Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost
Vsak dan bi lahko pisal dnevnik.
Nekoč sem po dolgih letih naključno našel nek star disk. Na njem je bil »skrivni dnevnik direktorja gledališča«. Pisal sem ga, ko sem vodil ptujsko gledališče.
Zdaj si mislim: v Rotovžu ne bom pisal „skrivnega dnevnika“. Naj bo javen. Sproti.
Javni zavod dela z vašim denarjem. Zakaj torej ne bi mogli brati tudi o tem, kaj človek, ki mu je zaupano delo za Rotovž, premišljuje, poskuša in se ob tem nauči?
Seveda ne bom objavljal tujih pogovorov ali stvari, o katerih še odločajo drugi. Lahko pa povem, kaj delam, kaj iščem in kje sem se zmotil.
Na tistem starem disku sem našel zapiske, ki jih takrat ni bral nihče (ker so bili pač skrivni).
Tokrat pa jih sproti objavljam. Ker bi rad, da se ob zapiskih sproti morda tudi spoznamo, stopimo v dialog itd.
Zapiski kot ven-obrnjene misli.
Zamisli.
Pred/stave.
Na kar "stavimo" še preden je objeket odprt. (Na kaj stavimo?)
Povabilo v dialog.
Kaj vas zanima o nastajanju Rotovža?
Kaj bi želeli vedeti - zdaj?
Videti - potem?
Lahko mi pišete na: samo.strelec@nd-mb.si
Lahko me obiščete v 2. nadstropju Narodnega doma (ampak prosim, najavite se, da bom v pisarni. Ker sem veliko med ljudmi drugod.)
V resnici pa komaj čakam, da se bomo srečevali tam, na dvorišču mesta.
Še zmeraj: poslušam; moj celi oktober bo še naprej - bolj kot ne - intoniran na poslušanje.
samo Samo
***
Še zmeraj je teritorij, po katerem se sprehajam, tole spodaj: