiselno, da se prijavlja za direktorja na Ptuj in potem vegetira oz. stagnira. Da lahko več naredi kot igralec. In da se bomo morali nekoč od ptujske ideje pač posloviti in jo »predati« nekomu drugemu, nekim drugim ljudem. Pa kar bo, pač bo.

Tako zdaj razmišljam, kdo bi lahko prišel sem za mano? Adreja Babšek, Miha Alujevič, Jaša Jamnik.

(Prihodnjič: zadnje nadaljevanje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

135 - Zgodovina ptujskega gledališča je ta hip opisana v dveh knjigah: Gledališče Ptuj 1918 - 1954 (Andreja Babšek je avtorica), in Ptujsko gledališče na prelomu tisočletja (1992 - 2002); (uredil Samo M. Strelec). Nemško obdobje - vsaj od 1752 - 1918) je bilo doooolgo in bi rekel zanimivo. Nemci so teater zgradili, tudi večkrat prenovili in ga po koncu I. velike vojne zapustili. Upam, da bo Miahel (ali kdo drug) kdaj to res raziskal in napisal. Potem pa seveda manjka še en, še kako pomemben "zvezek" - knjiga, ki naj ima kar lepo ime "Branka". Branka Bezeljak je zaznamovala ptujsko gledališko dogajanje že tam od 1976, ko se je začela ukvarjati z gledališčem na Ptuju in njeni vpliivi, smo videli, sežejo v ponovno profesionalizcijo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39

17. marec 2001

Danes nadaljujemo delo za Sezonca. Me prav zanima, v kolikšnem času bomo stvar spravili do konca. Prav tako me zanimajo Uroševe fotografije. 

19. marec 2001

Bil pri g. Žmavcu, ki vodi dvorano Lent v Mariboru. Zainteresirani so za sodelovanje. Marjetka bi bila za njih prava stvar. 

Še to: ko boš razmišljal o dogodkih zadnjih mesecev: poglej v fascikel prispele pošte z MOP-a in boš videl, kako so vas obveščali o za vas vitalnih sestankih, in kako jih odpovedovali … 

Klical me je Ivan Lovrenčič, direktor Arhiva: sam me podpira pri mojem »jeznem« pisanju na MOP in celo misli, da bi stvari morale v medije … 

21. marec 2001

Zdaj je g. Hojker sklical odpovedani sestanek znova, ne da bi se uskladil z mano: in to za četrtek ob 10. uri – ta isti dan pa imamo v LJ kolegij direktorjev sestanek z ministrico. Zdaj bom županu rekel, da naj mi da občinskega šoferja in me pelje ob 12. uri iz Ptuja v LJ in potem nazaj. Saj so nori … 

… 

Obvestilo župana, da mi da šoferja. Super. 

Danes sem prvič Mateji in Anici govoril o tem, da obstaja mehek scenarij za prihodnost gledališča: najti nekoga, ki bo nekaj let čakal, da se uredijo stvari z NKP-jem ter da se zgradi cerkev na Ptuju. Potem pa se bo dalo lažje dihati. 

Dogovori z Alujevičem vse za Zaljubljenega čarovnika. 

Včeraj dogovoril vse za Sizifa. 

Prišle programske knjižice za Festival monodrame. Zadovoljen.   

23. marec 2001

Včerajšnji sestanek na občini: povedal sem jim prvič o taktiki »čakanja«. V njej bi morali intenzivno delati z MzK-jem, sprejeti sistemizacijo kot pogajalsko izhodišče za MzK, igralcev pa ne zaposliti, revidirati načrte za obnovo hiše ter vsako leto povečati sredstva za projekte. Seveda pa podpreti človeka, ki bi vodil hišo tako, da bi ohranjal doseženi standard … Ta dinamika zamika jim je bila všeč, realnejša, seveda ugodnejša. Vendar pa so »skočile ven« tudi stvari, za katere sem mislil, da so že mimo: Nevenka pravi, da je ljubiteljsko gledališče odrinjeno, da ptujski amaterji nimajo vstopa na oder, da ne more biti pri nas revije gledaliških skupin, g. Brglez je menil, da kljub gledališču potrebujemo Kulturno kongresno dvorano, g. Lačen je menil, da ni treba pri zaposlitvah misliti izključno na Ptujčane in naj se zaposli kogarkoli … Ko sem poslušal vse to, sem vedel, da je prav, da se poslavljam … 

