Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 

29. maj 2000

Petkova prireditev je dobro uspela. Kar veliko ljudi se je zbralo. Potekalo je vse po predvidenem scenariju: brez zastojev in brez tehničnih pomanjkljivosti. Hvala bogu.

Zdaj, danes sem že v pripravi dopisa za MzK: investicijski in programska sredstva za 2000. Veliko papirja, veliko prilog, veliko podatkov. In še vedno kar dosti neznank: kdaj bo denar, v kakšni dinamiki itd. itn.

31. maj 2000

Včeraj smo oddali na MzK papirje, veredne 9,6 mio Sit. Upam, da bo vse o.k. in da bomo dobil ta denar in nakupili vso to opremo, o kateri smo govorili.

Kardum mi je poslal e-mail, v katerem me obvešča – na kratko – da ne ve, koliko denarja bomo dobili letos. In da še dolgo ne bo vedel. Kaj to pomeni? Kaj bomo naredili decembra s Fo-jem?

Kličem gospoda Premzla za lesni stroj, ki je neizpraven. Bodo tu cirkusi?

S Tadejem sva »sprogramirala terminsko« Galitzo.¹²⁶ Upam, da se bo izšlo.

Sicer pa se v mislih počasi pripravljam na knjigo. Počasi se oblikujejo misli, osnutki, pa tudi že metodologija, po kateri naj bi delal. Savo je kar dober oblikovalec, veliko se da z njim sodelovati in pogovarjati, zna prisluhniti željam, ni mi pa všeč zamujanje, ki nastane pri njem. Upam, da bova v novih sodelovanjih to »izkoreninila« in potem bi se morda res lahko skupaj lotili knjige.

Niko pravkar klical, da je ekipa za Ljubezen sestavljena. Hvala bogu. Tatjana me je sicer opozorila, da se v prvih kontaktih z Nikom nekako nista dobro oz. pravilno »zaštekala«. Bomo videli: časa bo dovolj, tako da bo predstava lahko nastajala v miru. Tudi jaz sem na Ptuju in verjamem, da bom lahko mirno, kontinuirano in po potrebi intenzivno spremljal nastajanje uprizoritve.

Odmevi na petkovo prireditev pred teatrom so ugodni. Dva članka v Večeru, kratka reportaža v Magu, jutri bo prinesel svoj odmev Tednik. Žal mi je samo, da ni bilo poročanja še v Delu. Ne vem, zakaj mi je Milošič potrdil prihod, potem ga pa ni bilo. Kdo ve. Tudi g. Vidovič z MOP je bil nad stvarjo prijetno presenečen. Menda je ga. Purgova rekla, da bi zdaj takšno stvar pripravili tudi za Minoritsko cerkev. Zakaj pa ne?

6. junij 2000

Knjiga  MzK-ja me je seveda spravila na realna tla: od države letos za program ne bo dinarja!

Klical sem Jašo, povedal Tadeju: Fo in Galitza sta pod vprašajem.

Mislim, da smo dosegli kritično točko: program, prireditve, obiskovalci so se v preteklih treh letih večali, prišli smo do zgornje točke. To je bilo po pripravi poslovnega poročila za leto 1999 jasno. Zdaj je vprašanje, kako naprej. Programska knjižica za sezono 2000/2001 se tiska, najavljene so štiri premiere. V resnici bo denarja za dve …

Zbolela je tudi Irena. Še vedno ni Mateje, zdaj ne bo Irene. Stvari se zapletajo in ne vidim učinkovitih rešitev – takšnih, ki bi omogočale rast firme. Preprosto: stvar se je začela zalamljati.

Moram si vzeti čas, premisliti, ne reagirati panično.

Napasti ministrstvo, napasti občino, ker ni pri MzK-ju za nas ničesar pametnega uredila? Školča? Lucija? V resnici pa je moč videti stvar tudi drugače: Denarja je toliko, kolikor ga je; pač za dve premieri. In toliko se da narediti. Kdo bi zdaj bil kriv za to? Seveda to pomeni padec nivoja in standarda, vendar to je posledica finančnih možnosti in zmožnosti. Krivda? Ustanoviteljeva – ker nam daje toliko, kolikor nam daje. In ministrstva – ker nam je ukinilo to, kar smo nekoč že imeli. Eto. Tako.

Pripravljam se na začetek projekta Ta presneta ljubezen. Danes bo prvo srečanje.  Marjetka gre prvič na teren. V Brežice. Sinoči je bila na Ptuju spet polna dvorana. Čudovito vzdušje. Tukaj sta bila Ivo Leskovec in Tanja Premk.

9. junij 2000

Včeraj mi je bilo malo nerodno, ko je selektor takoj v svojem poročilu začel z opravičilom Gledališču Ptuj, ker si ni mogel ogledati dveh naših predstav (organizatorji so mu prepozno dostavili naše termine, ko pa je sam ukrepal, smo bili že pozni).

S fanti smo se domenili za obisk pri županu. Takole sem jim pisal:

Ptuj, 9.junij 2000

Vojko, Tadej, Nešo.

pri županu smo v petek, 23. 6. 0b 8.30. Ta datum lahko odpade le, če bi mu prišlo kaj vmes zaradi državnega zbora.

Predlagam, da se do tega datuma nekako pošteno pripravimo.

Dajem naslednja izhodišča - scenarij za sestanek:

1. jaz: seznanitev: zakaj smo prišli?

 - od leta 1992 delamo - 1995 nastanek firme.

- Možen razvoj samo, če je naslednje: zaposlitev 4 ljudi 1.09.2000 in svež projektni denar, ki ga je država za leto 2000 dala: 0-ula.

- Skratka: + 15 mio za plače, + 10 mio za projekte.

Le tako bi bili vsaj minimalno primerljivi z drugimi gledališči.

2. igralci: Kako vidite vi nastali položaj.

- delo drugod, možnosti mate drugod,

- na Ptuju vedno delali bolj kot z dnarjem z entuziazmom,

- da bo tega kmalu kmalu kmalu konec.

3. Dajmo županu čas, da do 31.12.2000 pisno pove, ali bo ta sredstva zagotovil.
   Če ja, je 1.09.2001 tu ekipa in program po planu, če ne, dela direktor do 1.02.2002, nato se ekipa razpusti.

Prosim za pripombe, razmisleke,...

Delovati moramo profesionalno, trdno, trdo, odločno in definitivno. Popravnega izpita ne bo.

Po tem bomo sklicali tiskovno, povedali javnosti, da smo z Ministrstva dobili letos 0 sitov in da bodo zato namesto 4 le 2 premieri.

Poročali bomo o ukrepih: obisku pri županu in povedali, kaj bo sledilo, če bo odgovor 31.12. negativen.

Samo

Zvonetu Šedlabuerju sem našel – po mojem mnenju – odlično stanovanje za čas njegovega bivanja na Ptuju. Lepo sobo na vrhu Panorame. Čisto, urejeno, prijazna gospa. Upam, da bo zadovoljen.

Ravnokar prišla programska knjižica za prihodnjo sezono. Sem zadovoljen. Lično, urejeno, pregledno.

Borutu Fekonji sem predlagal, da gre z nami na sestanek k županu. Razmišlja, - vidim o tem, ali je koristen ali ne, ali ga lahko kaj zavezuje ali ne… in zdi se mi, da si bo uredil ter šel z nami na ta sestanek konec meseca.¹²⁷

Poleg tega mi je Borut dal odlomke iz Zakona o obligacijskih razmerjih, tako da se bom lažje pogovarjal s Premzlom glede reklamacije na stroju.

12. junij 2000

Elektro šola gleda Marjetko. Sami fantje, par deklet. Dobro gledajo. Pri frajerju – seveda – so neizmerno uživali. Super.

Sicer pa: prosil sem Jovanovića in Gračnerjevo, da bi bila v žiriji za mlado dramatiko. Upam, da bosta oba privolila.

14. junij 2000

Odhajam v Lj. Dajat v podpis pogodbe za To presneto ljubezen. Srečam se z Jankom Česnikom na temo prodajanja Štefke Valentin po Primorski.

Gospod Premzl se je najavil za ponedeljek.

15. junij 2000

Danes zagovor poslovnega poročila za leto 1999 na Mestni občini. Kako bom reagiral?

16. junij 2000

Sinoči mi je Dušan Jovanović sporočil, da je pripravljen biti član žirije za podelitev nagrade za najboljšo dramo mladega slovenskega avtorja. Zelo sem bil vesel.

Odločil sem se, da bomo imeli v petek, 23. junija tiskovno konferenco. Neposredno po tem, ko bom obiskali župana in s prisotnostjo igralcev. Tema: sezona 2001/2001 v luči ukinitev sredstev MzK-ja in pa predvem: perspektive za nprej.

19. junij 2000

Čakam na g. Premzla. To mi danes leži na duši. Upam, da bomo rešili ugodno, oz. pozitivno. (Zamudne obresti bi za čas od 30.6.1999 do danes znašale za glavnico 1.1 mio 249.810 Sit.)

Tehnika se pripravlja za gostovanje v Ribnico. Nalagajo stvari.

Klopce za poletje so končane. Zdaj bo Marjan začel  delati »most« za scenografijo. Potrebuje kar veliko lesa.

Vrnila se je Mateja. Hvala bogu. Veliko je papirnatih stvari, ki jih je treba urediti.

Gordani bomo vrnili kostume za Triko. Odpeljali jih bomo v Maribor, tako da bo Irena zraven, ko jih bo prevzela. Ljubi bog, komplikacije.

26. junij 2000

Petek je bil črni petek. Pri županu smo bili Fekonja, Tadej, Nešo, Vojko in jaz. Župan ne zastopi, da ni problem samo v 5,7 Mio, ki jih letos ne bo z države, pač pa v razvoju.

Potetm je klical Zvone Šedlbauer in rekel, da za XXXX dem ne bo režiral. Da naj pridem v Lj, da se bova zmenila drugače.

Potem so igralci zagnali vik in krik okoli honorarja za Grega in njegovo oz. njegovi manjši vlogi.

Posneli smo prispevek za TV Tednik.

Zdaj sva se slišala z Zvonetom. Rekel je, da je brezupno in da bo ostalo tako kot je … Pravi, da naj ne hodim v LJ, pač pa se bova dogovorila v ponedeljek ob 9. uri pri meni.

Klical me je g. Vidovič z MOP: župan mu je naročil, da pošljemo na MzK pritožbo. In torej sestavim dopis in ga dam županu v sopodpis.¹²⁸ Glasi se takole:

MESTNA OBČINA PTUJ

Mestni trg 1

Ptuj

in

GLEDALIŠČE PTUJ

Slovenski trg 13

Ptuj

Gospod Rudi ŠELIGO, minister za kulturo

MINISTRSTVO ZA KULTURO RS

CANKARJEVA 5

LJUBLJANA

Ptuj, 26. junija 2000

Spoštovani gospod minister, Rudi Šeligo.

Javni zavod Gledališče Ptuj je ustanovila Mestna občina Ptuj leta 1995. Vsako leto izkazuje porast prireditev in obiskovalcev, financiranje pa je v odnosu z drugimi gledališči že ves čas popolnoma neprimerljivo.

(Priloga 1: Grafični prikaz rezultatov in financiranja zavoda).

Za leto 2000  Ministrstvo programa premiernih uprizoritev Gledališča Ptuj ni uvrstilo med programe, ki jih bo sofninanciralo, prav tako pa je zavrnilo sofnianciranje ciklov predstav za odrasle, otroke in mladino, Poletnega lutkovnega pristana in Festivala monodrame.

(Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 2000, Mzk, Lj 2000 in Priloga: Obvestilo o zavrnitvi).

Problematika financiranja gledališča se je zaostrila že v preteklem letu, zato smo novembra 1999 povabili na Ptuj tedanjega ministra za kulturo, g. Jožefa Školča. Na pogovorih je obljubil sistemsko sofinanciranje programa gledališča v višini od 10 – 15 mio sit.

(Priloga: Tednik, 11.11.2000).

Ponovno pozivamo Ministrstvo za kulturo RS, da preuči status, poslovne rezultate in pomen Gledališča Ptuj, njegove razvojne možnosti in programsko vizijo zavoda ter da se ustrezno in primerljivo z drugimi gledališči vključi v redno in sistemsko sofinanciranje programa zavoda.

Z odličnim spoštovanjem, 

Direktor Gledališča Ptuj                                                         Župan Mestne občine Ptuj

Samo M. Strelec                                                                     Miroslav Luci, dr. med.

Tako. Ponedeljek je za nami. Po dolgem času smo spet posedeli vsi skupaj. Pravzaprav smo bili zadnjič za skupno mizo ob praznovanju novega leta. Danes smo proslavili Tomažev rojstni dan, ki ga je imel že sicer februarja.

Zelo mi je všeč, da se je oglasil Borut F. in se ponudil pri aktivni pomoči glede nadaljnjih pogovorov z MOP in MzK. Sam je rekel, da je šele zdaj zaslutil, za kako veliko stvar gre. Da je razumel, da gre za »blagovno znamko«, ki bi jo želeli narediti na Ptuju. Zaslutil je, da imamo motivacijo in zamisel. In opazil je, da hočemo pri politiki spremeniti paradigmo, s katero gledajo in obravnavajo naš zavod. Zelo zelo dobro je razumel in zapopadel, kaj je tisto, česar si želimo in pravilno ugotovil, da ni problem v 5,7 mio Sit. Tudi njemu se zdi problematično dejstvo, da župan nekako ni razumel ali hotel razumeti, o čem v bistvu govorimo.

