Prvega septembra ste državljani/ke RS postali moj novi delodajalec.
Kaj nameravam narediti z zaupanjem, ki ste mi ga podelili?

Stari (delodajalec) mi je dal odpoved; zaradi zapiranja firme.
V bistvu ni bilo presenečenje; zadnja leta je bilo jasno, da razvoja naprej ne bo. Po 18 letih se je zgodba končala.

Od 1. septembra 2026 sem zaposlen pri vas. S plačevanji davkov in prispevkov mi omogočate, da bom lahko šel k dohtarju, imel še naprej urejene prispevke za penzijo in predvsem, bom si bom lahko svoje delo še naprej iskal na področju, na katerem delam od leta 1991 (kutura).

Zavedam se, da denar nikomur ne pade ko picek z neba. Zato obljubljam, da bom delal tako, da bo od mojega dela kak hasek.
Moj “kulturniški s.p.” bo deloval na treh področjih: režija, pisanje, predavanje.

To pomeni:

• napisati nameravam kaj, kar bo dovolj zanimivo, da boste želeli prebrati. Konkretno: dve novi knjigi sta v zaključni fazi. (Za Mladićevega mladiča se ravnokar zanima neka založba v Srbiji.)
(Aja, še to, ko smo že pri knjigah. Kako sem bil vesel! V gimnaziji Brežice očitno uvajajo novo smer; umetniško ali gledališko (ne vem natančno). In Rok Sanda, ki bo tam učil, je za njihovo knjižnico naročil serijo mojih knjig Od besed k dejanjem, ker meni "da je didaktično in metodično" uporabna.)

• predaval/predajal bom to, česar sem se naučil od leta 1989 na svoji koži. Konkretno: 20. oktobra grem v Slovenj Gradec, predajat učencem in učiteljem. O nastopanju, predstavitvah ipd.

• zrežiral bom še kakšno predstavo in vas povabil, da pridete gledat. 

Po fakulteti sem nekaj let že bil - takrat se je tako reklo: svobodni umetnik.
Nato sem delal v občisnkem javnem zavodu, potem v nacionalni instituciji.
Kasneje sem ustanovil svoj zavod in bil sam svoj šef – tisti, ki si je dal odpoved.

In tako sem tu. Na točki X_{1. 9. 2026}.

Ne vem, ali se krog sklepa ali odpira.
Ne vem, ali sem na koncu ali na začetku.
Čutim pa, da se nekaj pomembno premika.

Status samozaposlenega sem dobil na osnovi preteklega dela; za nazaj. Prihodnje delo si bom moral najti sam.

Prijatelj me je vprašal:
– Imaš kak projekt?
– Nimam, rečem.
– Zakaj ne dobiš več režije?
– Nisem dovolj dober.

Če bi bil športnik, bi rekel: nisem konkurenčen.
Če sem znal zrežirati 80 predstav, bi verjetno znal tudi 81, si mislim.

Ob zaprtju firme si bo država vzela od mojih preteklih presežkov prihodkov nad odhodki svoj delež, meni pa dala priložnost, da začnem znova. Še enkrat.

Imam streho nad glavo, enajst let starega Japonca, knjižnico neprebranih knjig, računalnik poln zamisli, ki čakajo na svoj čas.
Zdrav sem.
In imam tisto straro prepričanje iz pionirskih časov: vsako delo je častno.

Če ne bom znal zaslužiti z režijo, pisanjem in predavanjem, bom delal karkoli, kar bo komu že kako koristilo. 
(Trenutno sem še kandidat na dveh razpisih, za dvoje del, kjer bi mogoče znal biti koristen.)

Občutek imam, da začenjam nekaj vznemirljivega, čeprav še ne znam natančno povedati, kaj.
Ni dokazov. Je samo slutnja.

Zato naj bo za zdaj dovolj.
Več bom povedal, ko bo čas. (Ker čas bo, sigurno bo.)
Povem, ko bo slutnja postala meso.

Zato.si pa seveda še ostaja.
Nov samotatrenutek denimo, že nastaja. Tudi zato, ker ste me vi poslali na kafe z/s ... (prek platforme ko-fi)
Ravnokar sem se vrnil iz Sobote. Lahko si kar mislite, kdo bo prihodnji sogovornik.

***
Komentar k fotki:
Sin je moral (bi rekel, da v prvem razredu OŠ) narisati, kaj delata oče in mama.
Foter samo sedi in gleda. Še mize nima. In predvsem: ne dela nič.