Sestanek v Drami: udeležilo se ga je tudi MzK: ministrica, Kardum, Pihlerjeva, Zajčeva, Železnikova. Nič usodnega v smislu hitrosti: dela se na tem, da bi bili stroški med državo in občinami pri gledališčih razdeljeni v razmerju MzK 51%, občine 49 % s predpostavko, da je lokalni delež zagotovljen. Skratka: zakonodaja, čakanje, nič hitrih in usodnih sprememb. Občutek: še smo v igri, še smo zraven. 

27. marec 2001

Vse v znamenju zadnjih priprav na Festival monodrame. 

Sicer pa intenziviranje dela za knjigo A. Babšek o zgodovini ptujskega gledališča do ukinitve; že tečejo dogovori za skeniranja in oblikovanje. Potem pa tudi korekcije za knjigo 1992-2002. 

Prišel zapisnik z občine s sestanka pred nekaj dnevi o širitvi gledališča. Spodbudno: vsaj zapisano je, kaj smo govorili, kakšni so bili predlogi, kakšna naj bi bila strategija in nadaljnji koraki v smeri realizacije glavnega cilja: obnove hiše in zaposlitve igralcev. 

Mestna občina Ptuj 

Občinska uprava 

Oddelek za družbene dejavnosti 

Številka: 414-04-19/01-4 

Datum: 23.03.2001 

ZAPIS SESTANKA V ZVEZI S PROJEKTOM ŠIRITVE GLEDALIŠČA PTUJ, 

ki je bil dne 22.03.2001 v veliki sejni sobi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj 

Prisotni: lista prisotnih je sestavni del zapisa. 

ZAKLJUČKI: 

1. V uvodnem pozdravu je podžupan g. Hojker opredelil namen sestanka in željo Gledališča Ptuj po

novem razvojnem ciklusu, ki je posledica porasta števila predstav in uspešnega dela zavoda v 

preteklih petih letih. Izpostavil je dve odprti vprašanji -nove zaposlitve in adaptacijo zgradbe 

Gledališča Ptuj. 

2. Direktor Gledališča g. Strelec je prikazal dinamiko dosedanjega razvoja in predstavil predlog

razvoja zavoda do leta 2005. Poudaril je, da so osnova za nov razvojni ciklus merljivi in strokovni 

rezultati: urejeni akti zavoda, premierska shema, festival monodrame, mlada dramatika, lutke, 

priznanja. Predlagal je: 

- da je potrebno Ministrstvu za kulturo neprestano dokazovati primernost sofinanciranja programa 

Gledališča Ptuj, še posebej po sprejemu Nacionalnega kulturnega programa, 

- da se lokali v Murkovi ulici namenijo gledališki dejavnosti zaradi denacionalizacijskih postopkov, 

- da Mestna občina Ptuj v naslednjih letih nameni več sredstev za program Gledališča, 

- da se nova sistemizacija delovnih mest sprejme na mestnem svetu, brez obveznosti za 

zagotavljanje sredstev za nove zaposlitve in 

- novi igralci se zaposlijo v programskem letu 2002/03 in takrat bi bilo potrebno v proračunu 

Mestne občine Ptuj zagotoviti dodatna sredstva. 

3. V razpravi so sodelovali:

- G. Lačen (ZKD Ptuj) je bil mnenja, da se mu ne zdi smotrno vabiti na Ptuj le igralce, ki izhajajo 

iz Ptuja, sicer pa podpira predlog razvoja zavoda, 

- G. Arih (PMP) je pozdravil prikazano strategijo, 

- Ga. Gerl (SKLD) je izpostavila problematiko amaterskih gledališčnikov, ki se srečujejo s 

pomanjkanjem prostorov za predstavitve v mestu Ptuj, 

- G. Slavko Brglez (svetnik MS) je opozoril na dejstvo, da Ptuju manjka strategije kulture nasploh 

in daje v Ptuju mogoče za področje kulture v proračunu nameniti le 0,5- 1 % sredstev, s čimer se 

mora pokriti vsa kulturna dejavnost v mestu, 

- G. Križe (svetnik MS) je bil mnenja, da Ptuj prenese sistemizacijo dodatnih štirih zaposlenih in 

obnovo zgradbe,

- Mrgole (podžupan) je bil mnenja, da je nakazana pot najrealnejša in da imamo časovno

možnost razrešiti problem. 