Miren sem. Vem, da počnemo vse, kar smo zmožni in da se trudimo po najboljših močeh.

27. junij 2000

Prebral sem nekaj tekstov, ki so čakali na branje v predalu in odgovoril avtorjem.

Pospravljam počasi mizo.

Govoril z g. Pelhanom glede zakona o gledališčih. Pove mi, da je v pripravi tudi sprememba zakona o uresničevanju nacionalnega kulturnega interesa, ki naj bi prinesla financiranje v razmerju 50 % : 50 % med državo in občino. Tako naj bi bilo tudi na Švedskem in Norveškem. In to naj bi zagovarjala Evropa. No, prosil sem ga, da mi pošlje zadnjo verzijo tez za zakon o gledališču, da vidim, kako je zdaj formulirano naše gledališče. Takole izgleda del, kjer se vidimo tudi mi:

III. ORGANIZIRANOST GLEDALIŠČ

Repertoarna gledališča

11. teza

Repertoarna gledališča delimo na: ansambelska gledališča,

- projektna gledališča.

Repertoarna ansambelska gledališča imajo večji del umetniskega anambla stalno angažiranega in z njim sestavljajo repertoar v celoti.

Projektna gledališča imajo le manjši del umetniškega ansambla stalno angažiranega. Repertoar sestavljajo z lastnimi in gostujočimi predstavami.

Sinočnja Marjetka je bila polna. Ljudje zadovoljni, močan aplavz. Fino. To je bila zadnja predstava v gledališču v tej sezoni.

Nocoj obiščeta delavnico scenografa za Čehova. Dogovoriti je treba zadnje detajle. S Stanko hvala bogu ni nobenih težav.

30. junij 2000

V Delu Milošičev članek. Včeraj je bil pri meni. Zdi se mi, da je dobro napisal. Ptujski sindrom je imenoval uspešnost Ptujačnov drugje, le doma imajo težave.

Sinoči je bil prispevek na TV Tedniku. Kar spodobno, vendar morda premalo fokusirano. Nisem siguren, da so ljudje enoznačno razumeli, v čem je problem.

Klical me je Jaša: tudi on ve za cirkuse z Zvonetom. Kaj vse se bo zdaj govorilo po Sloveniji …

1. julij, sobota 2000

V Večeru objavijo v rubriki »od petka do petka« moj dnevnik preteklega tedna. Naj bo del tudi tega dnevnika:

V IMENU OČETA IN SINA IN PRESNETEGA DUHA

Petek, 23. junij 2000

(Pa naj bo! - Dnevnik, ki ga bodo pisali: Samo, ki želi biti samostojen, samoiniciativen, samokritičen, samoodgovoren, samoobvladoujoč, samoregulirajoč... M. (okrajšava za Marijo - ime moje mame), ki bo otročji, jezljiv, trmast, popadljiv, občutljiv... in Strelec, ki bo tak kot je tisti, po katerem imam priimek: običajno on najboljše ve, kaj se sme in kaj ne.)

Samo: Prvi dan, ko je Bog začel ustvarjati svet, je bilo pri njem vse "v redu". Prvi dan pisanja mojega dnevnika je pri meni vse "narobe": država nam letos ne bo dala za program niti tolarja, župana naša današnja ponudba za razvoj gledališča ne zanima kdo ve kako, za povrh pa so nastali še problemi z Zvonetovim projektom, ki ga začnemo julija... 

M.: Ne zastopim, zakaj nam je Školč stisnil nulo! Zakaj nam je še novembra obljubljal 15 milijonov? In to ravno zdaj, ko smo si želeli naprej...

Samo: To, da ministrstvo letos ne bo sofinanciralo našega programa, bo prišlo po svoje kar prav. Zdaj gledališče ne bo samo pred nevarnostjo stagnacije, pač pa bo dejavnost začela vidno upadati, kar bo dober razlog za "preplah".

M.: Dve leti že govorim županu, da ga ne razumem, zakaj se kot ustanovitelj pri državi agresivneje ne bori za naš zavod! Zakaj vsak dan ne teži ministru, zakaj ga ne drži za besedo? Zakaj? Zakaj?

Samo: Pravi problem je drugje: župana skrbi samo to, da je dobil "klofuto " od države, noče ali ne želi pa razumeti, da je bistvo v tem, ali bo po petih letih uspešnega delovanja gledališča tudi doma sposoben zagotoviti sveža sredstva, ki bi omogočila "nov razvojni ciklus".

Strelec: Samo, nič v življenju ne gre čez noč.

M.: Daj, ne seri! Osem let dokazujemo, da nismo nobeni pokavci, ki so se prišli po študijo sem zajebavat! Kaj naj čakam še deset, petnajst let, da bomo obnovili hišo in dobili ansambel... In ko se bo to zgodilo in bom želel režirati, bom ugotovil, da so mi možgani in srce zakrknili ter sem se iz režiserja spremenil v kulturnega politika! Ne, hvala.

Samo: No, no. Zberi se. Sam si v programsko knjižico za novo sezono napisal, da "bodo še frke, še bodo cirkusi, še bo teater". In zdaj se pač začenja. Še dve leti boš direktor in lahko narediš še marsikaj.

M.: Vojč ima čisto prav!: Drugim najbrž res izgledamo kot prijetni fantje iz province: mirni, fini, razumni. Kak naš kolega bi se, če bi mu država vzela denar, najmanj odrekel slovenskemu državljanstvu, ali pa ustanovil lastno državo, ali pa se demonstrativno izstrelil v vesolje!

Strelec: Nocoj ne boš rešil ničesar. Pojdi lepo s prijatelji na pijačo. Pa odpri okna, ker se bo lepo ohladilo in se bo dalo fajn spat.

Sobota, 24. junij 2000

Samo: Vojča je na pikniku pičila čebela - v usta. Če karma res obstaja, potem deluje blazno hitro in predvsem precizno: včeraj je namreč iz-ustil marsikaj pik-rega... Marjetko, str. 89 odigramo danes dvanajstič.

M.: Ja, Mojce in Gojca se vedno znova razveselim.

Strelec: Onadva pa tebe najbrž nekoliko manj, ker jima še stalno "gledaš pod prste"!

M.: To je dan, ki ga uredil je gospod Franci s Kogla! Radovali in veselili smo se ga pošteno in to z rumenim muškatom, pozno trgatvijo kernerja in couvee bouquejem.. Dnevu da piko na i Simona, ki se nam priduži okoli polnoči.

Nedelja, 25. junij 2000

Samo: Ob nedeljah poskušam utišati notranje dialoge. To mi najbolje uspeva neposredno po (M.: zmeraj odličnem!) kosilu pri očetu. Za trenutek ležem na kavč, potem pa: Kako si vendar lep! Postoj! In trenutek se spremeni v nekaj sladkih ur spanja.

Ponedeljek, 26. junij 2000

Samo: Zjutraj ob osmih na sestanku s sodelavci z užitkom začenjam nov delovni teden. Brez zanesljivih, iznajdljivih, poštenih in požrtvovalnih kolegov bi lahko že zdavnaj "spakiral"...

M.: Danes zjutraj sem prvič zares začutil možnost, da se nekoč, čez dve leti, moji ponedeljki morda ne bodo več začenjali v Gledališču Ptuj. Čuden, nelagoden občutek... Spomnim se, kako je včasih mama rekla, da je ata poročen s Tobakom... Jaz že ne bom tak!, sem si mislil. Zdaj pa se počutim čudno, če nisem fizično ali vsaj z glavo v gledališču...

Samo: Spraševanje o smiselnosti vztrajanja odženem z detajli: župan je "naročil" napisati pritožbo na ministrstvo, Borut me je presenetil s celovitim razumevanjem dileme glede bodočnosti teatra, Tadej že "leze" v poletni projekt, Stanka suvereno obvladuje situacijo okoli kostumov. Marjetka, str. 89 še zadnjič v tej sezoni napolni dvorano "za izven". Jo bo France povabil v Mengeš?

M.: Po poklonu in aplavzu v dvorani sem popolnoma miren. Čutim, da smo močni. Zmogli bomo prepričati - tudi mestne svetnike, da potrebujemo svež denar!

Strelec: Pusti jih, politike, vsi so isti! Oblast človeka pokvari, samo poglej, kaj zdaj delajo!

Strelec²: Ne izpostavljaj se! Zadrži zase, kaj si misliš o njih.

Samo: Dajta, nehajta! Dovolj o teatru in politiki. Jutri se bomo posvetili izključno družinskemu življenju. Velja?

torek, 27. junij 2000

M.: Zjutraj ženi, otroku in sebi pripravim sok iz svežega sadja in krepek zajtrk. Še prej potelovadim in v kopalnici zabrundam svojo najljubšo melodijo. Po službi me na mizi čaka moja najljubša jed: palačinke z nutello, ki jih žena pripravi zares odlično. Družina se preseli na teraso pred hišo. Zalivamo vrt, igramo se v peskovniku in bosi nabijamo žogo. Zakurim žar in prijatelji se proti večeru zberejo na pikniku, ki je namenjen proslavi zaključka šolskega leta. Seki in Tanja pripovedujeta svoje kubanske pustolovščine, Tadej in Simona o puščavniških večerih na Pašmanu. Sin si je sredi vrta umislil luknjo za golf in mama mu vztrajno demonstrira pravilen zamah s palico. Kulturno-prosvetniški del naše družbe se pri tem pozabava z dilemo, al' prav se reče »z lesi« al' »lesovi«? Zvečer na dnevnoinformativno oddajo niti ne pomislim; naj v meni kar raje odmevajo smeh, kramljanje in tiha zadovoljnost. Preživeli smo miren, spokojen, »nič-posebnega« dan. Vse je bilo prav in vse je bilo v redu. Res, božanski občutek.

Samo: Tole, kar ste ravnokar prebrali o današnjem dnevu, sem od-živel samo v mislih. Družino, hišo, jamico (al' luknjo?) za golf in palačinke z nutelo sem si izmislil. Nekoč sem si namreč domišljal, da bom režiser, pa sem postal prav to. Nekoč sem si tudi želel, da bi "naredili gledališče", pa smo ga … Pa naj še nekdo reče, če ni fascinanten - tale presneti duh!

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

126: Tadej, kaj je bilo to točno v načrtu, se spomniš ti? Domnevam, da kakšna "šmarniščarska" zgodba. "Podaljšek" Ovinka? Projekt, tik za ovinkom, po Ovinku?

127: To je ta podpora, ki sem/smo jo ves čas imel/i v svetu zavoda; pri obeh predsednikih sveta: Lidiji Majnik in Borutu Fekonji.

128: Tukaj zdaj samo špekuliram. Ampak: opazujte, kaj se bo zgodilo zdaj s tem pismom ministru Šeligu. Danes si mislim: Luci se je dogovoril s Šeligom, naj mu pošljemo tole. Kakorkoli: zelo sem vesel, da mi je župan zaupal, da bom napisal prave stvari, ter - predvsem to - da se je pod pismo podpisal. Župan mesta + šef obinskega zavoda. Kaj bova dosegla? - kmalu v nadaljevanju.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 

xxx

Mojca Fatur je imela nesrečo. Leži v bolnici. Odpade Triko do nadaljnjega; žal tudi TSD v Kranju … Govoril z Ivo in Tadejem: Tadej bi še razmišljal o vskoku, Iva manj … Sam se nagibam k odpovedim do nadaljnjega.

xxx

Danes sem se odločil in poslal županu naslednje pismo:

Ptuj, april 2000

Gospod župan, Miroslav Luci, dr. med.

Mestni trg 1

Ptuj

Spoštovani gospod župan,

po 106-ih letih je napočil velik dan za ptujsko občino in gledališče:

Prvič po sto letih imamo na mizi končane načrte za prenovo gledališča!

Še pred Veliko nočjo bi rad, da bi organizirali »velik dan za zgodovino gledališča na Ptuju«:

Predstavniki Gledališča Ptuj, glavni projektant, projektivni biro in predstavniki sveta zavoda Gledališča Ptuj bi Vam – kot najvišjemu predstavniku mesta – radi predali načrte.

Zato, da jih boste realizirali, če pa ne realizirali, vsaj promovirali, če pa ne promovirali, pa vsaj varno arhivirali.

Pripravili bi radi odmeven medijski dogodek – s prezentacijo načrtov, izgledom slovenskega trga nekoč, danes in jutri.

Nanj bomo povabili predstavnike mestne oblasti, predstavnike strank, ki so zastopane v mestnem svetu, predsednika odbora za družbene dejavnosti, podžupane in ostalo zainteresirano javnost.

Zato Vas sprašujem, kateri dan za svečanost bi ustrezal Vam?

Predlagam, da stvar izpeljemo v dvorani našega gledališča.

Prosim za odgovor.

