Mobilni revež sem,
mobilni revež sem,
tako je EU djala.

Bil je dan mobilnosti. Po radiu so povedali, da smo Slovenci na vrhu lestvice evropske mobilne revščine. Če sem prav razumel, pomeni to naslednje: prisiljen si, moraš imeti denar, da si kupiš avto. Zato, da lahko potem hodiš z njim služit denar.

Včeraj sem ga losal (štajerski izraz za znebiti se ga); imel je šestnajst let, nemški ljudski avtomobil. Z njim sem hodil tam od 2011 žet pridelke svojega dela (gagner de l'argnt, žeti denar, rečejo glagolu služiti Francozi). Na števcu je imel 449 tisoč 120 kilometrov. Pred dnevi sem v luči nakupa novega (rabljenega) razmšljal, kam bi se še midva popeljala, da bi na zaslonu bilo okroglih 500.000. Nisem imel ideje in tako je danes moj kombajn končal svojo karirero.

Kupil sem ga dve leti starega, z nekaj več kot 120.000 kilometri. Z njim sem torej naredil - in on z mano - naj zračunam, ... dobrih 300 tavžent.
Mojster mehanik Jani mi je zadnja leta samo še počasi odklapljal raznorazne eko elemente, ki so bili pri tej verziji blue motion menda dodani na bazični 1.9 litrski dizelski motor, da bi dosegal neke takrat nove super EU standarde glede izpuhov. 

Na tehničnem pregledu sem skoraj malo zardeval, ko sem previdno spraševal gospoda tam - ki ni imel potem, ko mu je vtaknil zadaj noter tisto palčko, nič pripomniti - kako to in ali je sploh možno, da tako stara mašina še ne userjuje preveč zraka in "gre na tehničnem skoz". Ali drugače: a mi gledajo skoz prste ali zakaj se nič ne vidi pri meritvi izpuhov. (Ker pri startu je že fajn črno prdnil.)
"Ne, ne," so mi povedali leto za letom gospodje na tehničnem, "čisto vredu je. Vaš avto je tako star, da pade v lestvice, ki imajo ene čisto druge parametre. Sploh pa, mi ne merimo tega ..., ampak ono ..." In se - jasno - nisem imel volje poglabljati in razumerti, kaj so trdi delci in kaj neki drugi miligrami nečesa drugega.
Če so rekli, da je OK, potem bo že tako. In sem dobil dovoljenje, da se guncava še eno leto. In tako iz leta v leto.

Lani pa me je po skoraj 500 kilometrih vožnje od Ptuja dober kilometer pred lokacijo, kjer sem sredi Splita bival, pošteno prestrašil: stopalko za zavore sem brezupno porival - v prazno! Tudi panično pumpanje ni pomagalo. Z vsemi štirimi žmigavci sem se pripeljal do dvorišča, kjer me je - hvala bogu - čakal parking; potem pa še prijazen vozać HNK-ja, ki me je naslednji dan spremljal do še prijaznejšega mojstra - nekam med tiste visoke splitske bloke - da mi je porihtal bremze in sem varno prišel domov, to se pravi do mojstra Janija. (V cerkvici prek HNK-ja, pri Gospe, sem se zahvalil, da sem še živ.)

Že leta pred tem je svetila lučka za zračne blazine. Jani je pregledal reči in zračna blazine so delovale, le nek senzor na volanu se ni dal prepričati, da je vse ok. Moja dva sta bila v strahu zame. Trdil sem, da airbagi delajo; (pa čisto preprpičan nisem bil nikoli.) Vedel sem pač tole: lahko delajo, pa se kljub temu lahko fentam pri nedolžnem karambolčku; lahko ne delajo, pa bom imel srečo. Včasih je treba imeti srečo.

Jaz sem jo imel.

Pri prevažanju s temle Švabom. In s prejšnjim ni bilo nič drugače in s predprejšnjim tudi ne.
Hecno je, da bi tale moja mašina šla, tako vsaj kaže, še naslenjega pol milijona. Če ne bi pločevina odpadala kot skorja suhega kruha, oblazinjenje notri odstopalo od vseposod in tam, kjer sem med vožnjo levi komolec naslanjal na rob vrat, je v otrdeli plastiki nastala dobesedno luknja.

Oni dan sem šel kupovat v Ljubljano novega (rabljenega). Na netu sem ga našel. Zjutraj sem se pridružil nekomu, spremljal sem ga na pregled v UKC, pa sem si rekel, ko končamo, me bodo odložili in ga grem kupit, na Tržaški je prodajalec, porihtam to en dva tri, pa nazaj na Ptuj že z novim.
Zjutraj sem še enkrat pogledal na splet, kaj v bistvu kupujem, kateri model, letnik in to, da me ne bo prodajalec zalotil, da ko bom prišel tja in rekel, da bi imel oni avto, ki ga prodajajo na netu, pa ne bom točno vedel, katerega. Ker verjtno to ni edini, ki ga prodjajo ... Zato je mogoče bolje, da natančno vem, katerega mislim. Da ne bova tam brskala po spletu in bom s prstom po ekranu kazal: "Totega sem mislil".
Pa mi pri tem zadnjem pogledu na avto.net vrže na vrh zadetkov, "novo": v Celju imajo enega takega, enakega, malo cenejšega in belega. Ne vem, zakaj si mislim, da se bo moj nikakav odnos do čiščenja avta (in ne le čiščenje, pač pa čak i šire) na belem menj videl kot na srebrnem, karšen je ljubljanski.
Zato nisem šel na Tržaško, ampak so me nazaj grede odvrgli v Celju. 