4. G. župan je zaključil sestanek z mislijo da Mestna občina Ptuj gledališče mora imeti, da pa nam

novo razmišljanje o ekonomski moči Ptuja narekuje etapnost pri taksnih odločitvah in soglašal s 

predlogom, da se mestnemu svetu predlaga potrditev sistemizacije štirih igralcev, vendar brez 

zagotovila za zagotavljanje sredstev za njihove plače. 

Zapisala: Zdenka Ristič                                           Ivan VIDOVIČ, Vodja oddelka 

29. marec 2001

Tanji Viher, ki me sprašuje, kaj bo z mano in Ptujem, pošljem naslednjo pismo: 

Ptuj, 27. marec 2001  

Tanja, zdravo. 

Prihodnje leto bo 10 let, odkar se ukvarjam s Ptujem. To veš. 

Ne, v tem času se nisem izčrpal, utrudil. Pač pa sem se naučil ločevati med hipnim obupom in črnogledostjo ter oceno realnega položaja. 

Velikokrat je dejansko bila avtocesta za prvim ovinkom. 

Zdaj pa je situacija naslednja: sprememb s strani ustanovitelja ni pričakovati. Ker ni gospodarske in finančne moči v tem okolju in zato je malha primerno majhna. To razumem. V njej je po moje seveda dovolj denarja za naše plane – toda tu nisem bil pravi sogovornik: preprosto zato, ker gre velik ali večji denar tja, kamor to porinejo, zlobirajo stranke. Jaz pa sem jih pred zadnjimi volitvami vse odslovil, ko so hoteli imeti pri nas predvolilne konvencije … 

Država nam je naklonjena, vendar dokler ne bo sprejet NKP ali spremembe zakona o izvrševanju javnega interesa na področju kulture, operativno v odnosu do nas ne bo sprememb v financiranju. Beri: dajali nam bodo vedno znova toliko, koliko bomo prijamrali, priargumentirali in jokaje zastokali. Razumljivo: ker zakonske osnove (obveznosti) države do našega zavoda ni. 

Sogovornik z državo je lokalna skupnost – to je župan. Ta pa do nadaljnjega v tej smeri ni sposoben premakniti stvari. 

To so – po mojem mnenju – dejstva.  

Spremembe bodo možne ko: a) bo porihtana zakonodaja, b) ko se bodo svetniki odločili, da bi v GP vložili občutno več denarja. 

Zdaj pa država čaka, da bo interes pokazala občina, občina pa, da bo država spremenila zakone. Ergo: to stanje je  začarani krog. In vsi naši rezultati (203 predstave lani, od tega 43 gostovanj po Sloveniji, 340000 gledalcev) tu niso argument, ki bi prevagal.   

In kaj zdaj? 

Šest ljudi se je v teh letih naučilo slednjega: a) narediti predstavo od napovedi v programski knjižici do premiere, b) tržiti lastno produkcijo, c) gostiti druga gledališča, d) imeti lutkovni abonma, e) oblikovati »mlado dramatiko« in  »festival monodrame« - ter za vse to razdeliti in plansko porabiti okrog 38 mio sit z občine. 

Sedanji direktor je pač vzpostavil neko programsko shemo, ni pa dosegel bistvenega povečanja gledališkega proračuna. Vsa ta leta je sicer vztrajal in čakal in razumel občino in državo. In občina in država sta razumeli, da je vztrajen in čakajoč mož in da bo že razumel. In zato menim, da v tem trenutku ta direktor za ta zavod ni več najboljša možnost. 

Osebno mislim, da bi bilo najbolje, da GP vodi do nadaljnjega politiko »čakanja«. Kaj mislim? Optimalno za razvoj bi bilo, če bi hiša skušala obdržati sedanjo »kondicijo«, t.j. programsko shemo, količino in kakovost prireditev. V tem času pa bi bilo treba boriti skupaj z občino stalno, permanentno bitko z ministrstvom – ne v upu zmage, pač pa zato, da bi novo zakonodajo dočakali kot potenten, živ, vitalen zavod. Kajti – ko se bo zakon finiširal, bo v nominalnem, finančnem smislu pokrival zavode toliko, kolikor bodo komisije in pogajalci ocenili, da je nekdo prisoten »na sceni«.   