Lep pozdrav,

                                                                                                                                                                                                Direktor Gledališča Ptuj

                                                                                                                                                                                                Samo M. Strelec

Bomo videli, kakšna bo reakcija. Nima smisla, da stvari ostanejo na mizi. Treba jih je pokazati in to javnosti. Tudi če mu jih nesem na mizo, bodo ostale tam. Zdaj pa naj odgovori in javno pove, kaj o zadevah misli.

V ponedeljek greva z Anico h g. Vidoviču: tema: črpanje (odobrenega) denarja iz države. Iz naslova: prenova ptujskega gledališča ter investicijsko vzdrževanje in oprema.

Počasi zbiram ideje za programsko knjižico za sezono 2000/2001. Mislim, da je zamisel dobra in da znamo narediti zanimivo, provokativno stvar.

Hkrati imam počasi občutek, da spravljam stvari v normalne kolesnice. V normalen tempo, v normalen tek. Kljub nesreči z Mojco, kljub odsotnosti Irene. Kljub dvomom, kaj in kako bo z denarjem prihodnje leto.

Zdaj je treba intenzivno in pogumno speljati Marjetko. Pa bo vse o.k.

xxx

Klical me je Pelhan. Zdaj je zakon pripravljen, vključil je moje pojmovne razločke (dramsko, lutkovno ...) in sprašuje, kaj se bo zgodilo z nami glede na to, da nimamo ansambla in torej ne ve, kako in kaj z nami in Kranjem – repertoarna gledališča bodo namreč imela za pogoj 24 igralcev, toliko in toliko premier itd.¹²³ Potem sva se pogovarjala in pogovorila: nastavil bo tudi segment, ki se mu bo reklo: repertoarno gledališče projektnega tipa. Ta sintagma vključuje stalnost – torej, da ne gre za enkratni projekt oz. da gre za gledališče, ki ima svoj program, lastne premiere, ne govori pa o stalnih igralcih.

Menim, da je v vsakem primeru dobro, da nas zakon vsaj nekako pokrije, imenuje in definira. Za zaposlovanje in nadaljnji razvoj je prostora še vedno dovolj.

Pelhanov predlog bo šel zdaj na Ministrstvo (potem, ko bomo gledališča dala svoj pristanek oz. soglasje), nato pa bo na potezi MzK. Ocenjujem, da bo zgodba še dolga, vendar smo se v zadnjem letu nekako uspeli priključiti na zadnji vagon …

3. april 2000

Tehnična vaja za Marjetko; od zdaj naprej bo pa šlo zares. Intenzivne vaje, intenzivno sodelovanje tehnike, luči, tona…

april 2000

Problemi z zasedbo pri Šedlbauerju. On bi rad Tribušona ali Vlada Novaka … Poskusili bomo še enkrat z Nešom. Zvone razmišlja tudi o tem, da bi se to poletje odrekel Anouilhu, če ne bo dobre zasedbe.

Marjetica teče dobro. Mislim, da bo več kot o.k.

14. april 2000

Vaje končane za ta teden.

Neprijeten klic s Hercegove 7: gospod Pavlinek grozi s POP TV, govori o problemih z Marijanom … nekaj okrog parkiranja pred hišo …

Mojca in Gojc delata dobro. Zdaj je treba stvari še speglati, pa bo.

17. april 2000

Priprave na premiero dobro tečejo. Predstava je »pod kapo«. Vprašanje prave energije, zbranosti in igralskega veselja je, kako bo vse skupaj izgledalo na premieri.

Sicer pa nas čaka maj: delanje plana 2001 in priprava za črpanje državnih financ za leto 2000. Upam, da nam bo uspelo »izvelči« denar, ki nas čaka.

Dobil sem ponudbo za režijo v ljubljanski Operi.¹²⁴ Opravičil sem se in odklonil, ker sem prezaseden. Ne utegnem in želim si, da bi ptujsko zgodbo v zadnjih dveh sezonah speljal do konca čim bolj tako, kakor si želim in predstavljam: nove premiere, tri publikacije, promocija načrtov za prenovo bajte.

18. april 2000

Sinočnja predpremiera je bila odlično sprejeta. Okrog sto dijakov, srednješolcev je bilo navdušenih. Spremljali so odlično, zavzeto, z zanimanjem in se ves čas režali … Krasno. Imam dober občutek, čeprav vem, da bo odrasla publika bolj zadržana.

S Tatjano sva pripravila model za programsko knjižico 2000/2001. Zdaj bova povabila še Savota, da jo oblikuje. Imam občutek, da bomo naredili zanimivo reč.

19. april 2000

Na predpremieri je bilo bolj malo ljudi. Vendar so gledali z zanimanjem, se smejali in nasploh dobro spremljali predstavo. Igralca sta se mi zdela nekoliko manj natančna kot ponavadi. Danes dopoldne bomo skušali še »speglati« nekaj »gub«.

Potem smo končali v Heinikenu, tam srečali Mirana Senčarja in njegovega družabnika Alberta, gospoda s Perutnine, Predikaka in končali na Tenzorju. Gledajoč na »velikem platnu« film s Stalonejem in (Basic Instinct) ... ter posnetke nadzora okolice firme s kamerami … Pogovarjajoč se malo o vinu, milijonih ...

S Savotom začenjamo oblikovati gledališki list.

Danes pridejo z Elsisa pogledat možnost, kam bi lahko postavili močnostno omaro (vredno 2,5 mio sit): ali bo šla v pododrje, ali bo morala v fundus, ali bi se jo slišalo …

Ravnokar so klicali z Mestne občine: ne bo župana, ne nobenega od treh podžupanov. No coment.

20. april 2000

Sodelovanje poleti odpovedala zaradi snemanja filma tudi Iva Kranjc. Zvonetu bom predlagal, da igramo 2 enodejanki Čehova. Kaj bo rekel? Odhajava v LJ z Marijanom pogledat, kaj si je zamislil Ravnikar. Upam, da bo izvedljivo in da bomo imeli dovolj denarja.

Premiera – bila je super. Dober odziv.

26. april 2000

Konec aprila.

Dopusti.

Delam, Vlado dežura.

Tednik – spet ni kritike (Marjetka).

Načrtujem prireditev 26. maja: režiram v glavi … razmišljam o oglasu v Tedniku.

Prihodnji teden Anica sestavlja Plan 2001.

S Šedlbaurjem morava doreči glede poletja.

Čakam na Biceta, ali bo prevajal Foja.

Še ni otroške ekipe … Sranje.

Tomaž je odlično pripravil seznam nabav za 2000. Čakam na potrditev, ali bo zagotovljen občinski delež.

Ponovitev je bila dobro obiskana. Po premieri me je klical župan in obljubil svojo prisotnost na prireditvi 26. maja.

3. maj 2000

Spet v službi.

Prioriteta: iskanje igralke za 2. enodejanko Čehova. Mirajana Šajinović nima časa, oz. dela že septembra svoj projekt. Maša Židanik? …

4. maj 2000

Kot zmešana iščeva igralko za poletje s Šedlbauerjem. Mirjana, Maša Ž., Ceca - nimajo časa.

Dobili prevod Ta presneta ljubezen. Tudi tu še manjka en par.

Kaj se dogaja?

Klical me je Tadej: tudi on ne ve, kako in kaj bo naprej. V Gorici, Mariboru … Zna se zgoditi, da na Ptuju dobimo delovna mesta, ponudbe drugje pa bodo mikavnejše …

Pripravil sem ponudbo za Mercator SVS d.d. za sodelovanje pri poletnem projektu. Ali me bo Brodnjak sprejel? Ali bo dal kaj denarja?

10. maj 2000

Pospešeno finiširamo Plan 2001.

Dobili bomo človeka prek javnih del; s ponedeljkom.

Ravnikar končal scenografijo, končno tudi znana zasedba za Čehova in Snubača. Hvala bogu.

Tomaž zbira predračune za plan 2001 in po drugi strani čakamo, da vidimo, kaj bomo lahko kupili letos. Najbolj me jezi, da ni znanega odgovora, kaj je s programskim denarjem Mzk-ja za letos. Drugi so to od Karduma že zvedeli. Spet gre za neko čakanje, taktiziranje ... Konec leta pa bomo noreli s pogodbami in »na silo«, predvsem pa na hitro »kurili« dragocen denar.

Tenzor nam je včeraj zmontiral alarme. Malo smo še »prestrašeni«, vendar upam, da se bomo kmalu navadili.

15. maj 2000

Plan 2001 je končan. Danes smo se usklajevali – kakor  usklajevali - na Občini. Brez veze. Zdaj, ko je končana »vizija« za prihodnje leto, pa z vso silo v črpanje odobrenih sredstev za leto 2000. Le kaj bo iz tega?

16. maj 2000

Včeraj smo imeli svet zavoda. Najbolj me je zanimala reakcija na idejo o zaposlitvi igralcev. Svet je plan sprejel in razumeli so razloge, zakaj zaposliti igralce. Hkrati pa je Lidija M. povedala, da nadaljnjih zaposlovanj v občini ne bo, dokler ne bo narejena delitvena bilanca med občinami. Ergo: smo kar na slabi izhodiščni situaciji.

Meni osebno je ta podatek veliko pomenil. Vem namreč, da se z igralci ne da pogovarjati od danes na jutri. Tudi če dobimo v nekem trenutku denar, ne moremo takoj dobiti igralcev, ki bi jih želeli. Vsaj dve leti je čas, ki je potreben za usklajevanje med morebitnim prekinjanjem pogodbe v nekem gledališču in sklepanjem z drugim zavodom.

O vsej stvari sem takoj povedal Tadeju. Tudi njemu se zdi stvar jasna: občina se bo morala odločiti hitro. Čas se izteka. Prosil sem ga, da naj me »udari po glavi«, če bi slučajno spomladi leta 2002 imel »popadke« in bi se s financerji pogajal o drobnarijah, se jim pustil voditi za nos, poslušal njihove obljube o tem, kako bomo kmalu na vrsti za gradnjo, kako bomo dobili kmalu igralce … Takrat, če ne bo igralcev, bo treba oditi. Definitivno. Ker brez igralcev me Ptuj ne zanima več.¹²⁵

Gostujejo koroški Slovenci s Konferenco živali. Samo čudimo se, kakšno tehnično opremo imajo. Hkrati pa so zadovoljni z našim odrom tudi oni, saj so z lahkoto vse to instalirali in zmontirali.

18. maj 2000

Danes grem na Upravno enoto Ptuj na ustno obravnavo za petkovo (26.5.) prireditev.

Mateja je imela rahlo prometno nesrečo: ovojnica in zdaj je doma.

Vedno se nekaj dogaja ali pripravlja.

Marijan dela z Vladom klopi za petek (in si je pri delu vrgel na nogo fosn).

Sinoči sem bil na premieri v MB in Brane Grubar se mi je ponudil za sodelovanje, če bi kaj potreboval na Ptuju. Lepo. Upam, da bo prišlo do česa takega.

Sicer pa že razmišljam o decembru 2001, ko naj bi igrali Cankarja. Kaj bom naredil, če ne bom imel svojih ljudi?

23. maj 2000

V pripravah na petkovo slovesnost. Vabila so o.k., novinarji obveščeni … Še se pogovarjam za pogostitev po prireditvi, v Perutnini, Tomaž pripravlja vse tehnične potrebe za projekcijo računalniške animacije.

Sinoči je bila Marjetka popolnoma polna, ljudje pa zelo zadovoljni z njo. Tudi igralca sta rekla, da je bila čudovita publika.

Oglasil se Jaša, prišel na predstavo, govorila sva o Fo-ju. Zdaj bova dala Bojanu čas, da se nekje do 10. junija definitivno odloči, ali bo delal, ali ne.

24. maj 2000

Zdaj sem se zgrozil: v Večeru poročajo, da je imela mariborska Drama v iztekajoči se sezoni 236 predstav in 45 tisoč gledalcev. Ob koncu naše sezone bomo zbrali številke in poslal jih bom županu: naj vidi rezultate in naj vidi, koliko imamo zaposlenih ljudi mi! Prava žalost me je popadla, ko sem to videl. Žalost, ker se borimo brez upa zmage …

Franci Cvetko bo sponzoriral pijačo za petkovo predstavitev. Dvojno vino!

Frančiču sem poslal kar dolgo pisemce – z razlogi, zakaj nobena njegova igra v času mojega mandata ni bila in ne bo igrana na Ptuju. Mogoče sodi v ta dnevnik, da pokaže »dileme« umetniškega vodenja:

Pozdravljen, Franjo.

Tole pisemce danes ti pišem namerno brez “glave”, torej osebno in neuradno.

Zakaj? Ker bi ti rad povedal nekaj osebnih težav, ki jih imam s prejemanjem tvoje pošte.

Rad preberem stvari: prozo, članke, drame, ki mi jih pošlješ.

Res je, nisem prav ažuren, vendar mislim, da to ni usodno. Dobre stvari ostanejo. Na papirju ali v glavi.

Odkar sem začel brati tvoje stvari, si se mi zdel enostavno povedano »odštekan«, zanimiv.

Marsikje sem se ob branju nasmihal, marsikje zabaval…

Ko pa sem začel razmišljati kot »umetniški«, pa sem vedno znova bil pred dilemo: kaj dati na spored?

(V pretekliku pišem, ker imam sezoni 2000/2001 in 2001/2002 že narejeni, potem pa je mojega ptujskega mandata konec.)

In ko imaš zelo majhno produkcijo (4) premier, zelo majhno mesto, občutljivo publiko, malo mladih in študentov, potem si tam, kjer sem bil ta mandat jaz: želel sem izbrati vrhunska otroška dela (in zato smo prevajali evropske otroške »klasike«- Čudežni zaboj, Fant v avtobusu, Ta presneta ljubezen, Ana in kralj) – igre, ki so poetične, odrsko brezhibne in kar nekajkrat preverjene. Vem: nisem tvegal, moj izbor je bil premišljeno »ziheraški«. Ampak odgovrarjam si: tudi rezultati zanesljivi: Zaboj 100 ponovitev, Fant 50, Ana 40 v pol leta. Veš, ko igralce pridobiš samo »na količino« ponovitev, je to zelo pomembno. Skratka: izkazalo se je, da sem izbral igre, ki jih tudi slovenski otroci radi gledajo.

Kar zadeva ostale 3 tekste za odrasle, pa je stvar še enostavnejša: delamo z igralci-gosti in pridejo gostovat, če jim daš res dober tekst (res dobrega denarja zanje nimamo). In zato sem tudi tu izbiral med najaktualnejšimi evropskimi dramami. In jih kombiniral v tej sezoni prvič z domačim avtorjem: Jesihom.

Ko sem o tvojih igrah razmišljal »bolj zares«, ali skušal kakšno kombinirati z ostalim programom, mi je vedno zmanjkal kak argument »za«: velikokrat sem opazil, da me sama zasnova komada zintrigira, potem pa se stvari nekako več ne razvijajo dramatsko, presenetljivo.

Pri zadnji igri, ki si mi jo tako hvalil, sem bil naravnost presenečen: tema – odlična. Vendar se mi zadeva gledališko ni zdela zanimiva. Toliko bolj sem bil vesel tvoje nominacije in res, privoščil sem ti, da bi dobil nagrado. Ko si mi poslal tisto pismo s prstom, sem ti jo privoščil tudi iz jeze nase: Tako, tako, Samo: prav ti bodi, naj jo kar dobi, ko pa ne znaš videti dobre igre! me je zmerjal glas v meni. Vendar le hipec, dva; kajti drugi me je vprašal: Verjameš kot režiser v ta komad? Vidiš možnost za igro, ki bi imela ustrezen učinek? V tej sezoni in tem gledališču? In glasek je postal jasen in nedvoumen glas: ne.

Zavedam se, da sem trd. Toda trda je tudi publika, trda je kritika, trdi so časi, baje.

Moja identifikacija s Ptujem je prevelika, da bi dal na program, ali režiral nekaj, v kar ne bi 100 % verjel.

Včasih si mislim: Joj,  ko bi lahko imeli 6 premier, joj, ko bi imeli svoje igralce, joj, kaj če bi imeli še en – bolj alter – prostor?!

Kljub vsemu pa vem, da delamo še na enem projektu, ki pa JE »rizičen« in na katerega sem ponosen: skupaj s ŠOU Kultura in Beletrino razpisujemo natečaj za mlado dramatiko. Junija bo zaključen. Sestavili bomo žirijo, ki bo izbrala nagrajenca in povedala, katera besedila bomo objavili v zborniku. Novembra letos bomo razglasili na »bralnem večeru« zmagovalca, mu podelili nagrado, izdali prvi zbornik mlade dramatike in predvsem: v sezoni 2001/2002 bomo nagrajeni komad krstno uprizorili. Zelo zelo se veselim vsega tega. Mislim, da bo zbornik z več objavljenimi teksti informativen tudi za druge umetniške vodje, teatre, kritike. Po drugi strani pa planiramo kasneje nagrajenca prevesti v nemški in angleški jezik ter uprizoritev poslati na mednarodne festivale, ki so specializirani za mlado dramatiko.

Poleg tega bo sezona 2001/2002 – moja zadnja – posvečena v celoti Slovencem: dvema klasikoma (Cankarju in Finžgarju) ter dvema »krstoma«: nagrajen mlad dramatik in neka simpatična igrica za otroke neke gospe iz Celja.

Približno tako se bo, če bo bog dal, končalo moje ptujsko »direktorovanje«.

Ja, zelo verjetno, če ne bo posebnih sprememb, v teh petih letih na programu ne bo tvoje igre. Iz zgoraj navedenih razlogov.

Vendar mislim, da to ni nič slabega: ne zate, ne zame.

Še bodo priložnosti, še bodo nastajale nove igre… in jaz jih bom še naprej z zanimanjem – in kritično distanco! prebiral .

Je že zmeraj tako: vse je stvar vere, oz. verjetja. In ko verjamem v nek tekst, še bolj verjamem, da bom našel pot, da ga uprizorim. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli.

Dobrodošel na Ptuju.

Kaj pa vem… Vendar drugače ne gre. In drugače ne znam in ne morem. Ter ne želim znati. Torej je vse o.k.? Ali?

25. maj 2000

Za proslavo jutri zvečer je vse nared. Platno visi, scenarij dodelan, objava v Tedniku je o.k. Zdaj čakamo samo še na dokončanje filma in ustrezno zatemnjenost jutri zvečer po 21. uri.

Kar nekaj ljudi pride. Bojda bo pravi prispevek v Magu. Fino. Tudi drugi novinarji so se najavili. Marjanova škatla za načrte je lepa, zelo lepa. Vse skupaj ima dober izgled.

Samo govor si še moram napisati. To ne bo težko.

Čutim, kako se (ali: kakor da se) poslavljam od projekta te hiše. Kdaj bo v resnici zazidana? Koliko časa bo še potrebnega? Kdo bo takrat župan? Kaj vse bo na Ptuju sezidano pred gledališčem? Bomo videli, so rekli slepi …

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

123: Zaradi podobnih administrativnih meril (število premier, gledalcev ...) so leta 1958 gledališče na Ptuju ukinili. Danes vem: številčna merila niso pravi meter, s katerim bi se "pregledovalo, merilo" gledališča. Vsako gledališče deluje v drugačnem okolju. Iz drugačnih vzgibov je nastalo - torej ima v krvi svoj lasten, nezamenljiv DNK -, število prebivalstva, ki ga "dosega" je zelo različno, gospodarska moč kraja tudi, zgodovina prav tako. Seveda to ne zmanjšuje državine dileme, kako, na kak način različna gledališča financirati. No, hvala bogu se je tokrat za MGP končalo dobro; nobena "merila" mu niso onemogočila dostopanja do državnega proračuna.

124 - Kako bi se odzval na takšno povabilo v podobni situaciji danes? Pred časom sem kandidiral za šefa v nekem gledališču in na predstavitvi programa so me vprašali, ali bi med mandatom delal tudi "zunaj", izven matične hiše. Napisal sem res izzivalen, zahteven program, s precejšnjimi spremembami v hiši itd. Uf, potreboval sem kar nekaj sekund, ki so se zdele večnost, preden sem odgovoril: "Ne, nisem tak frajer, da bi zmogel to, kar sem si zamislil pri vas, in še paralelno kje drugje." - Očitno "ptujski refleks" ;-) (No, hvala bogu me niso sprejeli in mogoče bom lahko kdaj naslednjič, kje drugje, mislil kako drugače.)

125 - S Tadejem sva, vidim, kar redno debatirala o tem, kako in kaj naprej. Hvala bogu, da je bil, da sem imel skom govoriti tudi čisto ne-vsakdanje in ne-operativne reči. Zdaj si mislim, da mi je takrat bil kot nekakšen dramaturg, pomočnik, posvetovalec. Res sem vesel, da smo se Vojko, Tadej, Nešo ... videli večkrat in skupaj sanjarili, premišljali, opazovali in v bistvu: čakali, kaj bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 

22. december 1999

Klical me je Niko: navdušen nad delovnim prevodom otroškega teksta. Delovni naslov je Ta presneta ljubezen. Simpatično. Zelo zelo. Niku privoščim od srca, da bi naredil super predstavo.

26. december 1999

Jutri bodo na Ptuju stoli in pa omara. Prišli so reflektorji, tukaj so računalniki. Vse nabave so torej urejene. Hvala bogu.

Danes imamo zaključek leta v restavraciji v Termah. Vsak dobi rokovnik, čestitko in nagrado v višini 30.000 sit.

Anica mi ravnokar pravi, da imamo na žiro računu 10 mio sit. Plačati pa moramo še stole, pol računalnikov in omaro. To je največ denarja, kar smo ga kadarkoli imeli.

Velik problem glede koordinacije¹¹¹ Neša in Tadeja za gostovanje na tekmovalnem delu Dnevov komedije v Celju. Tadej je pred premiero, nek termin ne ustreza, ker je Nešo v Varaždinu, nek termin ni o.k., ker gostujemo v Desklah in Novi Gorici … Norišnica. In izgledov za »boljše čase« ne bo, dokler ne bomo imeli lastnega ansambelčka.

27. december 1999

Sestanek na MOP za proračun 2000: nič novega: iste številke kot v osnutku, vendar (le) pa prekombinirane, kakor sem predlagal: vse plače plačuje 100 % ustanovitelj, denarja za abonmaje pa je manj. Šalil sem se in g. Čuš me bo poleti zagovarjal na mestnem svetu, ko bom sam razlagal poslovno poročilo za leto 1999. Bilo je kar prijetno, šli smo nekaj spit na Štefanov (Čelanov) račun in sploh se mi zdi čisto o.k., da se nisem razburjal. Sem pa izvedel, da je ženi nekega svetnika izpod časti hoditi v Gledališče Ptuj in da hodi v Gradec. To naj bi bila žena g. xxxx, ha, ha, ha¹¹².

Andro bil tukaj z gospodom za elektriko. Zgleda o.k. možakar. Tomaž in Marijan sta vzela stvari v roke in verjamem, da sta dobro opravila.

Dobil sem Corel Draw 8 … Zdaj se lahko začnem učiti … Počakam še na skener, pa bo.¹¹³

28. december 1999

Umrl je gospod Gunžer. Andreja Babškova piše nekrolog, jaz pa ko zmešan iščem podatke, fotografijo. In vse to moramo oddati do 12. ure.

Predstave ob koncu tedna so skoraj razprodane.

Še ena zadeva, da se malo olajšam: klical g. Emil Mesarič, svetnik, član LDS-a, bil jezen, ker smo njegovi ženi prodali karto (saj je ni pravočasno dvignila). Dobil je sicer drugi dve karti, bil s tem nezadovoljen, seveda, jaz pa pojasnjeval pravila igre. Pravi, da bo zvečer moral prinesti žago, da bo porezal stebričke, če ne bo dobro videl. Sem mu rekel, da je tako – da to pravim že dolgo: prenoviti dvorano. Nato pa mi je dal vedeti: »In ravno jutri sprejemamo proračun!« Zadnji stavek je zvenel kot resno opozorilo, grožnja, češ, a ne veš, da ti lahko jutri kaj vzamem(o). Kar, kar, gospod svetnik! Le veselo na delo! Ne bojim se te, in ne tvojih kolegov svetnikov. Primitivno. Amen.¹¹⁴

29. december 1999

Sinočnja predstava je bila popolnoma polna. Problemi s kartami: tu in tam. Nekaj malega že, ne pa usodno. Reševanje na licu mesta. Glavna težava: nekateri še zmeraj ne vejo, da je treba rezervirane vstopnice dvigniti najkasneje dan pred predstavo, sicer grejo v prosto prodajo.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali urediti prihajanje v pisarno in predprodajo ter rezervacijo vstopnic. Problem je, ker se zdaj ljudje ne držijo časa: od 9. do 13. ure. Saj smo do 15. zmeraj tukaj.

Zaključujem s tem delom dnevnika. Leto 1999 je bilo uspešno. Še ni statistike, vendar vem, da smo delali dobro, veliko investirali v opremo, ljudi, odnose. Se kregali, pa tudi zato kaj postavili na svoje mesto, definirali pravila igre in razčistili kompetence, odgovornosti… Vesel sem, da tehnika postaja samostojna enota, ki se je sposobna samoorganizirati.

30. december

Karte za danes in jutri so razprodane … Sicer pa tekam z buteljkami vina od Občine, do župnikov, iščem soseda v Avditoru, Štefana Čelana, govoril sem z Brumnom …

In se jezil, ker novi Tednik ni v prilogi, kjer našteva javne zavode v Mestni občini Ptuj, omenil ali navedel tudi nas. Kaj se dogaja? Moram vprašati urednika Šmigoca malo natančneje, kaj je tu v igri …

Sem se sicer razjezil, vendar se čutim nemočnega in ne vem, kako reagirati, razen tako, da ne reagiram. Tadej sicer pravi, da je bolje, da me ni tam zraven, sam pa mislim, da ni tako.

