MGP. V srcu mesta. Že od 1752.
Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992
Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen
1993
Zaprta vrata - podatki
Zaprta vrata - fotografije
Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.
Predstava na ribniku nas je podžgala.
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.
Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.
Kako se pa ti spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?
Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.
V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje.
Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)
Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.
Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.
Gledat nas je prišel tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.
Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...
Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega?
Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako!
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja.
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima.
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?)
Nobene od teh treh, četrto, ampak ...
Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.
Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci.
Zdenko je poročal za Večer, mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju.
Ampak, kako?
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge.
Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model.
V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj.
Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega.
Kaj?
“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče?
Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...
Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".
Prihodnjič: 1994 - Plešasta pevka
****************