Tag: MGP5

 

2. avgust 1999

Tole pa že moram zapisati: Pred tedni, dobrim mesecem je ..............¹⁰⁴ dejal vpričo mene Tadeju, da bo dobil ob občinskem prazniku plaketo. Tadej je to omenil Andreji (Babšek), ki je v ta namen naredila z njim intervju in ga nameravala objaviti v Tedniku. Jaz bi poskrbel, da bi ga urednik objavil. ...... se je ....... Tadejevi mami celo hvalil, kako je bil ZA Tadejevo nagrado, kako jo je pravzaprav on »zrihtal«. V petek pa izvemo, da je nagrajenec Tadejev oče. In zdaj preprosto vstavljam v ta dnevnik intervju s Tadejem¹⁰⁵. Za spomin na ptujske neumnosti in nesrečnega .............

 

NIČESAR NE PREPUŠČAM NAKLJUČJU

Tadej Toš je mlad dramski igralec, do nedavnega zaposlen  v SNG Maribor, danes član PDG Nova Gorica, ki je širom Slovenije najbrž najbolj znan zaradi samosvojega vodenja oddaje Lahkih nog naokrog na nacionalni televiziji. Njegove izkušnje segajo izven gledališke umetnosti (naj naštejem samo nekatere izmed njegovih igralskih stvaritev: Fred v Bondovih Rešenih, Fiš v Williamsovem Razrednem sovražniku, On v Krausserjevem Lederksihtu) in televizije še na področje filma in radia, deloma celo na prevajalstvo dramskih tekstov. Lastnost, ki me na njem najbolj očara je, da jemlje svoj igralski poklic kot nekaj študioznega in natančnega. Naj uporabim kar njegove besede: »Igralskega poklica ne jemljem kot poslanstvo ali boemstvo. Ne. To je študiozno delo na sebi in z drugimi za tiste, ki kupijo karto in pridejo gledat predstavo.« Ravno takšna odgovornost je zamenjala njegovo neprestano šaljivost takoj, ko sva začela ta intervju. 

Tvoji gledališki začetki segajo v srednjo šolo, kjer si pod vodstvom gospe Branke Bezeljak Glazer dobil svoja prva gledališka znanja. Zakaj te je pritegnila ravno igra in ne morda režija ali dramaturgija, z delom katere si se spoznal tudi v svoji raziskovalni nalogi z naslovom Gledališka kronika 1983/93?

Ta trenutek je drugače kot na začetku. Takrat me je zanimalo izključno to, da sem na odru in da igram. To mi je predstavljalo veliko zadoščenje in tako je tudi danes. Sicer pa sem v takratni Teater III prišel povsem po naključju, še najbolj zaradi neke punce, ki mi je bila takrat všeč. Mentorica pa me je kar povabila na oder in meni je bilo nerodno, da bi odklonil. Tako se je vse začelo.

Si v tistem času sploh razmišljal, da je gledališče lahko še kaj drugega, kot samo igra - na primer - kaj je režija?

Kaj je režija? Že o igri nisem imel ravno razjasnjenega pojma, to pomeni, da nisem vedel, v kaj se spuščam. O režiji mi je bilo jasno še toliko manj. Vseeno mislim, da to ni bilo zgrešeno, ker če bom kdaj postal dober igralec...

.... kar si glede na svojo mladost verjetno že zdaj...

Nikoli nisem najbolj zadovoljen s svojim tekočim delom.

Misliš, da je to sploh mogoče?

Ne verjamem. Upam, da bom enkrat lahko kar se da objektivno pogledal nazaj in ugotovil, da so bile nekatere vloge v redu oblikovane.

Mislim, da dobremu igralcu do režiserja ne manjka veliko, saj zna misliti tudi kot režiser. Ta trenutek te ambicije še nimam. Morda se mi kdaj pa kdaj jasneje prikažejo posamezni fragmenti neke predstave, nikoli pa predstava v celoti.  Sam se neke režiserske stvaritve za enkrat ne bi nikoli lotil.

Kaj ti predstavlja igra kot ustvarjanje? Kaj je v igri tisto, kar te neustavljivo privlači?

Ne vem, če te razumem, vendar bom skušal odgovoriti, kaj mi to pomeni. Pri tej stvari mi je všeč, da .... Prepričan sem, da mnogi ljudje naše početje narobe razumejo in da imajo igralce načeloma za boheme, ki se v javnosti čudno obnašajo in nikoli ne nehajo igrati. Mislim, da so dobri igralci daleč od tega. Kadar ne igrajo, so v javnosti povsem neopazni in ne marajo, da kdorkoli v njih dreza. Nimajo želje, da bi izven svojih obveznosti zabavali ljudi po dolgem in po čez. Skratka, za moje pojme dober igralec tega ne počne.

Glede samega igranja pa se mi zdi izredno zanimivo to, da se z neko skupino ljudi in z določenim materialom, ki ti je blizu ali pa tudi ne,  v obdobju ustvarjanja na nek način zbližam, kar je nujno potrebno, če naj iz vsega tega sploh kaj nastane. To pomeni, da je treba potisniti svoje osebne reči kolikor se le da na stranski tir, tako da lahko stvari sploh stečejo.

To pomeni, da moraš v imenu kolektiva, ki ti ni vedno prijazen, popolnoma pozabiti na svojo individualnost.

Ni nujno. Kadar pa se to zgodi, je zelo težko. Ni se lahko odpreti, še zlasti, če si v kolektivu nov član. Ljudje, ki so tam dalj časa, imajo namreč že postavljene svoje pozicije, nov član pa lahko vse to omaja. Igralci smo načeloma blazni egocentriki, kar je za naš posel nujno potrebno. Toliko težje je egocentriku pozabiti na sebe, če končni produkt, v katerem sodeluje, ni neposredno povezan z njim samim. Nasploh je ta komponenta zelo močna in ostane opazna celo pri najboljših igralcih. Osebna nota je vselej prisotna.

Mene osebno vznemirja to, da se v enem letu, če sodelujem na primer pri treh projektih, nanje močno skoncentriram. Trikrat v sezoni je v dveh ali treh mesecih, kolikor študij pač traja, v mojem življenju nekaj blazno fokusirano. Super je, da lahko s tem pozabim na vse, kar sem delal do sedaj. Na nek način se očistim, začnem torej iz nič in nato dan za dnem gradim nekaj novega in opazujem, kaj se s tem dogaja. Po drugi strani pa je z igralskim kreiranjem povezano silno trpljenje.

Se pogosto spomniš na očeta, ki te je, ko si ga obvestil, da želiš postati igralec, posvaril, da je to težek poklic, ki zahteva nenehno in boleče brskanje po notranjosti?

Teh besed se večkrat spomnim, ja. Dejansko je tako, da nenehno preverjaš samega sebe in se moraš dokazovati pred samim sabo in svojimi kolegi vsak dan.

Je zahtevnejše dokazovanje pred samim seboj ali pred sodelavci?

Meni je veliko težje dokazovanje pred samim seboj. Najhujše je, kadar podvomim vase. Manj hudo je, če dvomim v svoje kolege. Če podvomim vase, namreč ne morem suvereno stati na odru.

Kakšen je občutek, ko pri brskanju po notranjosti naletiš tudi na stvari, ki so mučne in veš, da bi ti bile ob izbiri drugega poklica prihranjene?

Naporno je načrtno spoznavati, kaj vse je v človeku in hkrati vedeti, da neko normalno, posvetno življenje izven gledališča nikoli ne pripelje do teh spoznanj. Na to moraš biti pripravljen. Sčasoma postaja lažje, saj samega sebe bolj in bolj spoznavaš. Seveda pa je možno, da se vedno znova presenetiš, saj lahko drezneš v stvari, ki niso ravno najprijetnejše. Gledališče je namreč stvar ekstremov, ki so po svoji naravi prijetni ali pa so temu čisto nasprotje. Vendar je tako, da ko te stvar zagrabi, te žene naprej. Postaneš radoveden. To je neke vrste droga. Vedno moraš igrati. Igralec mora igrati. Če mu je ta možnost odvzeta, potem.... se slabo počuti.

Misliš, da lahko gledališče na odru ali za odrom postane nemoralno? Se ti to vprašanje sploh zdi relevantno? Trpiš zaradi tega?

To se dogaja pogosto. Zdi se mi, da predvsem takrat, kadar se pri nekem študiju skupinska energetska vibracija ne vzpostavi. Lahko gre tudi za neke vrste psihoteror režiserja nad igralci. Pa tudi obratno, čeprav se ve, da je treba režiserja na koncu vedno ubogati. Drugače pa... Ja, mislim, da je v gledališču vendarle ogromno stvari, ki so nemoralne. To pač spada zraven in še najbolj bi trpel, če se tega ne bi zavedal.

Kaj spada med te nemoralne stvari? Odnosi med soigralci, morda golota na odru ali nekaj povsem drugega?

Bolj primerna se mi zdi beseda gledališka etika. Prepričan sem, da gledališče ni prostor, kjer se bi izživljale ekstremne osebne frustracije in bi to ljudje morali gledati. Je pa res, da gledaš ogromno projektov ravno s temi očmi. Če povzamem - nemoralna in neetična se mi v gledališču zdi predstava, ki jo delajo ustvarjalci le zase, publika pa mora to gledati. Prevečkrat pozabljamo, da se gledališče zgodi komaj takrat, ko so v dvorani gledalci. Takrat se zgodi gledališče. V nasprotnem primeru je gledališče hiša, predstava pa predstava. Gledališko nemoralno in neetično se mi zdi, če se pozabi na publiko. S tem seveda spet nočem trditi, da mora gledališče na celi črti skrbeti za ceneno zabavo občinstva.

Ti si torej v imenu čiste umetnosti na odru pripravljen storiti karkoli?

Kaj to pomeni? Rezati si kožo s pravim nožem? Tega ne bi nikoli naredil. To je bolno, veš.

Kje postaviš mejo?

Ne vem, kje imam mejo. Zdi se mi, da je treba ločiti med profesionalizmom in diagnostičnim stanjem. Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, ker je to z vsakim človekom, predstavo ali mestom različno. Nekaterim so te stvari seveda všeč. Zame je to vračanje v gladiatorske čase, kjer je morala teči kri, da so bili ljudje zadovoljni. V tem ne vidim nobenega smisla. Jaz ne bi šel take predstave niti gledat.

MLADI REŽISERJI V SLOVENIJI RADI VLADAJO

S kakšnim tipom režiserja kot igralec najbolj zaživiš?

Vedeti moraš, da je odnos med igralci in režiserji zelo zapleten. Istočasno se imamo radi in se sovražimo, vendar eni druge vedno potrebujemo. Vse to se zelo intenzivno dogaja v dveh mesecih. Ne maram režiserjev, ki... Ah, bom povedal, kakšni režiserji so mi blizu. V redu je režiser, ki je pripravljen na to kar dela in da je, kljub temu da ima neko vizijo, pripravljen sprejemati nove rešitve svojih sodelavcev. Lepo je, če od igralcev celo pričakuje, da se v določenem trenutku z njim ne bodo strinjali. Režiser mora od igralcev zahtevati, da kreirajo in mislijo, ne pa, da slepo izpolnjujejo njegova naročila.

Je sploh mogoče ustvarjati, kadar se režiser pokaže kot izrazit avtokrat? Najdeš iz tega morebitne izhode, ki ti jih predstava vseeno ponuja?

Takrat je čudno. Predvsem zato, ker moraš dajati vlogi svojo osebno noto. V takih primerih se to zgodi  zelo pozno. Vse zunanje stvari so jasne, pozno ali pa sploh nikoli pa najdem luknjo, ki jo lahko zapolnim z nečim svojim. Nekateri igralci so mnenja, da se ta prostor, kjer lahko narediš nekaj svojega, vedno najde. Jaz se s tem absolutno ne strinjam. Obstajajo predstave, kjer si z režiserjeve strani kot igralec in človek pravzaprav zradiran. Takšnih režiserjev ne maram.

Pa jih je veliko?

Če sodim po svoji generaciji - o starejših režiserjih ne morem govoriti, ker z njimi nimam toliko izkušenj - moram reči, da se iz čudnih razlogov odločajo biti režiserji. Izgleda, da je tak način, ko si režiser nekaj zamisli, idejo pa izpelje nekdo drug, lažji. Po drugi strani pa se nočejo zavedati, da delajo z ljudmi, ki mislijo. Na tak način bi namreč lahko skupaj potovali dosti dlje kot le z nekim vnaprej določenim konceptom. Ta trenutek imam torej občutek, da so mladi režiserji v Sloveniji večinoma nagnjeni k temu, da vladajo.

Misliš, da so takšni režiserji produkt današnjega izobraževanja na Akademiji?

V letniku nismo imeli režiserja in ne morem natančno reči, kaj Akademija z njimi počne. To sem videl pri mlajših in starejših kolegih. Včasih so morali režiserji na produkcijah igrati dve leti in mislim, da je to potrebno. Če ne spoznajo, kaj pomeni igrati, se tudi ne morejo zavedati, s kom delajo in kakšen je najprimernejši način. Rad imam režiserje, ki gredo skupaj z igralci na pot negotovosti. Le tako se lahko zgodi največ konstruktivnega; nikakor ne v nasprotnem primeru.

ŠELE KOMBINACIJA PTUJSKEGA GLEDALIŠČA IN AKADEMIJE ME JE BOGATILA

Kakšna je tvoja izkušnja na AGRFT nasploh?

Ni dobra. Prijavil sem se samo na Akademijo, ker je to edino, kar me je takrat zanimalo. Po opravljenih sprejemnih izpitih sem bil blazno vesel, evforičen še dva, tri tedne. Takrat nas je bilo prijavljenih okoli 150 ali 170 , sprejeli so jih le dvanajst. To se mi je zdel uspeh, še posebej glede na to, da bi zaradi svoje samokritičnosti, ki je moja značajska lastnost, samega sebe izločil že po prvem krogu. Kasneje mi je mentor Boris Cavazza povedal, da sem bil sprejet že takrat. Očitno je, da profesorji gledajo na nas z drugačnimi očmi. V teh štirih letih, ne vem ... Jaz gledam na Akademijo kot na neko obdobje, ki ga moraš preživeti. Seveda pa te morajo najprej izbrati tvoji kasnejši stanovski kolegi, da boš lahko  postal član tega ceha. Za tem moraš štiri leta hoditi na Akademijo, kaj pa tam počneš skoraj ni važno. Na tistem odru se začneš učiti gledališča. Akademijo smatram kot nujno zlo, prehodno obdobje, ki ga moraš preživeti, da lahko prideš v profesionalno gledališče.

Torej misliš, da te Akademija ni oblikovala in izobrazila?

Zagotovo me ni izobrazila.

Pa bi lahko postal kvaliteten igralec tudi brez Akademije?

Imam srečo, da smo že pred Akademijo in kasneje med njo vsako leto intenzivno delali na Ptuju. Tam je bilo take vrste gledališče kot jaz mislim, da bi moralo biti, zato vztrajamo še naprej.

To pomeni, da te je ta izkušnja izoblikovala v igralca, kakršen si danes.

Ne, imel sem dve popolnoma nasprotujoči si informaciji o gledališču. Delali smo na Ptuju, ki so ga kolegi jemali kot periferno združbo ljudi, ki se hočejo igrati gledališče, jaz pa sem kljub temu verjel, da je to to. Na drugi strani pa je bila Akademija, na katero bi radi prišli vsi mladi igralci, da bi potem postali profesionalci, vendar se mi je zdelo, da tam delamo vse narobe.

Šele izkušnja obeh kombinacij me je bogatila in mi dala znanje. Če bi imel samo eno ali drugo, ne bi bilo dobro. Usodno se mi zdi izobraževanje na Akademiji za tiste, ki nimajo nobene izkušnje zunaj nje. Na ta način je težko priti iz Akademije v gledališče, saj ta trenutek ni usmerjena v to, da bi v štirih letih človeka sistematično pripeljala do tega, da se ne bi prestrašil prve izkušnje teatra in da bi vedel, kako pristopiti k materialu.

Prej si rekel, da si bil na sprejemnih izpitih slab. Zakaj misliš, da so te vendarle sprejeli? Kaj si jim pokazal?

Na izpit sem bil dobro pripravljen in že to nekaj pomeni. Tekste, ki smo se jih morali naučiti na pamet, sem obvladal popolnoma že tri tedne pred rokom. Že po značaju sem sistematičen človek. Stvari ne maram prepuščati naključju, če mislim, da mu lahko pomagam. Imel sem občutek, da sem pripravljen 130%. Ko sem vstopil v predavalnico, ni od vsega tega ostalo nič. Očitno so mentorji vseeno nekaj videli. Morda to, da po naravi nimam problemov s sabo. Sem kar samozavesten in mogoče jim je bilo všeč tudi to, veš. To je strašen psihični pritisk in tega se verjetno ne spominja rad noben igralec. Še danes se natančno spominjam, kako gnil občutek je, ko sam stojiš na odru in te gleda dvanajst renomiranih slovenskih gledališčnikov in te provocira. Na voljo pa imaš le nekaj minut, da jih prepričaš, da si talentiran. To je grozno. Ne vem, zakaj so me sprejeli.

ŠTAJERCEM JE VŠEČ, ČE NA TELEVIZIJI SLIŠIJO SVOJE NAREČJE

Zakaj si odšel iz SNG Maribor?

Bil sem štipendist v Novi Gorici, vendar se je po spletu naključij sprostilo mesto v Mariboru, ki mi je bolj odgovarjal, ker je bližje domu. Prvo letu je bilo v Mariboru zelo v redu in sem lahko kvalitetno delal. Naslednjo sezono pa ni bilo več tako. Kadar sklepaš pogodbe le za eno leto vnaprej, se mi zdi zelo pomembno, da veš, kaj boš delal - še posebej, če imaš tudi druge ponudbe. Direktorju Branetu Kraljeviču v taki situaciji po nekajkratnih pogovorih nisem mogel več zaupati le na besedo. Zavedam se, da se v gledališču ne da pobirati samo smetane, ker to preprosto ni tako, vendar ne maram neizpolnjenih obljub.

V tistem času so me začeli za kakšno sezono vabiti tudi v Novo Gorico. Najprej sem odklonil. Potem pa mi je Mateja Koležnik ponudila dobro vlogo v predstavi, ki jo bo delala ravno v Novi Gorici. Sprva sem tam želel delati le kot gost. Vendar mi Kraljevič za to ni dal zelene luči, saj so me zasedli v predstavi, ki bo imela tako kot predstava v Novi Gorici premiero septembra. Dogodki so se razvijali tako, da so mi  v Novi Gorici ponudili angažma za celo sezono in mi tudi povedali, kaj bom delal in s kom. Maribora pa še vedno nisem želel zapustiti. Kljub temu sem po ponovnem pogovoru s Kraljevičem, ki mi ni mogel ponuditi ničesar določenega spoznal, da je Nova Gorica v tem trenutku boljša odločitev.

Res pa je tudi, da je v SNG Maribor finančna situacija in situacija med vodstvom in igralci pereča, kar zagotovo onemogoča svobodno ustvarjanje. Kot mlad idealist sem si predstavljal - in hitro pristal na trdih tleh - da bomo lahko mladi postavljali nov teater in da bo repertoar temu prilagojen. 

Poleg gledališča imaš izkušnje tudi na radiu in televiziji. Sklepam pa, da ti je gledališče, kot večini igralcev, najljubše. Zakaj?

Na radiu in televiziji se vse dogaja v naglici in površno. Zato tega ne maram in pogosto niti ne gledam, kaj sem na televiziji naredil. Radio in televizija sta draga, saj tehnika ogromno stane, poleg tega se vsem mudi domov. To je vse. To delamo igralci zaradi financ.

Kako pa je s filmom? Sodeloval si tudi v Outsiderju.

Ne vem, kako je z velikimi vlogami. Poleg Outsiderja sem snemal tudi Šterkovo Ljubljano, ki šele pride v kinematografe. Tudi na filmu se izgublja ogromno časa. Ni vaj, samega sebe ne moreš preverjati. Ko kamera teče, moraš enostavno nekaj izvesti in to v nekaj variantah. Na koncu lahko ugotoviš, da finalni produkt sploh ni to, kar si ti želel. Res pa je tudi, da imamo slovenski igralci s tem malo izkušenj in tega nismo tako vešči. Verjetno je starejšim lažje, saj se je včasih snemalo več filmov.

V gledališču gre vse bolj počasi in se do rezultata dokoplješ postopoma, zato je za njim lažje stati. Iz tega razloga imam gledališče najraje.

Zelo dolgo, skoraj dve leti, si snemal oddajo Lahkih nog naokrog. Si se načrtno odločil, da boš vodil v ptujskem narečju?

Ja, to sem naredil zavestno. Prepričan sem, da je v vsakem Štajercu, četudi se poskuša izogniti lokalpatriotizmu lepo, če na televiziji sliši svoje narečje. Splošni pogovorni jezik je, žal, zelo blizu ljubljanščini, kateri sem se želel izogniti, čeprav sploh nisem vedel, kako bo to  funkcioniralo. Do oddaje sprva nisem čutil posebno velike odgovornosti in rekel sem si, da lahko odneham, če se bom odločil napačno. Bil sem celo v dilemi, ali naj ponudbo sprejmem ali ne. Pred tem sta v tej oddaji nastopala dva Ljubljančana in ena Gorenjka, kar se mi za vsesplošno slovensko potopisno oddajo ni zdelo primerno. Kombinacija ljubljanščine in štajerščine se mi je zdela duhovita, poleg tega pa je na prijazen način združevala nezdružljivo. Izkazalo se je, da se je ta formula dobro prijela pri ljudeh širom Slovenije.

ZA KLASIKO JE POTREBNA ZRELOST

Če se vrneva h gledališču. Kateri teksti so ti bližje - klasični ali modernejši?

Že v srednji šoli sem imel problem brati tisto, kar je bilo na programu. Imel sem rad druge stvari, ki so produkt duha časa. To se mi dogaja tudi v gledališču. Moderne stvari me v primerjavi s klasičnimi načelno bolj zanimajo, čeprav predstavlja klasika velik izziv. Posebej, če jo jemljem kot material, o katerem vsi v gledališču vemo vse in se ga da obdelati na povsem nov in svež način. Morda tako, da ga prestaviš v današnji čas in s tem osvežiš stališče gledališčnikov, ki ga imajo v zvezi s klasiko. Pravzaprav me zanima oboje, vendar ta trenutek imajo modernejši teksti prednost.