Tega »čakanja« pa se jaz osebno pri svojih letih ne bi želel iti. Zato, ker sem premlad in direktorovanje itak ni moja največja želja v življenju, zato, ker za to nisem najbolj talentiran in predvsem zato, ker v nadaljnjih pogajanjih med občino in državo nisem o.k. sogovornik, ker sem preveč direkten in ne govorim ljudem tistega, kar bi radi slišali, pač pa to, kar si pač mislim. In to ni diplomatsko. Čakati ne želim tudi zato, ker ni nobene garancije, da se bodo stvari odvrtele v pozitivno smer hitro, to je v letu, dveh. Kakšna nova opcija (na občini ali državi) si lahko slovensko kulturno shemo zamisli po svoje in čeprav ne bo pravzaprav nič spremenila, bo edino dejstvo: čas bo šel in mineval in minil.  

Mislim, da sem v zadnjih desetih letih odigral koristno vlogo za naš zavod. Mislim, da je smer začrtana in ne prav slaba ali »mimo«. 

Menim, da v zadnjem času razmišljam o človeku, za katerega mislim, da bi lahko čakal in morda v prihodnjem mandatu (2002-2007) pričakal zakonske spremembe in občinsko odločitev, da nam obnovijo bajto. Ter mu zaupal, da bo gradil na dosedanji programski shemi. Da bo hkrati racionalen in kredibilen v svojih ustvarjalskih odločitvah. Ki bi mu z veseljem pomagal, če bi bilo treba, in za katerega menim, da bi vsaj poslušal, kaj si o stvareh mislim sam.   

Če bi mi uspelo na moje sedanje mesto spraviti takega človeka, potem bi bila moja vest čisto mirna. Svojega dela ne bi zapuščal v nikakršni jezi do občine ali države, nikakor se ne bi odvračal od bajte v smislu »j…. se mi, kaj je od zdaj naprej z vami«. Ne. Nasprotno: kakor govori s kolegi Zato.-jevci, morda v roku treh, štirih let še nekako vidimo priložnost ali možnost ali potencialni interes, da bi se skupina ponovno zbrala v nekakšnem stabilnejšem igralskem jedru (zaposlitev igralcev) in skušala uresničevati in uresničiti programske cilje, ki jih zdaj ne bo uspelo uresničiti meni (to pa so: spopad s svetovno in slovensko klasiko; domači igralci + afirmirani gostje; udejanjanje gledališča v celoti tako, kot mislimo, da bi lahko bilo oz. moralo biti (skratka: uresničenje nekakšne vizije iz mladosti, ko smo si leta 1992 rekli: fantje, če bi lahko imeli svoj teater, potem bi bilo pa to tak pa tak!).  

***  

Najbrž se ti zdi vse to okolišanje in gre v resnici samo za resignacijo. Ne; zadnje čase sem hvala bogu vedno bolje – fizično in psihično. Počutim se zdravo, močno, zadnji dogodki me pomirjajo in nekako u-videvam, kar sem si dolgo raz-lagal drugače. Stvari vidim kristalneje. Miren sem in nič več paničen. Vse manj jezen in dejansko vse bolj razumevajoč. Toleranten. Čutim, da se izteka nek čas, ko sem bil na pravem mestu. In čutim, da prihaja nek novi čas, ki zahteva od mene, da se znova »najdem«, premislim, postavim na novo. V nova razmerja, v nove zgodbe. Intuitivno čutim, da bi me vztrajanje pri status-u quo delalo jeznega, nezadovoljnega, nečimrnega, besnega, nerazumevajočega, žalostnega, popadljivega…. zagrenjenega. Kakor da bi hotel zadrževati nekaj, kar mora steči skozi mene, iti od mene. Pustiti se zgoditi rečem, kakor je prav. 

