Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)."
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!
Prejšnja nadaljevanja:
**
3. oktober 97’
Mimo je Petrova premiera. Fino je bilo. Predstavo Anica že pridno prodaja. Po mestu slišim, da je otrokom stvar zanimiva, da se otroci doma igrajo Kumine in Bartolomeja ... In to je dobro.
Še je nekaj težav s projektom glede sponzorskega denarja. Drugače pa čutim, da je ekipa doživela delo na Ptuju kot zanimivo in da so se dobro počutili. Peter celo pravi, da je to najboljše gledališče. Kjer se da delati tako kot si želiš. Tudi z delavci gledališča je bil zadovoljen, še posebej poudarja Marijana.
Zdaj so pred premiero “Rusi”8. Tako jih vsi kličemo. Ogledal sem si generalko. Ja, gre za realizem v uprizoritvenem smislu. Igra je težka, za igralca zahtevna, treba je izigrati mnogo nians, poltonov, različnih podtekstov... Sam se sprašuejm, kako se bodo nanjo odzvali gledalci. Zdi se mi, da že kar nekaj časa na Ptuju ni bilo tako “preproste” (v uprizoritvenem smislu) predstave. Kako se bo gledal ta realizem? Zdi se mi, da je lahko v redu, če bosta pritegnila gledalce na začetku in če jima bodo verjeli. Sicer pa bi lahko izgledalo tudi malo hm... kaj naj rečem: na četrt amatersko. Z več hotenja in ambicije kakor pa se nato vidi v izvedbi. Najbrž bi to morala igrati nekoliko starejša igralca in to že skoraj nekakšni zvezdi... Ne vem. Vsekakor zelo me zanima, kako se bo odzvala publika.
Preseneča me, da smo dobili v nabiralnik ob gledališču kar nekaj formularjev, kjer nam potencialni obiskovalci sporočajo, da bi želeli biti obveščeni o dogajanju v našem gledališču na svoj dom. Fino se mi zdi to.
V ponedeljek naj bi začel delovati Janikin bar - gledališki klub. Upam, da bodo ljudje veseli nove pridobitve in da se bodo tudi zaradi tega pri nas bolje počutili.
Anica je končala vse plane za 98’. Tako za MOP kakor tudi za Ministrstvo. Zdi se mi, da sta oba plana zelo dobro pripraljena. Če bi uresničili vsaj tri četrtine načrtovanega, bi bilo to odlično. Stvari se mi zdijo sicer dobro zastavljene, vendar je vse vprašanje denarja. Vsaj kar zadeva investicijsko vzdrževanje (oder in Hercegova).
Še veliko stvari se dogaja na enkrat. Zdaj, ko sem v Kranju, se mi kar včasih stoži po Ptuju, začutim, da nimam stoodstotnega stika s firmo. Delo kljub temu dobro teče. Hkrati pa mi distanca omogoča razmišljanje v velikih zamahih, lokih. Lažje vidim prednosti, šibke toče in vrzeli v našem delu. Ko sem samo doma, se začnem zgubljati v nekakšnih podrobnostih, detajlih in malenkostih.
Prav ta vizionarski del se mi v zadnjih dneh zdi tako pomemben. Namreč vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar imamo možnosti, da ostanemo “na sceni”, na “trgu”.
V torek imam z go. Marjano Ravnjak intervju na Radiu SLO, 3. program. Čutim, da se moram pripraviti. Biti jasen, odkrit in nekako “spodbuden”. Vem namreč, da je ob umetniških vprašanjih in dilemah vodenja gledališča na Ptuju lahko veliko pomislekov glede smeri razvoja gledališča. In tu želim jasno in trdno zastopati svoja stališča in poglede. In pokazati smernice za možen razvoj. Glede na to, da vse te elemente zelo dobro poznam, mislim, da ne bi smel biti problem. Želim pa se nekako tudi vživeti v nekoga, ki zgodovine gledališča na Ptuju ne pozna in mu v kar se da strnjeni obliki in z najnujnejšimi podatki omogočiti vpogled v bistvo, jedro razmišljanja glede Ptuja.
