Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.
Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.
Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?
Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)
Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej.
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".
Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.
Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.
Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.
Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?
Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.
Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina.
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.
Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin
Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.
Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.
***
Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?
Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.
Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.
Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.
Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.
Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.