Konkretno: nikakor ti ne pišem, da sem se karkoli ŽE odločil. Vem samo to, da je za teater dobro, da je pravočasno razpis za novi mandat človeka. Da se seveda lahko prijavim tudi sam, da se lahko do razpisa še marsikaj zgodi … da je življenje nepredvidljivo. Vendar, kakor šofer na cesti – je že treba znati malo upoštevati razmere na cesti. In razmere na cesti se po moji oceni ne bodo spremenile. In brez sprememb razloga za svoj ostanek ne vidim. Seveda bi si želel, da se motim in da bo kmalu bistveno drugače. Pa tega preprosto ne čutim in racionalno ne verjamem.   

Rad mam svoje sodelavce in vem, da smo skupaj naredili skoraj vse, kar smo zmogli. Več ti ljudje ne zmorejo. Več s tem dnarjem ni možno. V to sem prepričal in – ne bi bil rad prerok – to bo pokazala tudi prihodnost. Sliši se samovšečno, vendar je tako. Samo visoka motiviranost in pripadnost ljudi tej ideji je rojevala sadove.   

Zdaj delam kot nor naprej. Kmalu dobiš programski list za prihodnjo sezono, festival monodrame je pred vrati, Babškova zaključuje svojo raziskavo in pripravljamo izid knjige, sam pišem (sestavljam) kroniko obdobja 1992-2002, pripravljamo se na dve krstni izvedbi prihodnjo sezono, poleti nas čaka Nagon, narediti moram finančni plan za leto 2002, pa še zmeraj nekako brez upa zmage iščem »gospodarske zaveznike« za primer »obnova bajte«. 

Januarja letos je prišel k meni človek z občine in mi dejal: gospod Strelec, prihajam z nekega sestanka, kjer nas je več govorilo o nadaljnji usodi gledališča. Pa sem vam prišel povedat – ženske so mi rekle, - idi pa mu povej: »Ite s Ptuja, mladi ste še; to, kaj bi radi naredli, vam ne bo ratalo, ker nimate politične podpore, glavni so proti. Niste razlok vi osebno, ampak se na plečih gledališča tepeta dve opciji.« 

Pa sem se mu zahvalil, da mi je povedal, odkrito in direktno. 

Pa sem vse tiste dopise, ki nikoli niso dočakali odgovorov, nenadoma zapopadel v novi luči. 

Postal sem najprej žalosten, potem pa mirnejši.  

Nič več jeze, nič več sovraštva. Razumem jih: to, kar imajo, je V REDU. Zakaj bi bilo kaj drugače? Zakaj bi dajali več denarja? Zakaj bi igrali klasiko? Zakaj bi na odru bilo več kot dva, trije igralci? Če pa je tak kak je čisto fajn?  

*** 

Tanja, upam, da ti nisem zatežil. 

Moje pisanje je pač moralo odgovoriti tvojemu pismu. 

Verjamem, da lahko še koristim naši – ptujski zgodbi. Ne verjamem pa, da kot direktor.  

Verjamem, da se lahko stvari obrnejo še na bolje. 

Želim si, da bi lahko sodeloval z bajto naprej. Želel bi biti, recimo, član strokovnega sveta (mater, bi bil zajeban, ha, ha, ha).   

Predvsem pa vem, da je vse, kar se bo dogajalo v nadaljnjih mesecih, v redu. 

Ni me strah.  

Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ampak zaupam svojim občutkom. – Babje razmišljanje, ne? … Jebi ga …   

In občutek mi pravi, da sem ti povedal vse, kar ta čas blodi po moji glavi, srcu in jetrih na temo »Gledališče Ptuj«.   

Veselim se, da te bom lahko poleti povabil na premiero Nagona. 

Javi se kaj.   

Samo M. Strelec 

Vse je nared za začetek festivala. Podžupan bo imel otvoritveni govor, včeraj in danes sem kar pogosto javljal v medije (radio SLO, radio MB, radio Šmarje pri Jelšah, radio City, TV Slovenija, POP-Tv, Radio Ptuj, Tednik, Večer, Delo – poročalo že dvakrat v nekaj dneh, tako Pezdir kot Milošič). 

30. marec 2001

Sinoči se je vse skupaj začelo. Podžupanov govor (Hojker) je bil – seveda – lep. Nvotralen gledalec bi imel občutek, da se bo prenova stavbe začela jutri. Lepe besede, ni kaj. Obisk: ne ravno nabita dvorana (ali pa smo se v zadnjem času ob Marjetki razvadili); okrog 20 učencev pripeljala Simona Brlek in potem je kar izgledalo … Predstava dobra, ljudje zadovoljni. Prvič kar dva fotoreporterja pri nas: Večerov in od Dela, pa snemanje začetka (TV Slo). 

