MGP. V srcu mesta. Že od 1752.
Pretekli članek: Ptuj v začetku devetdesetih let preteklega stoletja
Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Miran Murko, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen
1992
Na odprtem morju - podatki
Na odprtem morju - fotografije
Eto, sem ves čas do sedaj mislil, da je bilo to leta 1992. Pa je bilo '93, tako pravi preverjeni Repertoar.
Sestavila se je torej skupina ljudi, ki bo čez čas na glas pomislila: Ptuj si zasluži ponovno poklicno gledališče.
Igralce sem nabral v Brankini gledališki skupini: Neša, Tadeja (kasneje ga je zamenjal Boris Miočinović. Ali je bilo obratno? Sploh pa: zakaj že je prišlo do alternacije?), Urško, Ervina. No, Gregorja sem šel spoznat v ormoški hotel. Takrat je še obratoval. V zgodbi smo potrebovali "Suhega" in Nešo je bil za to ravno pravi, "Srednjega", to je bla Urška in potem še "Debelega". Gregor je z veseljem sprejel vlogo. Igro je prevedel prijatelj z ZKO-jevskih seminarjev, Darko Čuden.
Ptujska Komunala je praznovala svojo 40-letnico. Prve scenske skice za uprizoritev so bile narisane sicer za prizorišče v Termah. Ampak sem se ustrašil kopališkega reda, higienskih predpisov, postavljanja tribune, slišnosti, osvetlitve ... Ničesar nismo imeli. ZKO nam je prijazno dal "streho nad glavo" in vadili smo lahko v gledališču, potem pa sem odkril Ljudski vrt, vrbo žalujko ... Vesna si je zamislila scenografijo in jo podpisala precej izvirno: Vesna & Natura. No, in Komunala je rekla: okej, bomo mi uredili otoček, postrigli staro, razmršeno vrbo in za našo obletnico postavil celo vodomet. (Vodomet je še danes tam. Vrba tudi.)
Kam bomo pa dali publiko? Na "morju" bi bilo treba zgraditi splav. Kdo ga bo? Koliko bo to stalo? Kje naj dobimo denar?
Ne vem, kako smo prišli do SV. Ja, slovenske vojske. Nek poveljnik, komandant vojašnice (se je pisal Murko, ali Ribič?, Štajner ali Steiner? - Ta zadnji se mi najbolje sliši) v kasarni pod gradom, je poslušal naše sanjarije in potem dejal: "Če smo lahko forsirali Dravo, bomo pa še tale ribnik."
Pojma nisem imel, kako se forsira.
Z Drave so pripeljali čolna, gor postavili konstrukcijo, jo podeskali ... in imeli smo tribuno za okoli 180 ljudi (bi rekel).
En čoln je ostal prost - z njim so nas potem, ko smo končali bralne vaje v gledališču, okoliški blokovski deca vozili na otoček in nazaj. Ja, včasih tudi Peter, ki je bil asistent režije.
Osojnikova šola (Osnovna šola ljudski vrt) nam je posodila avlo, da smo lahko v njej hranili kostume, rekvizite in ostale drobnarije.
Predvsem pa je prijazen sosed, gospod ... Kostja Kolarič (? - ali njegova mama?) prispeval: priklop za elektriko. Plus elektriko. Brez števca. Gratis, po moje. (Upam, da smo se zahvalili. Če ne, pa sedaj, g. Kostja.) Fenomenalni Bezo je vse to skupaj naštelal in povezal in posvetil, da je bila luč! Cico pa je poskrbel za ostale tehnikalije.
Na premieri, za občinski praznik, takrat še avgusta, je bilo za vse premalo prostora na tribuni. Tri, če ne štiri krat toliko ljudi je bilo okoli, na obrežju ribnika. Nekdo me je potem še leta zatem k..cal (krcal, če želite, da isto povem spodobno): češ, da smo totalno zaprli promet v križišču pri šoli, da ni mogel z Rimske ploščadi z avtom k svojim staršem na Kajuhovo.
Kolikokrat smo igrali? - Pojma nimam. (Vidim zdaj na Sigledalu: enajst krat.)
Šest krat, piše, smo celo gostovali! Spomnim, se, kako smo šli v Avstrijo, blizu Gradca, v Gleisdorf, se mi zdi, in na meji je Urška ugotovila, da nima osebne izkaznice ne potnega lista. Oz. imela je sestrino osebno, če se dobro spomnim. Kaj če je ne spustijo v Avstrijo? Čez par ur imamo predstavo?! Imeli smo srečo. Ni nas gledal. Odigrali smo predstavo v Avstriji, halo! (Mogoče nam je to uredila Mira Lenart, hči ptusjkega predvojnega trgovca Lenarta, ki je tam poučevala. Ali Edward Hauswirth? Ne vem. Šlo je za neko gledališko srečanje, pa so povabili tudi nas. In nam celo napisali kritiko v njihovem časopisu! O majn got, kako smo bili veseli.)
Zdaj vidim, da smo v Repertoarju - eno leto prehitro - že navedli, da je šlo za Gledališče Zato. Ne, Zato.-ja še Na odprtem morju ni bilo. Ustanovili ga bomo naslednje leto; na tajnem glasovanju - izboru imena, na Tesarski 18 v Ljubljani, kjer sem stanoval.