Mislim, da mora človek dozoreti in pridobiti izkušnje, da ga lahko začne zanimati na primer Cankar. Cankar me pri petnajstih ni mogel zanimati in me na ta način še danes ne more. Za klasiko je potreben čas.

Časovno si zaenkrat torej opredeljen. Kaj pa dramske zvrsti? V svojem času si se preizkusil v dramah v ožjem pomeni besede, komedijah in celo kabaretu. Kje se počutiš najboljše?

Ne morem se opredeliti za nobeno dramsko zvrst, ker mi, če lahko ustvarjam v vseh, to predstavlja poseben izziv. Najlepše je, če lahko v eni sezoni igram v kar najrazličnejših zvrsteh, kajti to mi omogoča popoln preklop in ustvarjati lahko začnem iz ničte točke. Vse dramske zvrst imam rad.

Misliš, da te sčasoma ne bodo ujeli v eno samo zvrst in te morda okronali - na primer - za kralja komedije?

Tega si ne želim, čeprav te možnosti ne izključujem. Zdi se mi namreč, da se človek z leti lahko poleni in potem dela le še tiste stvari, ki jih naredi dobro in pri tem porabi najmanj energije.

Pa vendarle - se ti ne zdi, da so te že ujeli v kalup nasilneža?

To izhaja še iz časov na Akademiji. Očitno je v meni nekaj - čeprav po naravi sploh nisem nasilen - da to z najmanj energije zelo uspešno spravim iz sebe. Vsekakor si ne želim, da bi igral samo takšne like in se vedno trudim - pa čeprav samo za dve sekundi, vsaj v bežnem pogledu - v takem liku najti ob nasilju tudi kaj drugega. Zanima me širina nekega lika. Seveda pa me zanima igrati tudi drugačne vloge.

Se ti zdi, da kakšne vloge ne bi mogel odigrati in bi jo zato moral odkloniti?

Načeloma ne. Vsaka vloga zame predstavlja velik izziv. Drugo vprašanje pa je, koliko dela moraš vanjo vložiti in kakšen je končni rezultat. Na to vprašanje je težko odgovarjati na splošno. Vloge, ki mi je trenutno tuja, ne bi želel ustvarjati z ekipo ljudi, kateri čustveno in duhovno ne pripadam. Na primer vloge Romea ne bi nikoli delal z od zunaj določenimi sodelavci, ampak v izbranem kolektivu, ki bi mi bil blizu in bi se na skupni poti k cilju zavedal, na kako neznano področje se podajam.

Seveda pa mi majhne vloge, s katerimi na odru opravim v dveh minutah, ne predstavljajo izziva. Te pač spadajo k službi in jih je zato treba opraviti.

NAPISAL BOM AVTOBIOGRAFIJO

Ostajaš do objavljenih gledaliških kritik indiferenten ali pa jih celo upoštevaš pri naslednjih vlogah?

Do kritik ostajam indiferenten, čeprav jih redno spremljam, da vem, kakšen odmev ima predstava. Medijskih kritik ne maram, ker ne verjamem, da lahko kritik v eni predstavi objektivno oceni to, kar je skupina sodelavcev intenzivno ustvarjala dva meseca. Še najraje imam deskriptivne kritike, ki povedo, kaj se je dogajalo in so brez znanega kritiškega zanosa. Nasprotno pa z veliko pozornostjo sprejemam ocene svojih prijateljev, za katere vem, da vedo, kaj govorijo in da tudi moje delo dobro poznajo. Te kritike lahko imajo tolikšno moč, da vplivajo na moje nadaljnje ustvarjanje.

Kaj pa minljivost igralskega ustvarjanja. Te kdaj moti, da bo tvoje ime zapisano v gledališki zgodovini zgolj s pomočjo video trakov in morebitnih krivičnih gledaliških kritik?

Občasno me minljivost gledališkega dela zelo žalosti. Težko je, da stvar, ki se ji intenzivno posvečam dva ali tri mesece, po določenem številu odigranih predstav izgine in je ni več moč obuditi. Toda takšni nostalgiji se ne prepuščam rad in raje gledam naprej. Kar se tiče zgodovine, se z njo ne obremenjujem preveč. Ko bo čas zrel tudi zato, bom pač napisal knjigo, da bodo zanamci spoznali še mojo resnico, ne le resnico gledaliških kritik.

MLADI LJUDJE OGROMNO NAREDIJO

V intervjuju za 7D si rekel, da je prijateljstvo bistveno za ptujski teater. Je to model gledališča, ki ti je najbližji? Je mogoče povezovati delo s prijateljstvom?

Ptujsko gledališče je res najbližje mojim željam. Glede prijateljstva nisem mislil, da je vsesplošen vzrok ptujskega gledališča, kajti ve se, da so prijatelji med seboj ali izredno popustljivi ali izredno strogi. V zvezi s tem sem imel bolj v mislih to, da zaradi prijateljstva vztrajamo v ptujskem gledališču in smo zanj pripravljeni tudi na mnogo večje žrtve, ki nam v drugih gledaliških hišah ne bi padle niti na pamet.

Kakšni so tvoji načrti?

V naslednji sezoni bom imel pet premier, kar je največ doslej. Zelo si želim, da bi mi vse to uspelo do te mere, da bom na koncu sezone še kolikor toliko normalen. Delal bom zelo različne stvari: Vprašajte Amy Davida Harea z Matejo Koležnik, Shakespearovega Hamleta v režiji Vita Tauferja, nadalje Corneillevo Odrsko utvaro z Kico, Triko Milana Jesiha z Latinom in Čehovega Medveda s Šedlbauerjem. To je pet popolnoma različnih stvari. Moji načrti za prihodnost so, da vse to naredim dobro in da bom imel pri tem tudi malo sreče. Da ostanem zdrav, da vse to lahko izpeljem.  Ne vem, kaj naj ti rečem ... Rad bi se ogromno naučil od režiserjev. Tako, to je moj načrt za prihodnost. Investirati v sebe in pri tem tudi kaj dobiti. In končno diplomirati.

Zakaj boš dobil Plaketo mestne občine Ptuj?

Po naključju se v svojem življenju gibljem v družbah, v katerih se znajdem kot najmlajši. Sam se v njih dobro počutim in tudi drugi me sprejemajo. Na ta način sem prejel ogromno življenjskih izkušenj mnogo prej kot moji vrstniki. Zdi se mi, da sem zdaj spet najmlajši, ki bo dobil Plaketo mestne občine Ptuj. Pravijo, da je to veliko priznanje. Ne vem ti povedati, zakaj ... Ne vem, zakaj bom dobil nagrado. Mogoče zato, ker se zdi ljudem, ki nagrado podeljujejo, da sem vse, kar sem naredil, naredil dobro. Mogoče zato, ker me Ptujčani poznajo, mogoče, ker sem na televiziji propagiral Ptuj in ptujščino, ker se vračam na Ptuj in v njem ustvarjam ... Ne vem ... Zelo me zanima obrazložitev. Morda me bo prepričala, da si nagrado zaslužim.

Nagrade morajo dobiti mladi ljudje, tudi zato, ker so sprotne potrditve njihovemu zagnanemu delu. Mladi ljudje zares ogromno naredijo. Ne vem, zakaj moraš biti star, da dobiš nagrado. Prav je, da na Ptuju dobi nagrado mlad človek in upam, da se bo to še kdaj zgodilo.

Andreja Babšek

 

Zdaj pa dalje. Marjan me je ravnokar obvestil, da gospod Korpar ne nadaljuje z delom v delavnici. Ne rad, vendar se bom moral poslužiti neljubih prijemov….

 

4. avgust 1999

Andreja Babšek se je s prof. dr. Marinom dogovorila, da bo pri njem delala magisterij s temo »Mejniki v zgodovini ptujskega gledališča«. Super. Andreja je poslala na teater prošnjo, da bi ji sofinancirali študij (kar nekaj denarja), sama pa ponuja nalogo, ki bi jo nato objavili kot publikacijo oz. knjigo. Ko bo imela uradno potrdilo o vpisu, bom prosil županstvo, da nam da denar za njen študij. Zelo zelo sem vesel tega, ker se mi zdi pridna, delovna, resna in predvsem jo stvar zanima. Izgleda, da se je pri svoji diplomi na komparativistiki nekako »segrela« za gledališko zgodovino. Prepričan sem, da lahko pridemo do izjemno zanimivega rezultata. Predvidena objava: konec leta 2001. Nato pa bo čez pol leta sledilo še Zato.-jevsko obdobje oz. čas GP, 1992-2002.

Preslikal sem album, ki mi ga je posodila gospa z Vičave, s fotografijami predstav iz poklicnega obdobja. Njen mož je bil elektrikar. Zdaj bom začel »identificirati« obraze in s tem, prvim presnetim gradivom, nekako tudi nastavil metodologijo zbiranja arhivskega gradiva o povojnem gledališču.

 

12. avgust 1999

Andreja je začela včeraj z raziskovanjem gradiva v arhivu. Že samo to, kar mi je povedala o prvem delovnem dnevu, kaže, da bo se začela rojevati še kako zanimiva zgodba. Presrečen sem, da se je lotila tega – ker ima posluh za iskanja smisla v zgodovinskih natroskih. Upam, da bom ji lahko z denarjem in vsem ostalim stal ves čas primerno ob strani.

Delavnica gre hvala bogu naprej. Z g. Korparjem sva imela miren a temeljit pogovor. Likvidnostne težave ima. To pomeni zakasnitve. Upam, da bo šlo zdaj do konca.

V dnevnem časopisju pišejo o razdelitvi denarja za kulturne programe '99. Pri nas se mi zdi vse bolj noro to, kar vem že ves čas: dobili bomo denar za ob-program: festival monodrame in pa nekaj več kot 4 Mio (kot piše v časopisu) za gostovanja drugih gledališč na Ptuju. Zdi se mi, da bom moral radikalno ukrepati. Tudi na MiK-u bo treba dvigniti svoj glas in postati glasnejši. Kdaj se mi bo pridružil župan? Ali sploh?

Vsak dan si malo zapisujem nove stvari, ki jih je treba začeti z novo sezono, kakor so: čiščenje okolice, kuhinje … Izgleda tudi, da bo precejšnje zanimanje za lutkovni ciklus predstav ob sobotah. Dobro je treba premisliti o predprodaji, rezervacijah …, kajti sicer zna nastati iz ciklusa cirkus.

Precej berem zadnje čase Theater Heute: o novem direktorju Burtheatra, gledam kroniko Peymannovega časa … in se čudim. Nam, doma, v Sloveniji – kako smešno se obnašamo pri tem, ko trošimo javni denar.

 

13. avgust 1999

Prihodnji teden sva s Tadejem na seminarju v Izoli. Potem pa se 23. 8. začne delo za novo sezono. Včeraj popoldne me je Marijan poklical na gradbišče, tam sta bila g. Korpar in g. Arnuš. Delo se seveda zavlačuje, elektrikarji čakajo zidarje, naš Marijan je že čisto nervozen, seveda. In v četrtek želi pripeljati stroj. To pa pomeni, da morajo biti dela končana. Razumem ga; vse to živciranje, ki ga je moral dati skoz to poletje ga je pošteno nagrizlo. Zdaj pa bo treba s polno paro delati sceno za Ano.