V Tedniku sicer nekrolog za g. Gunžerja, ki ga je napisala Andreja. Že po tem članku se vidi, da bo knjiga dobra, interpretativna – to pa je to, kar sem si želel. Kar je manjkalo »rdeči knjižici«, ki jo je pred leti pripravila zgodovinarka Mavričeva.¹¹⁵

Jutri me naj ne bi bilo v službi. Upam, da bom šel kam na zrak. Smučat, se sprehajat. Dovolj je. Treba je zaključiti. Kupil sem še nekaj nadvse zanimivih knjig iz Nemčije; treba bo brati več gledaliških zadev in se manj ukvarjati s poslom, politiko, biznisem.¹¹⁶

Anica bo začela pripravljati bilanco 1999. Nekaj me je spraševala, predlagala … jaz pa sem neveden. Rekel sem ji samo, naj naredi tako, da bo dobro. Da bo prav. Kakor že vsako leto doslej. Popolnoma ji zaupam. Do firme ravna tako, kakor da bi bila njena osebna.

Kako bo jutri zvečer izpadlo praznovanje in silvestrska predstava? Bo vse o.k.? Kaj naj povem na koncu predstave? Kako naj jim čestitam?

Srčno upam, da se jutri ne bom vračal k računalniku … in da bo naslednji zapis v dnevnik na vrsti 10. januarja, ko imamo prvi sestanek v novem letu – tu pa nas čaka že kup konkretnih nalog. Zelo zelo konkretnih.

V pisarni je Tadej, nekaj bere, jaz hitim z zapisovanjem … Rad bi dal printat še ta del dnevnika. Nekako se kar ne morem ločiti od ekrana. Kaj pozabljam? Pozabljam kaj?

Tako se veselim novega leta! PZI-ja za hišo, ki ga bomo končali, prilivov – upam – na žiro račun s strani Ministrstva – torej dvanajstin. Mlade dramatike – zbornika, priprave knjige – tako Andrejine kakor tudi kronike. Pa priprave na zaposlitev igralcev.¹¹⁷

Adijo, adijo, to desetletje! Ko smo nastali, ko smo se zagnali in ko smo naredili gledališče.

Zdaj prihaja čas, da ga zgradimo.

Zdaj prihaja čas za resne stvari.

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

111 - To presneto iskanje prostih terminov. Vidim, kako me je "zanašalo" sem in tja: ustanovili smo projektno gledailišče, ki naj bi bilo zanimivo tudi zato, ker ne bo imelo lastnega, stalnega igralskega ansambla. Ker bodo gledalci v vsakem projektu videli nove obraze. Ampak: igralci so po službah v drugih gledališčih in lahko igrajo pri nas samo, kadar so tam prosti. Zato se spogledujem z idejo, da bi jedro, štirje igralci pa morda le bili stalni. Zmeden sem, zbegan, neodločen. Itak vem, da denarja za igralske plače ni (in ne bo), smo edino projektno gledališče v Sloveniji in to je po svoje prednost in hrkati: zmeraj znova težave s termini. Iz tega začaranega trikotnika (kroga) se nisem znal izvleči, vidim. 

112 - Ponovno zatemnjeno: Greh se pove, grešnik pa ne ;-) Simpatično je, če ne celo simptomatično. Zato puščam v teh zapiskih za spomin. 

113 - Ojoj, še zmeraj sem optimist: dobil sem corel draw in mislim, da se ga bom naučil do te mere, da bom z njim sam postavil knjigo Andreje Babšek, Ptujsko gledališče 1918 - 1958.

114 - Uf, zdaj, vidim, pa postaja mlačno, toplo, vroče. Postajam senzibilen, kot vse kaže, na malenkosti. Zbodejo me. Znervirajo me. Sori, Emil, da se takrat nisva pomenila ... Vidim v zapiskih, da gledam proti koncu mandata. Očitno se v meni počasi lomi, ostati ali iti.

115 - Zgdovinarka Pokrajinskega muzeja Ptuj, Irena Mavrič, je leta 1988 izdala (Pokrajinski muzej Ptu) "rdečo knjižico" z naslovom "Ptujsko gledališče 1786 - 1958". In v tej knjžici je popisana zgodovina, dejstva, seznami, vloge, režiserji, naslovi. In ta knjižica je služila mnogim kasneje; Babškovi pri pisanju njene knjge, meni pri moji seminarski na faksu, in še marsikomu. V tem smislu predstavlja neke vrste temeljno delo, pregled zgodovine gledališča na Ptuju. Veliko dela je opravila Irena. "In vrgla rokavico" nadaljnjim raziskavam. Zavedal sem se, da je Irena pripravila prostor, odgrnila stvari in zato sem povabil Babškovo, da je vsebinsko poglobljeno razdelala obdobje od takrat, ko pride na odper nekoč Stadttheatra slovenska beseda, do ukinite poklicnega gledališča 1958. Upam, da bo kak bodoči direktor "dal raziskati" obdobje med 1958 - 1992, ko se pojavi skupina Zato. Sem notri sodi še posebej delo Branke Bezeljak. Upam, da bo v tej isti zbirki (zgodovina ptujskega gledališča) dobila tudi ona svojo monografijo. In ja, nekoč se je Mihael Tosch začel ukvarjati z nemškim gledališčem na Ptuju. Gotovo posebno poglavje. Za nekatere občutljiva tema, zame vprašanje gledališke zgodovine. Morda bo Mihael kdaj to dokončal. Morda bodo kdaj arheologi našli ostanke rimskega gledališča. Kakorkoli: praskamo, zbiramo koščke, ostanke, in prav zato skupaj pišemo MgPuzzle, in tudi tale moj dnevnik, konec koncev, na ogled postavljam prav zato: da ga bo nekoč nekdo osvetlil še z "drugih in drugačnih pozicij", dopolnil, ovrgel, poskušal spodnesti, ali pa na njem gradil in ponujal še bolj kapilarni vpogled v zakulisje ptujskega gledališča. 

116 - Ja, če že komentiram "od danes": Zato.-jevska leta so bila borba za uresničitev ideje v praksi. Petletni mandat v Gledališču Ptuj pa borba za denar, vstop v "državno ligo", gradbeno-prenovitevene zadeve. ... Še sploh čudno, da sem ostal režiser. Nekdo mi je napovedoval, da po mariborskem mandatu, ki je sledil, nikoli več ne bom režiral. Kako lepo, da se ljudje motimo. (Vključno z mano, seveda.)

117 - Eto- še naprej sem upal, načrtoval zaposlitev igralcev?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 

Ponedeljek, 23. avgust 1999  

Prišel sem nekaj pred sedmo. Pripravljam zadeve za začetek. Naloge, povzetki, plani, analize pretekle sezone. In ljudje. Znova tu, - znova sveži? Delavnica pri Marijanu še ni končana. Ogledal sem si jo včeraj. Ni konca s tem Korparjem.  

Mislim, da smo začeli z ravno pravo količino vneme in zagnanosti: nič preveč. Preanalizirali smo prejšnjo sezono in si zadali cilje za novo. Glavna misel: poudarek predstavam in nič velikih, novih investicij. Saniranje drobnarij, ki pa so grozne (vrata, okna, streha, sanitarije …). 

Napisal sem. 

25. avgust 1999 

Včeraj sem se dobil z vsakim delavcem posebej in prediskutiral njihove pripombe na moje delo, poslušal želje, vtise, pokramljal o tem in onem. Zdi se mi, da je bilo to zelo koristno. 

Andreja pridno dela v Arhivu. Upam, da bo šlo vse dobro skoz glede štipendije za študij. 

Razmišljam, da bi ministru Školču poslal vljudno pismo, v katerem bi mu postavil nekaj vprašanj v zvezi s financiranjem Gledališča Ptuj v letu 1999 in ga prosil za sestanek. 

Marijan je začel seliti svojo delavnico na Hercegovo in tako bo Tomaž zdaj v nekdanji delavnici lahko imel nekakšno elektro skladišče in delavnico. Fino. 

Anica ima probleme z DDV-jem. Namreč: druge firme (ZZZS ali MK) izdajajo račune, ki imajo napako: ali še zmeraj zaračunavajo 6,5 % pd ali ne štimajo osnove in izračuni … Zdaj bo to računovodska tema naslednjih – koliko? – mesecev. 

--- Konec razmišljanja. Napisal sem pismo ministru Školču. Doma ga še dodelam, jutri popravim in odpošljem. Tudi v vednost županu MOP. Tako je: ni kaj več praskati po domačem kurniku. Denar je treba dobiti od zunaj. In za to nisem naredil veliko. Oz. bil popolnoma neuspešen do sedaj. Do decembra je čas. Potem bo po poletju 2000 vse že bolj jasno. Ne bom se predal in ne zadovoljil z doseženim. Potrebujemo več in zaslužimo si več. To moram dopovedati tudi Ministrstvu. In najti način – skupaj z njimi, da se kaj spremeni.

26. avgust 1996

Tole je pismo, ki gre danes h gospodu ministru Školču. Rad bi, da bi pomenilo začetek mojega agresivnejšega nastopa do politike. Te na Ptuju in predvsem one v Ljubljani.

Slovenski trg 13, 2250 Ptuj 

Telefon, - faks: (062) 785 900  

e-mail: Gledalisce.Ptuj@guest.arnes.si 

http://www2.arnes.si/~mbgptuj 

Štev.: 145/1999 

Ptuj,  26. avgusta 1999 

Spoštovani gospod Jožef ŠKOLČ,  

minister za kulturo Republike Slovenije 

Cankarjeva 5 

Ljubljana 

Spoštovani gospod Školč. 

Najprej se Vam zahvaljujem za knjigo Pregled (so)financiranja…v letu 1999, ki ste nam jo poslali. 

Najbrž se strinjate, je v današnjem, hitro spreminjajočem se svetu silno pomembno, da svoje zaključke delamo na ustreznih, čim popolnješih informacijah. 

In tako se mi sredi mojega direktorskega mandata ponujajo nekateri zaključki, katerih upravičenost, smiselnost in ustreznost bi rad temeljito preveril.  

Za to pa bi potreboval nekaj informacij, za katere bi želel, da bi jih dobil pri Vas.  

Že nekaj let Ministrstvo za kulturo (MiK) redno sofinancira dejavnost Gledališča Ptuj, vendar pri natančni analizi ne najdem „rdeče niti“, vsebinsko-programske konceptualnosti. Zato sprašujem: 

1. V letu 1999 bo MiK sofinanciralo Festival monodrame in gostovanja drugih gledališč na Ptuju. 
   Najbrž je iz tega moč sklepati, da je (v financah izraženo) stališče MiK-a do nas naslednje: 
   Gledališče Ptuj naj bo gledališče, ki bo vabilo v goste produkcije drugih gledališč, vsaki dve leti pa naj prireja Festival monodrame.
   
   
2. Če je temu tako, potem me čudi naslednja postavka, kjer MiK sofinancira obnovo in opremo gledališke delavnice. Za izvedbo gostovanj drugih gledališč in Festivala monodrame delavnice gledališču namreč niso potrebne. Delavnice potrebujemo seveda za lastno produkcijo – ta pa predstavlja temeljno poslanstvo javnega zavoda Gledališča Ptuj.
   
   
3. Zdaj seveda razumete, da se sprašujem, zakaj nobeden od naših lastnih projektov s strani MiK-a v letu 1999 ni dobil podpore. Pomeni to „nezaupnico“ direktorju? 

Gospod minister, Gledališče Ptuj je v letu 1998 s:

• 6  zaposlenimi delavci in   

• 33,6 mio Sit dotacij (31,5 Mestna občina Ptuj in 2,1 MiK) „ustvarilo“ še  

• 59,9 % lastnega prihodka in torej skupaj s sredstvi v višini  

• 50,2 mio SIT 
   
   

izvedlo:

• 183  predstav (od tega 5 lastnih premier), ki si jih je ogledalo  

• 24.170  gledalcev,  

• 72  krat pa smo gostovali v različnih krajih po Sloveniji. 

S tem denarjem je bilo treba izplačati še osebne dohodke redno zaposlenih, vse avtorske honorarje (ki so zaradi projektne narave gledališča velik fiksni strošek), materialne programske stroške in vzdrževati stavbo gledališča. 

Sredi svojega mandata tako ugotavljam, da smo znotraj proračuna Mestne občine Ptuj dosegli razvojni plafon. „Notranjih rezerv“ ni. Za lastno produkcijo pa v letu 1999 od Ministrstva kot direktor nisem bil sposoben pridobiti sredstev.  

V Gledališču Ptuj imamo  vse od začetka procesa profesionalizacije (1993) izdelane jasne programsko-umetniške in poslovne cilje, 11 mladih Ptujčanov, ki so končali ali končujejo AGRFT, ugodne statistične kazalnike obiska, funkcionalno (čeprav dotrajano) infrastrukturo, profesionalno znanje, voljo in zagon, zato bi želeli naše gledališče razvijati tako v programskem kot poslovnem smislu. 

Želimo ostati malo gledališče projektno-mrežnega tipa, vendar postati gledališče velikih učinkov. 

Za nadaljnji razvojni korak potrebujemo Vašo pomoč.  

Naša vizija razvoja s konkretnimi predlogi je zapisana v Prijavi na javni razpis MiK-a za leto 2000. 

Vljudno Vas prosim za sprejem, na katerem bi se želel seznaniti z dolgoročno vizijo Ministrstva za kulturo RS glede statusa našega gledališča. 

