MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993

 

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

 

1994

Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografije

 

Bil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.

Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).

Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.

To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.

Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:

Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.

Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.

Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?

Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.

Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.

Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.

Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.

Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."

Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?)  In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...

Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.

Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan. 

Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?

Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.

***

Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …

Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.