Sprašujem sam sebe, kaj bo bistveno v prihodnji sezoni? Kaj najpomembnejše? In imam občutek, da poleg predstav, predvsem vzpostavitve dialoga med MiK-om in MoP-om. Ves napredek firme je lahko skrit le tu notri.

Rajbenšu mi je včeraj odpisal, da ne vejo, kdaj bodo lahko v ND Mb pristopili k projektu »Marjetke«¹⁰⁶. To pomeni, da moram začeti iskati igralce ne glede na Maribor, kakor da bi delali sami. Pa čeprav se bodo v zadnjem trenutku vključili še sami. No prav, vsaj nekaj več vem, kakor doslej. Niham v mislih med Gojcem in Škofom. Zdaj sem skoraj gotov, da mora biti igralka mlada, komaj dobro stopajoča v ta prostor. Seveda pa zanimiva, po možnosti z občutkom za komično. Naredimo avdicijo?

Zanimivo: na 99. strani se zaključuje dnevnik te sezone. Pa še petek, trinajsti je danes. Dobro, da nisem vraževeren.

Komaj čakam, da se sodelavci vrnejo v službo in da krenemo v nove zmage. Mislim, da so letos imeli res veliko poletnega miru (razen Marijana) in da lahko računam s popolno delovno zagnanostjo. Do decembra bo kar intenzivno vse skupaj.

Hvala bogu, če bo res toliko denarja z MIK-a za gostovanja drugih gledališč. Potem si bomo lahko privoščili dobre predstave, pokrili manko in naredili pravi bum.

Vse kaže, da se bodo prav dobro obnesle sobotne matineje. Upam. To bo pomembna stvar.

Napisati bi želel še nekak pravilnik o oddajanju prostorov drugim skupinam in društvom. Tak, ki bi bil konkreten, natančen in bi koristil sodelavcem, gostujočim pa jasno povedal, kakšna so pravila igre. Basta. Konec. Šlus. Hvala za vse lepo v pretekli sezoni in upam, da bo vse v redu tudi v novi.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

104 - Prvič v tem dnevniku - nekje na tri četrt mandata, počrnim ime neke osebe. Zakaj? Ker mi ne gre za to, KDO; gre mi za KAKO so se stvari odvijale in KAJ se je odvilo. Nobene želje in razloga nimam, da bi oseba X izpadla ... smešna, zaletava itd. Vsi se kdaj zaletavamo ... in zaletimo. Ali ga pihnemo mimo. Zato ni pomembno, kdo. Smisel objave tega dnevnika bi naj bil: prepoznavati procese, mehanizme, strukture; kontekste, zakaj se nekaj je/ni zgodilo. Predvsem pa: to je moj osebni dnevnik; bolj (naj) govori o meni, mojih zdrsih, napakah in mojih zaletavanjih kot o drugih. Sicer pa se spomnim prof. Marka Marina, ki je včasih ob svojih bajkah in povestih o gledaliških ustvarjalcih dejal: "Greh se pove, grešnik pa ne!" Ali za tiste Poetovionce, ki še govorite latinsko: peccatum damnandum est, non homo (ločiti je treba človeka od njegovega dejanja. Ali direktneje: greh je treba bosoditi, ne človeka).

105 - Torej: nikoli objavljen, zelo zanimiv intervju s Tadejem. Napisan v neverjetni, a resnični okoliščini, ki bi si jo komediograf težko izmislil. (No, je pa Tadej prejel ptujsko kulturno priznanje — oljenko Mestne občine Ptuj "predvčerajšnjim": 7. februarja 2023, ob osrednji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, in sicer za dolgoletno uspešno delo in izjemne dosežke na področju gledališkega, filmskega in kulturnega ustvarjanja ter za promocijo Ptuja po Sloveniji. Zasluženo. No, včasih pač traja, ampak univerzum je pravičen in stvari se slej ko prej postavijo na pravo mesto. Tudi v našem mestu.)

106 - Tole pa sem gladko pozabil: Marjetka str. 89 je bila najprej mišjena kot skupno sodelovanje z mariborskim Narodnim domom?! (308 krat smo jo odigrali).

 

 

9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

  

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

  

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

  

	sezona 1996/97	sezona 1997/98	sezona 1998/99
GLEDALCI	18.210	28.360	33.915
Št. gledalcev v Gledališču Ptuj	14.100	21.170	22.740
Št. gledalcev na gostovanjih	4.110	7.190	11.175
PRIREDITVE	117	198	224
Št. predstav v Gledališču Ptuj	83	135	160
Št. predstav na gostovanjih	34	63	64

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev).  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

	VSI  zaposleni	Od tega  igralcev	Obveznost:  št. PREMIER	Obveznost: št. vseh predstav	Obveznost:  št. gostovanj	DOTACIJA: (v mio Sit)
SNG Drama Ljubljana	123	50	10	322	0	528,9
Mestno gledališče ljubljansko	98	22	9	277	30	376,4
Drama SNG  Maribor	75	24	8	235	20	320,4
Primorsko dramsko gledališče NG	75	24	6	225	90	316,2
Slovensko mladinsko gledališče	54	29	6	222	30	266,7
Slovensko ljudsko gledališče Celje	64	22	6	235	50	262,1
Prešernovo gledališče Kranj	20	6	5	134	30	33,7
Gledališče Ptuj	6	0	5	145	72	4,5

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

  

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

  

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

  

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.

 

 

27. marec 1999

Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje … 

Stota ponovitev⁹⁵ Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav. 

 

  marec 1999

Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!  

- - - 

Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila. 

Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja. 

  

2. april 1999

Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.  

- - - 

Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.  

- - - 

Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih. 

---  

Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.  

Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna. 

  

6. april 1999

Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom. 

  

9. april 1999

Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu. 

Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev. 

Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze. 

Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda. 

  

14. april 1999

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej … 

Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.  

Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.  

Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo. 

Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, Tadeja, Nešota, Vojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju. 

Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako. 

Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo. 

Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.  

Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami. 

  

21. april 1999

Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to? 

Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej. 

Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani … 

In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.  

  

26. april 1999

Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči. 

Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo. 

Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt. 

  

28. april 1999

Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu. 

  

29. april 1999

Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem. 

Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono. 

S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen. 

Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako. 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.

 

 

 

25. februar 1999

Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča. 

  

26. februar 1999

Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo. 

Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane … 

  

2. marec 1999

Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga. 

  

9. marec 1999

Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela. 

  

10. marec 1999

Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši … 

Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim. 

Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja. 

Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu. 

Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …  

Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča. 

V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje. 

  

11. marec 1999

Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov? 

 

marec 1999

Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati? 
--- 

In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja? 

Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben. 

  

15. marec 1999

Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo. 

  

16. marec 1999

Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?  

Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta. 

--- 

Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo. 

--- 

Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …⁹⁴

 

18. marec 1999

Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo. 

Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka … 

  

19. marec 1999

Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti. 

---  

Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki? 

Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k. 

  

23. marec 1999

Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med  nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave). 

--- 

Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan. 

  

24. marec 1999

Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.  

  

25. marec 1999

Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo  Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. --- 

Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.  

--- 

Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam? 

 (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁵⁾:

94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.

 

 

 

 

4. januar 1999

Vsi spet v službi. Spet zamujamo nekoliko jutranji sestanek! 

  

7. januar 1999

Počasi priprav za 2. Festival monodrame. Razmišljanja o tem, kako razvrstiti predstave, kaj narediti s profesionalci in kaj z ljubitelji … 

Kako bo izpadla nocojšnja premiera Piki in Roni? 

Gospod Pezdir je hotel vedeti, kako bo izgledala sezona do konca leta 1999. Žal nisem mogel napovedati slovenske sezone, ker jo Ana in kralj nekako »kvari«, štrli ven. 

Pisal sem Matiji Logarju, pred nekaj dnevi tudi Branku Kraljeviču, in jima namignil, da sem pripravljen za koprodukcijsko sodelovanje gledališč, za morebitno izmenjavo programov malega odra in našega gledališča, o skupni produkciji, paralelnih študijih … 

Zlatko Šugman je s TV Slovenija v naši hiši snemal del svojeg portreta. Fino se mi zdi, da si je za del oddaje izbral Gledališče Ptuj, kjer je delal njegov oče in o čemer govori v svojem prispevku. 

  

8. januar 1999

Sinočnja predstava je bila zelo v redu. Duhovita, enostavna, gledljiva. Morda v drugem delu nekoliko razvlečena. Sicer pa se mi zdi prav, da smo jim pomagali s posojo prostora in upam, da bodo predstavo lahko tudi prodajali. Morda celo kaj preko nas, česar pa ne upam ekipi zagotoviti. Na predstavi je bil tudi Matija Logar. Izbira predstave za dneve komedije? 

V gledališču gostuje danes Jana Stržinar. Otroci so jo čakali kakšne pol ure, da je pripravila oder. Med obema predstavama ji bom povedal, da pričakujem, da se vede profesionalno, ker takšno zamujanje v hiši ni sprejemljivo. 

  

11. januar 1999

Zdaj pa je jasno, kje je bila tolikšna poraba vode (80m3): pri glavnem ventilu zelo močno teče voda. Koliko bo treba štemati, rušiti, opirati? 

Kritika Piki in Roni v Večeru je ugodna. Fino. 

Začenjam urejati stvari za Festival monodrame. Mislim, da bo šlo, čeprav bo veliko predstav. Vendar začenjam pri komisiji … Pošteno, konkretno sem zabredel v pripravo festivala in prav vesel sem, ker sem danes veliko naredil: članstvo v žiriji sta potrdili Katarina Klančnik in Milena Muhič. Zdaj še iščem enega moškega. Mislim na Borisa Cavazzo, Vinka Moederndorferja, Jašo Jamnika, Šaša Jurca … Kak moški ob dveh ženskah bi že bil dober za uravnoteženje energij … 

Govorila z Latinom o Trikoju. Vse je odvisno od Maribora. Tudi njemu bi bolj ustrezal prvi termin (september, oktober). Počakava do začetka februarja, ko bo gospod Kraljevič povedal svojo odločitev. 

Tehnika je bila danes doma. Prav zanima me, kaj bodo jutri pokazale vpisane ure: koliko je nadur, koliko dopustov … 

  

12. januar 1999

Mihi Alujeviču je vseeno, če bo režiral v prvem ali drugem terminu. To je dobro. Resnično dobro … 

Dilema z Aljošem glede naslova Festivala monodrame. Ali: 2. festival monodrame… ali: 2. Festival z veliko … itd. itn. Mislim, da je sedanja rešitev kar dobra: Festivfal monodrame Ptuj '99. Brez številke, kateri, in bomo samo pri jubilejnih omenjali, kateri po vrsti je. 

Peter in Alenka bi rada prestavila premiero. Sam nisem za to. Prvič zato, ker smo premiero enkrat že prestavili, drugič zato, ker Peter do 6. 2. itak ne more vaditi z Alenko, ker je v Mariboru in tretjič zato, ker sta ves čas vedela, v kaj se podajata. 