2. april 2001

Vojko Belšak je bil malo užaljen, da mu nisem prej povedal, da bom Nagon dal režirat Latinu – le ta pa kot vse kaže ne bo vzel v ekipo Vojka in Tadeja, pač pa Neša in Tadeja. No ja … lahko bi res naslednji dan, ko sem rekel Latinu, to povedal tudi Vojču. Nisem ravnal prav in to mi je šola: preveč »na lahko« sem jemal stvar. Za Vojka je bilo to pomembneje. Jaz sem svoj problem rešil, on pa je ostal »na suhem«.  

Festival monodrame teče normalno.  

Slavko Podbrežnik mi je rekel, da bi po njem naredila nek večji pogovor na temo financiranja gledališča s strani občine. Občutek imam, da bi zdaj hoteli začeti brkljati po sranju, ki pa je za nas kot firmo, pa tudi zame osebno, že mimo. Čas za vse to je bil do konca februarja, morda marca. Zdaj pa bi bilo vsakršno časopisno dopisovanje in javno pljuvanje po svetnikih neučinkovito. 

Jutri imam sestanek z g. Mrgoletom, podžupanom. Povedal mu bom Turinovo idejo, da bi on, torej Mrgole odigral vlogo nekakšnega povezovalca treh velikih gospodov, ki bi morda lahko dali svoj denar za obnovo naše hiše: g. dr. Glaserja, g. Topleka in g. Brodnjaka. No, tudi to bom naredil, čeprav ne verjamem, da bo kaj iz tega. 

Na današnjem sestanku pregledamo okvirno dogajanje do konca sezone. Toliko, da bomo malo mirnejši in imeli občutek, da smo organizirani in da imamo stvari v svojih rokah. 

3. april 2001

Savo, Andreja in jaz smo bili v Arhivu pri ge. Mastenovi. Dogovorili smo se za način skeniranja dokumentov – slikovnega materiala za publikacijo. Mislim, da smo se premaknili daleč naprej in da je zdaj res vse samo še v vztrajnem nadaljevanju proti finišu. 

Bil sem pri g. Mrgoletu: povedal sem mu Božotovo idejo, zamisel, da bi lahko bil on vezni člen med ptujskimi direktorji (Talum, Perutnina, Mercator) in občino, kar zadeva obnovo stavbe. Bil je presenečen in zdi se mi, da prijetno presenečen. Počaščen, da so pomislili na njega. Zdaj je seveda vprašanje, koliko je Božo oz. Špoljar, ki je po mojem za vso to idejo, skoordiniranoz. koliko je v povezavi in dobrih odnosih z g. Glaserjem in g. Brodnjakom. Bomo videli. Vsekakor: g. Mrgoletu sem povedal, da prihajam kot občan in da sem imel občutek, da mu moram to povedati. Da pa od njega ničesar ne pričakujem. 

Festival teče normalno. Včeraj je bilo na Tiču veliko publike. Upam, da bo tudi nocoj Rac poln. Žirija bo imela težko delo: nekoliko zaradi izenačenosti, po drugi strani pa niso to sama zveneča imena in odločitev ni samoumevna. Nocoj imajo Tatjana in Katja sestanek z Alešem, ki sicer hitro odide in je tudi predlagal, da se ne bi dobivali po vsaki predstavi. 

5. april 2001

Rac je nagrajenec festivala. Sinoči smo ga že obvestili, bil je na vaji v Celju in zadaj sem v telefonu slišal ploskanje … Fina odločitive.  

