Na živce si grem s tem, o čemer bom zdaj pisal.
Je pa tako, da je že tako.
Ja, življenje je táko.

Z vsemi tremi sem si bil dober. Vsi trije so nedavno nenadoma odšli.

Henri, tako smo ga klicali, me je zalagal s svojimi mislimi. Tri debele, res debele spiralne vezave svojih zamisli mi je poklonil. Sam jih je kasneje tudi izdal v knjigi. Lani poleti sem pospravljal pisarno in so vezave skočile na plano. Ker tele spiralne bukle pač niso fajn za hranjenje. Pijejo živce; okrogla plastika seka ven. Ne da se poravnati z drugimi knjigami.
Henri, si mislim, se tudi ni znal in ne dal poravnati. Z marsičim, si mislim. Ko listam, kar mi je poklonil, sem v to prepričan. Pa je dobro mislil, človek, velikokrat zelo zelo dobro. To, kar je napisal, govori o tem.
Sekal bo spomiin na Henrija ven, še dolgo, vsaj v meni.

Matic, o njem sem že pisal, je bil prijazen mož. Učenju naklonjen. Razumevajoč. Vključujoč bi se reklo danes. Nekonflikten. Vsaj tako sem ga doživel sam. Ko sem delal z njim tik pred odhodom v penzijo intervju, za neko spletno stran, ki je tudi že ni več - in tako ta hip zapisa ne najdem nikjer - mi je na vprašanje, kaj po počel poslej, odgovoril: "V miru bom bral in se imel fajn."
Rekel mi je, da rad in veliko bere. Debele romane je imel v platneni vrečki; to si je nesel iz službe, imel za domov. Zaželel sem mu, da bi se imel fajn, dolgo in veliko in na debelo fajn.
Konec minulega leta nisem mogel verjeti, da mu ni pomoči.

Luka. Dobesedno do pred par dnevi nisem vedel. Prof. Čretnikova mi je povedala, na Fredijevi predstavitvi knjige. Res: čeprav so bili ta dan v mestu trije, štirje "dogodki" (kot rečemo na Ptuju prekrivajočim se prireditvam javnega značaja), ga ni bilo.
Pa bi bil. Luka bi bil že kje. Najverjetneje povsod. Malo tu in malo tam.
Kolikokrat je potihem zamudil v gledališče (in ja, tudi oditi je znal sredi marsikatere predstave).
Potem, ko bi se srečala v mestu, bi me zaslišal, kako se mi je zdelo to in ono in zmasakriral predstavo, s katere je odšel. Videl je vse. Imel je svoje stališče. Izdelano. Imel je svoj okus.
Menda je zadnje tedne narekoval spomine. Sam se ga bom spominjal še dolgo. 

***

Na živce si grem, ker ne vem, kako bi povedal, kar sem, pa da to ne bi bil nekšen poslovilni jamr.
Na živce mi gre, ker o ljudeh pišemo, ko jih več ni. Namesto, da bi o njih pisali, jih portretirali, jim postavljali "spomenike" ..., dokler so.
Na živce mi gre, ker slutim za tem smrtoljubno kulturo. Ki bo čez par dni praznovala; na dan, ko je The Pesnik umrl.
Tistnega dne, ko proslavljamo nekogaršnjo smrt - in se pri tem ne znamo, ne moremo veseliti, proslavljati, kot oni daljnji Indijci tam nekje daleč, da je človek šel v večno življenje - smo slavilci tanatosa. (Ne čudi me, da smo si nekako kompenzacijsko umislili Ta veseli dan kulture, na dan psenikovega rosjtva.)

Henri, Matic, Luka - so bili naši zelo fajn someščani, če mene vprašate.
Manjakli bodo v naši skupnosti. Vsak posebej. Že kako.

In še enega, nedavno umrlega Ptujčana bom omenil: v Sestržah rojenega svetovno znanega nevrokirurga Vinka Dolneca. Žal o njem ne morem pisati. Bi pa bilo treba, si mislim.

Nauk zgodbe?

Dokler so, jim dajajmo prostor, postavljajmo pred usta mikrofone in jih poslušajmo, fajn someščane in someščanke.
Skupnost nekdo mora skup' držati.
Taki jo; če jo kdo.

***

Fotka je s starega mestnega pokopališča. Zadnje čase sem občasno šel v službo peš. Tako sem se okoli novega leta med potjo prek pokopališča zapletel v klepet z nekim ex-Ptujčanom, ki pride na Ptuj, pravi, redko; da obišče mamo. Spraševal me je, zakaj da so nagrobniki postrani, zakaj ležijo razmetani po tleh, kdo je to dopustil ... Ah ja. Bil sem tiho. Pozdravila sva se in zaželel sem si, da ga ne bi več srečal. Oz. da bo odgovore na svoja vprašanja dobil drugje.