  

13. januar 1999

Gostovanje v Brežicah s Pismi je sinoči bilo čisto o.k. Kljub temu, da je svetlobni park slab, zavese modre ... Obisk zelo dober, igrala sta dobro, odziv je bil ugoden. Ko sem se takole čez Bizeljsko vozil proti Ptuju, je bilo veliko časa za razmišljanje o bodočnosti … O programu, gostovanjih, prodaji, razvoju, možnostih, ovirah…  

Sicer pa imam zadnjih nekaj dni kar zanimive ideje za izdelavo koledarja za prihodnjo sezono. Razvrščam ideje, skiciram besedila, dizajniram osnovni izgled… 

  

19. januar 1999

Februarski program bo zelo pester. Dvoje zanimivih gostovanj in domača premiera. 

Vrgel oko na statistiko leta 1998. Nekoliko boljši rezultati kot leta 1997. Predvsem porast domačih projektov. 

Gospod Kolarič mi pravi, da je nekje mimogrede od »občinarjev« slišal, da sem »zajeban in nepopustljiv« direktor (v redu je tako!) in da se dela bistveno več, kakor se je včasih.  No, saj je tudi denarja več. 

Problemi s kanalizacijo se nadaljujejo. Kje je prava napaka? So res lani zadelali odtekanje kanalizacijske vode tako, da so zamašili tudi cev? Hvala bogu imamo dobrega mojstra, g. Žnidariča, ki se resnično trudi. 

Marijan ima do konca meseca bolniško. Mile se bo prijavil na razpis. Kaj bo v začetku februarja. 

Slišim, da so neuradni okvirji na Ministrstvu glede sofinanciranje Programa '99 narejeni. Koliko bomo dobili? 

Na sestanku pred nekaj dnevi na občini nisem bil ravno diplomatsko razpoložen. Stegnil sem jezik in postavil pod vprašaj naše dobivanje s podžupanom, g. Hojkerjem. Res se mi je zdelo nakladanje, pa čeprav dobronamerno …  Vseeno bom napisal to, kar si želi: plan za 1999 v nekaj točkah. Ni mi težko izluščiti težišča, bistvenega. 

Od včeraj imamo tudi glavno zaveso na električni pogon! Franci je končal svoj »projekt«. Čeprav pozno, vendar dobro, funkcionalno in predvsem cenovno zelo zelo ugodno. 

Pravkar klical nekdo iz Maribora, ker bi rad nocoj gledal Polovične resnice! To naj bi pisalo v Večeru – pa ugotoviva, da je spregledal, da je poleg našega logotipa tudi Trst … Lepo, da smo bolj vidni, hi, hi, hi.  

  

20. januar 1999

Končno se bodo uredile stvari glede kanalizacije. Odtočna cej je bila popolnoma zamašena s peskom, kamenjem …  

Peter Srpčič mi je povedal, da je od Karduma slišal, da bo letos za GP slabo, da pa bi naj že v prihodnjem letu bilo bolje: takrat naj bi bili uvrščeni med gledališča, ki bodo program dobila pokrit od MiK. Bo res tako? Da bo manj denarja, verjamem; če pa bomo prišli pod »programsko financirane od države«, pa bi tudi zelo zelo rad verjel.  

  

28. januar 1999

Zelo malo sem zadnje dni v službi. Kljub temu pa se dogajajo pomembne reči. Ogledal sem si vajo Štefke v Ljubljani in lahko bi nastala zares dobra predstava. Besedilo je še pa še zanimivo. 

Danes bodo barvali oder. Prav zanima me, kako bo izgledal zdaj, ko ga bomo pobarvali s Heliosovo akrilno barvo, ki so mi jo priporočili v mariborskem gledališču. Piše, da ima svileni sijaj. Kako se bo obnesel? 

Nesporazum glede preveritvenega projekta A. Šmida. Oddelek za družbene dejavnosti je decembra prejel 1. del naloge (posnetek in prevera), ter jo dal v presojo mestnemu arhitektu in oddelku za okolje in prostor. Le- ta pa je podal seveda negativno mnenje, ker ugotavlja, da se naloga ne drži postavljenih omejitev. Če bi prebrali stvari do konca in natančno, bi videli, da pride zadnji del naloge, ki vsebuje idejno rešitev, ki pa upošteva postavljene pogoje, na mizo februarja letos. Torej: samo mešanje štren; po nepotrebnem in na nepravem kraju. 

  

5. februar 1999

Z Andrejem sva ponovno predebatirala osnutke dvorane. Nekoliko sem bil skeptičen nad varianto »b«. Mislil sem, da se bo v parterju popolnoma odrekla stebrom. No, časa je dovolj in verjamem, da bo Andrej vse zbrane informacije znal skomponirati v najboljšo rešitev. 

  

10. februar 1999

Na odru teče tehnična vaja za Štefko. Stvari so dobro pripravljene, Pepi je hvala bogu tudi pravi rokodelec. Vseeno nam Marijan še kako manjka. Problem nastane že, ko je treba na cirkularko odžagati kos lesa … Pred dnevi se je Marijan oglasil na poti k zdravniku. Še ga bolijo roke. In ne vejo pravega razloga. Razmišljam, ali bo sploh lahko še opravljal fizična dela na stroju … 

  

17. februar 1999

Poslovno poročilo je končano. 

  

18. februar 1999

Poročilo, v katerem se lepo vidi, da delamo več, kakor nam to omogoča mestni proračun. Tehtal sem edino, kako ostro stvari interpretirati, in se na koncu odločil za sprejemljivo varianto. Najprej sem mislil »potunkati« direktoraja, ker je naredil premalo, da bi zagotovil še drugi denar, potem se se posvetoval z Anico in zdaj je oblika nekako mirnejša in manj cirkusiantska. Sprašujem se samo, ali sploh kdo zares še bere ta poročila? 

Stoji plan Festivala monodrame. Žiriranje odpovedal Vinko Moederndorfer, morda pa bo sodeloval Jaša Jamnik. Upam. 

Čakam Kraljeviča, da jutri pride delat. Ali res ne bo pustil Ternovška igrat v Celovec? … Stvar sem razjasnil: Peter T. ni za to, da bi za dve predstavi igral. Manjkajo mu vaje v MB in gostovanje v Celovcu bi mu vzelo 3 vaje. Tako se je odločil sam, da raje ne bi igral Finžgarja … 

  

22. februar 1999

Danes je na jutranjem sestanku počilo: nezadovoljstvo delavcev v zavodu je veliko⁹³. Slabe plače, non-stop biti v službi, pomanjkanje tehničnih delavcev … vse to je pripeljalo do roba nezadovoljstva. Tudi Anica je povedala, da se ji zdi stimulacija 10 % za opravljeno bilanco žalitev. Res je, res je, res je. Kako naj se razvijamo naprej? Kako vstopiti v nov razvojni krog? Iz knjige MiK (Sofinanciranje programov za 1998) sem si izpisal podatke in primerjave so strašne: dobimo zelo zelo malo denarja za program, ki pa ni tako majhen. 

Klical Kraljevič. Je za sodelovanje med gledališčema. Je za to, da delamo z njihovimi igalci in da imamo 2 premieri. Več naj bi govorila v živo, ko grem k njemu v Maribor. 

Jaša Jamnik potrdil žiriranje za Festival monodrame.  

  

23. februar 1999

Sinočnja premiera je bila res optimalna. Publika je bila s predstavo izjemno zadovoljna. Dolg, prisrčen aplavz. Resnično prisrčno in z neko nenavadno toplino. Zdi se mi, da je besedilo zlezlo ljudem pod kožo. Tudi Alenka je bila optimalna. Na nobeni vaji, ki sem jo gledal, ni tako dobro kazalo. Bila je suverena, brez treme, ki bi jo zavirala, odločna in ves čas nekako »borbena« in »napadalna«. Tako se zgodba čisto lepo razvije in ljudje z nekakšnim sočutjem spremljajo Štefkino zgodbo in njene odločitve. Res lepo. Upam, da bo predstava dolgo živela in da jo bo Alenka z veseljem igrala, publika pa rada gledala. 

(Se nadaljuje.) 

 ***

93 - Marijan je bil bolan in videlo se je: vsak par rok, ki jih ni, umanjka. Zelo. Sicer pa: "nezadovoljstvo delavcev je veliko." Mala ekipa je prekurjena. Poslušam/o leta in leta. Kaj pa, če preveč hočemo? Kaj pa, če smo premalo prožni? Kaj pa, če ...?

 

 

 

(Se nadaljuje)

***

Komentarji in pripombe:

92 - Misel o štirih igralcih je padla. In zaradi nje sem "padel" čez par let: ker tega nisem uspel realizirati, sem se počutil nesposobnega. Kasneje je GP imelo nekaj let enega zaposlenega (Aljošo Ternovška). Po njem nobenega (več). In tako se mi zdi prav: projektno gledališče lahko ima tudi svoje prednosti. Kako je že šla nekoč deviza: Small is beautiful.

 

 

8. oktober 1998

Problemi: Zijah bi rad imel premiero novembra. To je za nas nesprejemljivo zaradi velike količine predstav, ki jih igramo v oktobru in novembru. 

Zaradi prestavitve premiere Pisem bo nastradal Tomaž: zvečer bo delal luč za Šedlbauerja, zjutraj mora imeti predstavo Fanta. 

Razmišljam, da bi vključili ata v pripravo scene namesto Marijana. Marijan naj bi šel namreč na operacijo in to odlaša že kakšno leto. 

  

9. oktober 1998

Sestanek z g. Gabrijelčičem na oddelku za družbene dejavnosti: temi: minoritska cerkev in Gledališče Ptuj. G. Gabrijelčič ponovil svoje mnenje, od katerega ne bo dostopil. To sem vedel. Prosim, da napiše bolj diferencirano mnenje, ki bo del razpisne dokumentacije za javni natečaj. Se strinja in bo to naredil skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo. Nato ostanem na sestanku, ko govorijo o cerkvi. In ugotovim, da so pri tem projektu zdaj tam, kjer smo mi bili že na samem začetku: iti v natečaj ali ne, kakšne vrste natečja, arhitekt in notranji oblikovalec, vprašanje kopiranja ali sodobnejših interpretacij … Vse to poslušanje mi da dober občutek in zdi se mi, da smo na pravi poti ali vsaj v pravi smeri. Čisti, jasni, odločni. Pa še tak, čisto oseben vtis glede mestnega arhitekta: bolj bi ga po prvem vtisu uvrstil med politika kakor pa arhitekta-avtorja. 

Največji problem trenutno predstavlja Zijahov projekt. Samodejno si je namreč skupaj s sodelavci spremenil dinamiko dela in želi imeti premiero konec novembra. Najbrž zaradi zasedenosti obeh igralcev … Problem je namreč v tem, da je treba uskladiti Zijahov projekt vsaj z izidom gledališkega lista in Marijanovo odsotnostjo zaradi predvidene operacije. 

  

12. oktober 1998

Nekoliko zatišja pred novim delovnim sklopom. Priložnost za praznovanje Ireninega rojstnega dne, ki je bil že pred poldrugim mesecem… Začetek vpisa na Centru: dopoldne ni bilo na vpis prav nikogar. Kaj to pomeni? Mateja je pametna: počakati in ne delati panike, preden ni nujno. Pametna punca je. Če ne bi bilo tako zanesljivih sodelavcev, bi lahko vse skupaj pozabili … Danes smo izkoristili dopoldne in se pogovarjali o gradbeni prenovi hiše … o variantah, posledicah … Zdi se mi pomembno, da ljudje vejo, na čem delamo. Kaj so cilji, kaj dileme, kaj variante in kakšne posledice za našo dejavnost. Z velikim pričakovanjem čakam sestanek z Zijahom. V še večjem upanju, da bomo takoj, prvi dan definirali vse možne termine za vaje, premiero, kasnejše trženje. 