Tudi predstava v Mitri je vžgala. Letos smo se odločili, da kar takoj obvestimo medije o izidu festivala. Tako so danes kar zvonili telefoni in po faksu smo pošiljali obrazložitev, tako da mislim, da bo tokrat festival medijsko zelo dobro pokrit. Danes še dam intervju za ptujsko kabelsko tv, potem pa zvečer TV Slo posname sam začetek festivala, podelimo nagrado, potem pa bo premiera OB-programa. Prav zanima me, kako bodo ljudje to sprejeli … 

Tudi Tednik prinaša članek o bodočnosti gledališča. Začutili so, da se neko obdobje zaključuje in zdaj bodo začeli pisariti. Tudi Slavko z Večera je rekel, da je morda škoda, da nismo že prej nekako izvajali pritiska prek medijev. Sam mislim, da smo naredili vse in opozarjali in objavljali, napovedovali, kaj se bo zgodilo… Pa ni bilo posluha pa ni bilo prave čutečnosti na drugi strani. Morda so mediji ves ta čas mislili, da delamo samopromocijo, da pretiravamo, politiki pa morda, da uporabljamo medije kot sredstvo pritiska. Seveda, vedno gre tudi za eno in drugo, vendar v principu nikoli nismo računali, da bi bili to glavni vzgibi.  

9. april 2001

Slavko Podbrežnik z Večera pripravlja daljši članek o tem, zakaj MOP ni podprla ambicij gledališča za razvoj. Veliko sva se pogovarjala, pravi, da bo zdaj zelo konkreten in od župana zahteval ime, kdo je kriv, sicer bo krivil njega, župana. Dal sem podatke, ki jih je potreboval, hkrati pa nisem hotel napenjati in dodatno prilivati olja na žerjavico. Dejstvo je, da se bo javnost počasi zbudila in hotela vedeti, kaj se dogaja.  

Počasi se programska knjižica zaključuje. Zanimivo postaja, zadovoljen sem. Zdi se mi, da bo lična in hkrati pregledna. Predvsem pa se že veselim, da bodo fantje začeli delati (mislim na Cafija) www strani. 

Naši so spet na gostovanju. B tehnična ekipa (Simon Puhar in ata) je dobro speljala Človeštvo v a-molu, zdaj pa ju čaka Sizif. Brez njiju bi imeli kar nekaj terminov blokiranih. 

Zadovoljen sem. Z delom, s preteklostjo, z načrti. Zaupam kolegom-sodelavcem, dobro se razumemo, dobro in tekoče delamo. Res je super v našem gledališču.  

12. april 2001

Včeraj je ekipa Sizif začela z vajami na Ptuju. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in da ne bo nobenega posebnega problema.  

Sinoči je bilo gostovanje Marjetke v PDG v Novi Gorici. Bila je bojda čudovita predstava, veliko smeha in dolg aplavz. Danes pa gostovanje v Slovenj Gradcu. 

Dan je miren. Sam sem v pisarnah, Anica in Mateja doma, Štefan in Simon na odru s Sizifom.  

Dobili smo 1 mio Sit z ministrstva za Festival monodrame, dobili smo 300.000 sit z Občine za Mejnike v zgodovini ptujskega gledališča. Jutri pričakujem Romano, ki bo prinesla še dve seminarski (Verčevo in Mauserjevo) z Agrft-ja kot delovno gradivo na temo Babič v Andrejini raziskavi. 

Sezonec gre h kraju. Drug teden naj bi bili narejeni filmi, nato gre zadeva v tisk. 

Prebiram Theater heute in Theater der Zeit, iščem besedila … Res pa je, da se miselno poslavljam od Ptuja. Čutim, kako me sezona 2002/2003 ne zanima več in kako se pravzaprav v tistem času vidim že kje drugje. Na svobodi ali v kakšni drugi hiši. Ja, zdaj bom zapisal: prijavil se bom v Maribor in želim se prijaviti s konkretnim programom, kvalitetnimi igrami in dobro razdelano prijavo. Nekakšnim elaboratom želim prepričati, da bi lahko bil dober kandidat. 

Zdaj, ko prebiram tekste, berem vsebine, o avtorjih in komadih … ter v glavi nisem omejen le na besedila za dva, tri igralce, vidim, koliko različnih stvari sem počel na Ptuju: program – vsebinsko, program v smislu deljenja denarja, generalna organizacija projektov s tehničnega vidika, festival monodrame in mlada dramatika, komuniciranje z ustanoviteljem in Ministrstvom, pravni vidiki poslovanja in življenja zavoda (denacionalizacija, sistemizacija). Vse to mi je odjedalo energijo za ukvarjanje z vsebinami, prostorom, zgodbami, teorijo … prebiranjem in sledenjem literature …, brskanjem po internetu in leksikonih itd. itn. ipd. Zdaj bo več časa za vse to.  

15. april 2001 

Danes se dobimo za zadnjo redakcijo oz. korekcijo Sezonca. Razmišljam samo, če bi dodali stavek: »enkratni časopis za zganjanje teatra«.  

17. april 2001

Vaje za Sizifa¹³⁴ se nadaljujejo. Vse je o.k. Bila je tehnična. Vse štima.  

20. april 2001

Za Sizifa je končan tudi plakat in programska knjižica ter v njej objavljeno besedilo drame. Je sicer nekaj pomanjkljivosti pri kolofonu (izdajatelj, datum premiere, naklada), vendar je zadeva kar lična in se mi zdi na koncu koncev o.k. 

Z Anico planirava dogovor s kakšnim računovodskim servisom glede svetovanja pri našem poslovanju. 

Marjetka je spet na terenu (Kočevje).  

Prebral sem članek, ki ga je napisal o gledališču za Večer Podbrežnik in ki bo objavljen predvidoma jutri v sobotni prilogi. Kar kritično do občine in hkrati dovolj eksaktno ter konkretno. Kakšni bodo odmevi, se sprašujem. Še posebej zato, ker so iz oddelka za družbene dejavnosti sporočili, da bo na ponedeljkovi seji mestnega sveta tudi točka o spremembi akta o sistemizaciji delovnih mest v našem zavodu. Bodo jo sprejeli? Sprejeli pogojno? Odložili, zavrnili? Jih bo članek razjezil ali jih utišal? Ne vem. Ne znam si predstavljati, kaj dejansko bo. Župan v novinarjevem članku govori celo o možnosti iskanja denarja še v rebalansu za leto 2001. Kaj če pride denar in če je sprejeta sistemizacija? Potem bom jaz tisti grdi raček, ki je užaloščen in noče narediti nekaj, kar so oni »odobrili«… Bomo videli. 

Sezonec je končno tudi na filmih. Filmi gredo danes s Kapitala v Mariboru v Ptujsko tiskarno. Upam, da bo tisk prihodnji teden stekel, kot je načrtovano: da bi do četrtka bilo vse končano. 

24. april 2001

Sinoči je bila premiera Sizifa. Gledalcev ni bilo ogromno. V glavnem prijatelji ekipe. Zvone linearen, v glavnem tako, kot na vaji, ki sem jo videl pred dobrim tednom. Škoda, ker je tekst o.k., igralsko pa je preohlapno, po moje. Sicer pa smo prvič v našem gledališču kakšnega avtorja »kronali« z lovorjevim vencem. 

Ta dan je zelo pomemben: mestni svet je (po informaciji Majde Gozdnik) sprejel soglasje k sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da bomo Simona na delovnem mestu inspicienta aktivirali čim prej, na igralce pa bo treba počakati, ko bo za to namenjen denar. 

Danes imam intervju za Masko v Mariboru z Martino Šiler na temo mlade slovenske dramatike. 

25. april 2001

Knjiga 92-02 lepo napreduje. Savo mi je prinesel prva štiri poglavja. Zadeva je zračna, pregledna, slikovita. V zelo veliki meri to, kar sem si predstavljal. 

Nocoj repriza Sizifa; prodane samo štiri karte. Kaj bom rekel Zvonetu? … 

Včeraj v MB srečal Dragico Petrovič. Pove mi, da bo kandidirala na delovno mesto upravnika SNG Maribor. In če bo izbrana, da bi želela, da sem jaz ravnatelj Drame. To naj bi bila tudi želja Lojzeta Sveteta … No coment.  

26. april 2001

Sinoči je Sizif odpadel: bile so prodane štiri karte. Ljudem smo vrnili denar… Neugodna situacija … To se nam je zdaj zgodilo prvič tako drastično. Še enkrat z Ano za izven, ko je bilo okoli 15 gledalcev. 

V Večeru danes majhen članek o tem, da je mestni svet dal soglasje k igralcem. Sistemizacijo so podprli LDS, ZLSD, proti pa je bil g. Brglez. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

133 - Ga. Tanja Viher, arhivarka na AGRFT.

134 - Sekumady Conde, zdaj TV voditelj, novinar, je napisal, zrežiral ... naredil pri nas svoj - domnevam edini gledališki - avtorski projekt.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.