Tam mi je prijazen prodajalec pokazal "moj avto". Med vsemi parkiranimi sem se zapičil v napačnega. "Gospod, vi ste mislili tegale ..."  Vedel sem, da je bel, vedel znamko, ampak ker je šlo za nek pooblaščen servis, so vsi avti tam imeli spredaj isti znak. In belih je bilo ogromno.
"Pardon, res, meni zgledajo bolj kot ne vsi isti ...," se skušam pojasnjevati prodajalcu, ki me rahlo čudno gleda.
Avto se je nahajal v eni od vrst, parkiran globoko nekje pod streho. S prodajalcem sva hitro končala pogovor. "Kupim," pravim.
"Se boste malo peljali?"
"Ne, hvala," rečem. (Sem se že z enim takim rabljenim v Mariboru, kaj se čem še vozit.)
Potem pa se mi zazdi, da bi si prodajalec mogoče želel, da se malo zapeljem s tem njegovim avtom; verjetno zato, da bi mu pritrdil, da je res fajn ta avto; tako kakor on pravi ...
"Okej," rečem, "če se vam ljubi prestavljat vse te avte, bom pa naredil en krog."

In me je poslal na malico v bližnjo oštarijo; med tem bodo prišli menda še drugi prodajalci in z združenimi močmi preparkirali konvoj vozil.
Pojem, spijem pivo - ker avta danes še ne bom mogel odpeljati, ker da denar še ne bo "sedel", tudi če takoj nakažem prek splente banke, menda zaradi banke, ki jo pač imam. In potem, po južni, rešimo vse papirje, dam aro, ki jo, ker smo pred prazniki, ne morejo dati v trezor, ampak bo šla še danes na banko, tako da moramo v neko drugo, glavno stavbo, ampak dobro, pustimo zdaj malenkosti .... -kmalu vse to opravim nakar krenem počasi nazaj proti mestu, peš, do tja, kjer sem zmenjen za prevoz do Maribora z nekim prevozi.org šoferjem z imenom Trajče.
Trajče se mi je po esemesu prijazno zahvalil, da bom prišel nekam bliže, kot je uvodoma napovedal, kje da pobira, zato me je prav zanimalo, kaj za en tip bo ta Trajče s šlifom.

Ležerno se sprehodim do pobirališča, telefon nekaj piska in se navdušuje nad številom korakov, ki sem jih naredil, mi celo čestita, da sem prebil ali sklenil nek krog gibanja al kaj že. Ni važno, briga me; super je; lep dan, topel, sončen, in prav hitro pridem na cilj. Imam še čas, da lahko zavijem v nakupovalno središče in si kupim kaj za piti. Pa vidim pri vhodnih vratih neke masažne aparate, ki osamljeni tičijo tam in čakajo, da se jih bo kdo usmilil. Pri luštni nohtobrusilki, ki ima svoj štant par korakov stran, zamenjam bankovec za pet evrov. "Kako vam dam?" me vpraša. "Kakorkoli mi boste dali, bo v redu," ji rečem in se v sebi muzam besednim slalomskim vratcem, v katere se je zapletla. Zave se jih tudi ona, se nasmeji in mi da drobiž. Potrebujem ga za žeton, žeton pa za masažo.
Odložim rukzak in jopo na sosednji prazen masažni stol in se prepustim obdelavi. Skoraj zaspim, tako mi paše tisto lomljenje od vratu do riti. Pomislim, če si namesto avta mogoče ne bi raje kupil masažnega stola ... (Verjetno stane kaj takega kot vozilo, ki ga nabavljam.)
Zdaj ves svež odfrlim do dogovorjenega pobirališča. Tam stoji s telefonom v rokah še eno dekle. Pomislim, da mogoče tudi ona čaka, da jo pobere Trajče.

In moja pomisel kmalu meso postane.
Trajče pobere njo in mene, nakar še - očitno - svojega prijatelja Marka. Njej je ime Elena. Elena brez H. Trajče je Makedonec. Marko Mariborčan, pozna Latina in Petra iz Baleta SNG MB, ki je od letos menda v penziji. (Ker seveda hitro drug drugega povprašamo, kaj kdo dela in s čim se kdo ukvarja.) Elena je iz Čačka, v Velenju študira energetiko in gre v Maribor k sestri, ki študira gradbeništvo. Tajče je programer, študiral je na Feri-ju; v Mariboru mu je všeč, prišel je iz Makedonije, zdaj je tudi tudi njegov mlajši brat, oba sta zelo zadovoljna tu, kjer sta. Njprej je dve leti živel v Ljubljani, a mu ni bilo všeč: do fitnesa je imel tri kilometre. V Mariboru ga ima čez cesto in to je bil razlog ZA Maribor. V Makedoniji so plače mizerne, pravi. Politika pa da ti ga smeti od zadaj, še preden se zaveš, tako da, ne, ne, v SLO mu je čisto všeč.