  

14. oktober 1998

Hitro je bilo treba poslati fax - argumente za to, da se ne more župnikom vrniti stavba Slovenski trg 12. Seveda ni bil noben problem najti argumentov, zakaj rabimo to hišo. Še več: tudi v morebitno temeljito prenovljeni bajti bo treba vseeno računati na te prostore, v katerih smo danes (uprava in gledališka klet). 

Peljhan (PDG) mi je poslal v vednost predlog, ki ga dajejo kulturne institucije na Ustavno sodišče v zvezi z zakonom o prenosu financiranja javnih zavodov na ustanovitelje … - Kaj si mislim? Čakam januar, februar, da se bo videlo, ali bo zakon umaknjen ali šel v realizacijo. Če bo šel v realizacijo, bom skupaj z občino predlagal, da ministrstvo takoj do ½ sofinancira program. Če bo zakon umaknjen, najbrž za nas spet ne bo nobene razlike … 

Šolarji: dobro gledajo, spremljajo Fanta. Včeraj so klicali z Mladike, da odpovedujejo 2 predstavi, ker je to za 5. razred prezahtevno. Mi nimamo tega občutka. S pogovori po predstavi se vzdušje dodatno sprosti in imam občutek, da gredo otroci iz dvorane zadovoljni. 

Ob 15. uri pride Šedlbauer, da bo imel tehnično. Bo šlo vse v redu s Pismi? Pravkar govoril z Bernardo. Malo še je švohotna, drugače se mi pa zdi, da se veseli premiere. 

Pogovor z go. Podvornik iz OŠ Kidričevo: seveda: malo jo je strah, potem ko je prebrala v Večeru stavek: »Nikar ne vozite na predstavo otrok«  … Poskušal sem jo pomiriti …, da imamo dobro izkušnjo tudi s 5. in 6. razredi. Pravkar smo igrali predstavo za 180 otrok od 5. do 8. razreda. Z gledališko uro po koncu predstave smo navdušili mlade gledalce in spet imam občutek, da so šli domov zelo zadovoljni. Je možno, da bi se tako motil in si le domišljal, da so imeli nekaj od predstave in obiska gledališča? – Ne, tako zelo se ne morem motiti. 

--- 

Šedlbauer dela luč. T.i. tehnična vaja je šla relativno hitro. Mize in stola sta o.k., luč ni prekomplicirana, vendar bo seveda treba premonitrati svetila in jih preusmeriti. Šedlbauer da idejo, da bi v MGL pisal pismo v smislu prošnje za pomoč pri svetilih … Super, hvala bogu, če bi lahko kaj dobili. Razmišljam, da bi to poslal vsem teatrom. Zdaj me pa že zelo zanima, kakšna bo predstava Pisma. Veselim se jutrišnje vaje. Lepo je tudi podebatirati s Šedlbauerjem. Čuti se velika izkušnja, čuti se praksa, rutina. Zanimivo je videti njegove poglede na financiranje teatrov, možne posledice, trenutna dogajanja v Kranju in drugod … 

  

15. oktober 1998

Dobili smo pošto z OŠ Dušana Flisa Hoče. Gospa Irena Ornik nam je poslala nekaj razmišljanj sedmo in osmošolcev o naši predstavi, ki so jo te dni gledali pri nas (Fant v avtobusu). Kako dobro! Kako zanimivo. Hvala jim, ker so besede šolarjev videti iskrene … 

  

16. oktober 1998

Marijan je zbolel. Mora na pregled na Pohorje … Upam, da ne bo nič hudega. 

    

22. oktober 1998

Marijan v bolnici. 

Mile bo danes vodil diapozitive na Elizabeth. 

Lutke v gledališču. Začtek študija Zijaha ... Norišnica. 

Najbolj me je skrbel začetek študija Zijaha. Namreč: denarja v decembru ne bo dovolj in treba bo čakati na 20. januar, da bodo stvari izplačane. Zijah in ekipa so pokazali veliko razumevanje in zelo sem vesel, da je temu tako.  

Marijan je menda zelo bolan, je rekla gospa Rozika. Huda pljučnica, plus sum tuberkoloze. Včasih se prav malo samoobtožujem, da nisem pravi čas videl, da je slab in ga nisem poslal domov … Upam, da bo se dobro ozdravil, da ne bo posledic. Delovno pa se bomo že znašli. Hvala bogu ima ata v glavnem čas in priskoči na pomoč pri podiranju in postavljanju Fanta. Tečem v MB na obnovitveno za Lederksiht, pogledam, kako gre našim za nocojšnjo Elizabeth, se vrnem na Ptuj na otovoritev razstave Dekleta in šola, kjer sem bil nekak pisec scenarija otvoritve, in se zvečer vračam na predstavo na spremljevalni program BS. 

  

23. oktober 1998

Elizabeth na BS je mimo! Šlo je brez problemov, Mile se je nauči delati z diapozitivi, Tomaž je vodil vso postavljanje, luč in ton … Bilo je veliko gledalcev, predstavo so spremljali zelo pozorno in mislim, da je bilo vse skupaj kar v redu. Skratka: hvala bogu smo torej speljali končno ljubo Elizabetho v Mariboru … 

Fanta tudi srednješolci dobro spremljajo. Sicer se zdi, kakor se da jih stvar ne bi tikala, vendar poslušajo zelo zavzeto in spremljajo zgodbo z zanimanjem. Samo ta razlika je, da nekako ne priznajo, da bi jih to lahko prizadelo, zdi se mi, da nekako ne upajo so-čustvovati z Robertom. Hkrati pa imam občutek, da se jim zdi njegova zgodba »utrgana«, da se ji zdi »prismuknjen« in to na simpatičen način.

  

24. oktober 1998

Bil sem na obisku pri Marijanu. Zelo ga je zdelalo. Verjetno bo potreboval veliko počitka. Naj se le v miru pozdravi, temeljito, do konca. 

Veliko razmišljam o prihodnosti gledališča. Danes je bila v Večeru moja izjava glede prenosa financiranja na občine. Korektno napisano. Dokaj nevtralno. Ker so poleg Lampreta citirali le mene, morda izgleda, kakor da sem edini naiven, lahkomiseln? Ali pa edini optimist? Govorila sva z g. Brumnom … Glede razvoja Ptuja, mesta, ki ga ima gledališče, o »realnem sektorju« (gospodarstvu), ki bi lahko bilo pripravljeno vlagati v kulturo … Seveda: čas volitev je tu, vendar ne vem, kako vidijo moje mesto … Bil sem previden v pogovoru, potem pa nisem mogel kaj, da ne bi povedal, da želim ostati izven strank, da želim delati strokovno in da gledališče pod mojim vodenjem ne bo kazalo nobenih političnih ambicij, pripadanj, usmeritev. 

  

26. oktober1998

Kar mirno je danes. Poznajo se počitnice. Prav pride ta čas, ko lahko planiram, razmišljam o prihodnosti. In prihodnost je marsikaj: hiša, predstave, publika, honorarji. Kako narediti hišo vznemirljivo za gledalce. Kako zanimirati čim več publike? 

  

27. oktober 1998

Premišljam o prihodnji sezoni. Ljubezenska pisma so bila pomemben dogodek v našem razvoju. Pokazala so več stvari: da bomo med ostala gledališča lahko prišli samo s pravo kvaliteto, da bodo dobri igralci hoteli biti plačeni za svoje delo veliko bolje, kot so zdaj, da najbrž ne bomo mogli na Ptuju računati na ne vem koliko število ponovitev … 

Kako uresničiti voljo Šedlbaureja, da bi še delal pri nas? Kako zanimirati dobre igralce? Kako  zagotoviti več publike? 

  

29. oktober 1998

Z Anico sva včeraj kar nekaj časa klepetala o nadaljnjem razvoju Gledališča. Predvsem sem ji skušal skicirati vsebinske vidike in s tem povezane spremembe v načinu honoriranja sodelavcev. Koristilo mi je, da sem predebatiral stvari z njo. Tako se mi tri naslednje sezone nekako še bolj jasno rišejo v glavi. Povezave je treba namreč vzpostaviti po eni strani seveda s vsebinami, po drugi strani pa je tu nov način financiranja občin, vprašanje mestnega proračuna, potem ko se bosta »odcepili« še dve občini, nato pa še vprašanje oblikovanja nacionalne mreže gledališč in na koncu koncev vprašanje: kaj vse in predvsem s kolikšnim deležem bo financirala država. 

Marijanu so včeraj delali bronhoskopijo. Kako bo z njim? 

Nocoj bo prvič na odru Ovinek. Berem tekste. Počasi. Z mislijo na Ptuj, z mislijo na kjerkoli … 

  

30. oktober 1998

Klical Sašo Jurc. Da bi delal pri nas Messer in Haenenn (Harrower) … Če poznam tekst. Predlagam, da se srečava v LJ in se tam več pogovoriva. 

Sinoči Ovinek na odru nekako ni bil tako fajn, kakor zunaj. Zdi se mi, da lestenec v dvorani, ki je bil ves čas nekoliko prižgan, nekako ni najbolje učinkoval. Tatako je splošna razsvetljenost v tej odrski varianti Ovinka delovala po mojem prej moteče. 

  

 November 1998

Odločil sem se: na repertoar bomo dali Jesihov Triko in ne Brucke. Upam, da bo g. Šedlbauer počakal do poletja 2000, ko bi lahko delal Becketovega Godoja. 

  

 November 1998

Nataša Matjašec vzpostavila povezave z Bitefom v Beogradu. Morda bo prišlo do gostovanja. Kdaj, kako, ko pa imamo termine čisto polne? 

Kako peljati vsebino naprej? Predlog za režijo je dal Sašo Jurc, jutri se oglasi Miha Alujevič⁹⁰ … 

  

9. november 1998

Problemi z dijaškim abonmajem: ura ne ustreza vsem. In nikoli vsem ne bo. 

Odgovor Zavoda za spomeniško varstvo glede obnove gledališke stavbe: negativen, rečeno na kratko91. 

  

10. november 1998

Andrej Šmid se samo smeje na vsa dogajanja okoli »ne«-ja, ki ga je dal Zavod za spomeniško varstvo našemu predlogu za prenovo gledališča. 

Klicala gospa Vaupotič z Ekonomske šole: nezadovoljna z uro… Predlaga 18.30. Ne more pa garantirati, da bo to za vse dobro in prav ter ugodno. 

Jutri nek novi posvet v zvezi s financiranjem »po novem«. Nobene volje nimam iti tja poslušat operativna navodila oz. instrukcije. Naj se končno tudi občina postavi za svoj zavod!, se jezim … Ministrstvo je poslalo na občino nekakšna navodila, kaj in kako obračunavati po novem letu kot materialni strošek in kaj kot program in najbrž so zdaj vsi zmedeni, ker si ne vejo praktično predstavljati, kaj in kako. Kaj naj zdaj tu naredim jaz/mi? 

Iščem alternativo za poletne »Svinje«. Za zdaj nič dobrega ne kaže … 

Iščem izdelovalca za scenografijo: scenografkin mojster iz LJ bi želel za izdelavo scene 300.000 neto in to je definitivno preveč. Na Ptuju je to možno narediti veliko, veliko ceneje. Seveda imam zato tudi (ustrezno) več skrbi. 