Z odličnim spoštovanjem, 

Direktor Gledališča Ptuj 

Samo M. Strelec 

Kaj bo iz vsega skupaj? Kdaj se bova z županom spravila v Ljubljano? Bo prihodnje leto kaj drugače? 

Marjan, Tomaž in Simon v novi delavnici že delajo sceno za Ano in kralja. Gospod zidar pa nič. Ostalo je nekaj odkrite strehe, žlebovi niso speljani v odtok in še marsikaj ni končano in ne izgleda, da kmalu bo. Marijan se je sprijaznil, nekako obupal in zdaj lahko samo še čakamo na dobro voljo gospoda Korparja. Hvala bogu bo tudi on lahko čakal na našo dobro voljo pri izplačilu … 

Tatjana in Aljoša danes tukaj. Spet živo, delovno vzdušje. Sandra naredila grozne fotografije – portrete. Moral se bom razjeziti. Zelo zelo me jezi njena nesamokritičnost. Kako si upa dati iz rok takšne zmazke … 

27. avgust 1999 

Kostumska proba. Ivona je z Natašo zelo zelo zadovoljna. Nič ni problem in vse se da še korigirati. Zelo sem vesel, da je temu tako. Upam, da jo bomo znali zadržati. 

Tednik – dogovor glede štirinajstdnevnih objav z g. Lačnom dosežen. Za cca 50 % ekonomske cene. 

Scenografija napreduje.  

Konec prvega tedna. Čisto v redu smo startali.  

1. september 1999 

Naši sodelavci so se spomnili kar nekaj “neumnosti”, ki jih bomo vpeljali v predprostoru. Vesel sem, da so bili domiselni in pogumni. Tako je treba. 

3. september 1999 

Izgleda, da bo jutri kar nekaj otroške publike. Danes smo imeli nekakšen prvezem objekta na Hercegovi. Seveda stvari niso dokončane. Nesporazumi med obema Marjanoma (Pišek, Korpar) veliki. Mislim, da sem ohranil hladno kri in da bodo stvari končno urejene do te mere, da bo vse skupaj sprejemljivo. Maslo na glavi imamo vsi: Korpar, Pišek in moja naivnost, ki ni vseh stvari detajlno dala v popis oz. predračun. 

“Neumnosti” v preddverju bodo kmalu nared pred jutrišnjo predstavo: knjiga vtisov, zidarsko orodje na steni, kjer odpada omet, “steno-riso-pis”, ura, ki kaže uro zaključka predstave, oglasna deska “drugi o nas”, garderoba. 

6. september 1999 

Marijan je danes pripeljal v delavnico mizarski stroj. Nazdravili smo, se slikali, kakor se spodobi. Že ves dan je vesel – in prav je tako. Delo lepo teče, scena za Ano bo končana prej, kakor smo načrtovali. Hvala bogu. V sredo naj bi prišla scenografka, da dorečemo zadnje nejasnosti glede poslikav in drugih drobnarij. Prav luštno je, ko smo aktivni, ko se vidi kaj novega. Anica je šla na gostovanje. Kljub zaporam na cesti – upam, da ne bo kasnila v Sežano. S Tadejem sva nekako dorekla oz. si rekla: Ja, Galitza Blue bo! Spomladi 2001.  

9. september 1999 

Obisk s Petrom v Ljubljani na ŠOU-u in pri fantih na Beletrini je bil uspešen: dogovor glede razpisa za Mlado dramatiko, objav in publiciranja. Oktobra bo že tiskovna konferenca, odprt razpis … Vse torej teče kakor je treba.  

Klicala urednica Ptujčana – zadovoljna s tem, kar smo napisali, tudi z obliko članka in z mislijo, ki jo v tej sezoni uvajamo na koncu. Me veseli – njeno zadovoljstvo. 

Včeraj bila v delavnicah scenografka za Ano. Delo teče normalno, zadovoljna je z narejenim, dogovorili smo se za vse nadaljnje korake. Sledijo poslikave in dodelave rekvizitov. 

Problemi s sosedi na Hercegovi so včeraj dosegli višek. Nisem komentiral, bolj poslušal. Ne delam si skrbi. Problem je v odnosu, oz. bolje rečeno skreganosti sosedov in ne ločevanju med tem, kaj je površina, za katero so odgovorni oni, in kaj je tisto, s čemer upravlja GP. Seveda je zbrka totalna, ker so stvari nedefinirane. Upam, da bo g. Kovač dosegel jasno razmejitev terena in da bo popolnoma evidentno, kaj kam spada in kdo lahko kje kaj počne. 

Poseben problem zgodba z izvajalcem, g. Korparjem. Ne ljubi se mi pisati podrobnosti, ker bi bile neokusne. Na kratko: stvar bo kmalu končana, prevzem smo delali že dvakrat – neuspešni in seveda čakam s plačilom. Prosil me je tudi, naj ne odbijemo penalov. Ne vidim razloga, zakaj mu jih ne bi.  

10. september 1999 

Kostumi za Ano so končani. Čez vikend spet dve vaji, nato nadaljevanje 20. t.m., po Alenkini premieri. Anica je prodala že ogromno predstav šolam. Kot vse kaže je bila pravočasna in izdatna informacija za šole še kako pomembna. Prav neverjeten odziv. Očitno zaupanje narašča, to pa je tudi tisto, kar si najbolj želimo: ohranjati stare stranke in počasi pridobivati nove. 

Imam občutek, da tehnična ekipa ne dela optimalno. Da tu in tam kaj zašteka in da se morda kdaj pa kdaj kdo pred kom malo “skrije”. Tu in tam se delo prelaga ali pa ni čisto jasno, kdo mora kaj narediti. Predvsem pa se mi zdi slabo to, da ni občutka, da smo prav vsi lahko koristni pri realizaciji nekega problema.  

14. september 1999 

Klical Kardum: sestanek pri ministru v torek, 21. septembra ob 11. uri; sam, brez župana. Tema: kako vključiti državo v financiranje GP. ??????????????????????!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ¹⁰⁶

Kdo je uredil sestanek? Kardum, Partljič? 

15. september 1999 

Vse drugo je trenutno v primerjavi s torkovim sestankom nekako v drugem planu. Pa čeprav se bliža premiera in čeprav smo pred tiskovno, fotografiranjem, tehnično itd. 

Kar nekaj idej se sproti rojeva za knjigo. Mislim, da bo stvar lahko zelo zanimiva. Je pa res, da sem odstopil od misli, da bi stvar oblikovali sami. Vidim že v wordu, da je cirkusov en kup in da je nesmiselno energijo vlagati v črte, senčenja, premike … ker konca ni. Prepričan sem, da stvar mora narediti profesionalec. Velik profesionalec. Treba bo ga plačati in tako bomo lahko tudi računali s kvalitetnim izdelkom. Nekdo, ki to redno počne in ima za seboj celo “linijo”: od postavitve, do preloma, priprave za tisk itd. 

Pred hišo smo montirali škatlo, kjer je moč dvigniti listič z informacijo o naslednji predstavi. Se bo ta način oglašanja “prijel”? V tem smislu bomo naredili tudi neke vrste nosilce za info-lističe, ki bi bili v knjižnici, v barih itd. 

21. september 1999

Vrnil sem se s sestanka pri ministru Školču. Navzoč še Kardum. Ura pogovora. Umirjeno. Z nasmeški na ustih, zabavno, neproblematično. Ugotovitev: MiK je pripravljen preučiti svoje vključevanje v GP, če se MOP jasno izrazi, kaj s to inštitucijo namerava. Sklep: čim prej povabiti ministra na Ptuj k županu, mu povedati, kaj bi v prihodnje radi in nato se bo MiK “priključil” v višini do 30%. To je to. Na kratko. Potrebno povedati: Kardum je izrazito podpiral naša prizadevanja in rekel, da bi lahko v sliki leta 2000 našli notranje rezerve ter našli morda 17 mio Sit, kolikor prijavljamo v postavki “produkcija in postprodukcija”. 

22. september 1999

Norišnica: tehnični problemi s helebardami na odru, Marijan bi rad šel na bolniško, korekcije v barvanju, malo je nervozen tudi Miha, danes se postavlja gledališki list … Pisal sem pismo županu. Najbolje, da ga kar dam v ta dnevnik, saj se mi zdi pomembno: 

Gledališče Ptuj 

Slovenski trg 13, 2250 Ptuj 

Telefon, - faks: (062) 785 900 

e-mail: Gledalisce.Ptuj@guest.arnes.si 

http://www2.arnes.si/~mbgptuj 

Štev.: 167/99 

Ptuj, 22.9.1999 

Gospod župan, dr. Miroslav Luci 

Mestna občina Ptuj 

Mestni trg 1, Ptuj 

Spoštovani gospod župan, Miroslav Luci, dr. med. 

Kakor sem Vam v prejšnjem pismu obljubil, Vas obveščam o nadaljnjih pogovorih z ministrom Školčem glede bodočega statusa Gledališča Ptuj. 

Minister me je na osnovi mojega pisma z dnem 26.8.1999 povabil na sestanek, ki je bil včeraj, 21.9.1999  ob 11. uri na Ministrstvu za kulturo RS. Na sestanku je bil navzoč še svetovalec za gledališče, g. Simon Kardum. 

V uro trajajočem pogovoru je minister Školč pokazal, da je temeljito informiran o statusu in neustrezni, nerazumni neprimerljivosti Gledališča Ptuj z drugimi slovenskimi poklicnimi gledališči. 

Svetovalec Karudm je eksplicitno podprl ptujska prizadevanja in s številkami argumentiral upravičenost Gledališča Ptuj za večjo participacijo pri državnih sredstvih. 

Sklep sestanka: 

1. Svetovalec Karudm bo takoj preučil možnosti za večji delež ministrstva v financiranju GP za leto 2000.
   
   
2. Minister je rekel, da je ministrstvo v prihodnje pripravaljeno sistemsko in dolgoročno vlagati v Gledališče Ptuj v višini do max. 30 % sredstev, ki jih je pripravljena vlagati lokalna skupnost. To velja tako za program kakor tudi za zamisel o obnovi stavbe gledališča. 
   Pričakuje pa, da ga župan Mestne občine Ptuj čim prej povabi na sestanek k sebi na Ptuj, kjer bi mu kot predstavnik mesta povedal, kakšne načrte in ambicije (izraženo v številkah) ima z gledališčem samo mesto.  
   V končni fazi naj bi prišlo do podpisa pogodbe, kjer bi se Ministrstvo zavezalo k sistemskemu sofinanciranju gledališča. 
   (Obenem je minister rekel, da Vas bo o našem sestanku informiral še isti dan na prvem zasedanju parlamenta po parlamentarnih počitnicah.) 

Gospod župan, predlagam, da ravnamo po naslednjem scenariju: 

1. Pripravimo sestanek med Vami, gospodom Vidovičem in mano, kjer bi 
   a) predstavil primerljivo kranjsko gledališče – po katerem se bo najbrž zgledovala država, ko bo nam namenjala finance, 
   b) predstavil vizijo razvoja Gledališča Ptuj v luči finančnih obremenitev proračuna MOP, 
   c) skupaj izdelali načrt, ki je sprejemljiv za MOP hkrati pa dovolj ambiciozen, da se bo »nanj priključilo« ministrstvo.
   
   
2. Nato čim prej povabite na Ptuj ministra Školča, kjer mu ponudimo naš predlog in skušamo izpogajati maksimalni delež, t.j. 30 %. 

Gospod župan, če niste – kot ste mi rekli, mogli do ministra sami, je zdaj minister pripravljen priti do Vas.  

Pričakujem, da boste v svojem vizionarstvu zdaj velikopotezni.  

Predvsem pa hitri. Na potezi ste namreč Vi, zastavica bo pa padla pre-kmalu. 

Z odličnim spoštovanjem,  

                                                                                                                                                                                                                                    Direktor Gledališča Ptuj 

                                                                                                            Samo M. Strelec 

V vednost: 
1. podžupan za kulturo, gospod Ervin Hojker 
2. predsednik odbora mestnega sveta za družbene dejavnosti, gospod Vlado Čuš 
3. vodja oddelka za družbene dejavnosti,gospod Ivan Vidovič 

24. september 1999 

Zvona je našel sistem za oglasno desko: iz oken – najceneje in najenostavneje. Mi naredimo lesni del, on kovinskega. Za premiero bo torej oglasna deska stala. 

Tudi helebarde je zdaj Andrej odlično rešil. Rušijo se brez teže, ne da bi bilo treba vijačiti v pod. Odlično.  

Osnutek gledališkega lista je o.k. Mislim, da smo šli z njim korak dalje v oblikovanju in tako je tudi prav. Bil sem na Tedniku ob oblikovanju in bili so nezadovoljni z negativi. Spet reševanje, spet korigiranje, iskanje kompromisov. Zelo sem nezadovoljen s Sandro. Resno razmišljam o ukinitvi fotografiranja in morda celo prehodu na digitalni medij. Bomo videli. Veliko je stvar denarja. 

Tehnična vaja je mimo, stvari štimajo, nekaj detajlov je še za popraviti. Sicer pa sem zelo zadovoljen s sceno. Zanima me, kako bo delovala v odrski luči. Že zdaj ni slabo, vendar še ni “šarma”. Glasba je o.k. Rekviziti simpatični in dobro izdelani. Kostumi tudi.  

