Sem nedavno pisal, da ne bom pisal o predstavah, ki jih gledam. In tudi razožil, zakaj mislim, da to ne gre.
Zdaj pa ne bom držal obljube. Snedel bom dano besedo. In to z največjim veseljem!

Torej:
Šel sem gledat v celjsko gledališče predstavo z naslovom Druga preteklost, odrska freska.
In ta freska bo zdaj ta izjema. Ker je izjemna.

***

Če imamo v šolah kaj takega kot fond ur, namenjenih za t.i. domovinsko vzgojo, predlagam, da uvrstijo ogled te uprizritve v obvezni program.

Zakaj?

Vinko Moederndorfer je napisal roman Druga preteklost, freska. Dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen sta roman dramatizirala in skupaj s sodelavci in tako rekoč skoraj celim igralskim ansamblom SLG Celje postavila na oder odrsko fresko.
Velika postavitev, odlični so, vse igralke in igralci, pet ur traja vse skupaj in užival sem na polno!

Kaj je freska? Na Ptuju to dobro vemo. Nekaj, kar sliši na "friško". Pa je v resnici že dolgo, dolgo tam. Na steni, zidu, stropu.

Domovina je ta frišna tema. Ker nekaj več kot trideset let je vendarle v resnici le pihljaj vetrca.
In druga tema: malo daljša zgodovina. Tam nekje od prve vojne, med obema vojnama, po drugi vojni in do osamosvojitve 91.-ega seže tale Vinkova freska.
Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni, recimo. Beli in rdeči. Črni. Zmagovalci in poraženci. Kaj se je zgodilo takoj po drugi vojni ... Vse to so pač teme, od katerih nas razganja še danes. Da smo kot narod razdvojeni. Razpočeni. Na pol presekani. Polarizirani. Eni včasih celo naelekreteni. Razpištoljeni. Še dobro, da nimamo doma pištol.

Nisem bral romana. Še ne. Ko bom poleti imel čas, bom prebral še roman. (800 strani le ni kar tako.)

Uprizoritev pokaže, kako počasi in najprej neslišno pride vojna. Zdavnaj preden poči prvi šus. In kaj pride z njo. 
Kako je s političnimi strankami.
Kako je z vladajočo ideologijo in ideologijo, ki to ni in bi to rada postala.
Kako je z revolucijo.
Kako je z ljudmi.
Zagledamo se v špeglu.
Nemec v nekem trenutku pove, kako nas vidi, Slovence. (Mi pa imamo tujce načeloma radi. Še posebej, če lepo govorijo o naši mali, lepi deželi.)
Vidimo, kako je z državami.
Vidimo, kako je z oblastjo.
Kako je z borbo za oblast.
Kako je s prevzemanjem oblasti. Kako s sestopanjem z nje.
Ali z izgubo oblasti.
Ter vihranjem zastav.
Vse to gledamo v celjksi uprizoritvi.
Ampak skozi intimo posameznikov, navadnih ljudi, kot sva jaz in ti.
Konec koncev skozi libido. Ali za začetek predvsem skozi libido. Fuk po domače.

Igra pokaže zgodbe vsakdanjih ljudi. Kdo so, kaj počno, kaj bi radi bili, po čem hrenpenijo, kaj jih žene. Kaj vleče. 
Čeprav si je romanopisec stvari izmislil, mu verjamem bolj kot zgodovinopiscem.
Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci.
Rambo Amadeus je rekel, da bi zato zgodovino v šolah prepovedal. In namesto nje uvedel kot obvezni predmet futorologijo. (Nedavno sem ga na spletu slišal goovriti o tem. Če bi vedel, da to misli, bi ga takrat, ko je igral pri Nešu na Ptuju - mislim, ko ni igral, ker ga je s Panorame pregnal dež - šel poiskat in razredet kakšno na to temo. Prihodnost tudi mene rajca bolj kot preteklost.)

Druga preteklost.
Če kaj, bi to uprizoritev morali videti vsi šolarji. Kar takoj, nemudoma, ko se začne  - v katerem razredu že? - govoriti o državi in zastavi, očetnjavi ... O naši skupni EU državi itd. ipd. (Ko se uboga deca v šestem mora učiti kaj je evropski svet in kaj evropski parlament, sozd in ozd ... Aja, pardon, to ni zdaj, to je ena druga preteklost.)
Če kaj, bi to uprizoritev morala posneti nacionalna televizija.
(Bil bi po Vinkovem romanu seveda tudi odličen film.)

No, kdo bo predlagal, naj RTV SLO posname uprizoritev? Če pa že dolga leta nič več ne snema gledaliških predstav. Nekoč je bil za to denar. Še prav posebej za domače avtorje, še bolj specifično za krstne uprizoritve. In vse to Druga preteklost mimogrede je. Denarja kao ni.
(Če bom pisal predsedniku sveta RTV, ki je naših krajev list, da naj posnamejo Celjane, mi bo rekel, da so uredniki avtonomni itd.)

V tem vidu si zaželim, da bi bil nesramno bogat. Da bi imel toliko denarja, da bi poklical in rekel: "Plačam produkcijo. Pa še distribucijo. Razmahaj po vseh slovenskih šolah."
Aja, pa pravice plačam za predvajanje za naslednjih 33 let. Vsako leto za vsak državin praznik na prvem programu nacionalke. Že kar nocoj, recimo, za zaključek tega veselega dne.
Mogoče bi potem, nekoč, čez 33 in več let, "spravili ven" iz naših zabarvanih glav fleke čb razmišljanja. Celjska predstava bi lahko bila naš ko/r/l/eketivni vanish.
In spet pomislim na ukrajilnskega bogatuna, ki mi zadnje dni odzvanja po glavi:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.
                                                                           Victor Pinchuk

Žal mi bo. Ker bo nekega dne uprizoritev šla s programa. V razrez. Na smetišče gledališke zgodovine. 

In bo škoda. Da odrska freska ne bo ostala vsem na ogled.
Škoda, če ne bo postala obvezno domače gledanje.
Najbolje v prime time terminu.
Potem bi vedeli, kako je to (bilo): z nami, v naši dolini; na sončni strani Alp.