  

12. november 1998

Včerajšnji sestanek v Levu v LJ s predstavniki ministrstva glede izvajanja 27. člena Zakona o financiranju občin je bil zame kar nekako streznitveni: S prvim januarjem '99 Gledališča Ptuj ne bo v programu financiralo MiK. To sem si namreč sam glede na 27. člen (materialne stroške, plače in amortizacijo plačuje ustanovitelj, program pa MiK) optimistično razlagal in razložil. Nato pa naprej: prihodnje leto se bo delala mreža državnih in pokrajinskih gledališč: »članstvo« v mreži ne bo pomenilo spremembe ustanovitelja, pomenilo bo samo, da bo nekdo lahko dobil več denarja od MiK, drugi, ki pa ne bo dovolj kvaliteteten, - pa četudi ustanovljen od države, - bo dobil morebiti manj denarja. Torej se bo oblikoval nekak prepusten »obroč«, ki bo vsake tri leta »prepusten« za skupine, gledališča, projekte… - ne glede na njihovo siceršnje ustanoviteljstvo. Ergo: za GP pomeni 1.1.1999 nič novega: financirani bomo s strani MOP, projektno sofinanciranje pa lahko pričakujemo s starni države. 

Danes ob 13. uri bom g. Vidoviču poročal z včerajšnjega sestanka… --- Pravkar s sestanka: G. Vidovič je dobro seznanjen s problematiko … Spregovoriva tudi nekaj osnovnih smernic za nadaljevanja pobude za obnovo stavbe in obvesti me, da bo najbrž UE Ptuj izdala odločbo o vrnitvi upravne stavbe gledališča Proštijski cerkvi. Vendar se bo MOP pritožila in MiK v Lj, ki je pristojno za reševanje, bo odločilo ustanovitelju, t.j. mestni občini v prid. 

  

16. november 1998

Nikakor nisem zadovoljen z mislijo na otroško besedilo za prihodnje leto… Pogovarjal sem se tudi z Mihom Alujevičem. Morda bo on režiral otroški tekst v tem terminu. 

Z Andrejem razmišljava o nadaljevanju projekta obnove – v novih pogojih, omejitvah. Zdaj se vsa stvar nagiba k ohranitvi baročne zasnove z ložami, - s tem seveda manj mest – kaže pa se solucija s spremembo namembnosti sedanjih obeh garderob v levi oder. Garderobi bi se morali prestaviti v sedanje pisarne. Vse, kar bi morali dovoliti na Zavodu za spomeniško varstvo, bi bil majhen tunel, ki bi povezoval gledališko stavbo s hišo ob njem. 

  

17. november 1998

Decembra bomo imeli 24 gostovanj po Sloveniji! In premiero. To se mi zdi kar v redu. Samo hvala bogu, da imamo Milovana.  

  

19. november 1998

Danes sem Milanu Deklevi odpovedal urpizoritev „Prašičev“ prihodnje poletje. Prvič sem storniral nekaj, kar sem obljubil. Ne počutim se dobro, vendar če ne bi naredil tega, bi na koncu bili še večji problemi. Nauk: nisem dovolj dobro premislil, zaletel sem se. Nisem upoštval dovolj dejavnikov „za“ in „proti“ uprizoritvi. 

Včeraj sem bil pri Marijanu v bolnici. Veliko je boljši, vendar shujšan in utrujen. Namignil mi je tudi, da je nekako v službi pred izbruhum te bolezni bilo vsega preveč, da je bil preobremenjen. Več ni povedal in rekel, da se bova o tem pogovarjala več enkrat drugič. Razmišljam, ali sem res bil tako neobčutljiv in je šla obremenitev prek razumnih mej? 

  

27. november 1998

Jutri čakam na končano scenografijo. Na zadnjo fazo Zijahovih vaj. Na teden dni pred premiero. Na Barbaro Kapelj. Kaj bo še treba narediti? Bo vse v redu? 

Prihodnji teden bo sestanek z Andrejem, Napastom in Vidovičem – tema: obnova stavbe. Upam, da gredo stavari naprej. Zdaj je v delu varianta C: rekonstrukcija nekdanjega gledališča z baročno zasnovo z minimalnimi tehničnimi izboljšavami za samo delo gledališke tehnike. Bo šlo to skoz, bo dobilo to podporo politike? Vse to mora biti jasno v prihodnjem letu. Dokončno. 

Decembra imamo 50 predstav. 30 naših, veliko doma, še več na gostovanjih. Marijan manjka. Hvala bogu mu gre bolje. Vendar manjka: on je znal resn narediti veliko stvari sam. Se znajti. 

  

28. november 1998

V današnjem časopisu vidim, da bodo v mali Drami v Lj igrali „Shakespear – rahlo skrajšan“. Za tekst sem pred dnevi prosil nemško agencijo, da mi ga pošlje. Takoj sem se seveda spomnil tudi Predsednic, ki so jih prav tako igrali v Drami, potem ko sem si želel, da bi jih igrali na Ptuju. Zanimivo. Najprej sem v sebi občutil nekakšno zavidanje, nato bes in jezo nase, da sem nesposoben in ne dovolj hiler ter odločen, na koncu pa sem si rekel: „V redu je. To je znak, da vem, kaj bi bilo dobro igrati – če sama ljubljanska Drama igra to, kar bi si želel jaz! Delam samo v premajhnem gledališču, v okvirih, kjer je treba veliko časa, kjer je majhna produkcija, kjer med iskanjem besedila v tujem jeziku, prevodom in nato uprizoritvijo preteče veliko (preveč) časa.“ Tako sem se torej potolažil in si mislim: bodo se že še pokazali drugi teksti, druge priložnosti … 

Čakam na scenografijo za Zijaha. Da jo pripeljejo in postavijo na oder. Ura je 9.20, ob 10.00 je vaja, oder pa še prazen! 

V Novi Gorici, kjer gostuje Zaboj, je vse v redu. Sinoči so igrali v Desklah, danes v novogoriškem teatru. 

 
(Se nadaljuje.) 

***

Pripombe in komentarji: 

90 – Miha Alujevič, režiser; v moji peteletki je režiral pravljico Ana in kralj, ki je padel iz pravljice. Z njim sem se pogovarjal, da bi on nadaljeval moje delo. Nikoli mi ni čisto pojasnil, zakaj je cincal in na koncu ne poslal potrebnih dokumentov za prijavo na razpis za diretorja. Mogoče pa bo zdaj. In predvsem: ni ga prineslo na Ptuj, odneslo ga je v New York, kjer je Miha igralec/pevec.

91 - Kako misliti prenovo, da bo spomeniško na koncu reklo "da, da bo mestni arhitekt rekel "da" in predvsem: da bo imelo vse skupaj nek smisel? Ohraniti zunanje gabarite, notri pa vendarle narediti napredek; tako za ustvarjalce kot gledalce?

 

 

Spet neke vrste norišnica: pred hišo ropotajo stroji, ker sosedje obnavljajo hišo in režejo kamnite ploščice. Finiširamo s scenografijo, poskušamo s steno za Fanta. Tomaž se je vpisal na fakulteto – izredno in prosi za sofinanciranje šolnine. Gospa Valentina Golob iz MOP je organizirala sestanek v zvezi z obnovo stavbe gledališča 1. oktobra. Upam, da bomo dobili mnenja arhitekta in Zavoda za spomeniško … 

Vaje tečejo intenzivno. Vedno več terminov je prodanih, vedno dlje v januar se že pogovarjamo …⁸⁵ 

 

22. september1998 

Včeraj sem se prav razjezil zaradi neučinkovitosti tehnične ekipe. In zato bomo danes imeli sestanek in začeli neke stvari spreminjati: želim natančen urnik dela, ki ga bom primerjal z urami, ki so bile nato porabljene, en delavec pa bo en mesec dežuren in bo glavni koordinator dela v tehnični ekipi. Nevzdržno je namreč, da zaradi na spol narejenega dela nato trpi delo oz. da se čakamo eden drugega. 

- - -  

Mislim, da sem sestanek speljal kar mirno in se ne drl in kričal. Tudi žalil nisem. Sem pa povedal, kar me muči. In predvsem nakazal možno rešitev: nadaljevanje dela s tedenskimi plani in natančnim planiranjem. 

Vsa pozornost je usmerjena v Fanta. Tako organizacija, kakor tehnika in seveda predvsem delo z igralci na odru.  

  

23. september1998 

Včeraj smo imeli svet zavoda. Mislim, da je šlo vse o.k. Ni bilo problemov pri sprejemanju Plana '99. Omenil sem tudi morebitno gradnjo⁸⁶, obnovo hiše, program za prihodnje leto, Festival monodrame. 

Objava za Festival monodrame je že v Večeru. Upam, da sem dovolj premislil stvari in da letos ne bo posebnih zapletov glede sodelovanja. 

  

24.september 1998 

Na hitro sem se odločil in bomo za Fanta kupili dimni stroj, stroboskop ter dva par reflektorja. Mislim, da bo to zelo pomagalo pri vizualizaciji. Okleval sem, ali naj denar prihranimo, ali naj to, kar je bilo še rezerve pri kostumu, rekvizitu in sceni, vložimo v nabavo teh pripomočkov. 

  

25. september1998 

Ura je 19:30. Lačen sem kot volk; ves dan nisem nič jedel (bogi jaz). Novak je imel ob 12. h predstavo Govor in to je bila prva predstava po prenovi odra. Nazdravili smo. Tudi Franci Korošec, ki je danes usposobil motor za drugi lučni vlak. Popoldne je bila planirana vaja za Elizabeth s Sebastijanon in Natašo. Sebastijan je sporočil, da Nataše ni bilo v LJ na dogovorjeno mesto in da vaja odpade. Spremenili smo plan in ročno pobrusili oder ter ga je Marijan nocoj kar pobarval. 

Tomaž se išče s povezovanjem kablov v močnostne enote in ima probleme s številkami. 

Na odru je še vedno veliko prahu. Zdaj, po drugem malanju, oder izgleda veliko bolj spodbudno. Bomo videli, kakšen bo, ko se bo posušil. 

Dogovori s Srpčičem glede Zaboja v CD v LJ in glede monodrame. Operativne reči. 

Dogovor s Tinčkom Ivanušo glede snemanja TV prispevkov za CATV Ptuj o naših premierah. Upam, da bodo to dobre oddaje in da bo učinek ugoden. 

Zdaj pa grem. Mislil sem, da bom imel uživaški, počivavščki, lagoden dan – ker ni bilo vaje, vendar sem se zmotil. 

Lahko noč, pisarna. 

Aja, še to: včeraj sem bil na otvoritvi Steklarske. Veliko lepih besed. Seveda, dobrih želja. Mimo Gledališča, ki je vzelo prostore lutkarjem in gledališčnikom, seveda ni šlo. Tudi v članku v Tedniku. Nič hudega, si mislim. 

In poln Ovinek z lepim vremenom. Sijajno so igrali. Bliskovito improvizirali. Publika je stala ob premajhni tribuni. Veliko, veliko mladih ljudi. Krasno. Nekatere obraze sem na predstavi videl že n-tič. Krasno. To, da prihajajo mladi, me silovito veseli. To je to, ja. To je prihodnost. 