Nevenka Gerlova me je vprašala, ali smo res županovo sliko pribili na zid zraven ometa, ki odpada … Torej bo to še tema … Prav je tako. Je tako prav? - Kako pa je prav? 

Art se je v dveh dneh napolnil. Potem, ko je izšel Tednik in Ptujčan. Kaj je razlog? Kateri časopis? Najbrž Tednik. Morda tudi privlačno podajanje vsebine v članku? Vidimo, da odnašajo tudi lističe. Fino. Super.  

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

106 - Zakaj moram k ministru sam? Ne štekam te politike. Ampak, ni kaj. Kar sem začel, sem hotel speljati do konca. Kar bo, pa bo.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 

27. september 1999 

Gledališki list – zadovoljen sem. Jutranji sestanek: koristen. Tema: zlomljen stol na sobotni predstavi in problem rezerviranih, a ne dvignjenih vstopnic. Ukrepamo: jasno, odločno. Vse bo o.k. 

Sobotna predstava izjemna. Izjemna igra vseh treh, publika zadovoljna. Dvorana polna. Imeniten začetek nove sezone. - - - 

Tiskovna: uspela. Veliko povedanega, dober material. Zanimanje Podbrežnika in Milošiča za konkretne stvari: gradnja, hiša itd. Poročam s sestanka z ministrom. Mislim, da nisem povedal nič narobe. Sicer pa odziv na tiskovno o.k.: Tednik, Ljubljanski dnevnik, Delo, Večer, Radio Maribor, po telefonu Val 202, Radio Celje, radio City, posneto za Dobro jutro Slovenija na POP-tv. 

--- Problem s Simonom. Kaj bom lahko storil v sredo na Uradu za delo? Mu bodo podaljšali udeležbo v programu javnih del? 

--- Miha zelo nezadovoljen s fotografijami. Tudi ali še on. Hoče si pripeljati svojega fotografa. Žal bom moral zaradi mnogih stvari ukrepati … 

Oglasna deska je v izdelovanju. Zvona se je potrudi, nič noče za delo, samo material. Klical sem g. Bohaka, ali bi bilo smiselno zadevo priklopiti na javno razsvetljavo. Imel je argumente, zakaj ne. Bomo naredili na timer, kakor bo nam ustrezalo. Mislim, da bodo gledalci vitrine veseli, pa tudi Mateja. 

28. september 1999

Jutranji gost na POP-u. Vprašanja: kaj smo delali preteklo, kaj bomo prihodnjo sezono, kaj je to Festiva monodrame, ali imamo izgubo … Nič usodnega, vendar morda koristno. 

29. september 1999 

Bil pri g. Markoviču na Uradu za delo: za Simona ni moč narediti nič. Iščemo novega potencialnega sodelavca. 

V Delu in Večeru dobra članka po tiskovni konferenci. Oba prav zanimiva in jasna. Hvala novinarjem za podporo. 

Scenografka prišla na vajo: zelo je zadovoljna in nima pripomb. 

Govorimo z Mihom in Alenko o prihodnosti gledališča na Ptuju. Miha se ponudi za kakšno prihdnjo režijo. Sam ničesar ne obljubljam. Dileme o razvoju teatra seveda so: koliko časa čakati na denar in novo bajto, redne zaposlitve igralcev? Koga vpeljati v posel, da bo nadaljeval v zastavljeni smeri?  

1. oktober 1999 

Postavljanje panoja. Zdi se mi, da bo dobro izgledal. Še posebej z lučmi. Pomembno je tudi, da smo skupaj nastavili njegovo lego. Nocoj predpremiera Ane. Verjamem v uspeh predstave. 

4. oktober 1999 

Pano je v petek stal – mimo je prišel podžupan Hojker ¹⁰⁷ in vprašal, ali imamo dovoljenje za postavitev. Dobro, da me ni bilo zraven, ker bi morda malo preveč stegnil jezik … 

Danes slišim, da pride župan, podžupan … Kako zanimivo! Na otroško predstavo! S čim smo ju privabili? Časopis? Obisk ministra? Pisma “v vednost”? Kdo ve. In je tudi vseeno. 

Tomaž bo šef tehnike ta mesec. Se nam bo uspelo “naučiti” delati na novo? Se usklajevati dnevno? 

Vrnil sem se s seje Borštnikovega: problemi glede terminov. Dokler bo zmeda z Olgo Jančar, ne bo v redu. Žal je temu tako. Predlani smo imeli težave mi, zdaj jih so jih imeli v Gorici in Trstu. 

11. oktober 1999 

Čas spet noro hiti. In današnji dan je bil še posebej nor. Rdeča nit: problemi s termini. Alenka operirala zob, odpoved Štefka v Radovljici, iskanje Koltaka, organiziranje Fanta v Ljubljani in Natašina želja, da bi ta dan šla v Monpelier, poleg tega pa še želja PPR-ja (Beblerja), da bi Kicino Igro o ljubezni in naključju igrali v dvorani na Ptuju. Jutri sledi sestanek v živo med Kico, Beblerjem in mano. 

--- Gostujejo Tržačani: Butalci. Vse o.k. razen pripomb na namestitev v Dijaškem domu: ni bilo postlano, ni bilo papirja na WC-ju. Ravnatelj pove, da temu ni bilo tako – vsaj kar zadeva wc papir … Kaj naj zdaj – raziskujem, kaj je resnica, oz. kje je wc papir?! 

Anica je obremenjena, to čutim. Hvala bogu je Tomaž prijel v roke tehnično ekipo in ne rabim skrbeti za to; tudi gospoda Plajnška – novega delavca prek javnih del, bomo kot vse kaže ustrezno vpeljali. Po zaslugi Tomaža in Irene, ki mu je mentorica. Vem: veliko pozornosti posvečam delu, manj odnosom. Nekaj moram spremeniti, moram ukrepati, postopati v drugo smer, smer odnosov … Marijan je na dopustu in kot slišim, ureja stvar za centralno itd. itn. Samo upam, da si ne bo izmislil kakšnih vpisovanj ur in dni: tega mu ne bom priznal. Naj dela stvari po 1. novembru, ko se bo vrnil. Niti pomisliti ne smem na cirkuse, ki bi se utegnili dogajati v nadaljevanju na temo “Hercegova”. Kako spretno se mi zna izmuzniti Marijan … Ne bo dobro, če bom to omogočal še naprej … 

12. oktober 1999 

Tukaj sta bila g. Bebler in g. Kica. Kica vidi možnost, da bi njegovo predstavo igrali pri nas, vendar Olga Jančar ni za to, da je predstava na Ptuju. Zdaj sta šla v MB in čakam na klic, da vidim, kaj so se zmenili. Jutri zjutraj je najkasnejši termin za odpoved naših Fantov v ponedeljek … 

Tržaški Butalci dobro obiskani. Fino. 

Gospod Planjšek se dobro vključuje v kolektiv. Mislim, da je kooperativen in občutek imam, da se bo dalo z njim delati in ga počasi pripravljati na večje “zalogaje”. 

Šedlbauer je storniral vse planirane decembrske termine za Ano; ni prav o.k. občutek,  vendar to je dediščina tega, da nimamo svojih ljudi. 

Alenki so izruli zob zato je sinočnje gostovanje v Radovljici moralo odpasti. Neugodna situacija. Ali bo lahko igrala vse te Ane na Ptuju do konca tedna? Upam. 

15. oktober 1999 

Včeraj sva bila z Anico pri g. Vidoviču; tema: obisk ministra. Zelo dobro je razumel, kaj je treba zdaj doseči. Še en pripravljalni sestanek: župan, g. Vidovič, ga. Majnik, ga. Vidovič Lizika in jaz. Mislim, da je največ, kar lahk pripravimo, osnutek tripartitne pogodbe glede bodočega financiranja GP. 

Mimogrede: “našlo se je” 2 mio Sit za nadaljevanja projektov – dokumentacije za GP. Novi razpis, dva ponudnika itd. itd. Vendarle; hvala bogu.  

Nakazal sem tudi smeri, kam in kako bi se razvijalo GP, če bi prišli do teh sredstvev. 

20. oktober 1999 

Pripravil sem se za sestanek z županom: s podatki, vizualizacijami, argumenti.  

Sinoči spregovoril par besed z g. Pipanom glede mreže gledališč, kar je prva tema naslednjega sestanka kolegija direktorjev. Vprašal sem, kdo je pripravil gradivo. Njegov odgovor, da ministrstvo. Sam sem pričakoval, da g. Pelhan. Kaj bo torej na sestanku kolegija direktorjev, 27. oktobra v Mariboru? 

Predstave tečejo. Pogovori z učenci so vedno bolj o.k. Začenjam uživati. Zanimivo jih je voditi in usmerjati ter se prepuščati toku dogodkov in se hipno odzivati. 

Pogovori s Tadejem glede prihodnosti. Kaj bo če bo, če bi bilo, ko bo ... Planiranje, sanjarjenje o razvoju. Iz megle se kažejo resni in tehtni zarisi. Hvala bogu. Obvladljivo, spodbudno, ambciozno.  

Jutrišnje gostovanje Pigmaliona bo popolnoma razprodano. Ljudje se počasi navajajo na pravočasno dviganje rezerviranih kart. Kljub temu bo še kaj hude krvi. Upam, da bo šlo brez večjih pretresov. 

Razmišljam o nakupu telefonskih slušalk. Kaj bi prinesle? Bi se dalo nekako povezati interna mesta in dobiti tako neke vrste interfon? 

27. oktober 1999

Izbrali smo izvajalca PGD-ja (Expo biro) in izvajalca Šmida za prvi del. Zdaj spet čakamo Zavod za spomeniško varstvo, da poda kulturno-varstvene pogoje. 

Danes sestanek na BS: kolegij direktorjev, prva točka dnevnega reda – mreža slovenskih gledališč. Kaj bo danes? Kdo bo razgrnil mrežo? Ministrstvo? – Kakšno? PDG – kakšno? 

29. oktober 1999 

Kolegij direktorjev ni prinesel nič usodnega: Kardum je prinesel osnutek mreže, vendar brez imen. Jasno je, da bi bila mreža dvodelna: nacionalki/e/a in pokrajinska oz. mestna oz. regijska gledališča. Zdelo se mi je, da bi mi sodili pod mestna. Sprožil se je seveda plaz kritik – predvsem, ker bi njegova mreža bila odprta tudi za društva, nevladne organizacije in iniciative, ki bi imele velik, očiten mednarodni renome ... Nekateri proti temu – jasno in glasno npr. g. Pelhan. Imel vtis, da gre za spopad dveh politik: stare in nove. Vsekakor pa sem vedno bolj prepričan, da bo trajalo še veliko časa, preden bodo stvari jasne in dodelane. Tako bi npr. Pelhan stvari reševal z zakonom o gledališčih ... Zdaj sam čakam na srečanje z ministrom 8. novembra. Tu se bo že marsikaj dalo videti ... 

Sodelavci odšli. Kratke počitnice. 40 predstav v oktobru. Vse je bilo o.k., vse štimalo. Krasno. Zdaj smo pa tam, pred odločitvijo, kako naprej. 

Sam vem, da je naslednji korak ali naslednja nujna naloga amibiciozni teksti, klasika, drznost in pa mednarodno sodelovanje. Zdi se mi, da smo že začeli počasi misliti in že kar nekaj delati na tem. Vidim možnosti in vidim, da bi se dalo. Eno in drugo. Naredil sem seznam del, ki bi jih bilo treba igrati. Kar zadeva mednarodno sodelovanje,  je tu Varaždin, Rijeka, Zagreb, Beograd, potem pa Budimpešta, Gradec, Berlin ... Vse je možno. Kar nekaj nervoze čutim pred tem 8. novembrom. Saj je od tega odvisen razvoj: ali bomo lahko šli v smer, kamor si želimo, ali ne. 

Veliko detajlov tudi na temo PGD: veliko koordinacije in poslušanja bo potrebno. Problem je/bo uskladiti vizuro z dvorane, višino portala, širino portala, pododrje, zaodrje – vse to glede na lučno-tehnološke zahteve odra in glede na misel po čimboljšem izkoristku prostora. Koliko bo zdaj Andrej voljan sodelovati z nami? Koliko se da korigirati potem?  

Čutim, da se bliža čas sprememb. Veselim se jih, hvala bogu, vendar me je tudi strah. Vem, da se počasi kažejo motivi za ostati v GP tudi v drugem mandatu, hkrati pa je možno, da tukaj ne bom imel več kaj iskati. Če ne bo možnosti za razvoj.  