Trajče, ki žvi v centru, najprej naredi uslugo Marku in ga odpelje na izvoz Maribor - vzhod. Potem mu Elena pokaže na telefonu zemljevid, kje živi njena sestra. Trajče pravi "petak je, nema veze, cu da te odvedem tamo". Nakar se nekje na Studencih zacikla med neke ulice, navigacija pravi levo, levo se ne da, naredimo krog, več krogov, Trajče nežno preklinja na makedonskiot jazik, češ, pa kam se je to smestila tvojata sestra!? ... Elena potem vendarle reče, da bo že našla in Trajče jo vrže ven, jaz pa ji za adijo rečem, da naj bo vesela, da jo je pobral Makedonec, ker če bi jo jaz, Slovenec, je ziher ne bi pol ure prevažal po Mariboru.
Kje bo Trajče odložil mene, mi je vseeno. Dan brez avtomobila je do zdaj čisto zanimiv; bog ve, kaj me še čaka ... Naj me vrže ven kar tam nekje v centru, kjer stanuje, bom se že sprehodil do Slavije.

Trajče stanuje tik ob avtobusni, zato me lepo odloži dobesedno deset korakov od perona. Hvala, Trajče, adijo, adijo.

Dobro, ampak: na kateri peron naj grem? Kje je bus za Ptuj? Postaja je prazna. Pred prazniki smo in verjetno so se že vsi odpeljali, kamor so mislili. Kličem sina, da ga vprašam, na kateri številki je za Ptuj. Pubec ne dvigne.
Naredim par korakov po postaji in edini bus, ki tam stoji, ima napis: Ptuj - Maribor. Nekako sklepam, da je ravnokar prišel in da bo odpeljal tudi v nasprotno smer.

Ne motim se, šofer mi proda vozovnico do Ptuja.
Potem pa neka punca, ki neodločno vstopa pri Slaviji (in dela za seboj gužvo na vratih) sprašuje, ali je to avtobus za Ptuj. "Pa da," odgovori voznik. Dekle mu pojasni svoje vprašanje; češ da na tabli zunaj piše Ptuj - Maribor.
Šofer se ji opraviči; pozabil je obrniti napis.
Potem med vožnjo navija pravo, čisto, po moje srbsko muziko; cajke, bi rekli Hrvati. Ne vem, kako pravijo temu Srbi. Narodnjaki? (Lepa Brena pa to.) Ni važno. Na Hajdini poberemo še enega potnika in voznik avtobusa ga vpraša: "Do Maribora?". Potnik se reži, kako ga lahko šofer dve postaji pred Ptujem vpraša, če gre do Maribora! Šofer se zave in začne tudi sam smejati.
Videl sem, že od Maribora, da gospod ni ravno pri stvari.
Na relaciji MB - Ptuj je njegovo telo, njegova dušica pa je nekje daleč, doma. Pri deci, pri ženi, si mislim. Melos muzike je njegov pravi, notranji svet. Prazniki prihajajo, on pa si služi svoj vsakdanji kruh v tujem svetu, daleč od doma. Muzika, ki si jo vrti, je svet, ki si ga želi. Ker se pogovarja s potnikom na prvem sedežu na desni - jaz pa sedim le dva sedeža bolj zadaj, ne morem, da ne bi slišal: iz okolice Banja Lukje je.
Aha, muzika je res srbska. Okej, dobro se mi je zdelo.

***

Nedavno si je prijatelj, mlad penzioner, kupil nobel enoprostorca višjega razreda. "Moj zadnji," je komentiral.
Kolikor poznam svoje avtomobilistično-nakupovalne navade, bom mojega novega-rabljenega guncal spet vsaj sedem laških let. Takrat bom zrel za v uradni penzion tudi sam.

Mobilni revež sem, mobilni revež tja: še dve režiji me čakata; še se bom moral priguncati na delovišče. 
Če pa po dveh režijah ne bo nobene bauštele več, mi ne bo treba biti več mobilni revež. Lahko bom tehnološki višek in lahko si bom dal odpoved. Če ne bom rabil avta-kombajna, če ne bom rabil žeti, ne bom več mobilni revež. (Ampak kak drug, he, he.)

Ne, ne, še vedno se je prikazala kakšna nova njivica, ki jo je bilo treba preorati, posejati, požeti.

Ampak res: Ko bom bil velik, bom imel toliko denarja, da ne bom potreboval avtomobila in bom na bauštelo hodil lepo peš.

Peš sem šel s ptujske avtobusne - po ne vem koliko letih - do zjutraj tam nekje sparkiranega avtomobila in potem domov.
Dan brez avtomibla je bil prima. Doživel sem marsikaj.
Ker je bil jutri dan mrtvih, sem pomisil:
Daj bože, da bi, preden bom spakiral s tega sveta, lahko ne več parkiral.