  

28. september1998 

Mislim, da je vse nared za tiskovno. Sandra je naredila v redu fotografije. Morda bi si želel več posnetkov, ki bi malo bolj razkrivali prostor. Sicer pa je nekaj portretov odličnih. 

Jutranji sestanek: dogovarjanja o tehničnem delu v toku dneva … stimulacija … Milovanovo delo … sprotne stvari, pošiljanja vabil itd. itn. 

V pričakovanju tiskovne in pa srečanja z ekipo Ljubezenskih pisem. 

  

29. september1998 

Tiskovna konferenca je bila bolj boga: samo Katarina Klančnik in Milena Zupanič, ki je po kakšnih 40-ih minutah odšla. Potem je poklicala Anico in jo vprašala, kaj se bo dogajalo v GP, ker da to, kar smo govorili na tiskovni, zanjo ni toliko zanimivo … 

Prvo vajo je začel na odru Šedlbauer. Sicer pa pogovori s sponzorji za tonete – stole iz Kamnika, Murino obleko iz Mercatorjeve trgovine na Ptuju … Oblačila morajo biti šik. Seveda primerno stanejo (obleka za Jožefa denimo 60.000 sit) … 

  

30. september1998 

Konec predstave Fant še ni dober. Predvsem še ni dobre režijske rešitve. Sicer čutim, da bi igralci potrebovali že publiko, ker je dvorana »gluha«, veliko pa je kontakta na publiko. Čeprav ni pričakovati odgovorov ali drugačnega sodelovanja občinstva, pa je to vendarle masa, energija, ki jo je čutiti z odra. Prvič sem se malo ustrašil, da bo predstava »neatraktivna« - premalo »hecna,« »duhovita«… - in sicer z mislijo, da morda pričakujejo šole kaj drugega … 

  

1. oktober1998

Najprej k jutranjemu sestanku na občini: mestni arhitekt, g. Gabrijelčič⁸⁷, ne dovoli spreminjanja zunanjih gabaritov stavbe. Zavod za spomeniško varstvo bo mnenje oddal pisno. Na sestanku je bil tudi g. Kancler, ki je podal pravila in skico cene za izvedbo javnega natečaja. 

  

2. oktober1998 

Včeraj sem imel kar dolg pogovor za TV Slo, mariborski studio. O gledališču, programu, obnovi, financiranju. Kar zadovoljen sem bil, s sabo in z vprašanji novinarke. Fino se mi zdi tudi to, da znam selekcionirati in se v hipu osrediniti na bistveno. 
Zanima me, kaj bo nastalo s prispevka g. Tinčka. 

Glavne vaje so šle dobro. Mislim, da je nastala lepa predstava. Hvala bogu ne zatežena. Zanima me, kako jo bodo gledali dijaki. Mislim da z osnovnošolci ne bo problema. 

Hvala bogu imam res čudovite sodelavce. Brez njih bi zmrznil. 

Klical Šedlbauer: Bernarda zbolela. Gripa. Ni še odpovedane premiere, odločitev prihodnji teden. Upam, da bo vse v redu in da premiera ne bo vprašljiva. 

Oder izgleda, zdaj ko je znova prebarvan in ko so urejene zavese, čudovito. Tomaž je naredil lepo luč, pametno, da smo kupili dim in si sposodili dva para (ki ju, nova, čakamo iz Lj). Tudi Mile vse bolje dela svoje delo. Velika pridobitev je: za režiserja, pa tudi za Ireno in Marijana, ki jima ni treba zvečer hoditi na vaje. 

Sicer pa si že želim premiere. Mislim, da je čas, da pokažemo izdelek. 

Pripravljamo se na vpis dijaškega abonmaja. Prvič. S strahom, ali bo dovolj vpisa, ali bodo učenci smeli manjkati pri pouku … 

Kako bo izgledal bar, ki ga pripravlja Miško? Kako mini razstavica z vaj, ki jo načrtuje Sandra? 

  

4. oktober 1998

Čakam na generalko. 

Včeraj je klical Šedlbauer, da je zbolela Bernarda. Poklical sem jo: virusna gripa. Čaka, bo videla, kaj bo. Premiera je vprašljiva. Odločitev v ponedeljek. 

Projektu Fant kaže dobro. Če bo prava sproščenost in prava napetost hkrati. Že kar malo pogrešam vaje. Vse skupaj se počasi bliža h koncu. 

Klicala Maja Borin⁸⁸ Tednik se je odločil, da ji ne bo objavljal … Ne komentiram. Zdelo se mi je, da bo kaj takega. Zakaj mi tega urednik ni takoj povedal? Je res mislil, da jo bo lahko vpeljal in je v končni fazi moral popustiti? Škoda, predvsem za Tednik in za igralce, ki bodo gostovali pri nas. 

Miško ureja bar. Zdi se mi, da bo veliko bolje kot lani. Prav zanima me, ali bo to pomenilo tudi več obiskovalcev … 

  

5. oktober 1998 

Normalnejši dan se mi zdi, se je začel. Običajno jutro, običajen mir. Premiera bo polna. Mislim, da bo tudi dobra. Dober občutek imam.  

Andrej mi je po telefonu razložil arhitekturne »zgodbice« v zvezi z g. Gabrijelčičem, Ptujem, fakultetnimi krogi, opcijami g. Mikuža… Vsa zgodba okoli naše hiše niti slučajno ni nedolžna: začeli so se gibati mlini in ni naključno, da je g. Gabrijelčič dal odklonilno mnenje. Hvala bogu smo spet korak pred njimi: če je lastništvo v Murkovi takšno, da ne moremo do teh prostorov, generalna obnova odpade in nato izvedemo obnovo po načelu »Hvar«. To za GP niti ni tako slabo, kajti tako bomo imeli v dvorani še manj sedežev, kar bo pomenilo, da bodo gostujoče predstave gostovale v novi dvorani, pri nas pa bi delali samo lastno produkcijo in morda bi lahko še naprej gostovale lutke … ali pa še to ne. Bomo videli. Kakorkoli že: stvari so se začele ponovno premikati. Sicer ne tako hitro, kakor sem si to predstavljal sam, vendar zanesljivo. Kakšen bo izhod, je odvisno zdaj samo od lokalov na Murkovi. Brez pridobitve teh prostorov je vse razmišljanje o 300 sedežih, spremnih prostorih … nesmiselno. 

Uvedli smo tehnične sestanke, takoj po jutranjih skupnih. Natančneje naredimo plan tehničnega dela, kaj kdo dela, kdaj bo kaj naredil, kdaj kdo pride, kdaj odide … Pustim ekipo, da to naredi sama, nato pa preverim in se vključim sam ter pregledam plan. Ta plan nato visi poleg tedenskega plana dela. Predstavljam, oz. obetam si, da bo zaradi tega plana kasneje lažje organizirati dežurstva, spremljanje predstav … 

  

7. oktober1998 

Premiera je bila lepo obiskana in mislim, da so igralci igrali maksimalno dobro. Bili boljši kot na vseh vajah doslej. Fino, zares fino. Publika je bila nekoliko šokirana zaradi tematike: najbrž so pričakovali neproblematično »igrico«. Fant pa seveda to ni. Zdaj me še resnično najbolj zanima, kako bodo to gledali šolarji, mladina. Danes je prva predstava zanje. In prvi pogovori. Upam, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Prva kritika: v Večeru; ugodna. V Delu je včeraj izšel pregled sezone 97/98 za Ptuj (Slavko Pezdir) in razen Strojepisk pohvali pravzaprav vse ostalo. Navaja statistiko, kar se mi zdi pomembno. 

Problemi z Ljubezenskimi pismi: Včeraj smo odpovedali predstavo (Tednik, radio Ptuj), danes Zvone pravi, da bi rad stvari spravil 12. skozi. 

- - - 

Publika odlično gleda! Peti in šesti razred morda nekoliko težje, 7. in 8. razredi pa perfektno! Imeli smo tudi pogovor in zdi se mi, da je bilo super. Fant iz OŠ Hoče, Miloš, je prišel na oder in improviziral skupaj z igralkama. Super je bilo. Ko so odhajali iz dvorane, je nek fant rekel svojemu kolegu: »To je stokrat boljše od opere!« 

Pisma odpadejo. Definitivno. Dogovarjamo nove termine in vaje. Alarmiramo publiko. 

Sporočilo g. Vidoviča⁸⁹: lastnik prostorov pod Gledališčem je MOP! Fino: stvar gre dalje: rabijo naše ideje, predloge, čemu bi bili prostori namenjeni. Spričo pomanjkanja prostorov to ne bo noben problem. 

 (Se nadaljuje.)

*** 

 

85 – Anica je bila v vsem mojem dosedanjem gledališkem življenju - pa delam to od 1989 - najboljša prodajalka predstav ever. Res ne morem verjeti, da ji nihče ni rekel: preden boš šla v penzijo, boš nekoga izučila, naučila, izšolala, da bo znal to, kar znaš ti.

86 – To je bila prva informacija na Svetu zavoda, prvič uradno izgovorjeno: mi bi gradili. Čez 9 let je bila otvoritev prenovljene stavbe.  

87 - Ljubljančan Peter Gabrijelčič, mestni arhitekt. Njegov “ptujski zastopnik” ma MOP pa je bil g. Kostja Kolarič.  

88 - Maja Borin, dramaturginja; ko sem bil šef mariborske Drame, sem jo vzel v službo. Na Ptuju sem si želel, da bi nekdo, ki ni vpleten v našo produkcijo, redno spremljal gledališče in pisal strokovne kritike o naših uprizoritvah. 

89 - Spomini na g. Ivana Vidoviča, kot vodjo oddelka za družbene dejavnosti na MOP, so res zanimivi. Ni bil “enostaven sogovornik” - kar pomeni, da se je boril za “občinsko” stališče, bil na strani župana, občine, financerja, ampak, ko se je v nekaj zagrizel, je to tudi peljal in speljal do konca. V bistvu sem z njim zmeraj nekako dobro sodeloval, čeprav se je mnogim zdel birokrat in tehnicist. Če bi še več sedela skupaj in se še več pogovarjala, bi šlo še lažje, si mislim danes. 

 

 

 

 

Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika. 

Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica… 

Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času? 

Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost. 

Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem⁸² iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …  

Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo?  - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel. 

Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje. 

 

31. avgust 1998 

7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih. 

Včeraj smo se dobili Grega, Vojč, Nešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi. 

 

1. september 1998 

Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo. 

Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem. 

Z Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana⁸³. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu. 

Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž. 

Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni? 

  

4. september 1998 

Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo. 

Vaje za Fanta so kar intenzivne.  

Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci. 

Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve. 

Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami⁸⁴. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.  

Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.  

Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja. 

  

5. september 1998

Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati. 

Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem. 

  

11. september1998 

 Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati. 

Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala. 

Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke. 

Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop … 

Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.  

Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.  

  

14. september 1998 

Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev. 

Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko. 

Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv. 

Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«. 

Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda. 

Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače. 

 

15. september 1998 

Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije. 

Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari. 

Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj. 

   

16. september 1998

Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine. 

G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo. 

Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«. 

  

18. september 1998 

Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal … 

Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim. 

Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da? 

Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.  

  

20. september 1998 

Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst. 

(Se nadaljuje.) 

 
*** 

 Pripombe in komentarji: 

82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.  

83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši. 

84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.)