Kaj bo z gradnjo, kaj bo z igralci? To me zanima. Najbolj igralci, ker brez njih ne bom mogel nič. Hiša bo že še prišla na vrsto ... 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

107 - Podžupana Ervina Hojkerja, me je spomnil danes Franc Mlakar, kar nekako malo pozabljam. Priznam, res je. Hojker je zelo podpiral naša prizadevanja. On je bil z nami na dvorcu Zemono, ko smo prepričevali ministra Pelhana, da naj na Ptuju podpre ustanovitev poklicnega gledališča. On je imel z ženo abonma, prihajal v gledališče redno in spremljal naše delo. Mogoče pa se je z "imate dovoljenje?" samo pohecal, sam pa nisem bil takrat kaj dosti za hece. Tako je to. Vsak živi v svoji glavi. Vsaj jaz sem. Kaj bo, če bo, ko bo, ali sploh bo?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

Nasledji zapis prispevam: Anica Strelec. 
V. d. direktorice sem bila od 1. 9. 2008 do 31. 3. 2009 

Sezona 2008/2009

Odlok o ustanovitvi Gledališča Ptuj, dne 4. decembra1995, je bil moj in številnih Ptujčanov, najbolj pričakovan dan v življenju. Po prvih »porodnih krčih« glede vodenja gledališča, me je takratni v.d. direktor Franc Mlakar povabil k sodelovanju, ki sem ga z velikim veseljem tudi sprejela. Spomin na prvih 11 otroških gledaliških predstav v poklicnem gledališču, ki so bile v celoti razprodane, na iskrice v očeh otrok in učiteljev, mi je neizbrisano ostalo v spominu. Sprva ni bilo vse idealno, za delo ni bilo na razpolago ničesar, ne inventarja,  pisarne, niti pisalnega in fotokopirnega stroja, vstopnice smo kupovali v knjigarni, jih žigosali za evidenco, dvorano z vso opremo vred pa smo najemali od ZKO Ptuj, plato pred gledališčem je  bil »sama luknja«. Ob pomoči vseh, takrat zaposlenih in lokalnega obrtnika, smo hitro poskrbeli za varen dohod vseh obiskovalcev. 

In prva premiera predstave Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka, živi še danes. 

V času delovanja Gledališča Ptuj oz. Mestnega gledališča Ptuj sem zelo dobro sodelovala z vsemi direktorji, posebej še s Petrom Srpčičem. Od 1. septembra 2008 do 31. marca 2009 sem bila, po spletu okoliščin, imenovana tudi za v. d. direktorice Mestnega gledališča Ptuj. V tem, času smo izvedli 2 premieri, Festival monodrame, pripravili programe za prihodnje leto in odpravili pomanjkljivost z znižanjem balkonov za boljšo vidljivost obiskovalcev. V času obnove gledališča pa smo gostovali na različnih lokacijih po Ptuju in okolici. 

Do upokojitve, koncem leta 2016 sem sodelovala pri preko 4000 gledaliških dogodkih: premierah, vseh Festivalih monodrame, Poletnih večerih gledališča Ptuj, Ob -programu, SKUP-u  - Slovenskem festivalu komornega gledališča, pri vseh prost produkcijah doma in na gostovanju po Sloveniji in zamejstvu, pri abonmajih za odrasle, mladino in otroke – kot koordinatorka in organizatorka vseh prireditev.  Organizacija in koordinacija predstav je bila zelo otežena, saj gledališče ni imelo zaposlenih lastnih igralcev, le kratek čas enega. Včasih je bilo potrebno več kot petdeset klicev, da smo lahko odigrali eno predstavo …  Hkrati je bilo v mojem opisu del nalog tudi vodenje celotnega knjigovodstva in računovodstva, skupaj s sodelavci smo vsako leto pripravljali finančne programe in finančna poročila za Mestno občino Ptuj in ločeno še za Ministrstvo za kulturo … dela je bilo za tri osebe. Bilo je veliko stresnih situacij, še več pa lepih trenutkov. Tudi drugi,  moji nepogrešljivi sodelavci, so opravljali dela za več oseb hkrati: Irena Meško, Simon Puhar, Andrej Cizerl-Kodrič, Danijel Vogrinec, Petra Kurnik. Bili smo neizmerno ponosni tudi na vse prejete nagrade za naše predstave in igralce.  

Velika čast mi je bila spoznati mnogo slovenskih igralcev, režiserjev, glasbenikov, pisateljev, direktojev drugih gledališč, organizatorjev kulturnih prireditev po Sloveniji in tujini ter drugih ustvarjalcev. Ob razumevanju svoje družine, moža in otrok, sem lahko izživela sanje delati v gledališču. 

In tako je postalo gledališče način našega življenja. 

Ana Strelec Bombek, koordinatorka in organizatorka kulturnih prireditev 

Ptuj, november 2025 

***

Samo M. Strelec:
Hvala, Anica. Peter, zdaj si pa ti na vrsti. V administraciji "MgPuzzlov" sem nastavil dovolj "praznih člankov" - 10 prispevkov sem namenil zate, če bo treba -, ki čakajo na tvoje spomine, tudi najbolj sveže. No, in potem bo 29. članek prispeval dan pred obletnico (25. 2. 2026) Vlado Novak, s spomini na prvo premiero, Govor malemu človeku. 30. članek pa bom 26. februarja 2026 napisal sam in v njem opisal svoj spomin na decembrsko obletnico (4. 12. 2025). Torej, Peter: it's your turn. Vem, da se ne da to hitro, ampak pač povem: prazen prostor je že namenjen tvojim prispevkom, tvojim spominskim koščkom, ki jih je veliko in bodo še kako lepo in celovito sestavili našo skup(nostn)o sliko ptusjkega gledališča.
Seveda pa še naprej vabljen tudi vsi drugi: gledalci, člani strokovnega sveta, sveta zavoda, ex-župani, zaposleni, ustvarjalci - gosti ... - naš skupnostni formta je odprt in sprejemljiv in vkjučujoč za prav vsak, četudi najmanjši košček. Kako? Na mail mi pošlješ. Ali komentiraš objavo na Fb; jaz pa tvoj košček nemudoma pripopam tule, spodaj.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001

Nasledji zapis prispevam: Rene Maurin.
V. d. direktorja sem bil od 3. 1. 2002 do 30. 9. 2002, nakar pa direktor med 2003 in 2008.

S težavo začenjam sestavek o svojem mandatu v Mestnem gledališču Ptuj, ki je v spominu še zmeraj svež. Tako svež, da še ni postal tisti pravi spomin, ki s svojo oddaljenostjo omogoči užitek o uspešno opravljenem delu, in blag nasmešek nad tistim, kar je bilo neuspešno. Še zmeraj sicer skrbim, spremljam in razmišljam o mgP. Priznam, vsak dan nekoliko manj ... Približno tako, kot po koncu kakšne ljubezenske zveze. Tudi ne vem, ali je po ločitvi možno ohraniti pristno prijateljstvo, vem pa, da je biti direktor tega gledališča prav gotovo skoraj zakonski stan. Verjamem, da je bil za mojega predhodnika, verjamem, da bo za naslednika/co ... Delo v majhnem kolektivu ptujskega gledališča je predvsem odvisno od medsebojnih odnosov, saj je za delovanje te majhne črne škatlice potrebno bistveno več, kot le golo izvajanje dolžnosti iz opisa delovnega mesta. Samo na ta način lahko ta David med slovenskimi gledališči ustvarja pogoje za gledališke avanture, ki najdejo svoje mesto v širšem geografskem in duhovnem prostoru. V svojem mandatu sem to želel deloma spremeniti. Skrbelo me je predvsem, kako dolgo bo kolektiv zmožen takšnega svežega entuziazma in požrtvovalnosti, hkrati pa sem želel, da bi se mgP razvil v gledališče, ki ni podložno lokalnim, privatnim in aktualno političnim stanjem. Kot tujec na Ptuju sem v takšnem pristopu videl edino možnost svojega delovanja, saj lokalne vloge oziroma moči nisem imel. Hkrati se mi je vrednost in potencial tega gledališča zdel prevelik, da bi se ga omejevalo na vlogo lokalnega uličnega žonglerja, ki žonglira s tolikimi žogicami, kot mu jih vržejo lokalni veljaki, pa čeprav zgolj eno. Zavedam se, da je gledališče edina preostala lokalna umetniška oblika, ki se nehote upira globalizaciji in ki ima svoj smisel ter vrednost predvsem v nagovoru geniusa loci. In v naši deželi, v našem minimundusu nas je zgolj deset. Zgolj deset, ki jim je omogočeno in zaupano stalno ter zagotovljeno poslanstvobdenja nad našo lokalno resničnostjo, in še: za dober meter povišan prostor, ki nam s svojo vzvišeno lego tako jasno oznanja pomen našega dela. 

V tej epruveti, v kateri smo poizkušali spojiti te sestavine z dodatki raznih plemenitih kovin, je tako nastalo marsikaj. Včasih zgolj dim, včasih nič, kdaj pa kdaj pa tudi pravi blisk in pok. Izpolnitev želj po ustvarjanju vsebinsko prodornega gledališča se je začela uresničevati predvsem v zadnjih letih mandata, ko je nemalo vsaka produkcija dosegla resno pozornost občinstva na Ptuju in širše. Želel sem, da pokažemo, kaj bi ptujsko gledališče lahko bilo, ne zgolj, kar je. Želel sem, da se vsaj za trenutek na obzorju zasveti laterna, ki bi očarala in zapeljala mgP na pot proti naslednji stopnji svojega razvoja. Želel sem, da okolje in financerji spoznajo vrednost tega zavoda in ljudi, ki ga s svojim delom oživljajo. Mogoče sem tudi upal, da bi se držali slavne krilatice, ki je tolikokrat donela izza govorniških pultov, da bodo podpirali uspešne in požrtvovalne, da bodo dodali k vsakemu lastnemu prisluženemu centu še enega svojega. Če bo temu lako, bo pokazala prihodnost, ki pa je glede na svoje recesivno-krizno-stagnacijsko izbuljene zelene oči gotovo negotova. Morda pa bomo dobili kaj več, ker si že ves čas kave plačujemo sami? Morda se bo zaradi naše pregovorne skodelice kave in kofeinskega varčevanja proračun za kulturo le odlepil od te procentne dvojke, ki jo dobivamo že desetletja? 

Vem, vem, oddaljujem se od teme, toda iskreno, svoje delo težko ocenjujem. V gledališču je to delo občinstva in kolegov. Ne želim oceniti, kateri projekti so mi bili ljubi in kateri ne, saj jim je ljubezen ali prezir naklonilo že občinstvo. Kako je potrebno nadaljevati pot gledališča, nimam pravice, ne želje modrovati, saj je zadnje, kar potrebujemo, še en svetovalec ... Zapustil sem krmilo in oglasil se bom le, če bo naslednji kapetan tako želel. Vse, kar lahko povem, je, da sem hvaležen, da sem lahko bil del zgodbe tega gledališča, ki je resnično živo in krvavo. Del gledališča, ki ne uživa v tradicionalno polnem bančnem računu in kolektivu, ki meji na zavod za zaposlovanje. Gledališča, ki se hkrati bori za kruh in šampanjec, ki ni imelo strani, ima pa aplavze ..., ki ima polne in prazne dvorane, slabe kritike in nagrade ..., ki ima enega igralca, odpada ometa ..., toda vedno, vsak posamičen dan vero v gledališče, v možnost, da se lahko svet spreminja tudi brez kamna in palice. mgP ima vero v gledališče kot majhno svetišče svobode, iluzije, ideala in etike, ki so izginili s polic naših vrednot, da bi napravili mesta konzervam s pasteriziranim kapitalskim donosom in tetrapakom genetsko modificirane sreče z dvomesečnim rokom trajanja. Majhno gledališče z velikim srcem. S srcem, ki je večje od klimatske naprave in sinapsami, daljšimi od vseh DMX-linij. To je vse, kar gledališče potrebuje. Samo temo in tišino, ki nas popelje iz realnosti, ter hrabrost, da spočne tisto novo resničnost ... 

Aha. Gotovo boste pogrešali, če ne napišem kaj o obnovi ... Toda, povem vam, to bi zahtevalo samostojen spis večjega obsega. Kljub temu bom zinil en nesramen, nekorekten stavek, ker vem, da vas zanima predvsem to. Vseh problemov je kriv ... Povabite me na kavo, pa vam povem. Zdaj, ko nisem več direktor, imam manj družbe in več svobode. 

In namesto slovesa ... Iskreno obžalujem in priznavam napake, ki sem jih storil na tej poti. Upam, da bodo izginile kot vodene koze ... Hkrati upam, da bodo kritične misli vsaj delno pospremljene z zavestjo o uspehih, h katerim sem po svojih močeh prispeval. In upam, da se bo razraščalo dobro, plevel pa bo izginjal. Verjamem da bo, ker navsezadnje je gledališče tako zelo drugačno od sveta ... 

Bon voyage mon cher, mon grand petit théâtre! 

Rene Maurin 

(Maribor, 21. 12. 2010)

***
Samo M. Strelec:
Rene, saj veš, da te bom povabil na kavo ;-) Hvala ti za ta zapis oz. oris od takrat, hitro po koncu tvojega mandata. Obnem pa oprosti prosim že vnaprej: še te bom gnjavil, da se kdaj, ko boš imel več časa in boš končal to lepo in veliko delo, ki si si ga zadal zadnje čase, razpišeš in vso stvar "razbiješ" na manjše koščke. Vendarele si vodil hišo osem let in prepričan sem, da je kar kaj podrobnosti, ki bi bile zanimivi pixli v naši skupnostni sliki. No, do kafeta torej; lahko s smetano, magari na Smetanovi ;-)