Savo Djurović je oblikoval plakat za uprizoritev: trije pari nog plus intervencija, narisana na roko. Ni še bilo računalnikov. Postavljanje plakata se mi je zdela cela znanost. Mogoče je ravnokar prihajal CorelDraw. Ne vem. Vsekakor se mi je zdela Savova kombinacija "strojnih črk" in ročno vrisanega morskega psa, z ostrimi čekani, zelo posrečena.
Producentka je bila Branka, v ekipi tudi bodoči profesionalci - Nešo in Gregor sta tisto poletje uspešno opravila igralske sprejemne na AGRFT; Tadej jih bo čez par let in Peter bo šel študirat režijo. Plus navihani Ervin in simpatična Urška, matematičarka, ki še danes veselo skače po odrih, Boba pa je kot padalec kar z drevesa noter (v zgodobo) padel.
Pili smo na Prešernnovi, na vogalu, pod črno parlerjansko masko, v kafiču ... - kako se mu je že reklo? - Piramida, me je te dni na vajah spomnila Irena; ali pa v Orfeju ... ali pri Simi. Kjerkoli že pač. Sedeli smo, se režali in ure pogovarjali o tem, kar počnemo.
Pojavil se je neki gospod Borut Sagadin - pri Komunali domnevam, da je bil v službi. Prevzel je marsikaj; še danes se spomnim, kako sem si oddahnil, ko sem takoj videl, da je človek mož beseda. Dvigal je telefone, se javljal, naredil, kar je obljubil. Takrat seveda še nismo imeli mobitelov. Zjutraj zgodaj se ga je dalo dobiti in ja, Borut je bil - zdaj to vem še bolj - nek popolnoma zanesljiv člen, ki je rešil marsikaj, kar si sam niti predstavljati nisem znal (kje bomo dobili, od kod pripeljali, kdo bo ..., kdaj bo ..., ali bo sploh to izvedljivo itd. ?)
Gostovali smo v Ljubljani, Gorici, Slovenj Gradcu.
Bil sem srečen. Zdi se mi, da smo skupaj čutili, da delamo nekaj pomembnega, krasnega. Nekaj nevidnega nas je povezovalo, sanjarili smo in se veselili “izumov”, ki smo si jih izmišljali na odru.
Ptujski tednik - Milena Zupanič (Cestnik), je pisala o nas!!!!
Neki brezimneži smo naredili nekaj novega. Naočeh javnosti. V našem mestu.
Bili smo ponosni.
Poneslo nas je. Mi bi še. Ponovimo. Naredimo še kaj novega. Še kaj drugega.
In res, po glavi se mi je začel motati nov projekt.
Kako bi se naslednjega lotili še bolj "profi"? Izven okvirjev ZKO-ja (Zveze kulturnih organizacij)? Ne znamo prodajati vstopnic, ne znamo z računi, najavami ... Nimamo denarja. Kje bomo dobili sponzorje? In če jih dobimo, kam bodo nakazali denar?
Pojma nismo imeli, kako se osamosvojiti, biti “profi”. Vsaj jaz ne. Saj, v teoriji mi je bilo že jasno: pri gledališču imaš zmeraj umetniški sektor (ustvarjalce na in za odrom) in tiste, ki umetnost omogočajo (upravljalsko-tehnični sektor). Predvsem pa moraš imeti v začetku denar; nekdo mora “investirati”. Verjeti vate. Videti v tvojem početju smisel.
Mi od vsega tega nismo imeli nič. Razen želje, da bi. Mi nekaj bi.
Sosedovemu Miranu sem (najbrž) težil z načrti, idejami, sanjarijami ... takrat je Miran že bil v službi, si mislim ... Pa mi je nekega dne rekel:
- Idi do Franca ... Mlakarja. Mogoče bi pa on znal ...
In sem ga poslušal in šel.
Prihodnjič: Zaprta vrata, 1993
---
Kakor zmeraj: dobrodošel/la s svojimi spomini. Na FB ali samo.strelec@gmail.com.
****************************
Miran Murko:
Koliko se jaz spomnim, je bilo ta pogovor v moji študentski sobi v Rožni dolini. Torej pred letom 1993, ko sem se zaposlil. Pogovor pa je tekel o tem, da bi rabil nekoga, ki kaj ve o kulturi in bi znal zadeve povezati in organizirati. Tako sva prišla do Franca (po mojem spominu).
Branka Bezeljak:
Samo, uprizoritev je tekla pod imenom Teater III. Na nekem razpisu smo po profesionalni uprizoritvi Aneksa dobili veliko premalo denarja, da bi lahko naredili novo predstavo. Ker nisem imela volje in energije, da bi se borila naprej, sem ta sredstva prepustila vam, da jih ne bi bilo treba vračati. Mislim, da je bilo dovolj za avtorske pravice in fosne - deske za tribuna, ki so jih en večer ukradli. Kako ste nabavili nove, nimam pojma.
Vrba ni ista, tretja je od tiste iz prvovrstne predstave, samo povem, ponovim, kako lepo bi bilo znova tako v Ljudskem vrtu.
Savo Djurović:
Mi je pred leti rekel prijatelj Branko V., da sem zraven pri vsaki pasji/pesji procesiji. In res sem skoraj bil. A ta mi je ostala posebej v spominu, prav zaradi spleta okoliščin kako so se ideje rojevale. Se mi zdi, da sem takrat prvič razmišljal o kanibalizmu. Morda sem kdaj v euforiji Vali rekel "Rad te 'mam za požret".