Najbrž sem opazil, ker me je pred tem krajem zabolelo. Moč bolečine: 200 eur/brzino. Prehitro vračanje domov s Sanjine predstave. Če te košta, si pač zapomniš. Več kot košta, dlje pomniš.

Opzil sem zapis krajanov, da pred lokalnimi volitvami vabijo na pogovor svoje sokrajane. 
Tiste, ki jih bodo kmalu lahko obkrožili, v miru in na samem.

Zakaj jih vabijo?
Ker jih zanima, krajane Cirkovc … - ne, ne. Ne, kaj bo s pločnikom, javno razsvetljavo, asfaltom … itd.

Zanima jih, kako kandidati za volitve gledajo na njihovo željo, da bi krajani dobili novo kulturno dvorano.

Zanimivo se mi zdi. Več stvari.
Najprej: da so se samo-zorganizirali, krajani, in da so od "zanima me" šli tudi v akcijo.
Že to.
Ker indiferenca do javnega je velika. Ali pa je predvsem zlivanje gnojnice.

Naprej: da je tema kultura. Kulturni dom.

Kultura priteče v agende običajno zasopla nekje proti kraju.
V tem kraju, Cirkovce, očitno ne.

Prebral sem, kar so o tem srečanju napisali na spletu. 
Lepo povedano. Zavedajo se, razumejo, ne pričakujejo, da se bo zidalo jutri.
Jih pa zanima danes. Kaj bo jutri in pojutrišnjem.
Zato sklicujejo sestanek to nedeljo.

Vsi, ki smo kdaj v cirkovški večnamenski dvorani kaj gledali ali tam nastopali, vemo:
Ogromna je. 
Kar je dobro. Oz. bi bilo dobro, če ne bi bilo tudi slabo.

Ker k velikosti spadajo tudi veliki problemi. S tonom, osvetlitvijo, slišnostjo.
Da o predpripravi in po-pripravi dogodka za tiste, ki ta prostor uporabljajo, ne govorimo.

Spomnim se časov, ko so bile t. i. večnamenske dvorane dejasnko "in".
Saj si lahko predstavljam: rešimo pač več muh na en mah.
Kulturo, šport, družbene in družabne prireditve, delovanje društev … 

Je že tako, da ni večnamenskega predvajalnika.
Vse je lahko za gledati filme na tv, ampak je različno: vhs, dvd, blu ray. 
In vse to bi še delalo danes. Ampak leži tam nekje na polici, v prahu. Vsaj pri meni.
Lahko bi si zmislili sicer eno škatlo in v njej bi bili vsi zgoraj našteti. In bi imeli večnamenski predvajalnik.
Pa si ga niso. Že zakaj.

Tudi kultura se danes „dela“ in predvsem „gleda“ bistveno drugače kot se je pred 20, 30 leti.
Drugačna pričakovanja imamo kot gledalci.
Kot ustvarjalci si želimo dober zvok, možnosti za različno osvetlitev, prostor v zaodrju, skladišča za opremo, rekvizite, kostume …

Saj vem, kdo bo ugovarjal probližno takole.
Če pa smo po vojni (drugi) imeli en zadružni dom in v njem prvomajsko proslavo, pa kulutrni praznik, pa 29. november in dan boja proti okupatorju in sprejem prvošolčkov v šolo in za kožuhanje in prevzmemno mesto za koloradskega hrošča in polže. Recimo.

Ampak tudi radio je bil v vasi eden. In kasneje tudi prva televizija takisto.
Nič ni več isto, kot je bilo.

Zanimivo mi bi v prihodnje opazovati, kaj se bo dogajalo v Cirkovcah. 
Natančnje: koliko časa bodo potrebovali, da bodo v novem kulturnem domu.
Ker bodo.
Le vprašanje časa.
In pristopa.

To, da so stopili iz cone udobja in pasivnega čakanja, da jim bo nekega dne tam nekdo čudežno zgradil nov kulutrni dom, je že nadvse dober znak.
To, da vidim, da so zraven mladi, še boljši.
V bistvu: ni boljšega.
Kot delati z mladimi.
Oni jutri bodo.

Vprašanje je samo: ali vsak za svojim zaslonom, v svojem oblaku - v psevdo skupnosti - ali skupaj, v pravi družbi, med živimi ljudmi.

Kulturna dvorana je prostor za to drugo.