4. oktober 1997
Delal sem danes. In spravil stvari spet nekako na “zeleno vejo”. Pripravil sem se na ponedeljkov sestanek, se zorganiziral, pripravil materiale za Ravnjakovo.
Kličejo za Strojepiski. Fino.
Berem Der Spiegel in se informiram o dogajanjih po nemškem področju.
Veselim se začtka dela v Mariboru, kajti zdi se mi, da bo to uvod v novo metodologijo dela, ki jo bom vpeljeval tudi na Ptuju.
5. oktober 1997
Generalka Strojepisk. Zelo so popravili zadevo od prejšnjega tedna. Toda komaj sem zbrano gledal, ker sem se v sebi jezil od nestorjenega dela naših delavcev na odru. Marijan me je oni dan prepričal, da ni treba tehnične vaje. In zdaj je rezultat amaterski: zavese postrani, nepribiti praktikabili, nepravilno spuščene sufite... Grozljivo. Resnično sem jezen in komaj čakam ponedeljka, da se bom “izkašljal”. Še razmišljam, kako naj ukrepam. Po eni strani sem si sam kriv, ker sem dopustil, da ni bilo klasične tehnične, po drugi pa sem pričakoval, da bo Marijan sam videl, kaj ni v redu.
Zdaj razmišljam o tem, kako natančno moram stvari definirati (cilno stanje) in jih pravočasno kontrolirati (stanje v procesu), zato da bi še bilo dovolj časa za popravke in da bi na koncu bilo vse tako, kot si želim.
6. oktober 1997
Jutro, ura bo sedem. Prav zanima me, kako bom speljal ta sestanek. Želim biti odločen in neomajen. Ni kaj. Sicer čutim, da nadiranje in trda roka ni moj stil, ampak stvari je treba zatreti v kali. Ni kaj. Sicer ne bo v redu. Ne moremo doma imeti nezanesljivih odnosov, od gostujočih ekip pa terjati doslednost, natančnost, držanje terminov in rokov.
Bolj sem nervozen, kakor da bi moral dvigniti glas v kakem gledališču, kjer režiram. Neverjetno.
Ob 18:20
Mislim, da je jutranji sestanek zalegel. Nisem bil nesramen, vendar odkrit in jasen. Mislim, da so razumeli, kako naj se vedejo.
Res, moral bom povečati stopnjo kontroliranja in sprotnega korigiranja. Prehitro sem si predstavljal, da je prilagoditev na nove zahteve bila že osvojena.
V SNG v MB sem uredil, da bosta Marjan in Tomaž9 šla na prakso pri mojem projektu Lederksiht.
(Se nadaljuje)
*
Pripombe in komentarji:
8 - skupina slovenskih študentov dramske igre, ki se je v tisem času vrnila s študija v Moskvi (Igor Korošec, Simon Dobravec, Vanja Slapar Ljubutin, Iztok Bevk ... mogoče sem koga še pozabil. Po vrnitvi v Slovenijo sem jim dal možnost, da se pokažejo. Oni - mladi in neznani, naše gledališče - takisto ...
9- Tomaž Bezjak - lučni in tonski mojster. Sam je leta in leta vodil luč in ton in diaprojekcije (videa še nismo imeli) in sočasno izklapljal luč v dvorani, (ki ni bila vezana na isti regulator kot odrsek luči.) Neverjetno talentiran. Ko bom čez leta odšel v Maribor, ga bom povabil s seboj. In ja, danes je Tomaž v SNG Maribor šef luči. Bil pa mi je tudi nekakšen "model" za lik Tamaša v mojem romanu o zgodovini prihodnosti Ptuja z naslovom 69.
Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.